Globalna vas

Glasbenik, ki je z zborom pel celo velikemu Maradoni, sicer pa potomec slovenskih staršev, ki sta po drugi svetovni vojni prebegnila v Buenos Aires v Argentini. Rojen bil torej argentinski prestolnici.

Rok Fink pravi, da ga do določene starosti, kljub temu da je odraščal v kolektivni nostalgiji za rodno grudo, ki ga je gojila predvsem prva generacija slovenskih priseljencev, obiskovanje Slovenije ni preveč zanimalo. Zdaj pa že kar nekaj časa vsaj za mesec dni na leto obišče Slovenijo, ob čemer edino tukaj občuti, da prav ničesar ne pogreša. Svoja zrela leta bi tako najraje preživel tukaj, in se občasno vračal v Argentino. Pravi, da je edina možnost, da bi se mu ta želja uresničila, zadetek na lotu. Že zdaj mu namreč fiksni življenjski stroški (najemnina, prehrana, zdravstvena oskrba ipd.) v celoti odnesejo sicer zelo spodobno pokojnino, zaradi česar od upokojitve dalje dodatno služi kot taksist. To pa je, ugotavlja, v zadnjih letih v Buenos Airesu vse bolj nevaren poklic.

Mlado oblikovalko je britanska prestolnica po magisteriju na University of the Arts London tako očarala, da se je odločila svoje bivanje tam podaljšati za (za zdaj) nedoločen čas.

Dejstvo, da je Sara Stiplovšek tja odšla tik pred izstopom Velike Britanije iz Evropske Unije, je pripomoglo k temu, da s pridobivanjem viz in preostalo izseljensko birokracijo ni imela posebnih težav. Aktivno išče priložnosti za projektno delo v svoji dejavnosti, tj. oblikovanju in vizualnih komunikacijah, vmes pa posega tudi po delih, ki so ji manj pisana na kožo. Ker je preživeti vendarle treba.

Slovenijo je prvič zapustila pred štirimi leti, ko se je na Nizozemsko odpravila na študij psihologije, čeprav je že od začetka vedela, da se s tem ne bo ukvarjala. Vedno jo je privlačil svet medijev ter dinamična in kaotična narava novinarskega poklica.

23-letna Lara Lovrič trenutno piše za slovensko izdajo francoske modne revije Elle in pripravlja prispevke za Radio Študent. O sebi pravi, da hkrati naseljuje dve zelo različni realnosti, saj pri svojem delu obravnava tako socialnopolitične problematike kot tudi svet visoke mode. Prav tako bi jo težko umestili na zgolj eno geografsko lokacijo: zadnjih nekaj let je preživela v Ljubljani, Tilburgu in Madridu, kmalu pa se odpravlja delat magisterij v London.

Iz uslužbenke v ljubljanskem lokalu se je prekvalificirala v kuharico na jahtah. Zadnjih nekaj let pa ima odprto podjetje, prek katerega strankam s polnimi žepi nudi lifestyle in organizacijske storitve.

Sara Vezenšek uradno še vedno prebiva v Sloveniji, vendar kljub rednemu vračanju v domovino večino svojega časa preživi drugje. Kje? Povsod, kamor jo služba slučajno odpelje. Opravlja poklic, za katerega ne pozna ustreznega slovenskega poimenovanja, ki bi celovito povzel paleto storitev, ki jih opravlja za svoje stranke. Ozkemu naboru premožnih naročnikov, med katerimi so velika imena svetovne glasbene industrije in pomembneži iz drugih sfer šovbiznisa, pomaga pri realizaciji raznih projektov, načrtuje in upravlja z njihovimi zasebnimi druženji; npr. vodi na potovanja in izlete po vsem svetu, katerih poglavitni namen je mreženje z drugimi »velikimi igralci na sceni«. Skupaj s kolegom, ki je zadolžen predvsem za management nepremičnin v lasti strank, se ukvarja še z logistiko in vzdrževanjem njihovih jaht … ter vsem ostalim, kar spada na dolg seznam dolžnosti profesionalnega profila, ki mu v teh krogih pravijo »lifestyle manager«.

Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.

Primorka Ana Mokole je Maldive prvič obiskala kakšno leto pred epidemijo koronavirusa. S prijateljem z otoka Thoddoo sta ugotovila, da tam ni spodobne restavracije, zato mu je, ko se je vrnila domov, poslala kuhinjsko opremo ter mu med epidemijo pomagala sredi Indijskega oceana odpreti italijansko restavracijo. Zdaj je razpeta med Slovenijo in Maldivi, kjer poskuša uresničevati svoje sanje: živeti nekje, kjer rastejo kokosi. Več o Maldivih in tamkajšnjih ljudeh, kulturi, lokalni in uvoženi hrani nam razkriva v intervjuju.

Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali.

V Globalni vasi se odpravimo na eno najbolj dosegljivih in priljubljenih sanjskih dopustniških destinacij za Slovence v zadnjih letih, rajski afriški otok v Indijskem oceanu, kjer zadnji dve leti živi Valentina Triler. Na Zanzibar, kamor se je preselila iz Medvod, je ni odpeljala ljubezen, ampak jo je tam našla. Kot tudi novo poklicno usmeritev v turizmu, a se, aktivna kot je, le počasi privaja na ležernejši afriški ritem življenja. Kako se Zanzibar razlikuje od ostale Tanzanije in Afrike nasploh, koliko časa ji ostaja za športne podvige in kako se sooča z izzivi afriške miselnosti in birokracije?

Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela.

V zadnjih letih so jo tako očarale "neskončne" planjave Škotske, da se je dr. Neža Javornik preselila v Kingston, manjši kraj na severu Škotske, ki ne premore niti pošte niti kakšne trgovinice. Tamkašnja mistična pokrajina s svojimi močvirji, meglicami in prostranim zelenjem, ki sicer navdihuje bogato lokalno mitologijo, jo je navdala tudi z navdušenjem nad analogno fotografijo. Ta je v zadnjih letih postala njen poglavitni hobi.

Zaposlena je na škotskem inštitutu za javno zdravje, kamor se je prekvalificirala iz akademske sfere, ki jo je morala razočarana zapustiti, potem ko je na lastni koži spoznala, kako umazano tekmovalna je lahko. To pomeni, da je njeno delovno mesto v Aberdeenu za približno štiri ure vožnje oddaljeno od njenega domovanja. Še sreča torej, pravi, da se je med epidemijo covida 19 na Škotskem delo od doma (vsaj v javnem sektorju) uveljavilo kot prevladujoči način opravljanja službe.

Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.

Aleksandra Kuhelj pojasnjuje, da Belgija namreč v manjši meri deluje kot socialna država, zaradi česar so prebivalci sami odgovorni za to, da del svojega mesečnega dohodka (plače so sicer v povprečju precej višje od slovenskih) odmaknejo na stran za zrelo življenjsko obdobje, pa tudi v zapuščino svojim otrokom.

Opaža, da je kvaliteta življenja v Belgiji sicer slabša kot pri nas, v zadnjih letih pa jo presenečajo tudi visoke cene osnovnih življenjskih potrebščin v slovenskih trgovinah.

V intervjuju še o ekološki osveščenosti, kjer smo Slovenci oz. Slovenija menda kot prebivalci, pa tudi država, bistveno močnejši ter o kulturnih razlikah med Slovenijo in Belgijo v zvezi z dojemanjem vlog žensk in moških.

Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije.

Gorazd Čuk je slovenski podjetnik, ki se v Srbiji ukvarja s pridelavo in predelavo dišavnic ter z žganjekuho. V zadnjih mesecih daje prednost slednji, k čemur ga je spodbudilo tudi več mednarodnih nagrad, ki jih je prejel za kakovost nekaterih pijač. Med srbskimi kolegi, torej v pri- oz. predelovalskih krogih se lahko tako upravičeno pošali v smislu, da "je moral zato, da se v Srbiji destilira dobra "rakija", sem priti Slovenec."

Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.

Damjana Vlajić se je pred dobrim letom dni preselila v Calgary, največje mesto v kanadski provinci Alberta. Pred tem sta z možem poldrugo desetletje preživela v mestu Fort McMurray, ki mu domačini pravijo kar "severno od nikoder" (orig. North of Nowhere), kjer so zime s temperaturami tudi krepko pod -30 stopinj Celzija dolge in prebivalcem ne dajejo prav veliko možnosti gibanja na prostem. Oba sta namreč delala v velikem podjetju, ki se ukvarja s pridobivanjem nafte iz naftnega peska oz. t. i. bituminoznih kamnin in ki je v veliki meri zaznamovalo tako razvoj kot tudi podobo tistih krajev.

Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.

Takoj po končani srednji šoli je pridobila štipendijo za študente-športnike na Arizona State University, kjer šolnine po njenih besedah dosegajo tudi 50.000 dolarjev na letnik. Lani je fakulteto (in ekipo univerze, ki jo zastopa na igrišču) zamenjala za študij na manjši univerzi v Albanyju v zvezni državi New York, kjer se zdaj ob zavedanju, da nogometa le ne bo mogla igrati vse življenje, posveča predvsem študiju psihologije.

V intervjuju pripoveduje o lovljenju ravnotežja med študijskimi in športnimi obveznostmi, pomanjkanju prostega časa ter pritiskih, s katerimi se soočajo študenti-športniki ... pa tudi o redkih, a zato toliko bolje oziroma toliko bolj intenzivno izkoriščenih priložnostih za počitek.

Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.

Skozi pripovedi o svojem vsakdanu nam bo orisal najprijetnejše plati dela inštruktorja tandemskih skokov v družbi enih izmed najboljših skakalcev na svetu, pa tudi manj sanjske plati tega že v osnovi fizično in mentalno zahtevnega poklica, povsem primerljivega z vrhunskim športom.

Padalstvo lahko na dolgi rok predstavlja težko breme za telo zlasti vsled izrazito visokega ritma za inštruktorje: sezona skakanja s padalom tam namreč za razliko od podnebno manj prijaznih koncev sveta namreč traja skoraj vse leto. Poleg tega denimo v primerjavi s kakšnim kolegom v Sloveniji, ki opravi približno tri ali štiri skoke dnevno, sam vsak dan z neba do tal pospremi vsaj deset strank.

