Nedeljski gost

Samo še en mesec bo aktualni prejemnik Ježkove nagrade 2023 eden najbolj prepoznavnih glasbenih ustvarjalcev pri nas. Tomaž Domicelj je že skoraj 60 let na odrih in približno pol stoletja v naših zvočnikih. Vprašanje je samo, ali je bolj popularen ali bolj razvpit?

Izbrane skladbe:

7. oktobra 2024 vsi ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 70 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in povezava do brezplačnih vstopnic na POVEZAVI.

Najbrž knjige "Primer Anhovo", ki jo je Boštjan Videmšek označil za "eno najboljših domačih stvarnih knjig v zadnjih desetletjih" ne bi bilo, če ne bi Jasmina Jerant doživela tragične izgube brata, ene številnih žrtev bolezni, nastalih zaradi uporabe azbesta.

Za dve leti se je preselila v najbolj prizadete kraje med ljudi, ki so še žive priče in vestni kronisti ene največjih okolijskih tragedij pri nas in spisala izjemno, z dokumenti in pričevanji podprto zgodbo o dobrem stoletju cementarstva v soški dolini, polni ne le azbesta, hrupa in prahu, pač pa tudi zavajanja, laži, pohlepa ter strokovnih napak ali bolje - kolaboracij. A ki je hkrati tudi zgodba o pomenu upora posameznika in skupnosti, žvižgaštva, aktivizma in vztrajanja pri skupnih ciljih in veri v družbeno dobro.

Socialna pravičnost je vseskozi tudi rdeča nit njene študijske poti, od diplome v Ljubljani, magisterija na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti do doktorata, posvečenega univerzalnemu temeljnemu dohodku, ki ga bo opravlja na finski Univerzi Tampere in zaradi katerega se v kratkem na Finsko tudi seli.

Foto: Saša Kovačič

Se zavedamo, kako zelo pomembna je državna statistika? Se tega zavedajo predvsem tisti, katerih odločitve bi morale temeljiti tudi na statističnih podatkih in rezultatih raziskovanj? Aprila letos je Apolonija Oblak Flander postala generalna direktorica Statističnega urada Republike Slovenije (Surs). Že 25 let je zaposlena na Sursu in ima za seboj lepo kariero. Zase pravi, da je vključujoča, zahtevna, večopravilna, empatična in hkrati zelo stroga. Osemdeseta obletnica statističnega urada je bila povod, razlogov za pogovor z Apolonijo Oblak Flander pa je še veliko več.

Prislunite tudi seriji oddaj, ki smo jo pripravili ob 80. obletnici Sursa:

Foto: SURS

Čeprav že dolgo živi na Danskem, je Zlatko Burić - Kićo prvi hrvaški igralec, ki je pred dvema letoma prejel nagrado za najboljšega evropskega igralca za vlogo v filmu Rubena Östlunda Trikotnik žalosti. Odraščal je v Osijeku, v času, ko so vsi poslušali punk in v kinematografih gledali filme z Jean-Paulom Belmondojem.

Spominja se alternativne kulturne scene, ki se je oblikovala okoli eksperimentalne gledališke skupine Kugla glumište, prijateljstva z Markom Brecljem, igranja v svojem bandu Telepatska Internacionalna Grupa T.I.G., kuhanja sarme, glasnega poslušanja glasbe na radiu in čudenja nad tem, da ga imajo na severu rade tudi babice.

Gostov glasbeni izbor:

Branko Šturbej, prvak ljubljanske Drame, je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Je eden najvidnejših in najbolj vsestranskih igralcev v slovenskem gledališču. Njegov umetniški opus obsega več kot sto različnih gledaliških, televizijskih, filmskih in radijskih vlog. Največ, devetnajst, jih je ustvaril s poljskim režiserjem Januszem Kico, najbolj ustvarjalno obdobje pa je bilo sedemletno sodelovanje v mariborskem teatru z režiserjem Tomažem Pandurjem.

Glasbeni izbor gosta:

Nevrologinja izr. prof dr. Saša Šega Jazbec, nekdanja vodja Centra za multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki v Ljubljani, je po desetletjih spremljanja tudi neozdravljivo bolnih nevroloških bolnikov pred petimi leti sama postala onkološka bolnica.

Prepričana je, da je zaradi bolezni postala boljši človek in tudi boljša zdravnica, in da sedaj, ko se je bolezen vrnila z razsojem, ko upanja v ozdravitev ni več in konec življenja postaja vse bolj otipljiv, živi bolj zadovoljno življenje kot kadarkoli prej, očiščeno materializma, egoizmov, slabe vesti in polno skoraj zenovske umirjenosti. Koliko se je po lastni izkušnji z zdravljenjem spremenil njen odnos do pacientov, kaj meni o zdravniški stavki in koliko si želi soodločanja o lastni smrti?

Tadej Zupančič je novinar, publicist, fotograf in avtor fotografske monografije London Estates, v kateri so izbrane fotografije občinskih neprofitnih stanovanjskih blokov, ki so jih v britanski prestolnici zgradili med letoma 1946–1981. Tadej Zupančič jih je objavljal na svojem Instagramu. Knjiga, ki je izšla pri britanski založbi Fuel je požela veliko zanimanje, saj avtor poskuša pokazati, kako izjemno pomembna je neprofitna stanovanjska gradnja.

Glasbeni izbor:

V sodobnih družbah vedno več ljudi postaja ranljivih in izključenih, opozarja nedeljska gostja izredna profesorica dr. Barbara Samaluk s Filozofske fakultete v Ljubljani. Delavec, ki ni več delavec, ampak je postal storitev, se sooča s cikličnimi prehodi, ker s svojim delom ne more dosegati ekonomske in socialne varnosti. Zato lahko govorimo o sodobni krizi integracije. Barbara Samaluk se posebej posveča tudi delavskim migracijam, pravi, da vedno več držav manipulira ponudbo in povpraševanje delovne sile ravno z upravljanjem migracij. Ljudje ne morejo biti kot vodna pipa, ki jo zapiraš in odpiraš, imajo svoja življenja, vsak prehod je za posameznika naporen, opozarja nedeljska gostja Barbara Samaluk.

