Domovina

Gost oddaje Vroča tema je bil zgodovinar, publicist in novinar javne radiotelevizije Slovenija dr. Jože Možina, ki je spregovoril o prazniku dan boja proti okupatorju, ki ga Slovenke in Slovenci praznujemo 27. aprila, a zaradi revolucionarnega pridiha razdvaja javnost. Možina je lani za TV Dnevnik pripravil prispevek na to temo, ki govori o ozadju 27. aprila, dneva, ko se v Sloveniji pravzaprav ni zgodilo nič pomembnega, kar je javno povedal tudi eden vodilnih predstavnikov komunističnega režima Edvard Kocbek, so se pa dan prej, 26. aprila 1941, v Ljubljani zbrali prijatelji socialistov, ki so razmišljali o ustanovitvi protiimperialistične fronte. To so bili namreč časi pakta Hitler-Stalin, ko so komunisti še sodelovali z nacisti, kar pa po besedah dr. Možine uradna zgodovina danes poskuša zamolčati. Njegov prispevek v TV Dnevniku ni bil objavljen, temveč ga je dnevna urednica takrat objavila v bistveno manj gledanih Poročilih ob 17. uri.

Možina spregovori o tem, da je slovenski praznik boja proti okupatorju smiseln, saj smo se kot narod skozi zgodovino uprli številnim okupatorjem, razloži, zakaj sam kot najprimernejši datum obeležitve upora proti okupatorju vidi 13. maj – povezan je z zgodovino Tigrovcev – pa tudi, zakaj je slovenska levica ukinila dan spomina na žrtve komunizma. Peticija o ponovni uvedbi praznika je končala v Evropskem parlamentu, ta je reagiral, a Golobova vlada ni odgovorila. 

Z vstopom v EU se je končalo obdobje osamosvojitve. Romantično obdobje, ki se je začelo z mirnim zlomom komunizma in nadaljevalo z bleščečo osamosvojitvijo, kronano z zmagovito vojno. Slovenija je bila na prvega majnika dan leta Gospodovega 2004 najboljša evropska učenka. Edina od novih, bivših socialističnih držav, ki je bila na vstop v EU pripravljena in ji stare članice ob pregledovanju pogojev niso gledale skozi prste. Bila je razvitejša in bogatejša od vseh drugih nekdanjih rdečih držav in v njej je bila kakovost življenja še višja zaradi odlične geografske lege in redke poseljenosti. Svetovna popotniška biblija, turistični vodnik Lonely Planet, je Slovenijo takrat opisovala nekako takole: »Najbolje varovana skrivnost vzhodne Evrope.« 

Politiki iz karikature

Danes je drugače. Vladajo politiki, za katere se zdi, da prihajajo iz karikature. Leta 2004 si še najzlobnejša »šlogarica« ne bi upala napovedati, da bomo danes gledali bivšo »starleto« ob premierju na vladnih sestankih. Ali da bo televizija neposredno prenašala na rdeči preprogi plešočo predsednico parlamenta. In da bodo na volitvah po vrsti zmagali štirje povsem neizkušeni politiki, da množice zelencev v vladi in parlamentu niti ne omenjamo. 

Kaj je šlo narobe? Nekaj mesecev po vstopu Slovenije v EU je na volitvah, za levo politično in medijsko elito presenetljivo, zmagal Janez Janša (SDS) in oblikoval učinkovito desnosredinsko vlado. To je bilo treba na vsak način ustaviti. 

Gonja

Paniko tistega obdobja lepo ponazarja peticija 571 slovenskih novinarjev, ki so v svet poslali sporočilo z lažmi o cenzuri Janeza Janše. Tik pred začetkom slovenskega predsedovanja Evropski uniji so v zadnjem stavku poudarili, da je to »skrb vzbujajoč znak za prihodnost Evropske unije«. Danes se zdi ta medijski bratomor Kajna nad Abelom, ko so Slovenci v tujini z lažmi omadeževali svojo državo, smešen. Evropska unija namreč kljub slovenskemu predsedovanju ni propadla.  

A vendar je ta gonja, ki še vedno traja, začela razjedati tudi slovensko gospodarstvo. Po koncu Janševe vlade smo bili priča celi vrsti nesmiselnih političnih potez, ki so slovenskega tekača na evropski progi praktično sezule, da je počasi izgubil vso prednost. Slovenijo so baltske države iz nekdanje Sovjetske zveze v marsičem že dohitele in prehitele. 

Še bolj pa skrbi perspektiva. Politični, gospodarski in medijski nadvladi levice ni videti konca. Njen primež, v katerem so mali podjetniki, delodajalci, kmetje, srednji razred in družine, ne le, da ne popušča, ampak se še bolj stiska. Njih nameni pa so jasni: vso podjetniško iniciativo še bolj oklestiti, ukiniti zasebnike v zdravstvu in šolstvu, vse, kar je mogoče, podržaviti. Posledično to pomeni višje davke in višje cene. Slovenija, ki je demografsko ogrožena, bo zaradi nespodbudnega okolja še naprej nemočno opazovala beg možganov. 

Pot iz teme

Vse to je treba glasno povedati. Številke so jasne in ne lažejo. Veliko jih objavljamo v tokratni temi tedna. A zdaj so na potezi gospodarstveniki, ki morajo pred mediji povedati, da je treba levico ustaviti. Na potezi so novinarji, da ljudem pokažejo porazne rezultate levih vlad in jih posvarijo pred novim obrazom. Svoje pa lahko naredijo tudi navadni državljani. Starši, ki o politiki govorijo s svojimi otroki. Državljani, ki niso tiho, ko mnenjski voditelji v službi, gostilni ali pred hišo ponavljajo floskule o politiki in strašijo pred Janšo, Cerkvijo in kapitalizmom. Mladi, ki se v študentskem domu ne izogibajo klepetanju o politiki. Duhovniki, ki svojim vernikom v zasebnih pogovorih lahko povejo, kako je aktualna vlada finančno obremenila župnike in kako vse leve vlade onemogočajo delovanje Cerkve. 

Čas je za majhne poteze preproste množice. Čas je za slehernika. Slehernik bi moral ustaviti levico. 

Tudi Vi, ki to berete in ste kupili Domovino, ste s svojim denarjem pomagali k širjenju sporočil demokracije. Bo kdo rekel, da je to spodbujanje k nakupu, da gre za oglaševanje. Seveda je. Dejstvo je namreč, da Domovina brez bralcev pač ne more izhajati in je odvisna od volje, želje in denarja bralcev. Zato na tem mestu zahvala tudi Vam, draga bralka ali dragi bralec, da ste nam dali svoj denar.

Prelistaj Domovino 145 na spletu 

Predčasni volilni kongres Socialnih demokratov se bo v zgodovino zapisal kot eden zanimivejših političnih dogodkov v zadnjem času. Trem kandidatom, ki so se ves mesec potegovali za to funkcijo, se je zadnji dan v tekmi pridružil še četrti, Matjaž Han,in prišel, videl ter (komaj) zmagal. Stranka s tem odpira novo poglavje, hkrati pa se je za las izognila obratu v povsem drugačno, radikalno bolj levo smer, kamor je stranko nameraval popeljati Milan Brglez,ki je v finalu za Hanom zaostal za pičlih 10 glasov.

Izjemno zanimive so bile tudi volitve na Hrvaškem, kjer je znova zmagala HDZ, glede na prejšnje volitve pa je izgubila le nekaj mest. A bolj zanimiva je bila situacija na drugi strani, kjer se je v tekmo vmešal kar predsednik republike Zoran Milanović.Čeprav mu ustava tega ne dovoljuje, se je kar s predsedniškega mesta podal v tekmo in obljubljal, da bo postal premier, če zmaga stranka SDP, ki je sicer klavrno izgubila. Pridobila pa je stranka Domovinsko gibanje, ki se je sicer odcepila od HDZ, zdaj pa se zdi, da bo njen najverjetnejši koalicijski partner.