Urška in Jernej Šorn sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe.

Jerry (na Irskem sta namreč znana pod umetniškima imenoma Jerry in Elza Miles) je lani začel nizati nastope po tamkajšnjih pubih, na odru pa sta se pridružila tudi Vladu Kreslinu na enem njegovih koncertov v Dublinu. Pravita, da je Irska odlična lokacija za glasbenike ravno zato, ker ponuja ogromno priložnosti za nastopanje.

V oddaji preverjamo tudi, kako kot starša dveh majhnih otrok svoja prizadevanja za uresničitev kariernih ciljev usklajujeta z realnimi vsakdanjimi potrebami.

Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.

Z bogato zgodovino zaznamovani polotok Sinaj je del Egipta, ki leži v Aziji. Izmenjaje tam in v Sloveniji zadnjih 22 let prebiva Blanka Kegl, ki kot prostovoljka dela v vrtcu v Dahabu. Ta je bil nekoč mestece, a se je od takrat, ko ga je prvič obiskala, zlasti po zaslugi razcveta (potapljaškega) turizma temeljito spremenil. Z njim pa tudi življenje lokalnega prebivalstva.

Po izobrazbi je profesorica likovne umetnosti, svoje veščine na tem področju pa zelo rada vključuje tudi v učni proces otrok v vrtcu. Branja in pisanja v arabščini in angleščini se tako učijo preko igre.

Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.

Zdaj potujeta po Južni Ameriki. Trenutno počivata in se prekladata po brazilskih plažah, kjer se učita surfanja, ter ob tem menda neizmerno zabavata lokalne poznavalce morskih valov in tokov, ki ju slučajno opazijo. V intervjuju pripovedujeta o tem, s čim in kom sta se srečala v zadnjem letu ter kaj vse sta doživela na poti, pa tudi o tem, zakaj bi se kdo sploh lotil takega podviga in udobje lagodnega življenja tukaj zamenjal za spanje v avtomobilu, enolično hrano iz raznih praškov in vsakodnevno tlačenje že dobro utrjenih žuljev na stopalih.

Ko sta pot začela, sta prvih pet mesecev spala v šotoru, hostelov pa sta se posluževala zgolj v slabem vremenu ali ob močni utrujenosti. Nato pa sta šotor zamenjala za avtomobil, ki je po njunih besedah veliko udobnejši in tudi bolj praktičen.

Tako predvideva Lea Colner, ki že dobro desetletje živi na Švedskem, v majhnem mestu v bližini Stockholma, kjer dela kot ravnateljica na eni od tamkajšnjih šol.

V prvi novi epizodi Globalne vasi v letu 2023 bomo (spet) dobili del odgovora na vprašanje, zakaj nam v Sloveniji primanjkuje kakovostnega pedagoškega kadra: precejšen del nam ga je ušlo na Švedsko! Ena takih je že v času študija v Ljubljani obetavna pedagoginja Lea Colner, ki je za svoje inovativne pristope k poučevanju skozi pripovedovanje in uprizarjanje zgodb prejela tudi Prešernovo nagrado.

Ugiba, da bi jo karierna pot, če bi se odločila ostati v domovini, do upokojitve pripeljala na cilj, ki verjetno ne bi bil preveč oddaljen od njenih začetkov. Na Švedskem pa je razmeroma hitro napredovala do položaja ravnateljice.

“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York.

Kot pravi Urška, v Washingtonu, kjer sicer živijo, pogrešajo predvsem širše družinsko življenje in stike z domovino. Vsako poletje zato preživijo v Celju, kjer ima njena hči možnost negovanja in obnavljanja znanja slovenskega jezika. Vez s Slovenijo ohranjajo tudi prek športa in se redno odpravljajo na tekme NBA predvsem, ko v Washintonu igrajo slovenski košarkarji.

Urška Zrinski je uslužbenka Svetovne banke, mednarodne ustanove, ki državam v razvoju ponuja finančno in tehnično pomoč pri izvajanju programov za zmanjševanje revščine, prebiva v ameriški zvezni prestolnici, ki je tudi matično mesto omenjene institucije. V intervjuju govori o življenju, razpetim med Washingtonom in sedmimi karibskimi državami, s katerimi poslovno sodeluje. Washington, D. C., po njenih besedah najlaže opišemo kot nekakšno anomalijo Amerike: predvsem zato, ker se v njej ne zrcalita siceršnja ameriška politična razdeljenost ter prepad med socialno šibkejšimi in močnejšimi skupnostmi. Pa tudi za konec leta značilna praznično-potrošniška manija menda tam ne pustoši tako intenzivno kot morda v kakšnih bolj "tipično ameriških" krajih.

Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.

Trenutno živi v Aarhusu na Danskem, kjer dela v enem izmed klubov za (popoldansko) bivanje otrok in mladostnikov. Navdušujejo jo tamkajšnji bolj odprti in sodobni pristopi k vzgoji in izobraževanju, kot jih je bila vajena iz domovine, ki po njenem še vedno preveč posega po klasičnih avtoritativnih metodah komunikacije od zgoraj navzdol. Slednje namreč po njenih izkušnjah ne omogočajo tako učinkovitega vcepljanja občutka družbene odgovornosti otroku in razvoja njegove osebnosti. Poudarja pa, da pri pedagogiki "po dansko" ne gre za kakšno čislanje permisivne vzgoje.

O tem, da se tam otrok ne zavija v vato (razen morda dobesedno), med drugim priča tudi tamkajšnja navada puščanja otrok, tudi dojenčkov na svežem zraku ne glede na temperaturo. Ljudje na Danskem, pravi Elena, dejansko že od majhnih nog negujejo svoje stike z naravo. In še dobro, da je tako, če upoštevamo tudi, da se tradicionalno prehranjujejo precej nezdravo.

Po dobrem letu bivanja se na Danskem počuti precej domače, vendar kot dodaja, v njej še vedno vre balkanska kri, medtem ko Danci manj izkazujejo svoja čustva.

Tokratni gost Globalne vasi je antropolog dr. Žiga Podgornik Jakil, ki se je pred sedmimi leti, ko je svoje domače okolje za nekaj mesecev zamenjal za Berlin, nad njim takoj navdušil.

Pravi, da je ravno prav majhen, da (še) ni videti kot brezosebno mravljišče, ter ravno prav velik in kulturno raznovrsten, da ves čas "vibrira" in izžareva življenje. Tako ga je mednarodna študijska pot, med katero je za nekaj časa postal tudi na priznani ameriški harvardski univerzi, po končanem doktoratu pripeljala nazaj na svoj začetek: na Svobodno univerzo v Berlinu (Freie Universität Berlin), kjer je študiral leta 2015.

Zdaj kot mladi raziskovalec preučuje pravni in družbeni položaj afriških študentov, ki so študirali v Ukrajini, po izbruhu vojne pa prebegnili v Nemčijo:

Globalna vas se tokrat odpravlja v kraje, kjer ni bila še nikoli: Guernsey, otok v Rokavskem prelivu ob obali Normandije, ki sicer leži ob francoski obali, a spada pod "britansko krono".

Tam živi somelje Lenart Černelič, ki je svoje izkušnje v visokem gostinstvu sicer več let zbiral v Londonu. Lenart izhaja iz vinorodnega okolja in tudi vinogradniške družine, zaradi česar je imel že v otroštvu veliko stika s pridelavo vina. Kot pravi, bi se takrat veliko raje igral s svojimi igračami kot pa denimo čistil sode. Svojo ljubezen do vina je nato razvil v Londonu, kjer se je v iskanju niše, skozi katero bi se profiliral kot uspešen manager, načrtno odločil za poklic someljeja.

V Globalni vasi gostimo Uroša in Matejo Lotrič, ki s sinom in hčerko že 11 let prebivata na Sončni obali v Avstraliji, kjer imata tudi svoje podjetje.

Mateja (danes Mateya) in Uroš (danes Uroš Russell) Lotrič sta pred dobrim desetletjem v času gospodarske krize zaprla svojo marketinško agencijo, prodala novo stanovanje v Sloveniji, spakirala kovčke in se skupaj s takrat enoletnim sinom odpravila iskat nove priložnosti v Avstralijo. Po izteku veljavnosti turistične vize je Uroš začel službo iskati tako, da je svoje storitve hodil ponujat kar od vrat do vrat. Ta pristop se je, predvsem ker so v Avstraliji možnosti za napredovanje neprimerljivo boljše kot pri nas, izkazal za uspešnega, in tako sta danes, kar zadeva posel, spet "na svojem". Njuno podjetje, ki deluje tudi mednarodno, se ukvarja z industrijskim oblikovanjem, pri čemer med drugim tržita inovativne izdelke, ki sta si jih zamislila med uporabo ne prav dobro optimiziranih pripomočkov za dojenčke in manjše otroke, ki sta jih kupovala, ko se jima je rodila še hči.

Pravita, da imata kot samostojna podjetnika prostega časa malo do nič, a da ohranjata redne stike z naravo. Zlasti po zaslugi dejstva, da ta v Avstraliji pride tudi "na dom" oziroma v zavetje doma: to ne velja zgolj za veter, ki ob praviloma slabši izolaciji gradenj šumi skozi razpoke hiš, temveč tudi za razne živali, npr. za človeško dlan veliki pajki, razni ptiči, netopirji in celo kače. Nekaj časa jim je tako družbo na podstrešju delal tudi 3-metrski piton.

Gostja tokratne Globalne vasi je Tina Batistuta, ki je pri nas nekaj časa delala v turizmu, nato pa jo je ljubezen iz rodnega Tolmina odpeljala v nizozemski Haag.

Čeprav sprva ni razmišljala o tem, da bi začela znova od temeljev graditi svojo kariero, se je zaradi tamkajšnjega poslovno spodbudnejšega okolja odločila, da poskusi: tako je ustanovila podjetje Mijn Slovenie (Moja Slovenija): agencijo za komunikacije v turizmu, ki menda ni turistična agencija, njen osnovni namen pa je promocija Slovenije kot turistične destinacije med Nizozemci. Kako torej Nizozemcem, o katerih pravi, da o Sloveniji vedo izjemno malo, prodaja ta kotiček Evrope?