Glasbeni izbor nedeljske gostje: 

Nedeljska gostja je najboljša šahistka vseh časov Judit Polgar. Še vedno je edina, ki se je borila za naslov svetovnega prvaka. Kot najmlajša je osvojila naziv velemojster, ogromno pa je naredila tudi za enakopravnost in razvoj šaha. Zaradi vsega tega je globalna šahovska zvezda. Premagala je več kot 10 svetovnih prvakov in se borila za največje šahovske lovorike.

Zdaj se ukvarja s številnimi projekti, napisala pa je tudi knjigo Kako postaneš šampion.

"Nikoli ne pozabim, koga predstavljam," pravi predsednica najštevilčnejšega sindikata v zdravstvu, Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije, Irena Ilešič Čujovič. Že pet let je glas in obraz več kot 17 tisoč zaposlenih iz najrazličnejših poklicev, tudi zdravnikov. Kako tudi skozi njihove izkušnje doživlja aktualno stavko, kako pa stanje v zdravstvu nasploh? So pacienti res talci trenutne zdravniške stavke? Je sindikat Fides nepopustljiv predvsem zato, ker je pred njim pokleknila še vsaka vlada? Kakšna je nasploh vloga sindikatov, kakšna je njihova moč, bi bilo treba spremeniti zakonodajo o reprezentativnosti, ki sindikate močno enači, ne glede na velikost članstva in vpliv? Kako ji kot podpredsednici Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije v zahtevnih pogajanjih za plačno reformo pridejo prav dolgoletne izkušnje iz športnega prava, iz arbitriranja pri nogometni zvezi in dela v antidoping komisiji? Kako drugačne poglede na sistem rejništva in posvojiteljstva pri nas ji je prinesla lastna izkušnja in kje med številnimi funkcijami je našla čas za učenje kar šestih jezikov?

Njen glasbeni izbor: 

Andreas Hoecker je fizik, ki koordinira več kot 3000 znanstvenikov z vsega sveta, predvsem pa zastopa eno izmed tehnoloških čudes sodobnega sveta. Deluje v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave v Ženevi, ki je največji svetovni laboratorij za fiziko delcev. Tamkajšnji najbolj prepoznaven objekt je 27 kilometrov dolg veliki hadronski trkalnik, predor, ohlajen komaj kaj nad absolutno ničlo. V enem od delov trkalnika je postavljen kot katedrala velik detektor, več tisoč ton težka zver, ki ima v sebi za več Eifflovih stolpov železa, predvsem pa je to izjemno sofisticirana gigantska 3D-kamera. O delu na njem in fiziki, glasbi in Franciji, pa tudi o stiku med fascinacijo in frustracijo pri iskanju odgovorov na najtežja vprašanja vesolja se je Maja Ratej z Andreasom Hoeckerjem pogovarjala v nadzorni sobi detektorja Atlas v Cernu.

Glasbeni izbor:

Zapiski:

Strokovni pregled dr. Andrej Gorišek.

Bral je Igor Velše. 

Rinko Golubović je eden najbolj prepoznavnih televizijskih in radijskih obrazov in glasov na področju nekdanje Jugoslavije. V svoji več kot 50 let trajajoči karieri se je tako na RTV Sarajevo kot pozneje v številnih zasebnih medijskih hišah preizkusil v vseh mogočih vlogah kot voditelj in novinar, bil je urednik, voditelj in snovalec tako informativnih kot zabavnih oddaj, med vojno v Bosni in Hercegovini tudi vojni poročevalec. Kot številni drugi njegovi sonarodnjaki je nekaj let kot begunec preživel v Kanadi, a se je vrnil v Sarajevo. V dneh pred 40. obletnico olimpijskih iger sodeluje v velikem medijskem projektu, s katerim bo mesto Sarajevo praznovalo to obletnico. Z njim se pogovarjamo o tem, kako so zimske Olimpijske igre leta 1984 zaznamovale mesto, o njegovi več kot polstoletni karieri v medijih in kako vidi medijsko-politično krajino v Bosni in Hercegovini.

Pogovor se je izjemoma začel brez kave, a ob obvezni cigareti, kot se praviloma v Sarajevu začne vsak pogovor.

Čas je za premik od antropocentrične k biocentrični etiki, doba antropocena nas bo v to prisilila, ali pa nas več ne bo, je v knjigi Vrt in prispodoba, ki je pravkar izšla pri švicarski renomirani založbi Birkhäuser, zapisala krajinska arhitektka, dr. Ana Kučan. Njeno raziskovalno delo se prepleta med Biotehniško fakulteto, kjer kot redna profesorica predava teorijo in oblikovanje krajine ter projektivnim birojem Studio AKKA, za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Med številnimi projekti biroja sta prav gotovo največja Športni park Stožice in Nordijski center Planica.

V kakšno smer se obrača krajinska arhitektura, kakšne so današnje dileme, s katerimi se ukvarjajo krajinski arhitekti in kako se odzivat. Zakaj park Versalles velja za primer najbolj arogantne uzropacije oblasti in kakšno prispodobo ima vrt danes, o tem in še o čem v pogovoru z nedeljsko gostjo dr. Ano Kučan.

Poslovil se je legendarni dramski in radijski igralec Jurij Souček.

"Igranje za otroke je krasna naložba," je dejal, ko je leta 2018 bil nedeljski gost na Valu 202. Takrat je postal dobitnik nagrade Franeta Milčinskega - Ježka za življenjsko delo in tudi ime tedna na Valu 202. Z Ježkom sta bila znanca, morda celo prijatelja, malo samotarja, malo kritika, v marsičem pa sta se strinjala.

V srca slovenskih gledalcev in poslušalcev je, med drugim s kultno risanko Pipi in Melkijad, zapisan že zelo dolgo, najbolj pa ga povezujemo s predstavami in igrami za otroke. Za oddajo Lahko noč, otroci je prebral številne pravljice.