Na rob resnega svetovnega konflikta pa je te dni prišel Bližnji vzhod. Iran se je Izraelu maščeval za uničenje njihove ambasade v Damasku v Siriji, ko je bilo ubitih tudi več pomembnih predstavnikov njihove revolucionarne garde. Iran se je na napad odzval s serijo dronov in izstrelkov, ki jih je poslal nad Izrael, a hkrati to izvedel tako, da je Izrael 99% prestregel in preprečil nastanek hujše škode. Kaže, da tretja svetovna vojna vendarle še ne bo izbruhnila.

Odmev tedna je oddaja, v kateri s kritično distanco pogledamo na dogodke preteklega tedna, jih pokomentiramo in jih postavimo v ustrezen kontekst. Tokrat sva teden za vas komentirala Peter Merše in Nenad Glücks.

V tokratni oddaji Vroča tema je bil gost zdaj že nekdanji generalni direktor Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta (URI) Soča dr. Zvone Čadež, ki ga je na čelo ene največji zdravstveni ustanov v državi svet zavoda imenoval leta 2021 v času tretje vlade Janeza Janše, nedavno pa ga je (isti) organ razrešil iz krivdnih razlogov. Svet zavoda je do teh ugotovitev prišel potem, ko je sedanja vlada v svetu dobila večino, saj svet sestavljajo štirje člani, ki jih imenuje vladna garnitura, trije pa so predstavniki bolnišnice. Čadežu so med drugim očitali velike poslovne izgube, zavod je po pridobljenih papirjih dejansko prvič posloval z izgubo (prek 900 tisoč evrov), pa da se je dobavitelje medicinske opreme plačevalo z zamudo, da je imela bolnišnica likvidnostne težave in je komaj izplačala plače zaposlenim in, nenazadnje, da so inšpekcije odkrile kup nepravilnosti pri rehabilitacijski opremi, ki jih zavod ni saniral.

Čadež sam zase pravi, da je le še naslednji v vrsti »janšistov«, katerih čiščenje je pred časom napovedal Robert Golob. Bode v oči tudi dejstvo, da je svet zavoda očitke zoper Čadeža »umaknil« in ga na koncu razrešil z obrazložitvijo, da ne uživa več zaupanja vlade. Taista vlada je soglasje k njegovi razrešitvi dala ravno na podlagi krivdnih razlogov, ki jih je sprva navajal svet zavoda. Čadež v tokratni Vroči temi razkrije pikantne podrobnosti iz zakulisja njegove razrešitve, kako so mu ponujali tolažilno nagrado, če ne gre v medije, in kako je na člane sveta zavoda z zamenjavo pritisnil politični vrh. Čadež razkrije tudi, direktor katere zdravstvene ustanove je naslednji v vrsti za »odstrel«.

Knjiga britanskega zgodovinarja Nialla FergusonaDoomse ukvarja s katastrofami, ki so skozi zgodovino pogosto doletele človeštvo. Posebno pozornost pa namenja odzivu vodilnih na takšne katastrofe. Veliko pozornosti namenja globalnemu odzivu na nedavno pandemijo, ki se marsikje ni ravno izkazal. Mnoge države, ki so bile na papirju in v teoriji popolnoma pripravljene na takšno katastrofo, so bile zalotene s spuščenimi hlačami. 

Ob nedavnem dogajanju v naši relativno mirni deželici sem bil večkrat opomnjen, kako nepripravljeni smo na potencialni teroristični napad. Na papirju in v teoriji smo sicer verjetno dobro pripravljeni. Gotovo imamo pripravljene akcijske načrte in protokole, določene odgovorne osebe in organe. A zatakne se, ko je teorijo treba pretvoriti v prakso. 

Teroristični napad v šoli

Prejšnji teden bi se na eni izmed naših osnovnih šol moral zgoditi teroristični napad. Vsaj tako so trdili mediji, ki so skupaj s policijo uspeli ustvariti pravcato paniko, seveda ob zagotavljanju, da panika ni potrebna. 

So morda dobili namig kakšne prijateljske obveščevalne službe? Ne. Vir panike je bil anonimen komentar pod člankom na novičarskem portalu, ki je namigoval, da se bo zgodilo nekaj podobnega kot na Finskem. Verjetno ni treba posebej poudarjati, kakšne neumnosti, pogosto agresivne narave, ljudje vsakodnevno pišejo na spletu. Pogosto z namenom izzivanja določene reakcije. Po domače temu rečemo »trolanje«.

Mnoge države, ki so bile na papirju in v teoriji popolnoma pripravljene na takšno katastrofo, so bile zalotene s spuščenimi hlačami.  

Ampak, v redu, previdnost je mati ... česa že? Vsekakor je potrebna. Nobene grožnje ne smemo ignorirati, da tega pozneje ne bomo obžalovali. Vseeno pa se lahko vprašamo, če so pristojni organi v tem primeru ravnali primerno, oziroma, morda bolje rečeno, učinkovito. Da avtorja zapisa policija ni smela izslediti, je problem zakonodaje. Toda povzročanja javne panike zaradi anonimnega komentarja upam, da zakonodaja ne predpisuje. 

Napadalec v Ljubljani

Prejšnji mesec se je na Bavarskem dvoru dogajalo nekaj, česar žal ne morem opisati drugače kot tragikomedijo. 23-letnik, ki naj bi trpel zaradi mentalnih težav, »je imel pri sebi dva noža ter ni želel sodelovati s policijo«.Ob spremljanju posnetka se mi je utrnilo več misli. 

Problematičnega posameznika so obdali s policijskim trakom, okoli katerega se je zbrala množica ljudi, ki je dogajanje veselo snemala. Situacija je spominjala na živalski vrt ali morda cirkus preteklosti, kamor so si ljudje hodili ogledovati »čudake«. Menim, da to pove precej o naši družbi. A to ni bilo bistvo problema. 

Prisotna je bila seveda tudi policija, in sicer v precejšnjem številu. Policisti so uporabili več različnih prisilnih sredstev, poskušali so ga onesposobiti s paralizatorjem, a pri tem niso bili uspešni. Noža je izpustil šele, ko je na kraj prispela oseba, ki je z njim v sorodu, takrat so posredovali tudi policisti specialne enote, pri čemer se je lažje poškodoval policist. Celotna drama je trajala skoraj uro. 

Da avtorja zapisa policija ni smela izslediti, je problem zakonodaje. Toda povzročanja javne panike zaradi anonimnega komentarja upam, da zakonodaja ne predpisuje.  

Zavedam se, da ima policija določene postopke, kako delovati z namenom povzročanja čim manjše škode. A ko sem na posnetku spremljal vse to dogajanje okoli dokaj pasivnega storilca, za katerega dvomim, da je imel več kot 70 kg, sem se spraševal, kako bi se vse skupaj končalo, če bi ta imel namen koga dejansko poškodovati. Če bi se, divje vihteč svoja noža, zakadil v zbrano množico. Mogoče pa gledampreveč akcijskih filmov ... 

Na teroristični napad nismo pripravljeni

Ne želim ustvarjati preplaha. Ne verjamem, da je verjetnost terorističnega napada pri nas visoka, čeprav v današnjih zmešanih časih težko vem, kaj pričakovati. Ne glede na strašenje nekaterih medijev in politikov se ponoči v Ljubljani ponoči ne počutim ogroženo, čeprav je res, da nisem ženska.Nekateri bi morda rekli, da zgornja primera obravnavam preveč lahkotno.

Vendar pa si ne morem pomagati, da ne bi bil prepričan, da na potencialni teroristični napad kot država in družba nismo niti približno pripravljeni. Vsaj v praksi, v teoriji verjetno ne bi mogli biti pripravljeni bolj. A dogajanje zadnjih nekaj let me ne navdaja z optimizmom. 