Tokratni gost je Matej Mali, ki se je februarja 2020 po diplomi iz lesarstva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani skupaj s partnerko odpravil na potovanje po Novi Zelandiji.

Strastna ljubitelja surfanja sta več mesecev preživela na avanturah po priobalnih pasovih države na sledi za naslednjim "velikim" valom, večinoma spala v svojem kombiju in opravljala razna priložnostna dela.

V času prvih večjih valov okužb s Covidom 19 še nista slutila, da bo epidemija takrat še novega koronavirusa postala globalen problem. Potem ko sta bila za sedem tednov prisiljena stanovati pri neki slovenski družini, ki jima je prijazno odstopila prostor za bivanje v času strogega zaprtja, s katerim je želela novozelandska vlada popolnoma izničiti število okužb, pa sta morala začeti razmišljati o zakonitih možnostih za podaljšanje svojega obiska Nove Zelandije.

Matej pravi, da novozelandski gozdovi v primerjavi s slovenskimi vlivajo več strahospoštovanja, čeprav ni tip človeka, ki bi se bal avantur.

Izseljenska zgodba finančnega matematika Žana Grjola, ki je na študijski izmenjavi na severu Španije spoznal Američanko, je zgodba še ne 30-letnih protagonistov o pravi ljubezni, ki je v le nekaj letih premagala mnoge prepreke.

Za začetek sta z zdaj že ženo Ariel uspešno prebrodila daljše obdobje zveze na daljavo, saj je Ariel po izmenjavi v Španiji šla še na dodiplomski študij na eni priznanih ameriških fakultet. Nato sta par let prebivala v Sloveniji, kjer pa se je Žanu po hudi nesreči pri plezanju za nekaj težkih mesecev življenje obrnilo na glavo. Po padcu s 15-metrske stene je bil namreč polomljen in nepokreten povsem odvisen od pomoči svojih bližnjih in predvsem svoje partnerke, s katero sta tako doživela nepričakovano naporno "vajo" za tako imenovano jesen življenja, ko ostanke igrive mladostne zaljubljenosti nadomestijo globoka navezanost, medsebojno spoštovanje in iskrena želja po pomoči sočloveku.

Po približno letu dni intenzivne oskrbe si je Žan kljub resnosti poškodb povsem opomogel, z Arielo pa sta se odločila še enkrat na lastno pest zasukati svojo življenjsko pot: pustila sta svoji takratni službi in se preselila na Deviške otoke (Združenih držav Amerike). Zdaj tri četrtine leta ob delu na daljavo preživita na terasah ob tamkajšnjih rajskih plažah, v času poletja in zgodnje jeseni pa orkanom in ostalim neprijetnim vremenskim pojavom, značilnim za tisti del leta, ubežita nazaj v Slovenijo.

Pravnica Anteja Ubović se je z možem pilotom po propadu slovenskega letalskega prevoznika Adria Airways preselila na Švedsko. Šestčlanska družina zdaj prebiva v manjšem naselju približno 40 km od najbližjega večjega mesta Uppsala.

Anteja pripoveduje o svojih "novih začetkih": učenju jezika in obveznem dodatnem univerzitetnem izobraževanju, ki ji omogoča delo v švedskem pravu, o bogastvu ponudbe prostočasnih aktivnosti v naravi, ki jim ga nudi novo okolje, pa tudi o tamkajšnjih sodobnih pristopih k izobraževanju otrok od vrtca naprej.

Na Švedskem denimo otroci vse do četrtega razreda osnovne šole ne poznajo pojma domača naloga, tudi šolskih potrebščin ne nosijo s seboj v šolo in nazaj domov … se pa že zelo zgodaj v sklopu učnega procesa srečujejo z raznimi tehnologijami, kot so pametne mobilne naprave oz. tablični računalniki.

V Globalni vasi gostimo Anjo Cehnar in Luko Čerenaka, digitalna nomada, ki sta se iz domovine izselila praktično brez cilja - vsaj v geografskem smislu.

Anja in Luka sta lani spakirala kovčke in se odpravila na potovanje za nedoločen čas po Južni Aziji. V minulem letu, odkar sta na poti, sta raziskala precejšen del Indije vključno z nekaterimi visokogorskimi kraji v osrčju Himalaje, par mesecev preživela na maldivskem otočku, trenutno pa sta praktično edina gosta enega izmed turističnih resortov na Šrilanki.

Vseskozi se gibljeta v nasprotni smeri turističnih tokov, najraje kak kraj obiščeta izven turistične sezone, spita pa praviloma pri domačinih, pogosto v zameno za pomoč pri določenih opravilih. Tudi onadva na več koncih sveta opažata vse več uničujočih posledic podnebnih sprememb, ki so v zadnjem letu marsikje močno prizadeli lokalno prebivalstvo.

Anja Ilič zadnjih pet let prebiva v Frankfurtu. Ta, kot priznava, ni bil njen prvotni cilj, saj se je najprej želela preseliti v Berlin.

V intervjuju o tem, kako se je naposled le ustalila v velemestu, ki mu zaradi bližine reke Majne in velikanskih nebotičnikov pravijo tudi Mainhattan in ki se redno uvršča na vrhove lestvic svetovnih mest z najvišjo kakovostjo življenja.

V tretjem delu posebne serije oddaj s slovenskimi ultrapopotniki gostimo Oliverja Tiča, pohodnika, ki je nedavno premagal 25.000 km dolgo in 993 dni trajajočo pot od skrajnega juga Jużne do skrajnega severa Severne Amerike.

Pravi, da gre za njegov največji in najzahtevnejši podvig doslej. Čeprav je bilo na poti veliko dobrih in slabih trenutkov, še ni dojel vsega. V spominu mu bo vsekakor ostala dobrota ljudi, ki jih je srečeval na poti in ki so mu velikokrat priskočili na pomoč. No, pa srečanje z Luko Dončičem v Dallasu.

Miran Ipavec se avtoštopa poslužuje že skoraj štiri desetletja, od obiska koncerta skupine Queen v Milanu leta 1984. V tem času je "preštopal" več kot 500 tisoč kilometrov

Dolgoletni avtoštopar Miran Ipavec si med drugim lasti kar nekaj tozadevnih rekordov. Discipline, v katerih tekmuje predvsem sam s seboj, si izmišljuje sproti: leta 2015 je denimo v desetih dneh preštopal 31 evropskih držav, tri leta pozneje pa v dobrih dvajsetih kar 42 (izpustil je le Portugalsko in štiri otoške; Ciper, Malto, Irsko in Islandijo). Prav v teh dneh je načrtoval začetek poti do Tokia, vendar je moral svoje načrte zaradi vojne v Ukrajini za nekaj časa zamakniti. Kljub temu pa je v zadnjih tednih prepotoval več kot 6.000 kilometrov; obiskal je Srbijo in opravil par poti na sever Evrope; dvakrat je bil na Nizozemskem, pa tudi v belgijski prestolnici, kjer otrokom diplomatov pripoveduje o svojih izkušnjah.

Peter Kočjaž, po izobrazbi strojni tehnik, avtomehanik in policist, sicer pa nekdanji (reprezentančni) kolesar ter danes vrhunski skipper in potapljač, se je s svojo partnerko Natalijo Ogrinc odločil z jadrnico obkrožiti svet. Doslej sta premagala približno četrtino te poti, na njuni pustolovščini, ki jo tudi vestno (video)dokumentirata, pa se jima je pridružilo tudi več sopotnikov. Pravita, da imata kljub pomanjkanju prostora na jadrnici vselej rada družbo. Med drugimi je z njima potovala slovenska oceanografinja Daniela Turk, ki sicer živi in dela v Kanadi. Na njuni jadrnici Timy je nekaj časa analizirala vzorce planktona in nanoplastike iz morskih voda. Tudi Peter in Natalija sta se sicer podviga lotila z velikim poudarkom na ekologiji; doslej sta menda ob izkoriščanju vetrne in sončne energije zapravila zgolj za dober avtomobilski rezervoar nafte.

Administrativna delavka v eni nepremičninskih pisarn Maša Bizjak je v 17 letih življenja na eni najbolj obiskanih počitniških destinacij na španski obali (in v Evropi) zamenjala več služb, a se vseskozi kar spretno izogibala delu v turizmu. V intervjuju pripoveduje o turistom manj očitnih značilnostih življenja v prestolnici otoka Palma de Mallorca ter o kombiniranju svojega službenega življenja z družinskim: je namreč mati treh otrok, najmlajšemu med njimi pa so nedavno diagnosticirali avtizem, zaradi česar potrebuje bistveno več pozornosti in nege.

Anže Abram je raziskovalec materialov, ki je svoje delovno mesto na Inštitutu "Jozef Stefan" za dve leti postdoktorskega izobraževanja zamenjal za "pisarno" na koralnih grebenih japonske prefekture Okinava, otoka, ki mu pravi(jo) tudi slepo črevo Japonske. Tam preizkušajo nove materiale, ki bi se lahko v prihodnosti uporabljali kot podlaga za nanos morskih bitij ter ohranitev oziroma nastanek novih koral. Japonci so namreč vprašanje izginjajočih koral doslej reševali s potapljanjem velikih cementnih kock, ki tudi potem, ko jih prerastejo korale, ostanejo v morju in tako spreminjajo podobo grebenov. Njihov cilj je najti materiale, ki bi sprva opravljali enako vlogo kot zdaj cement, potem pa čez čas sami izginili.

Dr. Alenka Jelen je raziskovalka komuniciranja z javnostmi na Univerzi Stirling na Škotskem. V intervjuju nam je približala življenje v tem malem mestu, ki so ga zaradi geostrateške vloge skozi zgodovino označevali tudi kot "vrata v visokogorje", nekaj minut pa smo posvetili tudi vprašanjem, s katerimi se ukvarja pri svojem raziskovalnem delu.

