Kje pa vas čevelj žuli

Kaj govori skrb vzbujajoče dejstvo, da je kar 200 priporočil varuha človekovih pravic iz preteklih let še vedno neuresničenih? Pogovor z varuhom človekovih pravic Petrom Svetina. Foto: Bobo

Kaj govori skrb vzbujajoče dejstvo, da je kar 200 priporočil varuha človekovih pravic iz preteklih let še vedno neuresničenih? Pogovor z varuhom človekovih pravic

Kako premagati sistemsko neodzivnost državnih organov in ali je epidemija prinesla tudi erozijo naših temeljnih svoboščin, je skušal pojasniti varuh človekovih pravic Peter Svetina.

Med epidemijo je v določeni meri prišlo do poseganja v človekove pravice, to je dejstvo, pravi varuh, ki sicer tudi nasprotuje nadgradnji domov za ostarele po zastarelih principih, ampak zagovarja moderne metode vključevanja v družbo.

Maske so naša nova normalnost in na to se moramo navaditi, sploh, če za tem stoji stroka, ki nošenje mask priporoča. "Čeprav vlada v uredbi še ni določila, da bi lahko za nenošenje posameznike kaznovala, to ne pomeni, da jih ne nosimo," opozarja Svetina in pojasnjuje, da pa kljub temu pravnih podlag za kaznovanje posameznikov ni. "Razen za pravne osebe, te pa obstajajo!"

 "Umaknil sem se iz družabnih omrežij zaradi sovraštva in primitivizma. Če se umakneš, še ne pomeni, da to odobravaš. Svoboda govora je zelo pomembna, ne smemo pristajati na njeno omejevanje. Ampak drugo pa je primitivizem. Kultura dialoga mora obstajati."

Na koncu se za monitoring protestov niso odločili. "Izvajali ga bomo če bo prihajalo do pobud, ki nas bodo opozarjale, da so bili konkretni ljudje v konkretnem postopku kršene človekove pravice."

"Naloga varuha je, da se na področju Republike Slovenije spoštujejo človekove pravice. Ne morem se spuščati v ocene ostalih držav," odgovarja na vprašanje o tem, kako ocenjuje razmere v državah (Hrvaška), kamor so bili izgnani nekateri migranti.

Znamenito primorsko mestece Kobarid je predvsem med turistično sezono prometno zelo obremenjeno. Premikanje po gručastem mestnem jedru, kjer so nekoč švigale zgolj vespe in fički, je danes skoraj nemogoče, tako zaradi velikosti vozil kot gostega prometa. O prometnih zagatah in predvidenih rešitvah se je Damjan Zorc med drugimi pogovarjal tudi z županom Markom Matajurcem.

O prometnih težavah in predvidenih rešitvah premikanja po gručastem mestem jedru, ki je zaradi velikosti vozil in gostega prometa danes skoraj nemogoče

Znamenito primorsko mestece Kobarid se med drugim ponaša tudi z zgodovinskim turizmom. Prav zaradi te turistične posebnosti pa je urejevanje tamkajšnjih prometnih izzivov tako rekoč zgodba brez konca. Če so nekoč med ozkimi ulicami švigali le vespe in fički, je danes čas za neprimerljivo razsežnejše jeklene konjičke. Skoraj vsako desetletje prinese kaj novega, naš kobariški poslušalec Slavko pa je teh desetletij nanizal že devet.

"Cesta Kobarid–Svino je starodobna cesta, ozka in ne prenese toliko prometa. K večji preobremenjenosti pa pripomore tudi bližnji kamp. Na cesti ni prostora niti za pešce. Prometna stroka je v Kobaridu zelo slaba."

Prometne zagate so v Kobaridu trdovratnejše od enega samega poletja. Župan Marko Matajurc nam je zatrdil, da so tik pred koncem javnega razpisa za celostne prometne študije.

"V letošnjem letu bomo financirali prometno študijo, s katero želimo ugotoviti najboljše možnosti v prometni infrastrukturi v Kobaridu. Razmišljamo o conah poti za pešce, po tihem tudi o zaprtju mestnega trga in delne zapore Gregorčičeve ulice vsaj v poletnem času. Žal nekatere stvari lahko popravljamo in spreminjamo, nekaterih pa ne. Zavedati se moramo, da ima kraj tudi stare arhitekturne zasnove in škoda bi bilo, da bi jih zaradi prometa umikali. Zgodovina mora ostati. Ta novejša, večja vozila se bodo morala skozi mesto prebroditi na drugačen način, na primer s parkirišči zunaj kraja in javnim prevozom."