Slovenija se je v tretjini stoletja prelevila v povsem zbirokratizirano državo. V njej uspevajo na eni strani čistuni in črkobralci, na drugi pa tisti, ki iščejo luknje v zakonu. Če omenimo samo, da čakanje na gradbeno dovoljenje pri nas merimo v mesecih, v sosednji Avstriji pa v tednih. Po osmih mesecih je tako družina, ki ji je povodenj odnesla hišo, dobila sklep, da je treba hišo porušiti. Obrazi ljudi, ki po dveh tretjinah leta še naprej čakajo na dovoljenje, da svoje podrtije porušijo ali da jih začno obnavljati, so na televiziji pokazali več kot vse izrečene besede v Tarči. Gledalce, državljane nas je bilo sram, da naša država tako dela z ljudmi. Jih v nesreči pušča v agoniji čakanja. Vsakega državljana je danes sram, da vlada poplavljencem v našem imenu še naprej sadi rožice in govori, kako je treba na vsa ta dovoljenja čakati še mesece in mesece.  

Birokracija ubija

Zakaj v Sloveniji vsaka procedura na občini in upravni enoti tako dolgo traja? So naši državljani bolj neumni kot avstrijski? In nespretni, kot nas prepričujejo vladni birokrati? Ali pa so avstrijski birokrati na krajevnih uradih pametnejši od naših? Odgovor je: Nikakor ne! Je pa naša zakonodaja bolj neživljenjska, obsežnejša in manj učinkovita.  

Ko v taki državi pride na oblast opravilno nesposobna vlada, brez izkušenj in brez nujno potrebnega znanja, mestoma celo povsem brez izobrazbe, se ne da spremeniti praktično ničesar. Bog ne daj, da se zgodi kakšna katastrofa. Birokracija brez vodstva se obnaša kot petelin, ko mu odsekaš glavo. (Upam, da se to še sme?) Petelin brez glave teka naokrog, dokler ne izkrvavi in omahne.  

Poplave so pokazale, kako prazni so življenjepisi aktualnih ministrov. Podpredsednik vlade, ki je nedavno postal podpredsedniški vladni govorec, se je voditi državo naučil v študentski organizaciji, na srednji elektrotehniški šoli in kot mestni župan. So to ustrezne reference? Da ne omenjamo ministrice za kmetijstvo, ki je lagala o svoji izobrazbi in je postala političarka, ker je politikom stregla v baru. Je torej res tako nenavadno, da je oštirka sestavila zakon, ki je na ustavnem sodišču padel?  

Kako je policija že desetletja zbirokratizirana, hitro opazimo, ko policisti medijem opisujejo kriminalce. Latovščina, ki je ne razume nihče razen njih. Če so pijanega aretirali in pridržali do streznitve, to opišejo, da so osebi zaradi alkoholiziranosti odvzeli prostost. Da prebereš in razumeš pismo, ki ga dobiš, ker si šel z avtom prehitro, potrebuješ pravno fakulteto. Bolje razumem pismo s kaznijo, ki mi ga pošlje nemška policija kot slovenska, čeprav ne govorim nemško. 

V Sloveniji je zakonodaja bolj neživljenjska, obsežnejša in manj učinkovita kot v Avstriji. 

Ne glede na latovščino pa policija zna ljudi prestrašiti. Ne zmore najti človeka, ki po spletu zagrozi s streljanjem v šoli, zna pa to, kar je anonimni zafrkant napisal, posredovati vsem medijem. Povedati novinarjem to, kar so novinarji sami odstranili s spleta, da ne bi delali panike, in za vsak primer o anonimnežu obvestili policijo. Ali imamo za to policijo? 

»Osvobojena« policija

Bojda je vlada jezna na vodstvo policije. A jezna je na svoje, saj je premier javno ukazal, da je treba počistiti s kadri. Da, uporabil je izraz »očistiti«. Čiščenje je sicer fraza, ki se jo uporablja za najbolj brutalne diktature. Poznamo etnično čiščenje, poznamo Stalinove čistke. Šefici policije je Golob dal »eno samo nalogo, da očisti policijo janšistov«. Kako so ugotavljali politično pripadnost policistov, Golob ni povedal. Kdo je prišel namesto »janšistov«, pa je sedaj postalo jasno: ljudje, ki so domnevno grožnjo s spleta prenesli v vse slovenske domove in spravili starše v paniko.  

Anonimne grožnje niso raziskali, ker domnevno ni šlo za povzročanje splošne nevarnosti. Potem pa so oni, policija, zastrašili prebivalstvo. Za tako grožnjo se gre v zapor za tri do petnajst let. Bo šel zdaj kak policist v zapor? Črkobralci bodo odkimali, kdor razmišlja z zdravo kmečko pametjo, pa bi prikimal. Zakon je jasen: ne sme se strašiti ljudi z ubijanjem. Kako, da policija tega ne razume?  

Nekompetentna vlada očitno nastavlja nekompetentne kadre. Ljudje bodo spet začeli govoriti naokoli »policajske« vice, ki so zaradi odličnega dela policije od osamosvojitvene vojne dandanes že skorajda izginili.

Prelistaj Domovino 144 na spletu

Stavka zdravnikov se nadaljuje že 14. teden. Vlada Roberta Goloba, ki jo tvorijo Stranka Svoboda, SD in Levica, ne kaže nobene pripravljenosti za pogajanja z zdravniki. Med tem ko nekateri politiki in predstavniki nevladnih organizacij trdijo, da zdravniki delajo premalo, so izvajalci v ambulantah družinske medicine januarja in februarja v primerjavi z enakim obdobjem lani kljub stavki opravili 6,4 odstotka več obravnav. Družinski zdravniki opozarjajo, da družinska medicina »doživlja erozijo«, posledice zgrešene zdravstvene politike pa bomo državljani plačevali še vrsto let.

Pismo družinskih zdravnikov

336 družinskih zdravnikov je naslovilo na vlado in zdravstveno ministrstvo javno pismo, ki ga objavljamo v celoti.

»Družinski zdravniki predstavljamo največjo skupino specialistov v Sloveniji in v vsaki ambulanti obravnavamo dnevno približno 50 bolnikov. Večino oskrbimo dokončno in to za najmanjši možen strošek. Naše delo zajema vse od preventive, do vodenja kroničnih bolnikov in nujne medicinske pomoči – delo, ki si ga družinski zdravniki v mnogih drugih državah Evropske unije (EU) sploh ne predstavljajo. A ob vseh teh zadolžitvah zaslužimo le svojo osnovno plačo, zviša se nam le na račun dežuranja.

Situacija v Sloveniji je takšna, da nas je v družinski medicini velika večina zdravnic, mater in žena, zato je odsotnosti več kot v drugih specialnostih. Zaradi prekomernih obremenitev smo pred nekaj leti v pogajanjih z vlado dosegli dogovor, da se bo število opredeljenih pacientov na družinskega zdravnika postopno zmanjševalo, saj preveliko število opredeljenih bolnikov zdravniku onemogoča kakovostno delo. Nujno potrebno je razširiti mrežo in privabiti nove zdravnike v družinsko medicino, saj nas je kronično premalo.

Upali smo, da nam bo postopno manjšanje števila opredeljenih bolnikov omogočilo strokovno delo, bolnikom pa ustrezno obravnavo in primerno zdravljenje. Žal pa podatki kažejo, da se je povprečna obremenjenost zdravnikov v ambulantah družinske medicine le minimalno zmanjšala. Zato nas zelo skrbijo pozivi, da je potrebno število opredeljenih bolnikov na enega zdravnika še povišati, namesto da bi se od vlade zahtevalo, da uredi pogoje dela, poveča število zdravnikov v družinski medicini in s tem poveča dostopnost do družinskega zdravnika. Vlada bi morala z ustreznimi ukrepi naslavljati vsebino in bistvo zdravnikovega dela ter zdravnika razbremeniti administrativnih opravil, a žal z odloki in ukrepi išče le bližnjice in matematične poti, ki delo samo še bolj zapletajo. Zdravniki in bolniki bi morali biti vključeni v sistem reševanja, zato na upravljanje z odloki ne pristajamo, niti v imenu zdravnikov niti bolnikov.