Odprle so se številne majhne kavarne, poslovalnice, trgovine lokalnega izvora in lokalne tržnice, zapirati so se začele trgovine, ki so del verig, pravi Alenka Jelen

Dr. Alenka Jelen je raziskovalka komuniciranja z javnostmi na Univerzi Stirling na Škotskem. V intervjuju nam je približala življenje v tem malem mestu, ki so ga zaradi geostrateške vloge skozi zgodovino označevali tudi za "vrata v visokogorje", nekaj minut pa smo posvetili tudi vprašanjem, s katerimi se ukvarja pri svojem raziskovalnem delu. Primerjali smo pristope različnih državnih oblasti po svetu (na primer Škotske, Združenih držav, Nove Zelandije, Slovenije ...) h komuniciranju s svojimi državljani med pandemijo covida-19.

"Se pravi, ne tisto: 'Če boste kršili, vas bomo kaznovali,' ampak: 'Kako vam lahko pomagamo, da bomo skupaj čim bolje prišli iz te situacije.' Zelo sta se kazali neka solidarnost in prijaznost … seveda so bile tudi sankcije in kazni, ampak pri [Borisu] Johnsonu so bile te grožnje že na ravni izjav, češ: 'Na ulice bomo poslali vojsko, da bo nadzorovala, kaj tam počnete!' Na britanskem odru je bilo tudi več vojne metaforike, medtem ko je na Škotskem Nicola Sturgeon zelo jasno povedala, da to ni vojna. Da ne more covidu reči, naj za tri dni odloži orožje, ker bomo mi imeli božič."

Na Lomboku, kjer živi "ekopodjetnica in multipraktik" Danica Badovinac, sicer domačinom ni postlano zgolj z rožicami: spopadajo se s pogostimi izpadi elektrike, skrb za dostop do pitne vode je vsakodnevna, že leta pa se eni najlepših krajev na svetu utapljajo v gori praviloma plastičnih odpadkov in smeti.

Včasih so Indonezijci vse zavijali v bananine liste. Te so danes zamenjali za plastiko. Niso pa spremenili tega, da embalažo, prej bananine liste, danes plastiko, po uporabi preprosto odvržejo, pravi Danica Badovinac

Globalna vas si je v nestrpnem pričakovanju poletja privoščila oddih na enem izmed več tisoč "rajskih" indonezijskih otokov. Na Lomboku, kjer živi "ekopodjetnica in multipraktičarka" Danica Badovinac, sicer domačinom ni postlano samo z rožicami: spopadajo se s pogostimi izpadi elektrike, skrb za dostop do pitne vode je vsakodnevna, že leta pa se eni od najlepših krajev na svetu utapljajo v gori praviloma plastičnih odpadkov in smeti. Se znajo pa po navedbah naše sogovornice Indonezijci kljub vsemu zaradi svojega temperamenta in raznih kulturoloških razlik (v primerjavi z Zahodom) veliko laže sprostiti in prepustiti stvarem, na katere nimajo vpliva, da se pač dogajajo in zgodijo. Tak odnos do življenja menda tujci pogosto zamenjujejo z lenobo, sama pa ga razume kot zavidanja vredno čustveno zrelost, ki prinaša duhovni mir.

"Daleč je od tega, kar imamo v Evropi … ni vse na stikalo! Električni izpadi se še vedno dogajajo in temu pravijo 'mati lampu'. To pomeni, da ko je mati lampu, je pač tema, takrat prižgi svečko ali pa uživaj v zvezdah."

Medtem ko smo se pri nas, kar zadeva koronavirus in njegov vpliv na vsakdanje življenje, po sprostitvi epidemičnih ukrepov tudi sami precej sprostili, ponekod po svetu pomlad doživljajo povsem drugače. V oddaji Globalna vas se pogovarjamo s Slovencem, ki živi v že približno dva meseca popolnoma zaprtem Šanghaju.

Rok Andrejc, ki zadnje leto živi v največjem mestu Kitajske, je po dveh mesecih dobil dovoljenje za izhod iz stanovanja za tri ure

Medtem ko smo se pri nas, kar zadeva koronavirus in njegov vpliv na vsakdanje življenje, po sprostitvi epidemičnih ukrepov tudi sami precej sprostili, ponekod po svetu pomlad doživljajo povsem drugače. V oddaji Globalna vas se pogovarjamo s Slovencem, ki živi v že približno dva meseca popolnoma zaprtem Šanghaju. V kitajskem mestu z več kot 26 milijoni prebivalcev so se namreč odločili vztrajati pri strategiji borbe proti virusu z ničelno toleranco do pojava okužb - ne glede na posledice za tamkajšnje prebivalstvo. Doživljanje trenutnega zaprtja se sicer zaradi specifične hierarhije državne in lokalnih oblasti zelo razlikuje od soseske do soseske, Rok Andrejc pa bo v intervjuju delil svoje izkušnje s šanghajskim "lockdownom", ki ga med drugim zaznamujejo precejšnja negotovost glede dostopnosti do osnovnih življenjskih dobrih (zlasti živil in zdravil), nepredvidljiv potek in trajanje zaprtja, vsakodnevna ali tudi večkratna testiranja dnevno, a tudi solidarnost ljudi, ki v težkih časih znajo stopiti skupaj in si pomagati pri tem, da kot skupnost prebrodijo močno politično represijo in posledice, ki jih ima ta na njihov vsakdan.

»Za vsako skupnost je bilo rečeno, naj poskrbi za svoje prebivalce: eni so dobili državno pomoč že takoj naslednji dan zaprtja, mi približno dva tedna nismo dobili ničesar. Ampak glede na to, da so nam dovolil vsaj skupinske dostave [po stanovanjskih blokih], recimo, da ni bilo težav. Ker nekaterim pa niso dovolili niti teh skupinskih ali individualnih nakupov. [Kako so ljudje preživljali zaprtje,] je zelo odvisno od tega, v kateri skupnosti so takrat živeli in kako si je tista skupnost takrat razlagala državne ukrepe.« 

Lea Krump pravi, da je Dublin zelo krasno mesto, ko si mlad in samski. Ni pa idealen za ustvarjanje družine. Zato sta se s partnerjem preselila v Tralee. Tam predava na tamkajšnji univerzi, njeno raziskovalno delo pa se vrti okrog teličkov.

Veterinarka Lea Krump že več kot deset let živi na Irskem. V Dublin se je preselila zaradi specializacije, danes pa z družino živi v mestecu Tralee

"Vedno, ko grem v Slovenijo, me preseneti, da so ljudje dokaj nestrpni, znajo biti neprijazni. Tu pa so res dobrodušni, radi poklepetajo, vedno vljudni, vedno prijazni. Tudi v uradnih ustanovah. Če pokličeš ali pa če greš na davčno upravo, občino, so ljudje vedno zelo prijazni in se lahko malo pošališ z njimi."

Lea Krump pravi, da je Dublin zelo krasno mesto, ko si mlad in samski. Ni pa idealen za ustvarjanje družine. Zato sta se s partnerjem preselila v Tralee, kjer predava na tamkajšnji univerzi, njeno raziskovalno delo pa se vrti okrog teličkov.

"Dublin je sicer super mesto, ko si mlad in samski, ni pa preveč družini prijazno. Promet je grozen, šole so zasedene, drago je. /.../ Ko smo se šli pozanimat za vpis v vrtec, so nas že spraševali, kam bo šel otrok v šolo. Seveda midva o tem prej nisva razmišljala, ampak slišiš potem zgodbe, da ljudje vpisujejo oziroma dajejo otroke na sezname, še preden se otroci sploh rodijo."

Urška Klasinc je s špaščino ter kulturami in temperamentom, ki jih povezujemo z njenimi govorci, povezana že od otroštva. Sprva je na televiziji navdušeno spremljala različne telenovele, se že v osnovni šoli vpisala na jezikovni tečaj, nato pa doštudirala španščino in angleščino v Ljubljani. Ta je zanjo, podobno kot rojstni Maribor, kmalu postala premajhna in priložnosti je začela iskati v tujini. Pot jo je vodila skozi Veliko Britanijo in Mehiko do Badajoza, manjšega mesta (podobne velikosti kot Maribor) na zahodu Španije v bližini portugalske meje.

Učiteljica angleščine in novopečena mamica Urška Klasinc ugotavlja, da je zdravstveni sistem v Sloveniji do nosečnic in mamic veliko bolj prijazen kot španski

"Ko sem bila noseča, so zaradi epidemije tukaj odpovedali priprave na starševstvo, tale predavanja. Potem si bil kar nekako prepuščen lastnim medijem. Jaz sem se zakopala v knjige, poslušala različne posnetke na Youtubu, medtem ko so v Sloveniji nosečnicam omogočili vsaj predavanja prek spleta. Na pomoč mi je priskočila mami. Dejansko se je priključila lokalni skupini nosečnic, da je zame snemala ta spletna predavanja."

Urška Klasinc je s španščino ter kulturami in temperamentom, ki jih povezujemo z njenimi govorci, povezana že od otroštva. Sprva je na televiziji navdušeno spremljala različne telenovele, se že v osnovni šoli vpisala na jezikovni tečaj, nato pa doštudirala španščino in angleščino v Ljubljani. Ta je zanjo, podobno kot rojstni Maribor, kmalu postala premajhna in priložnosti je začela iskati v tujini. Pot jo je vodila skozi Veliko Britanijo in Mehiko do Badajoza, manjšega mesta (podobne velikosti kot Maribor) na zahodu Španije v bližini portugalske meje.

"Kamor koli potujem, po navadi želim spoznati lokalce in seveda je zelo težko se nekomu približati na ulici in jih ogovoriti /.../ alternativa, ki sem jo odkrila, je bila spletna stran CouchSurfing, ki popotniku ne ponuja samo gostovanja,ampak tudi možnost, da se z gostiteljem dobiš na pijači. Eden izmed teh ljudi je bil tudi moj partner."

Lino Šalamon je dolgoletni popotnik, mojster borilnih veščin, predvsem pa vrhunski strokovnjak za fiziko, ki dela na enem največjih svetovnih inštitutov (med drugim) za raziskovanje medicinskih metod uporabe radioaktivnega sevanja pri diagnosticiranju in zdravljenju raka.