Anže Rozman je skladatelj. Ta oznaka mu je najljubša. Kot majhen otrok je z družino obiskoval koncerte Slovenske filharmonije, simfonikov RTV Slovenija in ugotovil, da v glavi sliši glasbo. Ne glasbe, ki jo je poslušal na koncertih, ampak nekaj čisto svojega.

Tri desetletja kasneje je že šesto leto skladatelj produkcijske ekipe Bleeding Fingers Music v Santa Monici v ZDA. Po vseh zadanih in uresničenih ciljih zdaj predvsem uživa v komponiranju in življenju. Profesor Jani Golob mu je že na Akademiji za glasbo razložil, da mora pisati vsak dan, da ostane v formi. In je to tudi počel. Eden od rezultatov je tudi nominacija za nagrado Creative Emmy Awards.

Pravi, da je v Sloveniji težko biti igralka. Večkrat so jo tudi podcenjevali in poskušali uvrstiti v predalčke. Čeprav se z moškimi kolegi odlično razume, odkrito priznava, da je tako gledališki kot filmski svet v Sloveniji domena moških. Kritična je tudi do vedno glasnejših pozivov k tradicionalizaciji žensk v družbi. Poudarja, da se moramo za že izbojevane pravice, vedno znova boriti.

Tjaša Železnik je zaposlena v Mestnem gledališču Ljubljanskem. V dolgoletni karieri je igrala v številnih uprizoritvah. Za vlogo v filmu Kratki stiki je prejela vesno, za vlogo Marthe v drami Ta obraz pa Dnevnikovo nagrado za izjemno odrsko stvaritev. Vloga Ane Ban v televizijski seriji TV Dober dan jo je v začetku kariere zaznamovala, ampak se je je kasneje v karieri otresla.

V pogovoru pove, kakšen je njen pogled na vedno bolj krut svet in na čedalje bolj cirkuško Ljubljano. Zakaj je treba na odru vzdrževati zdravo mero egoizma in biti tudi malo nor. Spregovori pa tudi o sproščenem otroštvu, zasebnosti in skrbi za prihodnost družbe, človeštva in svoje hčere.

Tako kot pri prvem nedeljskem gostu v letu 2023, bodo na novega leta dan tudi pri Tjaši Železnik na mizi sarme, ob spremljavi dunajskih filharmonikov.

S Tjašo Železnik se pogovarja Gašper Andrinek.

Glasbeni izbor nedeljske gostje:

Če bi ugodila želji svojega očeta, bi bila Vida Drame Orožim računovodkinja na ljubljanskih Žalah, če bi bili časi njene mladosti drugačni, bi bila najbrž sopranistka, a je zelo zadovoljna, da se je odločila za medicino in opravila kar dve specializaciji.

Kljub silovitemu napredku medicine, je Vida Drame Orožim, ime leta 2022 na Valu 202, vedno prepričana, da mora biti osrednje vodilo pri delu z bolniki misel Janeza Milčinskega, da je dober zdravnik je predvsem dober človek. Tudi po upokojitvi s svojim znanjem še vedno pomaga ljudem, ki jim življenje zaznamujejo demence in združenju vojnih invalidov, zadnja leta pa tudi vodi ljubljansko ljubljanske Ambulante Pro bono za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja.

Število njegovih posedanj v močvirju je že za malenkost preseglo število noči, v katerih je Šeherezada pripovedovala napete zgodbe, a jasno je, da Markove zgodbe in razmisleki o deželi vsaj dveh hitrosti, tisočerih resničnosti in neštetih zanimivih ljudi in usod niti po naključju še niso presahnili.

V natanko 35 letih od prvega reportažnega zapisa o vaškem starinarju iz Jakobskega Dola so se široki paleti raznolikih radijskih zvrsti pridružili še dokumentarni filmi, časopisne kolumne, besedila za gledališke predstave za otroke in odrasle, v zadnjih letih tudi knjige: roman, biografija in pred dnevi še zbirka Močvirij, prerez več kot 1000 glos, objavljenih na Valu 202. V studiu, kjer je začel svojo pot, Ježkovega nagrajenca, ustvarjalca v neštetih medijskih zvrsteh, predsednika kulturnega društva pa tudi glasbenika, motorista, morebitno reinkarnacijo Alme Karlin, zagotovo pa častnega občana občine Zgornji Petrovci, gosti Jana Vidic.

Nedeljska gostja je direktorica podjetja Adria Dom in aktualna menedžerka leta Marta Kelvišar.

Podjetje, ki ga vodi, je poznano po mobilnih hiškah, ki so postavljene v številnih kampih predvsem na hrvaški obali, čeprav so prisotni v 20. državah in na treh celinah. V zadnjih letih dosegajo izjemen razvoj in 20% letno rast, kar jih uvršča med najuspešnejša podjetja v turistični industriji v Evropi.
Marta Kelvišar razkriva, kako se podjetje razvija, kaj je njeno ključno vodilo in kako je sestavila ekipo najožjih sodelavcev.

Nedeljski gost je Martin Gruzovin, sommelier, državni prvak 2018 in tržnik Guerile, biodinamične vinogradniške kmetije s Planine nad Ajdovščino v Vipavski dolini, za katero njen lastnik Zmago Petrič pravi, da je plod idej, sanj, hotenj in trme.

Kot pravi, slovenski vinarji v tujini na predstavitvah vin izpostavijo lepote Slovenije, čisto zeleno okolje in srčne ljudi, pri katerih je vino dozorelo. In da naša vina dobre občutke prenašajo v kozarec. Z njim smo se pogovarjali o modi v vinarstvu, biodinamičnih vinih, pa tudi o tem, da je vse več manjših slovenskih kleti, ki se lahko pohvalijo z odličnimi vini.