Reševanje obravnave bolnikov brez izbranega zdravnika v ambulantah za neopredeljene je postavilo ceno dela zdravnika družinske medicine in nakazalo smer reševanja problema, mogoče tudi s statusom deficitarnosti poklica. Že desetletje opozarjamo, da bo število zdravnikov v družinski medicini v naslednjih nekaj letih hitro upadlo, saj se bo upokojila skoraj četrtina zdravnikov v splošnih ambulantah.

Že zdaj ne zmoremo bolnikov ustrezno obravnavati, ker imamo premalo časa. Če se bo čas, predviden za enega pacienta, še bolj zmanjšal bomo zdravniki družinske medicine kmalu lahko pisali le še recepte. Žal se taki situaciji bližamo s hitrimi koraki. Uveljavitev delovnega časa po evropski direktivi, to je 40 ur in 8 nadur na teden, je na primarnem nivoju že pokazala, da v manjših zdravstvenih domovih ni več mogoče izpeljati ambulantnega dela, ampak le še nujno medicinsko pomoč. V večjih za silo delo še izpeljemo, a na račun dejstva, da v ambulantah dnevno nadomeščamo odsotne kolege. Te situacije ne more popraviti zaposlovanje administratorjev in tudi ne medicinskih sester, saj je tudi njih na trgu premalo.

Na koncu je vedno zdravnik tisti, ki obravnavo zaključi in nosi tudi vso odgovornost. Bolniki hodijo k zdravniku, zato na primarju ne bomo rešili situacije s povečevanjem števila sodelavcev v timu, ampak z večjim številom zdravnikov.

Družinska medicina žal doživlja erozijo in posledice se bodo v naslednjih letih pokazale z vso močjo. Teža zdravljenja se bo spet prenašala na sekundarni nivo, ne bo preventive in nadaljnjega vodenja bolnikov, povečala se bo obolevnost in s tem umrljivost med državljani, s tem pa tudi kvaliteta življenja. In ker nam je mar, imamo dovolj sprenevedanja in ignorance, ki ju kaže vlada do nas zdravnikov in vas državljanov. Zato pozivamo državljane Slovenije, da se zavzamejo za dostopno, varno in strokovno zdravstvo. Zdravniki sami očitno nismo dovolj pomemben člen te družbe, da bi nas politika slišala.

Zdravniki družinske medicine smo bili v času stavke skoraj enako dostopni kakor običajno, iz preprostega razloga, da skoraj vse, kar delamo, sodi v minimum delovnega procesa. Smo tako rekoč prva bojna linija, tisti, s katerimi se bolniki srečajo najprej. Ne smemo dovoliti, da neprimeren odnos vlade do nas in bolnikov pripelje vse v situacijo, ko državljani ne bodo več mogli do nas. Ne zato, ker mi ne bi hoteli, ampak zato, ker NAS NE BO!«

Ustavno sodišče Republike Slovenije se je izreklo za neustavnost 5. odstavka 12. člena Zakona o Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije. O tem je moralo presojati na pobudo Državnega sveta, ki je v vsem zakonodajnem postopku že od vsega začetka opozarjal na kršitve raznih načel Ustave Republike Slovenije.

Zakonodajni postopek je bil pester, saj je DS na prvo verzijo zakona vložil odložilni veto, nakar je predlog zakona romal spet v državni zbor, kjer ga je poslanska večina ponovno potrdila. Ob tem je državni svet na ustavno sodišče vložil zahtevo za oceno ustavnosti zakona.

Da je Zakon o KGZS protiustaven, je državni svet opozarjal že ves čas. Na kratko, gre za določilo v zakonu, ki je omejevalo pasivno volilno pravico in določalo, kdo ne sme kandidirati za članstvo v organih Zbornice. Vanje naj ne bi smeli biti izvoljeni ljudje (cela vrsta jih je, tudi tajniki občin), ki so imeli politične funkcije v strankah, občinah, parlamentih (državnih ali evropskih) in vladah. Glavni argument za ta odstavek je bil, da se s tem hoče doseči »depolitizacija« organov KGZS, zagotoviti njeno avtonomijo in preprečiti možnost konfliktov interesov in korupcijskega tveganja, ki bi se pojavili ob ljudeh, ki bi opravljali funkcije v omenjenih organih.

Pravne službe proti, vladna koalicija za

Med vsem zakonodajnim procesom so mnoge pravne službe, tudi državnega zbora, nenehno opozarjale na protiustavnost tega člena. Prav tako so svarili ustavni pravniki. Tudi parlamentarna opozicija je nasprotovala temu členu, kakor tudi zunajparlamentarna. Zanimivo pa je in pomenljivo, da se je koalicijska SD v večjem številu poslancev vzdržala. Lahko si to razlagamo le tako, da se ob resnih pomislekih o ustavnosti najprej ni hotela blamirati, dalje, ni hotela nasprotovati koaliciji, da ji ne bi škodila, a podprla je tudi ni. Vsekakor očitna razpoka v frontni liniji, ki je zaradi drugih znanih škandalov in afer že tako oslabljena.

Ustavno sodišče se je za neustavnost odločilo na podlagi načela enakosti pred zakonom, ki je v ustavi zajamčeno v 14. členu. KGZS je kot zbornica v bistveno enakem pravnem položaju kot druge zbornice z obveznim članstvom, razlogi, zakaj naj bi v njenem primeru bilo drugače, pa niso bili podani. Pred tako jasno sliko ustavnemu sodišču res ni ostalo drugega, kot da je odločilo, tako kot je. Zaradi tega drugih očitkov za protiustavnost sploh ni presojalo. Večina, ki je tako odločila, je tudi dovolj zgovorna, da se nihče ne more sprenevedati, da je zadeva nejasna. Sedem sodnikov proti enemu je večina, ki je ne vidimo vsak dan.

Oholost in samozadostnost vladne koalicije

Najbolj zanimivo je, da je vladna koalicija, kljub vsem opozorilom pravnih služb, vztrajala v nečem že na prvi pogled ustavno nesprejemljivem. Vlada je ves čas hodila po tankem ledu in se ni mogla ne-zavedati vseh pomislekov in ustavnih neskladnosti, a je vendar rinila z glavo skozi zid. Ni druge razlage, kot je ta, da jo je v to početje zapeljala oholost in občutek samozadostnosti, ki jo spremlja že vse od njene izvolitve. Edinstvena parlamentarna koalicijska moč, objektivno in na zunaj številčno nepremagljiva, se pa kaže vedno bolj relativna, šibka, votla in nemočna. Koalicija je mislila, da bo s svojo nedvomno večino povozila vso pravno stroko in končno tudi ustavno sodišče, saj je vendar »njeno/naše«. Z vztrajanjem v nemogočem si je sama dala strel v koleno. Hotela je dokazati svojo uspešnost in učinkovitost, dokazala je pa ravno nasprotno.

Koaliciji se je tudi neznansko mudilo. Zakon so hoteli »zriniti« skozi na hitro in po skrajšanem postopku, da bi začel veljati še pred oktobrskimi volitvami v zbornici. Z onemogočanjem, da bi v organe Kmetijsko-gozdarske zbornice prišli ljudje s strankarsko pripadnostjo, so hoteli čim prej preprečiti, da bi v tako pomembno ustanovo, ki ji že ves čas dela preglavice, prišli člani s tradicijo in izkušnjami, ki jih sami nimajo. Prvopodpisana pod zakonski osnutek je gospa, ki je svoj čas bila poslanka, danes pa je kmetijska ministrica. S klofuto ustavnega sodišča se je znašla v zelo čudni luči in brez kredibilnosti. Ali bo tako lucidna, da bo to situacijo rešila sama, ali jo bo moral premier, bomo še videli. Če je ne bo nihče od njiju, se bo sedanje vodstvo države še bolj pogrezalo v živi pesek.