Župan je ob koncu še dodal, da bo takoj po koncu študij odprl še javno debato o rešitvah, kjer bodo predlogi domačinov zaželeni in ovrednoteni. Do takrat pa je treba še počakati.

Novi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije dr. Robert Šumi je nastopil svoj mandat v dneh, ko je Slovenijo zajel prvi val epidemije covida 19. Poznavalci opozarjajo, da kriza, v kateri smo se znašli, prinaša tudi več priložnosti za korupcijo in goljufije. Kako deluje KPK v tej nenormalni normalnosti, o težavah funkcionark in funkcionarjev z navzkrižji interesov, viziji novega predsednika in tudi o čevljih njegovega predhodnika.

Kriza, v kateri smo se znašli, prinaša več priložnosti tudi za korupcijo in goljufije. Kako v nenormalni normalnosti deluje Komisija za preprečevanje korupcije, odgovarja njen predsednik dr. Robert Šumi

Novi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije dr. Robert Šumi je nastopil svoj mandat v dneh, ko je Slovenijo zajel prvi val epidemije covida 19. Poznavalci opozarjajo, da izredne razmere in pandemija predstavljajo veliko nevarnost korupcijskih tveganj in povečajo priložnosti za korupcijo in goljufije.

"Ne pandemija ne kakršen koli drugi izredni položaj ne sme biti izgovor za korupcijo ali druge oblike neetičnosti. Razumemo, v kakšnih razmerah smo se znašli, ampak treba je vztrajati."

Predsednik KPK dr. Robert Šumi poudarja, da se lahko v času izrednih razmer zgodijo tudi kakšne oblike nepravilnosti, ki pa so lahko samo tehnične ali postopkovne narave: "Ampak moramo potegniti črto in to ločiti od naklepnega dejanja, ko se nekomu zagotavlja koristi."

"Treba je narediti črto med tem, ali je nekdo delal v javno dobro ali je imel v ospredju osebni interes." 

Ob nastopu njegovega mandata so si na KPK začrtali cilje, ki temeljijo na preventivi in na nadzorstveni dejavosti, saj želijo okrepiti ugled komisije v javosti in se povezati z vsemi pristojnimi institucijami:"Verjamemo, da je lahko neodvisno in samostojno delovanje komisije uspešno samo v sodelovanju z različnimi deležniki, tako državnimi organi kot vlado, parlamentom, mediji, nevladnimi organizacijami."

"Velja ničelna toleranca do kršitev za čisto vse, na najvišjih in na najnižjih položajih. Za vsa neetična dejanja, za vse kršitve v okviru naših pristojnosti. Ne glede na to, na kateri ravni si zaposlen, katero funkcijo opravljaš. Za vse so isti standardi."

Novela Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije je v nastajanju že pet let. Dr. Robert Šumi pravi, da so nekatere rešitve, ki jih prinaša, dobre, a celotna novela ni optimalna, saj bi tudi sam zakon potreboval celovito prenovo: "V danem trenutku sprejem novele prinaša koristi tako za delovanje komisije kot za stranke v postopkih in nevladne organizacije."

Kako bo delovala mobilna aplikacija za obveščanje o stikih z okuženimi s koronavirusom in kakšne podatke o uporabnikih bo zbirala? Uporaba aplikacije odpira tudi vprašanja o morebitnih kršitvah pravic in o tem, kako bo vplivala na stigmatizacijo. Pogovarjali smo se z Alešem Završnikom z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.  

O delovanju mobilne aplikacije za obveščanje o stikih z okuženimi s koronavirusom in o tem, kakšne podatke bo zbirala, smo govorili z Alešem Završnikom z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani

Na razpis ministrstva za javno upravo za prilagoditev mobilne aplikacije za obveščanje o stikih z okuženimi z novim koronavirusom, ki temelji na nemški aplikaciji, se je prejšnji teden odzvalo šest ponudnikov, od katerih so štirje izpolnjevali razpisane pogoje glede cene. Ponudili pa so cene od štiri do 47 tisoč evrov. Šlo je le za evidenčno in ne javno naročilo in kot spominja profesor Aleš Završnik z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, je bil čas za prijavo na razpis ministrstva za javno upravo samo tri dni.