Stefan Komandarev je študiral medicino in specializiral psihiatrijo. Premamil ga je film, danes je najbolj prodoren bolgarski režiser. Njegov najnovejši film Blagine lekcije je slavil na festivalu v Karlovih Varih. Videli ga bomo lahko tudi na Liffu, Kinoatelje mu je v Gorici podelil nagrado Darka Bratine.

Komandarev je neizprosen kronist družbenega življenja. Izhaja iz grotesknosti socialne pravičnosti in ekonomske neenakosti v Bolgariji, a v njegovih filmih se lahko prepoznajo širša družbena protislovja v Evropi in svetu. Tako kot zdravnik mora tudi režiser postaviti prepričljivo in dobro diagnozo

Paul Lendvai se je rodil leta 1929 na Madžarskem. Kot pripoveduje, je postal novinar in pozneje v madžarskem režimu končal v zaporu. Bil je brez službe in na koncu rehabilitiran. Ko se je zgodila madžarska revolucija leta 1956, se je odločil, da zapusti domovino. Prek Varšave je leta 1957 prispel na Dunaj, kjer se je ustalil. Dve leti pozneje je postal avstrijski državljan. Dvaindvajset let je bil dopisnik za londonski Financial Times. Nato pa je pisal za različne nemške in avstrijske časopise. Ustanovil je mednarodno revijo Europäische Rundschau, ki je objavljala tudi prispevke slovenskih avtorjev. Potem pa je postal urednik v zunanjepolitičnem uredništvu ORF, odgovoren za vzhodno Evropo. Pozneje je bil nekaj časa direktor, potem pa se je upokojil. Vsak teden napiše kolumno za liberalni avstrijski časnik Der Standard, večkrat na leto pa gostuje na televiziji v diskusijah o razmerah v Evropi. Napisal je skoraj 20 knjig. Ob tem je zelo vesel, da je ena izmed knjig, Orban – Novi evropski avtokrat, prevedena tudi v slovenščino.

Paula Lendvaia sta sredi poletja na obrobju Dunaja obiskala Luka Hvalc in Gašper Andrinek. Pri 94 letih je pronicljiv in brezkompromisen govorec, ki preudarno in mirno odgovarja na kakršna koli vprašanja. O Madžarski, Orbanu, slovenski osamosvojitvi, Janezu Janši, Rusiji in Ukrajini, Evropski uniji ter o tem, da sta najpomembnejši stvari v življenju svoboda in mir. Ter nekaj sreče. Ampak nikoli pa ne žrtvujte svobode za ceno miru.

Univerzitetni profesor, nevroznanstvenik in endokrinolog, pa tudi pisatelj, popotnik in navdušen gornik. Pred začetkom študijskega leta oceni kondicijo naše največje univerze, v kontekstu ljubezni pojasni vlogo genetike in spolov na delovanje možganov, v popotovanju po različnih koncih sveta pa se ustavi tudi v trenutku zgodovinskih navdihov literarnega ustvarjanja.

Glasbeni izbor Gregorja Majdiča:

Novinarka Barbara Šurk ima enega najobsežnejših novinarskih opusov v Sloveniji. Začela je na Mladini s prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji in nadaljevala z razpadom Jugoslavije na Dnevniku. Po študiju na Filozofski fakulteti je nadaljevala s študijem v Združenih državah Amerike, kjer je spoznala ameriško šolo novinarstva, ki jo še vedno zaznamuje. Od tam je poročala za Dnevnik in Delo ter občasno tudi za RTV Slovenija. Sledilo je 15-letno obdobje poročanja s kriznih žarišč Bližnjega vzhoda, večinoma kot dopisnica najstarejše tiskovne agencije na svetu Associated press. Življenje obkroženo z nenehno negotovostjo je prekinila, saj je trpela zaradi posttravmatskega sindroma.

Vrnila se je v Evropo, kjer je za New York Times spremljala balkansko begunsko pot ter kratko obdobje pisala tudi za bruseljski Politico. Zdaj živi v Franciji, kjer spet sodeluje z agencijo Associated press. Leta 2005 je za izjemne novinarske dosežke prejela nagrado Bratstvo resnice. Ervin Hladnik Milharčič pa jo je označil za najbolj izkušeno slovensko novinarko.

Ampak Barbare Šurk, ki je v Ljubljani odraščala ob punku, mitološke figure med novinarji ne navdušujejo. Tudi zato si želi razbiti mite o romantiki vojnega dopisništva.

Glasbeni izbor Barbare Šurk:

Eden najboljših slovenskih košarkarjev z burno igralsko kariero. “Ludi Štajerec”, ki je šel od Maribora prek Jugoplastike do Olimpije. Z vmesnim postankom v Partizanu, kjer je še vedno rekorder po številu doseženih točk v eni sezoni.

Član slovite generacije, ki je osvojila svetovno prvenstvo v Manili leta 1978. Kapetan Krešimir Čosić in drugi so mu zaupali skrb za pokal, ki ga je prvi prinesel iz letala na domačih tleh.

Črni Peter, ki je sodniku pokazal rit in se pokesal ter priznal napake.

Športni komentator, ki je začel z največjim klubskim uspehom slovenske košarke in komentatorsko kariero simbolno sklenil z največjim reprezentančnim dosežkom.

Oče košarkarskega tabora s 30-letno tradicijo, kjer se je kalil tudi Luka Dončić.

Nekdanji politik, ki ga skrbi za prihodnost sveta in družbe.

Družinski človek, ki z veseljem pomaga hčerki in zetu pri skrbi za vnuke s posebnimi potrebami.

Večni borec za življenje, ki je premagal težko otroštvo, številne poškodbe in tudi zahrbtno bolezen.

Peter Vilfan. Nedeljski gost.

Glasbeni izbor Petra Vilfana:

Slovenska izseljenka je skoraj pol stoletja preživela v Kartumu, prestolnici nemirne afriške države Sudan. Kot priložnostno poročevalko s terena smo jo na Valu 202 gostili že večkrat, tokrat pa smo jo obiskali v rodnem Veržeju, kamor je skupaj z osemčlansko družino prebegnila po izbruhu vojne maja letos.