»Politizacija« pod pretvezo »depolitizacije« 

Da je zadeva še bolj zanimiva, se je tudi tukaj pojavila beseda »depolitizacija«, ki smo jo bili vajeni slišati v zadevi RTV SLO. Saj je pri javnih ustanovah nemogoče, da ne bi bile politične. Gre pa za način, kako se s takimi organi upravlja, da je resnično v javno dobro in ne v interesu ljudi, ki so v preteklih desetletjih imeli monopol nad vsem in ga hočejo ohranjati še danes. Tako kot pri RTVS so z »depolitizacijo« tudi tukaj hoteli politizirati zbornico, da bi jim bila čimbolj pokorna. S tem pa vlada in njena parlamentarna večina samo obupano – uhajata naprej, a v prepad!

Teden je minil v znamenju grožnje, da bi se lahko v kateri izmed slovenskih šol ponovila situacija s Finske, kjer je nedavno prišlo do streljanja v šolskih prostorih. Dogajanje nas je opozorilo, da se tudi k nam širijo trendi iz tujine, vse bolj pa obstaja sum, da jih načrtno širi ruski propagandni aparat, ki v zadnjem času izvaja tudi hekerske napade na spletišča javne uprave zaradi slovenske podpore Ukrajini.

Doma je svojo listo predstavilo Gibanje Svoboda kar na t.i. festivalu - ker so kongresi zanje, kot pravijo, preveč staromodni. Najprej jim je, glede na to, da je njihov predsednik sicer »energetski genij«,ironično zmanjkalo elektrike, po tem pa so nam znova sporočili, da so nas rešili »temnih trenutkov slovenske demokracije«in da zdaj o svobodi več ne govorimo. Vse to kljub množici preprek, ki jim preprečujejo, da bi z veliko večino, ki jo imajo v parlamentu, sprejeli kakšno reformo.

Nosilec njihove evropske liste bo zdravnik in direktor Postojnske porodnišnice Aleksander Merlo - v koalicijskem besednjaku vojne vihre med vlado in zdravniki tako rekoč »dvoživka«.Preostanek liste pa sestavljajo pretežno najaktivnejši zbiratelji strankarskih knjižic, kar jih stranka premore.

Končala se je tudi mediacija med zdravniki in vlado – neuspešno, tako za zdravnike kot za paciente, pa tudi za vlado, ki stavke še ne bo zaprla. Zdravstvo, ki naj bi bilo njena prioriteta, pa se ji sesipa pred očmi. Bi pa zato koalicija pacientom, ki ne bodo prišli na vrsto v javnem zdravstvu, ponudila kar možnost, da jih evtanazirajo. Če so v preteklosti skrajševali čakalne vrste tako, da so iz njih preprosto brisali imena, bi morda nekateri zdaj z njih črtali kar ljudi.

Napeto ostaja tudi na bližnjem vzhodu, kjer se Izrael pod pritiskom mednarodne skupnosti sicer umika iz delov Gaze, konkretno mesta Han Junis, vojni pa kar ni videti konca. Grozi celo eskalacija, saj Iran napoveduje povračilne ukrepe za izraelski napad na iransko veleposlaništvo v Siriji, kjer je bilo ubitih več pomembnih funkcionarjev v iranski revolucionarni gardi.

Odmev tedna je oddaja, v kateri s kritično distanco pogledamo na dogodke preteklega tedna, jih pokomentiramo in jih postavimo v ustrezen kontekst. Tokrat sva teden za vas komentirala Peter Merše in Rok Frelih.

Ljubljanski župan Zoran Janković je uresničil svojo grožnjo s tožbo proti družini Jernejc, ki je njegovo uslužbenko Špelo Mazej decembra skrivaj snemala, ko jih je trikrat obiskala na domu in poskušala prepričati v prodajo zemljišča, po katerem je začrtanih zadnjih 100 metrov kanala C0, ob tem pa v zameno, če bodo občini šli na roko, ponujala še »ugodnejši odkup« preostalih zemljišč, tudi tistega pri Stožicah, kjer Jernejčevi z županom že 16 let bijejo bitko okrog neizplačane odškodnine zaradi delne razlastitve.

Danes so Jernejčevi po pošti na dom namreč prejeli pismo odvetniške družbe Čeferin, ki po pooblastilu ljubljanskega župana – ta naj bi utrpel hude duševne stiske – v zasebni tožbi od družine zahteva 50 tisoč evrov odškodnine. Spomnimo se, zvočni posnetki pogovora, ki so jih ekskluzivno objavili na PlanetTV, o tem pa smo pisali tudi na našem portalu (tukaj), so bili obremenilni za ljubljanskega župana, saj je Mazejeva odkrito namigovala na njegove koruptivne prakse. Jernejčevi pa so ob tem javno povedali, da so razkrinkali Jankovića pri njegovem početju. Ljubljanski župan je na tiskovni konferenci v svojem odzivu vsakršne koruptivne posle zanikal in napovedal tožbo proti Urošu Jernejcu in njegovemu očetu »zaradi posega v čast in dobro ime«.

Zakaj vztraja, da ima prav in da se sodne bitke z Jankovićem ne boji, je v tokratni oddaji Vroča tema pojasnil kar Uroš Jernejc sam in nam razkril podrobnosti iz tožbe, s katero se je nanj spravil župan, v studiu pa se mu je pridružil tudi trikratni minister za okolje in prostor, arhitekt in prostorski načrtovalec Miha Jazbinšek, ki sam toži Jankovića zaradi izvirnega greha – zavajanja pri izdaji vodnega soglasja leta 2013. Komentiral je tudi način, na katerega Janković skozi vsa leta prihaja do gradbenih dovoljenj.

Zdi se, da so še zadnje maske padle. Svoboda se je na političnem odru znašla kot povsem gola in dečku, ki je že davno zavpil, da je cesar nag, je pritegnila še množica. Sončni kralj sicer še vedno živi v namišljenem svetu in glasno sanja. Še vedno ima toliko moči, da si mu nihče od dvorjanov ne upa reči ničesar. Verjamejo pa mu ne. Razen peščice političnih zelencev, ki jim je politična slava udarila v glavo in bodo šele na volilno nedeljo zvečer ugotovili, da se je milni mehurček, v katerem so živeli, že davno razpočil.  

Najbližji dvorjani preračunljivo molčijo, se nasmihajo in kalkulirajo, kako naprej. Računajo na nov obraz in preživetje v isti kraljevini pod novo dinastijo. Tako kot Marjan Šarec in Alenka Bratušek, ki sta bila nekoč celo prva v državi, nato pa sta svoji stranki povsem uničila in izpadla iz parlamenta. Po katastrofalnem porazu sta se nemudoma zatekla pod krila novega voditelja dinastije in postala pomembna ministra. Le usta sta morala zapreti in začeti kimati in se nasmihati novemu vladarju. 

Niso pa vsi politiki take baže. Mnogi niso kimavčki. Vidijo, da zlata kočija drvi naravnost v prepad in se umikajo. Robert Golob ima že od samega začetka težave, da ne more dobiti niti ministrov, saj si tega pomembnega položaja ne želi nihče več. Zato je tako težko sestavil listo za Evropski parlament, čeprav lahko precej realno upa na kar dve ugledni in dobro plačani poslanski mesti s petletnim mandatom. Golobu je rekla »ne« celo nekdanja prva dvorjanka Urška Klakočar Zupančič. 

Nekdanji državni sekretar Tilen Božič ni bil tiho in se je zato moral posloviti. Čeprav je delal pod različnimi levimi vladami in čeprav je »pravoveren«. Zdaj je novinarkama Dela povedal, da si Golob premisli v enem dnevu in to glasno pove v kamero, njegovi podrejeni pa morajo to izvajati. Pove celo, da je Golob narcis. In da je vsaka leva vlada slabša od prejšnje. In da v dveh letih ne bo nobenega napredka. 