"Pomembno se je zavedati, da nobena, tudi decentralizirana aplikacija, ne ponuja 100-odstotne varnosti glede zasebnosti in varnosti podatkov. Tudi te podatke je mogoče zlorabiti. In takšna presoja vplivov na zasebnost za protokol, ki je podlaga nemškemu protokolu, je narejena. Ampak o tem v slovenskem prostoru ni razprave."

Profesor Aleš Završnik se sprašuje, ali bo mobilna aplikacija za obveščanje o stikih z okuženimi z novim koronavirusom sploh delovala. Tudi če bo delovala, aplikacija odpira vprašanja o morebitnih kršitvah številnih pravic, pa tudi o stigmatizaciji.

"Zakaj ne bi imeli aplikacije za sledenje politikom in ugotavljanje stikov, ki so lahko korupcijski? Na ta način bi rešili tudi veliko problemov, ki jih imamo v družbi. Najenostavneje bi bilo namestiti neki čip pod kožo vsem ob rojstvu. To bi bilo v tem tehnološkem, tehnicističnem smislu zelo učinkovito, kako preprečevati neko pandemijo. Ampak imamo tudi druge vrednote, ne želimo biti taka družba."

Na vprašanje, ali bi si aplikacijo naložil, Završnik odgovori, da ne, ker ne ve, kaj ta aplikacija počne. Pravi pa, da mu je ta protokol, ki ga je pripravil konzorcij univerz, vlil veliko optimizma, saj vidi, kaj je danes mogoče narediti s tehnologijo. Strinja se z epidemiologi, da ni več časa za svinčnik in papir. Aplikacija se mu zdi koristna z vidika decentraliziranosti zbiranja podatkov, dobra se mu zdi tudi anonimnost. Nevarnost vdora trolov, lovljenje podatkov ob pomoči drugih naprav ter negativni vplivi aplikacije na družbo pa bi lahko opredelil kot slabosti.

Spremembe Zakona o RTV Slovenija bi imele velike posledice za delovanje javnega zavoda in slovensko družbo, prav tako bi medijsko krajino močno spremenila Zakon o medijih in Zakon o Slovenski tiskovni agenciji. Zakaj vladni predlogi medijske reforme ne ponujajo dobrih rešitev, zakaj so neodvisni mediji zaradi pritiskov politike vedno bolj pomembni in kakšen status imajo javni servisi v zrelih demokracijah. Napovedane spremembe postavljamo v kontekst tako slovenske kot širše družbe in politike.

Zakaj vladni predlogi medijske reforme ne ponujajo dobrih rešitev, zakaj so neodvisni mediji zaradi pritiskov politike vedno bolj pomembni in kakšen status imajo javni servisi v zrelih demokracijah

Spremembe Zakona o RTV Slovenija bi imele velike posledice za delovanje javnega zavoda in slovensko družbo, prav tako bi medijsko krajino močno spremenila Zakon o medijih in Zakon o Slovenski tiskovni agenciji. Napovedane spremembe postavljamo v kontekst tako slovenske kot širše družbe in politike.

Sogovorniki:

Gost oddaje bo novinar in publicist Boštjan Videmšek, ki je pred dnevi izdal novo knjigo z naslovom Plan B. V njej je skupaj s fotografom Matjažem Krivicem strnil tri leta novinarskega raziskovanja in spremljanja pionirjev boja s podnebno krizo - od Tilosa, popolnoma samooskrbnega otoka v Sredozemlju, škotskih Orkeyjskih otokov, ki izkoriščajo energijo morja, perspektivnih evropskih praks pri zajemanju ogljikovega dioksida iz ozračja, Islandije, ki se spreobrača v geotermalno silo, in številnih drugih. Spopadanje s podnebno krizo je po njegovem zelo težka naloga. Če ji ne bomo kos, lahko postane naša zadnja.

Ne kaže nam dobro, obkolili smo sami sebe, poudarja Boštjan Videmšek. "Nočem dajati lažnega upanja, a pri tistem, ki je, moramo vztrajati."