Lino Šalamon je eden tistih, ki ima življenjepis, ki se lahko bere kot potopis

Lino Šalamon je dolgoletni popotnik, mojster borilnih veščin, predvsem pa vrhunski strokovnjak za fiziko, ki dela na enem največjih svetovnih inštitutov (med drugim) za raziskovanje medicinskih metod uporabe radioaktivnega sevanja pri diagnosticiranju in zdravljenju raka. Pripoveduje o svojem delu in razlogih, zakaj ga to izpopolnjuje in razveseljuje, geografsko zapleteni poti, ki ga je privedla do Alkmaarja na severu Nizozemske, ter o svojih opažanjih ob privajanju na tamkajšnji način življenja: zato da bi se poleg svoje narodnostno bolj pisane družbe v službenih krogih bolje uveljavil in bil sprejet tudi v kakšno družbo domačinov, je recimo začel trenirati crossfit. Ob tem zaznava precejšen filozofski oziroma ideološki preskok z bistveno bolj meditativne in poduhovljene šaolinske različice kungfuja, s katerim se je ukvarjal prej.

"Na tem mojem področju, se pravi na področju jedrske tehnike, jedrske fizike, je tako, da se ne preseliš nekam in potem iščeš službo, ampak gre tako, da iščeš službo. Iskal sem po Evropi, tudi v Združenih državah, in sem dobil službo tu na Nizozemskem in sem se potem zato preselil sem."

"Šaolinski kungfu vključuje meditacijo, razne dihalne vaje in treninge borilnih veščin, različne tehnike. Uriš telo in um in to ti pomaga, vsaj meni je, tudi na drugih področjih. Da si bolj energičen, samozavesten, osredotočen."

 

Primož Pušnik je svojo karierno pot začel kot gradbeni tehnik na igrišču za golf, danes pa vodi prestižni hotelski kompleks z ekoloških hotelom na La Gomeri.

Primož Pušnik je svojo karierno pot začel kot gradbeni tehnik na igrišču za golf, danes pa vodi prestižni hotelski kompleks z ekološkim hotelom na La Gomeri

Primož Pušnik na La Gomeri, drugem najmanjšem izmed sedmih Kanarskih otokov, živi že 23 let. Hotel, ki ga vodi, pa redno obiskujejo tudi nekatera svetovno znana imena, med njimi recimo Angela Merkel.

"Glede varnosti je treba vse dobro organizirati. Drugače imajo pa taki eminentni gosti, kot je Angela Merkel, radi zasebnost. Nimajo nekih velikih zahtev. Imajo svoj del, to se pač za njih rezervira. Preostale storitve, kot so recimo restavracije, pa si delijo z drugimi gosti."

"Počitnice delimo med Belgijo in Slovenijo ali pa gremo še kam drugam. In vidimo, da smo se navadili na to klimo tu, ker je res super. Bi lahko rekel, da mogoče najboljša na svetu. In morje na 500 metrih. Ko se tega navadiš, je potem res težko živeti kje drugje."

Ana Srovin Coralli je velika ljubiteljica glasbe in kulture Latinske Amerike, ki jo redno obiskuje. Pred selitvijo v Švico je preživela eno leto v Braziliji, zato je nato v Švici doživela kar nekaj kulturnih šokov.

Ana Srovin Coralli je velika ljubiteljica glasbe in kulture Srednje Amerike, ki jo redno obiskuje. Pred selitvijo v Švico je preživela eno leto v Braziliji, zato je nato v Švici doživela kar nekaj kulturnih šokov

"Prvi razlog je bil zaradi pomanjkanja sonca in glasbe. Drugi razlog so bile dnevne komunikacije ljudi, ker ko sem se nasmehnila komu na cesti, kar je bilo nekaj popolnoma običajnega v Braziliji, so me v Ženevi vsi gledali, kot da bi padla z Marsa. Tretja stvar je pa tudi sam način življenja, ki je tako drugačen v Švici v primerjavi z Brazilijo."

Ana Srovin Coralli je živ dokaz, poosebljenje dejstva, da pravo ni nujno nekaj nečloveškega, neživljenjskega ... abstraktno birokratskega, recimo, kot si lahko včasih predstavljamo zlasti mednarodnopravne postopke, ki jih laično prej povezujemo z raznimi mednarodnopolitično diplomatskimi zadevami kot pa nečim, kar bi zadevalo resnične usode ljudi. Je duša, ki naseljuje dva prostora. Po službeni dolžnosti v neki s črnimi črkami na papirjih utemeljeni realnosti, ki sicer usmerja in vpliva tudi na resničnost oz. usode številnih, zlasti ranljivih družbenih skupin ... Ano Srovin Coralli pa po drugi strani privlačijo prvinskost, pristna človeškost, toplina, dotik, ples in čustva. Skratka vse mogoče, kar bolj povezujemo z "jugom" sveta.

"V Švici je precej običajno, da si deliš pralne stroje v bloku, tako da stanovanja niso pripravljena, da bi imel svoj lastni pralni stroj. In potem je, predvsem na nemškem delu Švice, zelo občajno, da imaš celo urnik, kdaj lahko pereš. Kar pomeni, da je tvoj čas recimo v sredo med četrto in peto uro ali pa celo enkrat na dva tedna. In če te takrat ni, si denimo na dopustu, potem si izgubil svoj čas za pranje perila do naslednjega termina."

"V Braziliji so lepotilni saloni polni. In obstaja šala, da bi raje bil lačen, kot da nimaš urejenih nohtov. Res je pomemben ta lepotilni status. /.../ Medtem ko je Švica drug ekstrem. Moda ne predstavlja velike vloge, predvsem v nemškem delu. Zelo običajno je, da si starejši ljudje ne barvajo las. Pombembno jim je to, kar je učinkovito in ekonomsko pomembno."

Gambija je mednarodno okolje. V času, v katerem živimo, se mi zdi zelo pomembno, da se otroci že zelo kmalu navadijo na različne kulture, običaje, ljudi, barve kože, da so, ko odrastejo, tolerantni, pravi Urša Faal.

Gambija je mednarodno okolje. V času, v katerem živimo, se mi zdi zelo pomembno, da se otroci že zelo kmalu navadijo na različne kulture, običaje, ljudi, barve kože, da so, ko odrastejo, tolerantni, pravi Urša Faal

»Jaz mislim, da že samo okolje v Gambiji zelo močno vpliva na to, kaj moja otroka postajata. Gambija je mednarodno okolje; poleg tega, da ima država več plemen, ki govorijo različne jezike, je ogromno tudi tujcev. Hčeri sta vsak dan v stiku z najmanj štirimi jeziki. Imamo od Avstrijcev, Nemcev, Francozov, Angležev, Indijcev, Gancev, Senegalcev, Nigerijcev … različnih barv kože, različnih religij .. skratka, meni se zdi v času, v katerem živimo, zelo pomembno, da se že otroci zelo kmalu navadijo na različne kulture, običaje, ljudi, barve kože – vse to zato, da so potem, ko odrastejo, tolerantni.«

Urša Faal v "pozabljeni" državici na skrajnem zahodu Afrike dela s prostovoljci v dobrodelnem društvu, ki koordinira projekte botrske pomoči gambijskim otrokom, ki bi jim bilo brez njihove podpore onemogočeno že osnovno izobraževanje. S pripovedovanjem o tamkajšnjem načinu življenja, kulturi sobivanja in solidarnosti v precejšnjem materialnem pomanjkanju širi obzorja in pod vprašaj postavlja mnoge "samoumevnosti" dojemanja (smisla) življenja, ki zaznamujejo in omejujejo pogled na svet z našega majhnega koščka zemlje pod Alpami. Trdno je prepričana, da bi moral vsak Slovenec čim večkrat izstopiti iz tako imenovane cone udobja ter si ogledati in doživeti tudi druge realnosti, pri tem pa lahko Gambija po njenih besedah res veliko ponudi.

»V Gambiji ne gledamo po kilometrih, ampak se sprašujemo, koliko časa potrebuješ do tja, ker od letališča do Banjula (prestolnica), vmes smo tudi mi, vodi samo ena cesta, ki požira ves promet in je 'zabasana' z avtomobili. V zadnjih desetih letih se je število avtomobilov najmanj podvojilo.«

»Gambijci se pogovarjajo zelo dolgo v noč. Večinoma si zvečer kuhajo ta njihov čaj, ki se mu reče ataya. To je zeleni čaj, ki ga prekuhavajo in prelivajo in je to nekakšen obred. In potem se pogovarjajo o nogometu, politiki. Ob tem čaju se naredi nek pregled dneva.«

Sandi Sejdinovski, ki je svojo trenersko pot začel v Piranu, ta hip živi in dela v Kuvajtu. S slovenske obale pa je najprej odšel v Brunej, po tem, ko je prejel pismo tamkajšnjega princa.

Sandi Sejdinovski, ki je svojo trenersko pot začel v Piranu, ta hip živi in dela v Kuvajtu. S slovenske obale pa je najprej odšel v Brunej, potem ko je prejel pismo tamkajšnjega princa

Sandi Sejdinovski je trener ta hip najboljšega kluba druge nogometne lige v Kuvajtu, kamor ga je pot s slovenske obale, kjer se je začela njegova sprva igralska, nato pa trenerska kariera, popeljala prek Savdske Arabije, Egipta, Irana, Bolgarije ... Vse skupaj pa se je začelo s pismom brunejskega princa, ki ga je k sodelovanju povabil, potem ko je prebral njegov članek na neki spletni platformi, kjer trenerji nogometa izmenjujejo svoje izkušnje.

"Šele ko sem prispel v Brunej, sem izvedel, da je to klub prestolonaslednika brunejskega sultana, da je predsednik kluba kraljev sin. /…/ Naslednji dan me je menedžer ekipe obvestil, da smo povabljeni k sultanu in njegovemu sinu na kosilo. Bilo je nekoliko stresno, saj sem se prvič srečal z'modro krvjo'. Dobil sem kratko lekcijo, kako pristopiti, kako se pogovarjati in kosilo je minilo v zelo prijetnem razpoloženju. V poznejših mesecih so bili pogovori s princem zelo sproščeni, kot da se pogovarjata dva enakovredna. Ampak samo, ko sva bila sama."

Od takrat jih je tako na področju profesionalne dejavnosti kot tudi čisto vsakdanjih, življenjskih nabral veliko, pri čemer se je naučil predvsem, kako pomembno je spoštovanje drugih družbenih skupnosti in različnih kultur. Kot katolik, ki se giblje pretežno v muslimanskem svetu, priznava, da se je moral zato, da ne bi koga užalil oz. se komu zameril, v zadnjih letih tudi velikokrat ugrizniti v jezik.