Če to pove politik opozicije, mu levičarji ne bodo verjeli. Če pa to pove levičar, nekdanji premierjev sodelavec in namestnik ministra, ne more nihče več zamahniti z roko. 

 Če pa to pove levičar, nekdanji premierjev sodelavec in namestnik ministra, ne more nihče več zamahniti z roko. 

Enako težko je oporekati številkam. Če računovodski servis na podlagi zakonodaje izračuna, da je povprečna mesečna neto plača za 57 evrov nižja, kot bi bila, če Golobova vlada ne bi spremenila zakonodaje, ki jo je uveljavila Janševa, je to razumljivo tudi sleherniku. Toliko manj imamo v takvinu. Tako rečemo na Primorskem denarnici, premier pa ima s knjižno slovenščino težave, zato nas bo tako mogoče bolje razumel. 

Letno to pri povprečni plači znese 685 evrov, kar za običajno slovensko družino pomeni kar veliko denarja. Več izračunov in številk objavljamo v temi tedna. 

Premier Golob bi si zaslužil, da bi mu vsi njegovi botri, politični in medijski, odkrito rekli: »Sedi, cvek.« To mu bodo sicer povedali tudi volivci 4. junija, ko se začno predčasne volitve za Evropski parlament. Na naslednjih parlamentarnih volitvah pa bo verjetno sledila še izključitev iz šole. 

Vprašanje pa je, koliko volivcev se bo iz tega kaj naučilo. Zaenkrat nič ne kaže, da se povsem enaka zgodba ne bo ponovila še petič. Ljudje, običajni in elita, so namreč že ugotovili, da v vladni palači ni Superrobi. Počasi pa morajo nehati verjeti v nove superjunake.  

Mediji bodo namreč naredili vse za izstrelitev novega supermana, ki bo oznanil odrešenje od vseh težav. Tako kot so lansirali Superzokija (2011), Supermirota (2014), Supermarjana (2018) in Superrobija (2022), bodo lansirali Supersandija ali Superpač-nekoga-samo-da-bo-naš. 

Ljudje in kristjani politike ne jemljejo kot avtomobila.

Številke lahko pri razblinjanju mita o socialističnih superjunakih zelo pomagajo. Zato je prav, da se o tem govori. Tudi škofje bi pred naslednjimi volitvami lahko v številkah predstavili, koliko zaslužijo župniki pod Golobom, koliko pod Melonijevo, koliko pod Plenkovićem in koliko bi zaslužili, če bi ostala vlada Janeza Janše. To bi bilo veliko bolje, kot da samo pri maši pozovejo ljudi, naj gredo na volitve. Ljudje in kristjani politike ne jemljejo kot avtomobila. Če gre pri avtu kaj narobe, bodo namreč vedno vprašali več ljudi za nasvet in slednjič poiskali mehanika. Če politike ne spremljajo in je ne poznajo, bodo kvečjemu v tednu pred volitvami odprli televizijo in potem naredili po svoji pameti. Si lahko predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi se tako nevedni lotili popravljanja svojega avtomobila? Seveda si lahko predstavljamo. To namreč gledamo na vsakih volitvah že 34 let.

Prelistaj Domovino 143 na spletu

Levičarski politični aktivisti so včeraj uprizorili še en protest glede usode Gaze in njenih prebivalcev v vojni z Izraelom. Tokrat na Trgu republike. Levica tradicionalno opozarja na pravice prebivalcev Gaze in napade Izraela na to območje. Hamas je včeraj zavrnil najnovejši izraelski predlog o prekinitvi ognja, čeprav so po poročilih pogovori dobro napredovali. Benjamin Netanjahu medtem pravi, da je bil določen datum za kopensko ofenzivo v Rafi, pred katero ga že dolgo svarijo.

Na drugem koncu sveta pa se dogaja podobno uničenje dela naroda, ki ne polni slovenskih naslovnic, saj poteka za odtenek dlje in za odtenek bolj »prefinjeno«. Predvsem pa imajo za slovenske medije ti ljudje eno napako – katoličani so. Govorim namreč o Nikaragvi. Državi, kjer je demokracija efektivno ukinjena, kjer je več deset tisoč ljudi bilo prisiljenih zapustiti državo ter stotine ljudi gnije v zaporih zaradi enega samega dejstva – ne strinjajo se z diktaturo predsednika Ortege.

Bianca Jagger, ustanoviteljica Fundacije za človekove pravice in prva priča v preiskavi britanskega parlamenta, je pred kratkim dejala: "Ko si ogledate zločine proti človeštvu, ki jih v Nikaragvi izvajata režim Daniela Ortege in Rosario Murillo, boste spoznali, da je njun režim verjetno ena najbolj brutalnih diktatur na svetu."

"Zatiranje civilne družbe v Nikaragvi s strani Ortegovega-Murillovega režima je ključni element njihovih prizadevanj za dosego popolnega nadzora nad državo. To je več kot le zmanjševanje svobode; gre za namerno uničevanje stebrov, ki podpirajo demokratično družbo. Skoraj 4000 nevladnih organizacij je bilo ukinjenih, odvzet jim je bil pravni status, večina pa je bila zaplenjena – to vključuje Mednarodni rdeči križ (ICRC), CARITAS in OYANKA, ki podpira žrtve nasilja v družini, in nedavno tudi skavte,"je dejala."Ortegov-Murillov režim je poteptal tri temeljne stebre nikaragovske demokracije – Katoliško cerkev, neodvisne medije in izobraževalne ustanove. Režim je dejansko odpravil vse oblike pluralizma v državi," je dodala Jaggerjeva.

In v tej zadnji izjavi se skriva dejstvo, zaradi katerega Nikaragva slovenskih levičarskih aktivistov ne zanima. Ortegov režim preganja katoličane zaradi tega, ker so potencialno nevarni njegovi oblasti. Ortega je namreč po godu slovenskim revolucionarjem. V mladosti se je pridružil sandinistični narodni osvobodilni fronti (Frente Sandinista de Liberación Nacional, FSLN) in bil leta 1967 zaprt zaradi udeležbe pri ropu banke. Po izpustitvi so ga izgnali na Kubo, kjer je nekaj mesecev treniral gverilsko bojevanje in se kasneje skrivoma vrnil v Nikaragvo. Ko so sandinisti strmoglavili Debayla, je Ortega postal del petčlanske Hunte za nacionalno obnovo, ki je imela v tistem času glavno politično vlogo znotraj FSLN. Po odstopu nekaterih drugih članov je Ortega postal de facto vodja države. 

Carlos Fernando Chamorro je dejal, da v "de facto policijski državi" v Nikaragvi ni svobode zbiranja ali združevanja, niti verske svobode. "Leta 2021 je režim izbrisal možnost izvedbe svobodnih volitev, od leta 2022 in 2023 pa je okrepil neusmiljeno preganjanje civilne družbe in zaprl več kot 3800 nevladnih organizacij," je dejal.

Britanski parlament se ukvarja tako z Gazo kot tudi z Nikaragvo. Poročilo britanskih parlamentarcev poziva tudi k podrobnejši preučitvi vezi med Nikaragvo, Rusijo in Kitajsko,"pri čemer je treba opredeliti zadevna tveganja, vključno s posledicami tujih naložb, ki se uporabljajo za pomoč in spodbujanje kršitev človekovih pravic v državi". Odkar so parlamentarci končali osnutek, so se pojavila poročila, da bo Rusija zdaj usposabljala Ortegovo policijo ter razvijala obveščevalni in vohunski sistem v Nikaragvi z novim centrom za usposabljanje za "varnost in notranji red", ki ga bo v celoti vodilo rusko notranje ministrstvo.