Frančiška Šonaja o razmerah v Sudanu, dolgi in zapleteni poti v Slovenijo ter njihovih ta hip še zelo spreminjajočih se načrtih za prihodnost.

Izbrane skladbe:

Green, Green Grass of Home – Tom Jones

(Sittin' On) The Dock of the Bay – Otis Redding

I Can't Stop Loving You – Ray Charles

Nedeljski gost je gledališki režiser Janus Kica, Poljak po rodu, ki je že skoraj tri desetletja del slovenske gledališke scene. Po končanem študiju v Krakovu in Kölnu je kmalu postal hišni režiser v gledališču Pine Bausch v Wuppertalu, kjer je ustvaril prvo mednarodno odmevno uprizoritev Kiplingove Knjige o džungli. Na povabilo režiserja Paola Magellija, takratnega vodje zagrebškega Teatra mladih, je še isto leto Knjigo o džungli režiral v Zagrebu, ki je kmalu postal njegov drugi dom.

Slovensko gledališko pot je začel v Mariboru z Dumasevimi Tremi mušketirji in Kafkovo Ameriko. Redno ga vabijo tudi gledališča v Nemčiji, Avstriji in Švici.

Janusz Kica je vse do letos predaval na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, na Velikem odru SNG Drama pa končal gledališko sezono z uprizoritvijo Strička Vanje Antona Pavloviča Čehova v novem prevodu Tatjane Stanič.

Foto: MMC, Miloš Ojdanić

Zaščita patentov, blagovne znamke, intelektualna lastnina so teme, s katerimi se je ukvarjal vso karierno pot. Prvi direktor slovenskega Urada za intelektualno lastnino, avtor geografske zaščite Lipicancev, predstavnik Slovenije v svetovni trgovinski organizaciji.

Dr. Bojan Pretnar opozarja, da gre razvoj zaščite patentov v Evropski uniji v povsem nepravo smer.

Izbrani skladbi:
What A Wonderful World – Eva Cassidy
Cool Water – Tom Jones

Foto: Bobo

Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Režiser, scenarist, scenograf, producent in arhitekt Matej Filipčič gradi predstave, razstave, dogodke in proslave. Ustvaril je tudi letošnjo osrednjo prireditev ob dnevu državnosti.

Nedeljska gostja je gledališka in filmska igralka Nataša Matjašec Rošker, letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo, ki ji ga bodo podelili prav nocoj na velikem odru mariborskega gledališča, v njeni matični hiši, kjer je postala stalna članica leta 2007.

Po končanem študiju dramske igre na AGRFT-ju je najprej delovala kot samostojna ustvarjalka na različnih gledaliških odrih ter v neodvisnih gledaliških skupinah. Nastopila je tudi v več celovečernih, kratkih, dokumentarnih in videofilmih. Za svoje delo je bila tako doma kot v tujini večkrat nagrajena.

Foto: Radio Maribor/Boštjan Lah

Maša Jazbec je že pred desetletjem v Trbovlje pripeljala najbolj naprednega humanoidnega robota, skoraj popolnega dvojnika človeškega profesorja Ishigure. Po doktoratu iz robotike na Japonskem in predavateljstvu v Linzu, se je vrnila v Zasavje. Deluje v podjetniškem inkubatorju Katapult, raziskuje vpliv robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi, prepleta znanost in umetnost, z robotkama Evo in Lili gostuje po številnih šolah in domovih starejših.

Razmerja med človeško in umetno inteligence se tudi zaradi Chat GPT-ja nevarno spreminjajo, a še vedno so v naših rokah, četudi človeka najbolje spoznaš, če poskušaš narediti njegovo kopijo. "Nihče ne razume osamljene popolnosti mojih sanj," je Maša Jazbec, tudi prejemnica Jakopičevega priznanja, zapisala ob robu razstave o sintetičnih organizmih.

V nekoč rudarskih Trbovljah ob razcvetu visokotehnoloških konceptov in podjetij načrtujejo mesto akrobatov in prihodnosti. Za ljudi in robote. Z robotičarko, raziskovalko in intermedijsko umetnico Mašo Jazbec tudi o tem, kako ustvarja origamije, zakaj je pomembno branje znanstvene fantastike, kaj bo počela nova robotnica hobotnica in zakaj bi Johnny Cash lahko bil tudi iz Trbovelj.

Nedeljsko gostjo bi lahko šaljivo napovedali tudi s pesmijo skupine Hazard: Kopalnico ima. Je namreč direktorica enega najboljši proizvajalcev gotovih kopalnic v Evropi, podjetja Varis Lendava.

Vodenje podjetja je pred osmimi leti prevzela od očeta. Magistrica ekonomije Sabina Sobočan se je v gradbeništvo podala z zavedanjem, da jo čakajo številni izzivi, a se jih ni ustrašila. Za 220 zaposlenih pravi, da so kot njena velika družina. Za svež, pristen in uspešen način vodenja je dobila številna priznanja, je tudi menedžerka leta.

Slovenija gosti evropsko veslaško prvenstvo. Na Bledu sicer ne bo imela resnih kandidatov za najvišja mesta v olimpijskih disciplinah.

Na najpomembnejšem športnem tekmovanju že v Riu de Janeiru in Tokiu ni bilo slovenskih veslačev. Zadnja sta v Londonu veslala Iztok Čop in Luka Špik, ki sta izjemni karieri zaokrožila z bronom v dvojnem dvojcu.

Skupaj sta osvojila poln komplet olimpijskih medalj. Prvo zlato v samostojni Sloveniji 23. septembra v Sydneyu. Ta dan je zdaj Dan slovenskega športa, v Atenah štiri leta kasneje sta bila srebrna in v Londonu leta 2012 bronasta.

Trikrat sta bila tudi svetovna prvaka ter dvakrat podprvaka. Bila sta veslača leta po izboru mednarodne zveze za izstopajoč nastop v Gifuju na Japonskem leta 2005.