"Znano je, da v arabskem svetu, če ni uspeha, zelo radi zamenjajo trenerje. Vendar ob rezultatskih krizah o trenerjih vedno razmislijo in se vprašajo, ali ta človek spoštuje našo kulturo, ali spoštuje našo vero in tako dalje. S tem si lahko kupiš določen čas za dvig forme. Če so rezultati slabi in ne spoštuješ njihove kulture, vere, so kar kruti – takoj dobiš odpoved."

V oddaji Globalna vas tokrat v Brisbane, prestolnico zvezne države Queensland na vzhodu Avstralije, ki so jo pred dvema tednoma prizadele hude poplave. Naša gostja, nekdanja stanovska kolegica s TV Koper Katja Pavlovič, ki zdaj dela za medijsko hišo ABC News, bo z nami delila izkušnje s posledicami te naravne katastrofe iz prve roke; sodelovala je namreč pri pripravi novinarskih prispevkov o poplavah, te pa niso prizanesle niti njihovim službenim prostorom, ki so bili še do nedavnega zaliti z vodo. Poleg najnovejših zadev, kot so poplave, v intervjuju pripoveduje tudi o svojem prilagajanju in osebnostnem razvoju med umeščanjem v novo življenjsko okolje, oziroma pojasnjuje transformacijo Katje Pavlovič v "novo" osebnost z (Avstralcem precej bolj milozvočnim in laže izgovorljivim) imenom Alice Kiinney.

Katja Pavlovič je ob selitvi v Avstralijo svojo sanjsko službo za nekaj časa zamenjala za delo v tovarni

Vzhod Avstralije so pred dvema tednoma prizadele zgodovinske poplave. V zvezni državi Queensland, kjer živi Katja Pavlovič, naj bi v štirih dneh padlo toliko dežja, kot ga navadno skozi vse leto. Katja je nekdanja sodelavka TV Koper, ki zdaj dela za medijsko hišo ABC News, zato posledice te naravne katastrofe pozna iz prve roke; sodelovala je namreč pri pripravi novinarskih prispevkov o poplavah, te pa niso prizanesle niti njihovim službenim prostorom, ki so bili še do nedavnega zaliti z vodo.

"Tudi oni 'stopijo skupaj'. /.../ Recimo ljudje, ki imajo ribiške čolne, so šli pomagat. Prejšnji teden sem šla snemat eno stanovalko [Brisbana], ki je izgubila svojo hišo. Rekla je, da je voda v eni uri narasla za dva metra in dosegla prvo nadstropje!"

Poleg najnovejših zadev, kot so poplave, v intervjuju pripoveduje tudi o svojem prilagajanju in osebnostnem razvoju med umeščanjem v novo življenjsko okolje, oziroma pojasnjuje transformacijo Katje Pavlovič v "novo" osebnost z (Avstralcem precej bolj milozvočnim in laže izgovorljivim) imenom Alice Kiinney.

"Ko se preseliš v drugo državo, si tujec. Kot tujec se moraš spet dokazati. Ne samo dokazati, poprijeti moraš za kakršno koli delo, ki ga najdeš. Moja prva služba v Avstraliji je bila tako pakiranje oreščkov, chia semen, suhega sadja itn. Tako da sem šla iz svoje sanjske službe dobesedno nazaj v tovarno."

V posebni epizodi se v Globalno vas vrača stari znanec, človeška polovica tandema najboljših prijateljev Walter in Rusty. Kot pravi, je bila temperatura ob povratku v Slovenijo šokantna, ampak se človek hitro privadi. Tolaži se s tem, da bo kmalu znova na poti na svojo jadrnico na Karibih, kjer je zdaj njegov dom. "Vrnil sem se, da uredim potni list," pravi. Zdaj ima novega in se že veseli novih poti ter novih žigov. Kako pa je Rusty? Walter pravi, da sta se s kužkom ugnezdila na otoku Grenada na Karibih. "Sam sem vmes opravljal priložnostna dela, v prostem času pa sva se skupaj sprehajala po otoku, raziskovala tamkajšnje plaže, … Rusty pa si je našel svojo družbo, si ustvaril družinico, ima namreč 14 mladičkov."

V posebni epizodi se v Globalno vas vrača stari znanec, človeška polovica tandema najboljših prijateljev Walter in Rusty

O tem, kako se Walter počuti ob vrnitvi v Slovenijo, podrobneje o tem, kako je potekala njegova jadralska pot nazaj proti domu, pa tudi o tem, kje točno na oni strani Atlantika je pustil prvega potepuškega psa, ki je kdaj prejadral ta širni ocean.

Kot pravi, je bila temperatura ob povratku šokantna, ampak se človek hitro privadi. Tolaži se s tem, da bo kmalu znova na poti na svojo jadrnico na Karibih, kjer je zdaj njegov dom. "Vrnil sem se, da uredim potni list," pravi. Zdaj ima novega in se že veseli novih poti ter novih žigov.

Kako pa je Rusty? Walter pravi, da sta se s kužkom ugnezdila na otoku Grenada na Karibih.

"Sam sem vmes opravljal priložnostna dela, v prostem času pa sva se skupaj sprehajala po otoku, raziskovala tamkajšnje plaže, … Rusty pa si je našel svojo družbo, si ustvaril družinico, ima namreč 14 mladičkov."

Walter medtem že načrtuje nove podvige z jadrnico, in sicer je v naslednjih mesecih na vrsti Antarktika. Ali se mu bo pridružil tudi kuža Rusty, pa še ne ve.

Aleksander Drakulič je grafik, multimedijski umetnik in kreator objektov, ki deluje na področju abstraktne geometrije in luminokinetike. Že dve desetletji živi na Madžarskem.

Aleksander Drakulič je grafik, multimedijski umetnik in kreator objektov, ki deluje na področju abstraktne geometrije in luminokinetike

"Kaj je svet okoli nas? To so refleksije in refrakcije, ki se na naši retini oziroma v naših možganih pretvorijo v sliko. Zato pravimo, da imajo vsake oči svojega malarja. Nihče ne vidi stvari enako. Vsak jih vidi glede na svoje izkušnje, izobrazbo, družbeni položaj, stvari, ki so se mu v življenju zgodile, interesne sfere, ki jih goji. /.../ Ni tako pomembno, kaj se zgodi zunaj, ker imamo samo občutek, da se slika zgodi zunaj. Slika se zgodi v nas. Jaz zdaj vidim sliko 'zunaj', ampak moram vedeti, da je to samo iluzija. Svet se reflektira v nas."

V približno dveh desetletjih, odkar se je Aleksander Drakulič z družino preselil na Madžarsko, živi razpet med Budimpešto in ateljejem v Veliki Kaniži blizu meje s Slovenijo. Razlaga o razmerah za bivanje v prestolnici, ki postajajo s segrevanjem podnebja vse bolj neznosne, ter nekaterih drugih razlikah med življenjem na madžarskem podeželju in v urbanih središčih, pa tudi o družbenih razlikah, ki prežemajo vse te prostore. Gost opaža, da je tamkajšnja družba vse bolj ekonomsko in politično razslojena, razlike med ljudmi se iz leta v leto povečujejo, od tega pa ima korist le politična elita.

"Madžarska družba je zelo razdeljena. Imate pravljično bogate ljudi in imate siromake, ki se ti zares zasmilijo."

Pastoralna delavka pri Rimskokatoliški cerkvi in prevajalka Ines Kvar je v zadnjih petih letih, odkar se je preselila v Gradec, delala kot strežnica v različnih zdravstvenih in oskrbovalnih ustanovah, kjer je pomagala (tudi) pri paliativni oskrbi najbolj bolnih. V Globalni vasi razlaga o tem, kakšne izkušnje je pridobila s komunikacijo z večinoma starejšimi, a tudi mlajšimi osebami in celo z otroki v najhujših življenjskih trenutkih, kakšne vezi je stkala s svojimi pacienti in kako, ter o tem, kako doživlja svojo vlogo pri vsem skupaj. Razloži pa tudi, zakaj se kljub odličnemu obvladovanju jezika in zdaj po že nekaj letih bivanja v Gradcu še vedno počuti kot "južnjakinja v Avstriji".

Pastoralna delavka pri Rimskokatoliški cerkvi in prevajalka, ki v Avstriji zadnja leta predvsem pomaga bolnim

Ines Kvar je v zadnjih petih letih, odkar se je preselila v Gradec, delala kot strežnica v različnih zdravstvenih in oskrbovalnih ustanovah, kjer je pomagala (tudi) pri paliativni oskrbi najbolj bolnih.

"Hvala bogu, da ne delam na otroški onkologiji! Tako mi je marsikaj prihranjeno. Pravkar prihajam iz bolnišnice, in ravno danes sem imela par srečanj. Z ljudmi, ki vedo, da jim ni pomoči."

V Globalni vasi razlaga o tem, kakšne izkušnje je pridobila s komunikacijo z večinoma starejšimi, a tudi mlajšimi osebami in celo z otroki v najhujših življenjskih trenutkih, kakšne vezi je stkala s svojimi pacienti in kako, ter o tem, kako doživlja svojo vlogo pri vsem skupaj. Razloži pa tudi, zakaj se kljub odličnemu obvladovanju jezika in zdaj po že nekaj letih bivanja v Gradcu še vedno počuti kot "južnjakinja v Avstriji".

Nuša Urbančič je okoljevarstvenica, ki se s področjem ukvarja na ravni globalnih ekoloških problemov oziroma s (pre)usmerjanjem politično-ekonomskih tokov v trajnostni razvoj. Dela pri fundaciji Changing Markets, kamor je Nušo povabil njen ustanovitelj, sicer nekdanji direktor Greenpeaca, kjer je delala pred leti, med drugim izpostavljajo problematiko modne industrije. Ta je namreč odgovorna za kar 8 odstotkov emisij globalno, stanje pa se ob brezkompromisnem pehanju velikanov modne industrije za dobičkom in strmo naraščajočem povpraševanju populacije v ekonomsko razvitejših delih sveta še poslabšuje. Koliko nafte in plina je v več kot 60 odstkotkih poliestra (oziroma plastike), kolikor ga je povprečno v naših oblačilih? Ter zakaj nam, globalno gledano, prav nič ne pomaga, če ta oblačila po uporabi pošiljamo v revnejše dele sveta. Tudi tam jih imajo namreč toliko, da jih lahko zgolj skladiščijo oziroma kopičijo na velikanskih (neurejenih) odlagališčih.