Dokler bodo človekove pravice nekaterih vredne protestniških akcij na trgu, kjer praznujemo svojo svobodo in lastno državo, ter hkrati človekove pravice drugih popolnoma zamolčane, toliko časa so vse te akcije le politična propaganda. Zagovarjati politiko Hamasa, ki je desetletja razvojna sredstva »vlagal« v državni terorizem, je sprevrženo. In, seveda, ob dejanjih Izraela, ki izvaja neusmiljeno vojaško ofenzivo, je potrebno zagovarjati stališča mednarodnega prava in človekovih pravic. Vendar je pozabiti na teroristično predzgodovino sedanjih dogodkov politično motivirana manipulacija.

Poročila Združenih narodov o Nikaragvi so enako zgovorna kot tista o Gazi, naša zunanja ministrica pa najde čas samo za opozorila o Gazi. Morda bi svojo menda neverjetno pozicijo v ZN Slovenija lahko uporabila tudi za Nikaragvo in tam trpečih nekaj milijonov ljudi, ki so jim kratene osnovne človekove pravice.

Čakam samo še, da bomo v trenutku, ko bo opozicija v Nikaragvi pričela z odporom, na državni televiziji brali o »teroristih«, ki ogrožajo legalno oblast. Namreč, slovenske aktiviste vedno zanima samo zadnji strel, nikoli prvi. Tudi zato nam o lastni zgodovini še vedno prodajajo bajke in legende.

Začel bom s priznanjem, ki marsikaterega našega bralca verjetno ne bo razveselilo oziroma mu bo potrdilo obstoječe sume. Včasih sem bil komunist. Ne mislim glede političnega udejstvovanja, strankarske pripadnosti in podobnega, ampak čisto na splošno, glede političnih prepričanj in vrednot. Kar me je na koncu odvrnilo, poleg spoznanja vsaj osnov ekonomije, je bila realizacija, da glede na človeško naravo komunizem pač ni mogoč. Ne glede na vso teorijo, obljube, pričakovanja, vložke, prisilo ... se obljubljeni brezrazredni raj ni nikoli realiziral. Namesto tega se je ta družbeni eksperiment vedno končal v diktaturi, nastanku nove elite in ekonomskem neuspehu. 

Zakaj se mi zdi to pomembno izpostaviti? Ker trenutno doživljam podobno razočaranje glede sodobne, kapitalistične liberalne demokracije. Tudi nevidna roka prostega trga ne prinaša obljubljenih rezultatov, ampak vedno bolj razgalja človeško naravo ter naše sposobnosti izigravanja pravil in nedoseganja pričakovanj. Dandanes v večino izbir nismo prisiljeni, vsaj ne direktno. Seveda na nas vpliva nešteto bolj ali manj neopaznih psiholoških, socioloških in marketinških prijemov, a vsaj v teoriji se odločamo svobodno. 

A kam nas je to pripeljalo? Zavedam se, da je to problematična tema – okus je subjektiven, večina pa nas je samih zase prepričanih, da smo, če ne ravno krona inteligence, vsaj zdrave kmečke pameti. A zakaj je Taylor Swift tako neizmerno popularna? Je njena glasba res tako dobra? Zakaj toliko ljudi spremlja praznost družine Kardashian? So resničnosti šovi in gledanje drugih, ki se ukvarjajo s športom, res vrhunec preživljanja prostega časa? 

Omenjeno so relativno nepomembne teme popularne kulture, a podobne pojave lahko spremljamo tudi v politiki, ki pa ima na naše življenje bistveno pomembnejši vpliv. Politični pojem, ki najbolje zaobjemazeitgeistdanašnjega časa, je populizem. Ta se pojavlja v različnih oblikah, a kar ga povezuje s pojavi popularne kulture, so praznost, plehkost, iskanje najnižjega skupnega imenovalca. Enostavni slogani, enostavne rešitve. Obljubljanje nemogočega, a všečnega – podobno kot naprave za hujšanje med gledanjem televizije. 

Tudi nevidna roka prostega trga ne prinaša obljubljenih rezultatov, ampak vedno bolj razgalja človeško naravo ter naše sposobnosti izigravanja pravil in nedoseganja pričakovanj.

Populizem je večplasten, kompleksen pojav, a me zlasti njegova oblika v Sloveniji fascinira. Za razliko od večine drugih zahodnih držav, kjer gre za upor proti statusu quo in izražanje nezadovoljstva s trenutnim stanjem, je pri nas ravno obratno. Populizem v Sloveniji služi ohranjanju statusa quo. Lahko bi rekli, da je bil ugrabljen. 

Čeprav nas večina osrednjih medijev svari pred desničarskim populizmom, ta v Sloveniji primarno obstaja na levi strani, četudi ga nihče tako ne imenuje. Tako imenovani »novi obrazi« namreč niso drugega kot populizem – kako drugače poimenovati gibanje, ki temelji na preprosti ideji nasprotovanja Janezu Janši? Ki obljublja prazne fraze kot je vrnitev v »normalnost« in odmik od »fašizma«? Ki trosi prazne obljube, kot je »v 30 dneh do specialista«? Da o obljubah Levice niti ne govorimo. 

Razlaga za takšno stanje je enostavna. To se prodaja. Dokazano je uspešno. Ljudje ne želimo slišati, da se naša država in družba soočata z resnimi problemi, za katere ni enostavnih, instant rešitev brez žrtev. Veliko bolje se odzovemo na enostavne ideje, kot je»plešasti mož slab«. V takšnem okolju je najuspešnejši tisti, ki prodaja najbolj neotipljive, všečne, preproste rešitve, ki jih ni težko razumeti, sprejeti in ob njih doživeti prijetnih dražljajev. Podobno kot zadnjica Kim Kardashian. 

Zato sploh ni presenetljivo, da poslušamo, da so zdravniki zlobne dvoživke. Ali pa da so za vse krivi migranti in komunisti, da ne bom kritiziral le ene strani. Tega bo v prihodnje vedno več. Kdor bo obljubljal, da bo znižal število delavnih dni, zapisal določeno pravico v Ustavo, razlastil kapitaliste, rešil planet, izgnal vse migrante in zaprl meje, vrnil normalnost in dobre stare čase ... bo uspešen. Če pa bo kateri strani slučajno uspelo za reklamo pridobiti Luko Dončiča, je pa itak game over. 

Ko bodo ljudje ob gledanju videov o šminkah, nutrijah in kriptovalutah slišali, da se naša vlada bori proti fašizmu, za čisto okolje ter brezplačno zdravje vseh, bo odločitev jasna in enostavna.

V tej luči me odločitev našega premierja, da se obdaja z raznimi vplivnicami, sploh ne preseneča, v bistvu mislim, da je genialna in bo nedvomno prinesla rezultate. Njegova sporočila bodo tako dosegla ljudi, ki poročil nikoli ne gledajo, ki ne vedo, kaj se v naši državi dogaja. Ko bodo ob gledanju videov o šminkah, nutrijah in kriptovalutah slišali, da se naša vlada bori proti fašizmu, za čisto okolje ter brezplačno zdravje vseh, bo odločitev jasna in enostavna. Lahko bodo žrtvovali 5 minut svojega časa, da s pravilnim glasovanjem rešijo državo in planet ter se zato dobro počutijo.Njihovi možgani bodo dobili kemično nagrado, ki je v določenih oblikah prepovedana, a dokler služi doseganju določenih ciljev, popolnoma sprejemljiva. 

In kolikor me boli, da to zapišem, mislim, da se (vsaj del) desnice pri nas tega ne zaveda. Spomnim se časa poplav, ko je večina politikov tekmovala, kdo se bo slikal z bolj blatnimi čevlji in različnim orodjem v rokah. Politiki stranke NSi so takrat ubrali drugačno pot in se pri svoji pomoči niso medijsko izpostavljali. Plačali so z izgubo mest na lestvicah priljubljenosti. 