Luka Špik je po koncu izjemne veslaške kariere ostal v Londonu, kjer je še zadnjič veslal na olimpijskih igrah. Zdaj je daleč od veslanja, ne samo slovenskega. Dela kot osebni trener v crossfit centru, še vedno rad obiskuje dobre rock koncerte, o katerih je velikokrat govoril že kot uspešen športnik.

Nehal je veslati zato, ker je bil v tem športu 23 let in se mu je zdelo, da je dovolj. "Dlje, kot sem bil v Londonu, bolj sem spoznaval, da mi tega ne manjka."

Nedeljska gostja je arhitektka, ki v zadnjih petih desetletjih intenzivno sodeluje pri prenovi Ljubljanskega gradu.

Proces revitalizacije gradu se je začel leta 1969, ko je Majda Kregar skupaj z Edom Ravnikarjem ml. in Miho Kerinom ustanovila poseben biro za obnovo gradu. Po devetih letih so se združili z birojem Ambient, kjer Majda Kregar še danes deluje skupinsko v soavtorstvu ali samostojno.

V drugem letniku študija arhitekture je začela delati pri prof. Edvardu Ravnikarju, kjer je imela to čast, da je lahko sodelovala pri njegovih številnih pomembnejših projektih. Za svoja dela je prejela številne nagrade in priznanja.

Geograf, zgodovinar, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, ustanovni predsednik Zelenih Slovenije, član osamosvojitvenega predsedstva Republike Slovenije, član sveta za varovanje okolja pri SAZU, predvsem pa neutruden iskalec odgovorov na kompleksna vprašanja s področij trajnostnega razvoja, okoljevarstva in družbene ureditve, ki vedno znova prehaja meje razmišljanja.

Doktor Dušan Plut je svoje bogate izkušnje prelil v obsežno znanstveno monografijo z naslovom Ekosistemska družbena ureditev. Ima 1.800 strani, ki jih je pisal več kot 15.000 ur.

Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Janez Bratovž je sinonim za sodobno slovensko kulinariko. Pred tremi desetletij, ko so bile moderne picerije in bistroji, ki so cvrli zamrznjene jedi, se je odločil za drzno potezo in odprl vrhunsko restavracijo. Od očeta si je sposodil denar, najel prostor v Domžalah in začel: “Začeli smo zelo slabo, tri mesece sem imel prazno.” Pripovedoval je o tem, kako se je s trdim delom prebil v vrh svetovne kuhinje, na katero nagrado je najbolj ponosen, kako vidi vlogo mesa v sodobni kuhinji in kako drzno se je lotil prenosa lastništva na mlajšo generacijo.

Novinar, ki pravi, da je v življenju videl dovolj. Tudi zato je zdaj napisal prvo (napol) leposlovno knjigo z naslovom Vojni dnevnik (UMco). Bralcu brez ovinkarjenja in neposredno prikaže, kako je, ko se nenadoma znajdeš sredi vojne.

Boštjan Videmšek pove tudi, kaj si misli o umetni inteligenci, ChatGPT, o tem, da ne prenese samoviktimizacije v novinarstvu, o prekletstvu politične korektnosti, pa o vedno tesnejših prijateljskih vezeh, o lego kockah, balastu in o tem, zakaj biti v središču zgodovine ni prijeten občutek. Z njim se pogovarja Gašper Andrinek.

Mojca Marija Šimenc, ki je članica redovne skupnosti hčera Marije Pomočnice, bo 17. aprila postala generalna tajnica Slovenske škofovske konference. V katoliški cerkvi pri nas ženska še ni zasedala tako visokega položaja. Novega izziva je ni strah, imenovanje pa jo je presenetilo:

"Vsekakor je bilo to presenečenje, ki si ga nisem narisala niti v sanjah. Letos končujem šestletni mandat predstojnice, a se še nismo pogovarjali, kaj bom delala v prihodnje. Imenovanje je padlo kot strela z jasnega neba."

V pogovoru se sestra Mojca spominja otroških let, tudi tega, da se je z brati in bratranci igrala kavbojce in indijance, opisuje, kako se je oblikovala in razvijala njena odločitev, da postane redovnica, govori o pomenu medsebojnih odnosov, vzgoje brez privzdigovanja glasu, o mladih, pa tudi o krizah, ki jih doživljajo redovnice. Brez težav odgovarja na vprašanja o komercializaciji verskih praznikov, odnosu cerkve do LGBTQ+ oseb, o aferah in položaju žensk v katoliški cerkvi. V prostem času sestra Mojca hodi, bere in tudi plete. Rada ima naravo in mir.

Nedeljski gost je reški glasbenik Damir Urban, nekoč basist in frontman zasedbe Laufer, danes prvi glas Urban & 4. Avdiofil, ki je nekaj časa eksperimentiral s snemanjem jelenov v gozdu in rib pod vodo, je avtor številnih nagrajenih albumov in uspešnic, četudi se temu izrazu raje izogiba. V pogovoru z Uršulo Zaletelj se je spominjal divjih devetdesetih, ko je v najhujšem času vojne doživel svojih prvih pet minut slave, pa vse do današnjih dni, ko družbi s prostovoljstvom vrača imaginarni dolg za lepo in mirno življenje.

Intervju lahko tudi preberete tukaj. 

Anja Rupel. Glasbenica. O Videosexu pred leti ni želela ne poslušati, ne govoriti. Zdaj opisuje tisti čas z distanco, ki je posledica nekdanje popolne pripadnosti. V osemdesetih prejšnjega stoletja je bila del alternativne alternative, čeprav je vedno najbolj čutila pop in zato po Videosexu zelo uspešna solistična kariera. Zaveda se, da je glasba zaradi načina podajanja izgubila del čara, a še ni zapela zadnje, ker so petje, odri in občinstvo pod njimi še vedno del nje. Fotografija: Osebni Facebook profil

Pesnik, pisatelj, dramatik, esejist in prevajalec Milan Dekleva je po krvi Tržačan. Knjižne izdaje na obeh poljih leposlovja šteje v ducatih. V sedemdesetih letih je bil član glasbene skupine Salamander. Bil je tudi novinar v kulturnem uredništvu Ljubljanskega dnevnika in urednik otroškega in mladinskega programa RTV Slovenija. Pesniti je začel že zgodaj, pri trinajstih letih. Napisal je prvo slovensko zbirko haikujev. V svojih pripovednih besedilih pripoveduje predvsem o življenju posameznikov, ki se znajdejo na osebnih, družbenih in zgodovinskih prelomnicah. Piše lutkovne in radijske igre, pesmi, pripovedi in muzikale za otroke.