Novinar in publicist Boštjan Videmšek je pred dnevi izdal novo knjigo z naslovom Plan B. V njej je skupaj s fotografom Matjažem Krivicem strnil tri leta novinarskega raziskovanja in spremljanja pionirjev boja s podnebno krizo – od Tilosa, popolnoma samooskrbnega otoka v Sredozemlju, škotskih Orkneyjskih otokov, ki izkoriščajo energijo morja, perspektivnih evropskih praks pri zajemanju ogljikovega dioksida iz ozračja, Islandije, ki se spreobrača v geotermalno silo, in številnih drugih. Spopadanje s podnebno krizo je po njegovem zelo težka naloga. Če ji ne bomo kos, lahko postane naša zadnja.

"Čisto nič, kar je opisano v knjigi, ne bo realno in ne sme biti realno, če bo vztrajalo pri logiki 'Več, več, več!'. Naša uporaba se mora začeti zmanjševati, kot skupnost se bomo morali odreči solidnemu delu udobja zato, da ne bomo umirali, ampak živeli do smrti."

Podnebna kriza je ključna frontna črta, ne le človeštva, ampak vsega živega, poudarja Videmšek. "Nočem dajati lažnega upanja, kjer pa obstaja, ga skušam izpostavljati in ob njem postavljati klicaje. Rešitve, ki so na voljo, je treba aplicirati, kamorkoli je mogoče, čim prej."

Verjeti je treba v posameznika. Ta lahko za sabo s svojo osebno pobudo potegne skupnost, in tako lahko to postane zgodba vseh nas. Večina teh zgodb v knjigi, ki sta jih našla z Matjažem Krivicem, poteka od spodaj navzgor. "Združiti je treba več pristopov, a osnova je v skupnosti. V primerih, ki jih opisujem, so se skupnosti odločile biti progresivne. Ključno je izbrati vse mogoče dobre prakse in iz njih izpeljati dobro formulo za prihodnost. A zdi se, da Slovenija resnega okoljskega plana B nima."

"Grški otok Tilos kot primer pooseblja vse ostale zgodbe. Ni le zgodba o tehnologiji, ampak zgodba o sociologiji. Pred poldrugim desetletjem je bil prazen, a je postal prvi samopreskrbni otok v Sredozemlju. In mogoče ga je kopirati – podobno licenco ima zdaj v Grčiji že več otokov."

Fotografije Matjaža Krivica

Glavna prtljaga sodobnega migranta ni kovček, ampak pametni telefon. foto: Srdjan Živulović/Bobo

Glavna prtljaga sodobnega migranta ni kovček, ampak pametni telefon

Revolucija pametnih telefonov je pomembno vplivala na migracije, ki so vpisane v samo bistvo človeških družb. Digitalno tehnologijo migranti uporabljajo za organizacijo poti, izmenjavo informacij, z njo vzdržujejo stike v transnacionalnih okoljih, z družino in nevladnimi organizacijami. Po besedah Simone Zavratnik gre za prenosni arhiv vseh informacij, ki so na terenu potrebne, da se nekomu iz izvorne družbe uspe prebiti do želene destinacije. Pametni telefoni so sicer tudi vir nepreverjenih, netočnih informacij in tudi nadzora.

"Je tudi sredstvo, s katerim vlade, nacionalne države nadzirajo migrante, torej njihovo delovanje na družabnih omrežjih in drugih aplikacijah. Tako zbirajo podatke o njih. Zato je pomembno opozoriti na dva vidika tehnologij. Na eni strani kot vir informacij, nekaj pozitivnega, na drugi kot vir vse večjega nadzora. Ne samo nad migranti, tudi nad državljani." – Sanja Cukut Krilić

Javnost mladih moških, ki prihajajo v slovensko družbo, na Zahod, in so opremljeni z dosežki modernih tehnologij, posledično ne zazna, ne razume kot begunce, kot nekoga, ki beži zaradi preganjanja in je upravičen do zatočišča, pravi Simona Zavratnik.

"Dejstvo je, da so sodobne družbe omrežene družbe. Globalizirani svet si delimo na različne načine. Eden izmed skupnih je ta, da imamo vsi dostop do sodobnih tehnologij. Pametni telefon je torej zelo osnovno sredstvo. Imamo ga turisti, begunci in v gospodinjstvih. Veliko ljudi, ki prihaja s pametnimi telefoni, ne zmoremo zazanati kot upravičene do statusa begunca, zato ker so v družbah prisotne tradicionalne kategorije o tem, kdo je upravičen begunec. Ideja o beguncu, ki mu je treba pomagati, je feminizirana."