Nuša Urbančič je okoljevarstvenica, ki se s področjem ukvarja na ravni globalnih ekoloških problemov oziroma s (pre)usmerjanjem politično-ekonomskih tokov v trajnostni razvoj

Pri fundaciji Changing Markets, kamor je Nušo povabil njen ustanovitelj, sicer nekdanji direktor Greenpeaca, kjer je delala pred leti, med drugim izpostavljajo problematiko modne industrije. Ta je namreč odgovorna za kar 8 odstotkov emisij globalno, stanje pa se ob brezkompromisnem pehanju velikanov modne industrije za dobičkom in strmo naraščajočem povpraševanju populacije v ekonomsko razvitejših delih sveta še poslabšuje.

"Modne znamke znajo prikazat, kako dobre stvari delajo za okolje. Recimo, da uporabljajo reciklirane plastenke, zato da proizvajajo oblačila, pozabijo pa nam povedati, da bi te plastenke lahko reciklirali nazaj v plastenke in da res ne potrebujemo tega vira v modni industriji."

Koliko nafte in plina je v več kot 60 odstkotkih poliestra (oziroma plastike), kolikor ga je povprečno v naših oblačilih? Ter zakaj nam, globalno gledano, prav nič ne pomaga, če ta oblačila po uporabi pošiljamo v revnejše dele sveta. Tudi tam jih imajo namreč toliko, da jih lahko zgolj skladiščijo oziroma kopičijo na velikanskih (neurejenih) odlagališčih.

"Proizvodnja oblačil se je podvojila, kar pomeni, da se je podvojilo tudi število oblačil, ki jih zavržemo. V Evropi radi darujemo ta oblačila za ponovno uporabo. Veliko teh oblačil, mislim, da 15 milijonov kosov vsak teden, potem izvažajo v Gano – Gana je eno središče v Afriki za t. i. second-hand market, in v bistvu je kar šokantno, da 40 odstotkov vsega, kar dobijo vsak teden, v trenutku gre v smeti."

Petra Kraševec se službeno giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, geografsko pa jo je pot iz Slovenije vodila v Bruselj, nato pa preko Pakistana v Jeruzalem.

Petra Kraševec se službeno giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, geografsko pa jo je pot iz Slovenije vodila v Bruselj, nato pa prek Pakistana v Jeruzalem

Diplomirana ekonomistka je takoj po študiju "za kakšno leto", ki se je nato zavleklo v več let, odšla delat v Bruselj. Najprej je  delala v slovenskem predstavništvu Sveta Evropske unije ter tam pridobila zaupanje več evropskih institucij, pod pokroviteljstvom katerih dela še danes. Službeno se giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, fizično pa se zaradi ustaljene prakse tako imenovanega geografskega kolobarjenja funkcionarjev in njihovih pomočnikov v tujih deželah tudi razmeroma pogosto seli. Pot jo je tako iz Bruslja peljala v Pakistan, tam pa je spoznala svojega moža, italijanskega diplomata, s katerim zdaj živita v Jeruzalemu. Novopečena mamica dveh otrok, mlajši od njiju je star šele nekaj mesecev, tako v intervjuju pripoveduje o življenju v zgodovinsko in še danes politično problematičnem mestu, v katerem se je treba navaditi na prisotnost orožja, pa tudi spoprijeti z nenehno (relativno) nevarnostjo vojaških napadov in drugih izbruhov nasilja.

"Živimo v vzhodnem Jeruzalemu, ki naj bi bil palestinski, ampak ga je okupiral Izrael. Večina mojih sosedov je Izraelcev. Tako da ni tega občutka, da bo nekaj eksplodiralo. To je bolj prisotno v soseskah, kjer živijo Palestinci. Naša pisarna je zelo blizu takšni soseski. Poleti smo enkrat, ko smo bili na terasi, slišali strele."

"Prebivalci v Izraelu izgubljajo zaupanje v cepivo. Ker so štirje odmerki v enem letu malo preveč. Izgubljajo zaupanje v politiko cepljenja. Na začetku je bilo zaupanja veliko in zdravstveni sistem je bil zelo organiziran. Šlo je zelo na hitro. Jaz sem drugi odmerek dobila že marca lani in sem bila med zadnjimi. Bili so zelo organizirani, vsi so verjeli, da bo boljše, pa je zdaj enako kot v Evropi."

Tokrat se gibamo na razdalji Slovenija–Srbija. Državi, še bolje rečeno pa ljudi iz obeh omenjenih republik nekdanje Jugoslavije, praktično skozi vso svojo kariero povezuje Rut Zlobec.

"Nič ni samoumevno," pravi učiteljica slovenščine v Srbiji, a so ljudje zato toliko bolj hvaležni

Tokrat se gibamo na razdalji Slovenija–Srbija. Državi, še bolje rečeno pa ljudi iz obeh omenjenih republik nekdanje Jugoslavije, tako rekoč skozi vso svojo kariero povezuje Rut Zlobec. Učiteljica na osnovni šoli v Pišecah, kjer je preživela več kot 20 let, je že takrat organizirala razne delavnice in projekte sodelovanja med lokalnimi otroki in njihovimi vrstniki iz Srbije ter te učila slovenščine. Ko se je, kot pravi, "na šoli v Pišecah nekako izpela", se je prijavila na razpis slovenskega Ministrstva za izobraževanje za poučevanje slovenščine v Srbiji. Zadnjih deset let tako opravlja pravzprav isto delo kot doslej, le da se poslanstva zdaj loteva "z drugega konca".

"Hvaležnost ljudi tukaj ... Slovencev, potomcev, ko prineseš slovensko besedo, slovensko pesem, slovenski običaj, ko se to obuja, to je res nekaj posebnega, tako da sem neizmerno hvaležna, da sem lahko en tak mali mostiček med enim in drugim."

Nenad Kostadinovski je glasbenik, ki se ga verjetno večina slovenskih poslušalcev spomni kot bobnarja domače ska punk zasedbe Elvis Jackson. Pred dobrimi petimi leti se je preselil v grški Solun in se posvetil oljkarstvu.

Nenad Kostadinovski je glasbenik, ki se ga verjetno večina slovenskih poslušalcev spomni kot bobnarja domače ska punk zasedbe Elvis Jackson

Pred dobrimi 15 leti sta ga utesnjenost in zdolgočasenost domačega mesta spodbudili k iskanju novih izzivov v Londonu, kjer je nameraval ostati kakšno leto, ki pa se je potem zavleklo kar v desetletje. Kot prej je tam večino svojega časa posvečal muziciranju (menda tudi v precej obetavnih in pozneje cenjenih zasedbah v tistem okolju), sčasoma pa so se mu prioritete spremenile:

"Če bi me pred leti vprašali, kaj je smisel (življenja), bi rekel glasba. Danes bi rekel čas, da imaš dosti časa."

Z ženo (takrat še partnerico) sta se zato pred dobrimi petimi leti preselila v njen rojstni kraj: Solun v Grčiji, kjer se danes ukvarjata z oljkarstvom.

"Grki so zelo družinsko povezani. /.../ Pri njih mi je všeč, da imajo svoj tempo. Pravijo, da so leni, ampak jaz vidim, da to ni res. Imamo 'sieste', ampak niso leni. Mesto živi štiriindvajset ur na dan, še več kot London."

Nekoč obetavni smučarki je pri 16 letih poškodba preprečila sanje o karieri vrhunske športnice. Je pa tudi po zaslugi svojih dotedanjih dosežkov v športu dobila celotno štipendijo za študij v Združenih državah Amerike. Trenutno dela magisterij iz socialnega dela, enega iz andragogike je že opravila. V skoraj 20 letih življenja v Montani je zamenjala kar nekaj služb, med drugim je delala z ogroženimi otroki v tamkajšnjih indijanskih rezervatih.

Čeprav so Američani politično zelo razdeljen narod, Špela Bertoncelj pravi, da prebivalci Montane sicer ne skrivajo svojih političnih ideologij, a med njimi ni trenj

Nekoč obetavni smučarki je pri 16 letih poškodba preprečila sanje o karieri vrhunske športnice. Je pa tudi zaradi svojih dotedanjih dosežkov v športu dobila celotno štipendijo za študij v Združenih državah Amerike. Zdaj dela magisterij iz socialnega dela, enega iz andragogike je že opravila. V skoraj 20 letih življenja v Montani je zamenjala kar nekaj služb, med drugim je delala z ogroženimi otroki v tamkajšnjih indijanskih rezervatih. Sicer jo še vedno razveseljujejo šport in dejavnosti na prostem, tozadevna ponudba Montane pa je izrazito bogata. In neokrnjena. Prebivalci Montane si (še kar dobesedno) delijo ekosistem s preostalim tamkajšnjim življem, tako se recimo redno srečujejo z divjimi zvermi, kot so medvedi, losi in pume. Špela pa je vsako leto bolj navdušena nad življenjem na idiličnem goratem ameriškem podeželju, ki je tako geografsko kot tudi kulturno in v odnosu do dnevnopolitičnih razprtij, ki v zadnjem času prežemajo celotne Združene države, precej odmaknjeno od ponorelega sveta.

"Domačini smo navajeni, da imamo v mestu grizlije. Jeseni smo imeli mamo z dvema medvedkoma v mestu, kar smo vsi tolerirali. Vedeli smo, da se zadržuje v enem od mestnih parkov in tja nismo hodili, dokler ni šla spat. Tudi losi in divje pume pozimi pridejo v mesto. /.../ Imamo medvede v smetnjakih, lose, ki jih naš kuža preganja, na vrtu, nedavno je puma zašla v garažo enega od sosedov."