Zapiski

www.sazu.si

Tokratnega nedeljskega gosta ljubitelji smučarskih skokov zelo dobro poznajo. Če ne drugače, pa po priimku. Pa ni skakalec, no, vsaj že dolgo ne. Si pa brez njega in njegovih inovacij v opremi modernega skakalnega športa pravzaprav ni več mogoče predstavljati.

Peter Slatnar, inženir, inovator, podjetnik, je bil v terenskem studiu na prizorišču nordijskega svetovnega prvenstva v Planici gost Anje Hlača Ferjančič in Aleša Smrekarja.

Dr. Marko Jaklič, Redni profesor poslovne ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, sedaj član Strateškega sveta vlade za zdravstvo pravi, da moramo najprej dobro premisliti, kaj je javni interes v zdravstvu, saj populizem, ki ga je vse več, prispeva le k razgradnji sistema.

V pogovoru izpostavi različne zdravstvene sisteme, ki bi jim morebiti lahko sledili, dotakne se aktualne slike slovenskega gospodarstva in položaja Evrope v svetovnih tokovih, pa tudi drugačne regulacije energetskega trga in voditeljstva ter odlik pravih vodij, ki pa jih v javnem sektorju pri nas primanjkuje.

Glasba:

V dresu Olimpije je kar 16 let rešetal mrežice tekmecev.

Prejšnjo nedeljo je bilo na košarkarski tekmi Olimpije več gledalcev kot običajno. 5.000 ljudi je bilo na slavnosti ob upokojitvi dresa nekdanjega kapetana moštva Dušana Hauptmana, v čustvenem razpoloženju so navijači prepevali in skandirali njegovo ime. Spominjalo je na stare, evforične košarkarske čase.

Popularni Dule je bil velikokrat pred našim mikrofonom, nekaj časa tudi kot radijski strokovni komentator.

V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil zaščitni znak košarkarske Olimpije. Kot odličen strelec je postal ljubljenec občinstva, hkrati pa je bil kapetan ljubljanskega moštva v izredno uspešnem obdobju, ko je osvojilo evropski pokal in tretje mesto v evroligi.

25-let po koncu njegove kariere so njegov dres upokojili v dvorani Stožice – v nostalgičnem razpoloženju.

O znanstvenikih in znanstvenih principih v politiki, vlogi Piratov v Evropskem in nacionalnih parlamentih, čeških in slovenskih Piratih ter vojni v Ukrajini.

To so teme, ki med drugim zaposlujejo enega najmlajših poslancev v Evropskem parlamentu, člana češke Piratske stranke in predsednika Evropske stranke piratov Mikuláša Pekso. Preden se je podal v politiko se je ukvarjal z biofiziko, njegovo področje raziskovanja je bila nuklearna magnetna resonanca. Z nedeljskim gostom se je med novembrskim zasedanjem Evropskega parlamenta v Strasbourgu pogovarjal Miha Švalj.

Foto: Mikuláš Peksa

Rdeča nit kariere doktorice Eve Pogačar, pravzaprav njenega življena nasploh, je prva pomoč. Zadnja leta vodi Strokovni center za prvo pomoč pri Rdečem križu, v jeseniški bolnišnici pa opravlja službo anesteziologinje. Že leta si prizadeva, da bi prva pomoč postala del učnega procesa v osnovni šoli. Sama pa je veščine enega od najdragocenejših in najplemenitejših dejanj, ki ga lahko nudimo pomoči potrebnim, vpeljala v proces usposabljanja gorskih reševalcev, kar je dolga leta tudi sama. Več kot 20 let je bila del posadke Helikopterske nujne medicinske pomoči, enkrat se je nepričakovano znašla tudi na drugi strani – kot ponesrečenka.

Natalija Spark, andragoginja, pedagoginja, psihoterapevtka in tolmačka slovenskega znakovnega jezika, se je rodila gluhim staršem. Zaradi tega je v otroštvu doživela tudi veliko težkih in bolečih trenutkov. "Kdo ste vi, ki govorite, da iz mene nič ne bo," si je mislila. In zmagala!

Natalija Spark vsak dan gradi mostove med gluhim in slišečim svetom. Družba veliko lažje kot gluhoto sprejema druge invalidnosti. "V zibelko mi je bil dan poklic, ki ga zdaj opravljam z velikim veseljem."

Odigrala je zelo pomembno vlogo v borbi za priznavanje slovenskega znakovnega jezika kot maternega jezika gluhih oseb.

Tolmačke in tolmači slovenskega znakovnega jezika so vedno oblečeni v črna oblačila in brez nakita. "To je zelo barvit poklic. Naše poslušalke in poslušalci nas poslušajo z očmi. Če bi imeli mi na sebi kaj zanimivega, lepega, svetlečega, nas ne bi poslušali, zato smo čim bolj nevtralni. Kot nekakšni črni kosi …"

Po pogovoru priporočamo odlomek iz filma Glas družine Belier. Glavna junakinja je slišeča hči, ki se rodi gluhim staršem.