Kar me privede do Anžeta Logarja. Čeprav mi je sporočilo povezovanja, sodelovanja, konstruktivnosti blizu, se bojim, da ne razume današnjega časa. Gre za čisto preveč abstraktne, nerazumljive pojme, ki jih bo enostavno izkoristiti in obrniti proti njemu. Povezovanje in sodelovanje z janšisti!? Umirjenost in tehtanje rešitev? Saj gre vendar za planet in solidarnost, narod in kulturo! Mi nimamo časa in pozornosti za poslušanje dolgih debat in argumentov. Lahko pokažete njegovo sliko? 

Žalostna resnica je, da bi bil njegov uspeh veliko bolj dosegljiv, v kolikor bi obljubljal oprostitev vseh, ki ne plačujejo RTV prispevka, ureditev zdravstvenega sistema s preprostim odlokom, dokončni obračun z »globoko državo«, razrešitev konfliktov v Ukrajini in Palestini – raje kar svetovni mir, da ne bomo malenkostni, morda celo priključitev Trsta. 

Namen tega pisanja ni želja po spodbujanju takšnih idej. A žalostna resnica je, da mislim, da bi bile uspešne. Današnja politika je postala tekma do dna v obljubljanju nemogočega in demoniziranju nasprotujočega. Politiki so veliko bolj vešči nastopanja v imenu izvoljivosti kot pa dejanskega reševanja težkih problemov, s katerimi se soočamo. Vse to pa je posledica tega, da to pač deluje. Ljudje smo izbrali to, kar imamo. Zato se bom zdaj raje nehal pritoževati. 

Člani in simpatizerji Gibanja Svoboda so se v soboto zbrali na »prvem tradicionalnem«Festivalu Svobode. Koliko festivalov bo potrdilo, da tokratni ni bil le prvi, ampak tudi tradicionalni, bo pokazal čas. Po dveh letih so imeli tako ljudje, ki jih je Robert Golobosebno, ali pa njegovi snovalci iz ozadja, prepričal, da se pridružijo projektu, priložnost, da se končno spoznajo. Nekateri, denimo finančni minister Klemen Boštjančič,so spoznali, da jim je v politiki prav fino in bi tam tudi ostali.

Kljub temu, da stranka skoraj nima terenske mreže, so uspeli v Zbilje pripeljati za več kot 11 avtobusov članov, simpatizerjev in njihovih družin. Šoka nad številčnostjo ni skrivalo več govornikov, nekateri so se še posebej zahvaljevali tistim, ki dejansko kaj naredijo tudi, če za to niso plačani, kar je v združbi ljudi, kakršna je naša Svoboda, očitno dokaj neverjetno. A tudi taki se najdejo.

Če se je površnemu opazovalcu na prvi pogled zdelo, da stranka dejansko živi in računa na daljnosežnejšo politično prihodnost, kar mnogi prisotni verjetno celo iskreno verjamejo, pa je bil pomenljiv osrednji dogodek festivala: predstavitev liste za Evropske volitve.

Za Goloba je stvar prestiža, da na evropskih volitvah, če že ne zmaga, za kar skoraj ni možnosti, vsaj prehiti koalicijski partnerici ter s tem moralno zadrži primat v koaliciji. S tega vidika je bilo ključnega pomena najti močnega nosilca liste, ki bi tak rezultat lahko dostavil.

Med levimi volivci presenetljivo priljubljena klovnesa Urška Klakočar Zupančičmu je dala košarico. Z njo kot prepoznavnim obrazom bi Golob ubil dve muhi na en mah – hkrati bi se je znebil iz Slovenije, saj te v Bruslju »nihče ne sliši kričati«oz., v njenem primeru, plesati. A Urška bo raje plesala doma, po predsedniškem fiasku pa se je hoje v žerjavico po kostanj za Goloba naveličala tudi Marta Kos.

Na koncu so izbrali Aleksandra Merla,porodničarja in poslanca iz Drnovškove ere LDS. Več kot očitno Merlo v stranki ni resen akter, saj so mu pozabili celo povedati, da je nosilec liste. Ko je na festivalu Svobode prvič stopil pred novinarje, je rekel: »Baje naj bi bil jaz nosilec liste, direktno pa danes še nisem dobil te informacije iz naših, ampak iz vaših krogov.«

Je pa za Goloba, čeprav nima širše prepoznavnosti, zanimiv z  več vidikov. Je predstavnik zdravnikov, s katerimi je Golob že mesece na bojni nogi, javnosti ni poznan in zato nanj ni vezan noben fiasko in kot poslanec Drnovškove ere pri Golobu ustvarja vtis, da lahko tudi on stopi v čevlje nekdanjega hegemona levice.

Skoraj vsi drugi kandidati pa so izkušeni politiki, vajeni menjanja političnih izkaznic in predvsem političnega preživetja. Ob Ireni Jovevi,ki jo je na mesto evropske poslanke pred petimi leti izstrelil Marjan Šarec,so na listi še Tamara Vonta, znana po nestrpnih izpadih v parlamentu, in Janja Sluga.Obe spadata med redke poslance iz vrst Svobode, ki so pred aktualnim mandatom že kdaj bili poslanci. Obe sta tudi že menjali stranke, Sluga je začela v SMC, Vonta pa v Pozitivni Sloveniji, kjer je začela tudi Maša Kociper,ki se je od tedaj vedno uspešno svaljkala po politiki za krilom Alenke Bratušek.

Pri omenjenih damah ne gre za veliko prepričanje v idejo, ampak eksistencialno premikanje po političnem prostoru. Evropski parlament za naslednjih pet let predstavlja udobno perspektivo, bistveno boljšo kot Svoboda, za katero so že opazile, da se potaplja in njih, ki niso bistvene igralke, ampak kot podgane skačejo z ene ladje na drugo, več kot dve leti skoraj zagotovo ne bo držala nad gladino.

Drugače si težko razlagamo, kako bi sicer premišljena stranka v Evropski parlament pošiljala edine poslanke, ki že imajo nekaj izkušenj od prej, saj jih imata poleg njih le še robotski Borut Sajovicin nevidni Jurij Lep.

Uroš Brežanin Matej Grahsta na listi bolj za »nagrado«,Brežan, ker ni delal »galame«,ko ga je Golob odstopil, Grah pa za vzpostavljanje podmladka in da lahko lista reče, da je »za vse generacije«,kar je sicer klasična strategija skoraj vseh list, ne le Svobode. Zanimiva je tudi vloga Marjana Šarca,ki je nadomestil Klemna Grošljain se na listo podaja z mesta ministra na enem ključnih resorjev, kar je več kot nenavadno.

Država, ki želi potrditi pomen obrambe, ne pošlje v Bruselj obrambnega ministra, ker potem ostane brez njega doma. Je pa res, da morebiten, malo verjeten Šarčev odhod v Bruselj sprosti roke njegovemu upravljavcu Damirju Črnčecu,morda mu celo omogoči formalni nastop funkcije obrambnega ministra.

Zanimiva je tudi pozicija Tomaža Vesela.Kot enega izmed potencialnih izbrancev za »novi obraz«ga Golob na tak način varno umakne s poti na udobno plačano mesto evropskega komisarja, ki je primerljivo s funkcijami, ki jih je vajen iz UEFE, ter hkrati finančno zalije bolečino Vesela, da ni on tisti, ki bi danes stal na Golobovem mestu, kot se je pred dobrima dvema letoma nadejal, preden ga je Golob izpodrinil.

In ne nepomembno, Vesel ima pomembno funkcijo v Odlazkovem medijskem imperiju, ki ga Golob potrebuje za volilno zmago in medijsko artilerijo v prihajajočih bitkah, kot je denimo tista, ki jo bije z zdravniki.

Medtem ko nekateri, predvsem naivnejši člani še verjamejo, da je ponovni vzpon Svobode mogoč, in si zanj na različne načine pripravljajo teren, se izkušene politične mačke že pripravljajo na nadaljevanje političnega preživetja po Svobodi,za kar se zdi potencialno drugo evropsko poslansko mesto Svobode še kako mamljiv izhod. Vsaj za udobnih naslednjih 5 let.