"Tu imajo legende o 'little people'. O malih ljudeh. Živeli naj bi v gorovju Pryor in bili naj bi zelo nagajivi. Radi kaj ukradejo iz hiš. Ljudje, ki živijo na rančih v tem okolju, v to kar verjamejo."

Oskar Štrajn je edini Slovenec in edini Nenizozemec v ekipi organizatorjev največjega evropskega showcase festivala Eurosonic, ki ga januarja vsako leto priredijo v Groningenu.

Oskar Štrajn je edini Slovenec in edini Nenizozemec v ekipi organizatorjev največjega evropskega showcase festivala Eurosonic, ki ga januarja vsako leto priredijo v Groningenu

Oskar Štrajn sicer živi v Amsterdamu, svetovni metropoli, od koder poti vodijo tako rekoč kamor koli. To je eden poglavitnih razlogov za to, da se je tam dobro znašel in da uživa v neskončnosti kariernih, socialnih idr. priložnostih, ki jih ta odprtost ponuja. Delno je to "neskončnost" možnosti seveda v zadnjih nekaj letih oklestila pandemija koronavirusne bolezni, ki pa jo podobno kot drugod po svetu na svojih plečih močno občutijo delavci v kulturi oziroma organizaciji kulturnih prireditev. Ti tudi na Nizozemskem posegajo po zadnjih zalogah energije, pogosto pa se počutijo kot laboratorijski zajčki v nenapovedanih preizkusih sposobnosti improviziranja. Jih pa izvajalci raznih restriktivnih ukrepov v državnih službah – drugače kot marsikje drugje – vsaj eksistencialno ne ogrožajo oziroma še kar konsistentno sanirajo finančne izgube, ki jih zaradi teh ukrepov prizadenejo.

"Ena izmed industrij, ki jih je epidemija najbolj prizadela, je glasbena. Predvsem živo glasbo. Nizozemska je zagotovila pomoč prekarnim delavcem, ki so delali kot tonski mojstri, didžeji, lučkarji, pa tudi glasbeniki. Da so obdržali svojo dejavnost tudi med pandemijo. Da bodo, ko pridemo iz tega položaja, še vedno lahko opravljali svojo dejavnost."

"Ena zanimivost glede Nizozemske. Tu nikoli ne moreš dobro videti na oder. Če greš na koncert, glasbenikov nikoli ne vidiš najbolje, ker je pred teboj vedno nekdo višji. V Sloveniji sem se s svojimi 176 centimetri vedno počutil normalno visokega, ampak na Nizozemskem je malenkost drugače. Tu sem že začel razmišljati, da sem jaz tisti, ki je majhen, ampak ko potuješ v katero koli drugo državo, ugotoviš, da so Nizozemci tisti, ki so visoki. V vseh drugih državah na svetu jaz normalno vidim na oder."

Romana Lilić živi na Rtu Sv. Luke na Kalifornijskem polotoku v Mehiki, kjer temperatura skorajda nikoli ne pade pod 23 stopinj Celzija in kjer 350 dni na leto sije sonce.

Fotografinja in marketinška menedžerka Romana Lilić se je iz Mehike, kjer prebiva, po tretji odmerek cepiva proti covidu odpravila v ameriški Los Angeles, ker v Mehiki cepiva niso tako dostopna kot pri nas

Romana Lilić od leta 2007 živi na Rtu sv. Luke na Kalifornijskem polotoku v Mehiki, kjer temperatura skorajda nikoli ne pade pod 23 stopinj Celzija in kjer 350 dni na leto sije sonce.

"Tukaj nimamo letnih časov, kot so pomlad, poletje, zima in jesen. 'Zima' je tu sezona kitov. Kiti pridejo sem z Aljaske. Priplavajo sem v tople vode. Tukaj imajo (majhne) kite, se igrajo, jih učijo plavati, se hranijo in gredo nazaj marca. Od septembra do marca imamo tu sezono kitov. 'Poleti' pa je tu sezona želv. Želve, ki se skotijo na obalah Kalifornijskega polotoka, pridejo nazaj in tu valijo jajca. Če imaš rad naravo, je tu res izjemen prostor, kjer jo lahko opazuješ."

"Tu lahko kavbojke nosim od decembra do maja. Potem pa ne več, ker je tako vroče, da jih je nemogoče obleči. Večina mojih čevljev je sandalov oziroma natikačev."

Rt Svetega Luke je bil včasih ribiška vasica, ki je nato zrastla v letoviško mesto s približno 200.000 prebivalci.

"Večina hotelov in letovišč je ob morju. Če greš dve ulici v notranjost mesta, pa že vidiš lokalni utrip. V primerjavi z restavracijami, kjer na primer ena večerja stane okoli dvesto ali tristo dolarjev, lahko tam uživaš taco za en dolar."

"(Z možem) spoznava veliko ljudi. Z njimi se pogovarjava tudi o tem , kaj jim je všeč na Rtu sv. Luke. Ugotavljava, da večina tistih, ki pridejo sem, ostanejo v svojem hotelu ali gredo pogledat tri različne (turistične) točke zunaj. Tri različne restavracije in to je to. Nihče ne gre bolj v notranjost."

Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, trenutno pa piše doktorat v Bernu.

Alja Mazzini v Bernu piše doktorat s področja vedenja malih živali: konkretno se ukvarja z vprašanjem, ali lahko tudi pri t. i. ball junkiejih, psih, ki so nori na žogice in žoge, prepoznamo duševno motnjo zasvojenosti

"Obstajajo psi, ki so nori na žoge. Po domače jim rečemo 'ball junkieji'. Samo žoga je pomembna. Ne zanimajo jih ne hrana ne družabni stiki. Nič drugega jim ni zanimivo. Včasih to pripelje tako daleč, da bodo prej lovili sapo in padli v nezavest, kot pa se nehali igrati. Želeli smo videti, ali bi jih lahko klasificirali kot vedenjsko zasvojene. Kot pri ljudeh, ki so zasvojeni z igrami na srečo, športom, spletnimi igricami itn. Ugotovili smo, da se klasificirajo po istih kriterijih za zasvojenost, ki jih uporabljamo pri ljudeh."

Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, zdaj pa piše doktorat v Bernu. Kot pravi, smo si s svojimi kosmatimi prijatelji v čustvovanju, komuniciranju in pravzaprav že v razmišljanju bolj podobni, kot bi morda pričakovali. Tudi psi lahko denimo zbolijo za demenco, ki jo zdravimo enako kot pri ljudeh, z antidepresivi in melatoninom, in imajo čut za to, kaj je pravično oziroma nepravično.

Alja prebiva v vasi blizu Berna, kjer so sovaščani potrebovali kar nekaj časa, da so se je (in njenih precej velikih psičk) navadili. Lani je denimo eden od sosedov poklical policijo, ker sta psički, ko sta bili čez dan sami doma, lajali.

"Malo sem 'tipala', kateri od sosedov bi to bil. Seveda sem sumila. Ko sem videla, da hodi po vrtu, sem ga prijazno vprašala, ali je slišal, da moji psi lajajo. Rekel je, da sem pustila odprto okno, da so psi lajali in je moral ukrepati. Glede na to, da težave rešuje pasivno agresivno, se mi je zdelo, da ga bo najbolj 'bolelo', če se mu deset minut prijazno opravičujem. Gospod je zamenjal tri ali štiri rdeče odtenke, iskal način, kako bi ušel, pa sem ga deset minut še nekako 'mučila' z opravičevanjem."

Andreja Beguš Harrison je pravnica, ki se ukvarja s primeri zlorab in spornih praks v medicinski obravnavi pacientov. Ob prostem dnevu pa smo jo ujeli pri snovanju načrtov za družinski izlet, najverjetneje na bližnjo obalo. November prebivalcem Newcastla na severu Anglije menda vsako leto prinese vsaj nekaj lepega vremena. Najpogumnejši med njimi se tako tudi kopajo v Severnem morju.

Andreja Beguš Harrison pravi, da je brexit kot druga pandemija. Razdelil je državljane, močno otežil delovanje socialnih in zdravstvenih institucij ter prizadel različne gospodarske panoge

"Gradimo prizidek hiši. Okna bi morala biti vgrajena 27. septembra, a jih na žalost še vedno ni. V ponedeljek bodo. Z dvomesečno zamudo in pri petih stopinjah zunaj."

"Brexit je na žalost razklal državo. Ljudje odgovarjajo s čustvi namesto z razumom. Obstajajo družine, ki več ne govorijo med seboj, prijatelji, ki po tridesetih letih ne govorijo več drug z drugim. Je tema, ki je državo zaznamovala in je ne bomo hitro preboleli. Imeli smo dve pandemiji hkrati, znašli smo se v dveh krizah. Covidu se za žalost nihče ne more izogniti, brexit pa je dodal dodatno plast. Vse institucije, ki so že tako na robu preživetja, je skoraj 'potisnil čez rob'. Predvsem se to čuti v socialni pomoči, oskrbi na domu in pri medicinskih sestrah, ki jih kronično primanjkuje po vsej državi."

Andreja Beguš Harrison je pravnica, ki se ukvarja s primeri zlorab in spornih praks v medicinski obravnavi pacientov. Ukvarja se denimo z vprašanji, kot je, kako zagotoviti zdravniško oskrbo otroka staršev, ki mu na podlagi verskih prepričanj to odrekajo. Ob prostem dnevu pa smo jo ujeli pri snovanju načrtov za družinski izlet, najverjetneje na bližnjo obalo. November prebivalcem Newcastla na severu Anglije menda vsako leto prinese vsaj nekaj lepega vremena. Najpogumnejši med njimi se tako tudi kopajo v Severnem morju. Naša sogovornica, ki se je sicer rodila v Tolminu, je kaj takega brez neoprenske obleke poskusila samo dvakrat. Pa še to po nesreči. Menda je bilo podobno, kot če bi se vrgel v Sočo. S to razliko, da ima takrat, ko to narediš, ozračje pri nas približno 30 stopinj, tam pa približno štirikrat manj.

"Voda ima ta hip enajst, dvanajst stopinj. Z neoprenom se da, še posebej če gremo na sup. Se mi je pa že zgodilo, da sem, ko je prišel val, nepričakovano pristala v kopalkah sredi morja. To je bil kar velik šok. Bolijo roke in noge in je treba čim prej iz vode."