Tudi z neutrudnim odpiranjem oči javnosti in odločevalcem, da je revščina povsod med nami, da predvsem otroke močno zaznamuje in usodno razslojuje, je Anita Ogulin postala najbolj prepoznavna borka za pomoč otrokom iz finančno najšibkejših družin pri nas. V več kot 60 letih vselej prostovoljnega, nikoli plačanega humanitarnega dela je družbi podarila številne programe pomoči, soustvarila otroški parlament, bila pobudnica in soustanoviteljica kriznega centra za otroke Palčica, trdna opora neštetim otrokom v najhujših stiskah in mentorica ter zgled rodovom vzgojiteljev, prostovoljcev in humanitarnih delavcev, ki zdaj tudi poklicno prevzemajo njena bremena skrbi za druge. Čez nekaj dni bo naziv Ime leta na Valu 202 predala novemu izbrancu ali izbranki, sama pa se bo kljub bolezni še naprej razdajala drugim, predvsem otrokom.

*Naslov smo spremenili ob novici, da se je Anita Ogulin, velika humanitarka, za vedno poslovila. Prvotni naslov: Kako naj se navadiš na to, da otrok noče več živeti?

Ob tem priporočamo zapis Jane Vidic: In memoriam Anita Ogulin.

Jasmina Cibic je slovenska umetnica, ki že dve desetletji živi in ustvarja v Londonu. Kot videastka in filmska režiserka pooseblja nove umetniške prakse, hkrati pa je tudi širše družbeno angažirana. Zanimajo jo odnosi med kulturo in politično močjo, v zadnjem času raziskuje umetnost neuvrščenih držav. Spomin in zgodbe polpreteklosti na novo interpretira in prevaja v sedanjost.

"Rada plešem. Rada ljubim. Rada imam življenje." To je v svojem romanu Ljubezen v F-molu napisala Elza Budau, pisateljica, pesnica, avtorica besedil številnih zimzelenih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija pripravljala izjemne oddaje. Nedeljska gostja, ki jo je pred radijski mikrofon povabila Tatjana Pirc, zmore z besedami in domišljijo turoben zimski dan spremeniti v poletno noč … Foto: Vjekoslav Mikez

Slovenski kolesarski zvezdnik Primož Roglič ni znan po dolgih intervjujih. Kar ima povedati, raje pove na dirkah na kolesu. Vseeno si je ob okrevanju po operaciji rame vzel nekaj več minut za pogovor, ki smo ga že dolgo načrtovali. Ob nedeljah nas običajno razveseljuje na dirkah, tokrat je nedeljski gost. V pogovoru z Igorjem Tomincem je povedal, kakšne rezultate bi moral dosegati v smučarskih skokih, da se kolesarska zgodba sploh nikoli ne bi zgodila. Kako se bo ‘spoprijel’ z letošnjim zmagovalcem Toura Jonasom Vingegaardom za kapetansko vlogo v moštvu Jumbo Visma. Kaj razmišlja, ko padci vedno znova ustavljajo njegovo zmagovito pot, in kako blizu slovesu je bil, ko je letos doživel bridko razočaranje na Vuelti. Pa poleg padcev seveda tudi o vzponih v njegovi karieri, denimo o zakulisju dogajanja na poti do zlate olimpijske medalje.

Z društvom, ki ga je ustanovila in mu predseduje, Katja Zabukovec Kerin dobrih 25 let glasno opozarja na problem nasilja in na to, da tisoče žrtev, pretežno žensk in otrok, nenehno zadeva ob zidove družbene tolerance nasilja, brezbrižnosti in okorelega sistema. Ob tem se vse bolj kažejo posledice epidemičnih ukrepov: povečano nasilje in letos že 12 poskusov umora ter pet smrtnih žrtev partnerskega nasilja, kar je skoraj podvojeno število siceršnjega povprečja. Pred skorajšnjim dnevom boja proti nasilju nad ženskami se z Jano Vidic pogovarjata tudi o tem, kako delo z žrtvami vpliva na tiste, ki jim pomagajo, da se dvignejo iz dna. In takih je veliko.

Boris Čibej se je iz svetovnih prestolnic preselil v malo domačo vasico na Goričkem - v Domanjševce. Dolgoletni dopisnik iz Moskve in Washingtona se s pomočjo novih tehnologij in starih poznanstev, pa tudi vse bolj izmuzljivih modernih virov informacij, tudi pri poročanju na daljavo počuti kot riba v vodi. Včasih Idrijčanu pri tem pomagajo celo novi prekmurski sosedje. O medijih, virih, kmetovanju in fičku, ki mu je za rojstni dan privoščil prav posebno darilo.

Dušan Klenovšek je tenkočutni opazovalec narave, ki pozna vsak okljuk Spodnje Save, ki rešuje nesrečno poškodovane sove in vidre, bedi nad populacijo encijanov na posavskih vršacih in z naravo plete prav poseben odnos. Biolog, ki okoljevarstvu posveča življenje in v prostem času ustavlja elektrarne, bo tokratni nedeljski gost na Valu 202. A intervju bo malo drugačen, osvobojen studijskih sten. Posneli smo ga namreč nekje med Savo in posavskim Svetim Lovrencem, tako da se je zraven kot tretji sogovornik prikradla še narava.

Dušan Vesić je srbski zgodovinar, režiser in publicist, sopotnik punkovske in novovalovske scene iz osemdesetih let. Od blizu je s kulturnega in glasbenega vidika spremljal, kako je razpadala Jugoslavija. Kako so se gradile in rušile generacije mladih, z njimi pa tudi sistem. Države. Upanje. Govori tudi o drogi in aidsu, o različnih vidikih omejitev in svobode. Posnel je dokumentarec o kultni beograjski skupini Ekatarina Velika in napisal biografijo o njeni klaviaturistki Margiti Stefanović - Magi. Še vedno trdi, da so bili Pankrti ena izmed ključnih gonil sprememb v jugoslovanski družbi, ceni Marka Breclja, Petra Lovšina, Zorana Predina … Gorana Bregovića po vplivu primerja celo s Titom. Tudi o tem, zakaj rokenrol ni več privlačen in kritičen, kakšno je danes dojemanje svobode, kje so se izgubili mladi, zakaj praktično ni več protivojnih gibanj in koncertov.