Brisanje elektronskih sledi pa je postalo del evropskih migracijskih politik na zunanjem robu Evropske unije.

"Tukaj zaznamo zelo pomemben vidik, ki gre od sistematičnega beleženja do histerije popisovanja vsakega migranta ob vstopu. Ko policija na vstopnih točkah zaseže telefone, jih razbije, demolira in izbriše akt vstopa, ki napoveduje, da bo ta človek predvidoma zaprosil za azil. Ko uničimo telefon, izbrišemo dejstvo, da se je ta vstop sploh zgodil." – Simona Zavratnik

Rudnik živega srebra Idrija je bil 500 let vir zaslužka in gonilo razvoja Idrije. Proizvodnja je bila dokončno ustavljena leta 1995, rudnik kot podjetje pa je bilo likvidirano leta 2017. A zgodba o minulem gospodarskem uspehu in zdajšnji UNESCO tehniški dediščini ima tudi temo plat - škodljive učinke živega srebra na okolje in zdravje ljudi. A bolj kot živo srebro bi moral Idrijčane skrbeti radon.

V kakšnem stanju je okolje na Idrijskem danes, kaj bi bilo treba storiti za zmanjšanje posledic rudarjenja in kakšna je zdravstvena slika prebivalstva

Rudnik živega srebra Idrija je bil 500 let vir zaslužka in gonilo razvoja Idrije. Proizvodnja je bila dokončno ustavljena leta 1995, rudnik kot podjetje pa je bilo likvidirano leta 2017. A zgodba o minulem gospodarskem uspehu in zdajšnji UNESCO tehniški dediščini ima tudi temo plat - škodljive učinke živega srebra na okolje in zdravje ljudi. A bolj kot živo srebro bi moral Idrijčane skrbeti radon.

"V več stoletjih delovanja rudnika je v zrak izpuhtelo 37 ton živega srebra in to živo srebro obremenjuje okolje." - poslanec Samo Bevk

Na območju topilnice živo srebro v zemlji za 15-krat presega kritično vrednost. Treba je omeniti tudi območje Pront, kjer je v karbonskem skrilavcu najti živo srebro v kapljicah, torej samorodno živo srebro. S kar 90-krat preseženo kritično vrednostjo živega srebra v zemlji naj bi bili seznanjeni tudi prebivalci Pronta. Sprehod med vrtovi v Prontu sicer razkriva, da večina ne upošteva priporočil in tam goji tudi korenje, solato, fižol in preostale odsvetovane vrtnine. Vnos visokih vrednosti metilnega živega srebra v telo namreč lahko povzročil nepovratne posledice predvsem v razvojnem obdobju.

"Problem je, ker sistematične študije na idrijskem prebivalstvu niso bile narejene. Zelo koristno bi bilo, da bi se taka sistematična študija naredila." - vodja odseka za znanost o okolju na Inštitutu Jožef Stefan Milena Horvat

Obremenjenost okolja z živim srebrom se ne začne in konča v Idriji. Živo srebro namreč prehaja iz zemlje v vodo in zrak ter nazaj v zemljo, se metilira in prehaja v biosfero. Meteorne vode ga spirajo v Idrijco, ta ga odnese v Sočo, Soča v morje. "Vsako leto reka Soča v Tržaški zaliv prinese približno od 1 do 1,5 tone živega srebra." dodaja Milena Horvat. V morskem okolju pa je živo srebro bolj razpoložljivo za metilacijo in prehajanje v ribe. Zato velja priporočilo o uživanju manjših rib in v zmernih količinah.

Ker Idrija leži na geoloških prelomih, kjer se srečata kraški in alpski svet, je tudi radon naravna danost, svoj del pa prispevajo tudi žgalniški ostanki, ki vsebujejo uran in njegove radioaktivne potomce. Meritve radona tako v javnih kot zasebnih objektih izvaja Zavod za varstvo pri delu.

"Povprečna vrednost je nekaj čez 600 bekerelov na kubični meter, priporočena referenčna vrednost je 300. Približno 50 odstotkov meritev presega referenčno vrednost. Stavbe v Idriji so med bolj obremenjenimi v Slovenija." - predstojnik Centra za fizikalne meritve Gregor Omáhen

S povišanimi vrednostmi radona se je srečal tudi Idrijčan Robert Zabukovec, ki je pred štirimi leti kupil hišo v predelu Vojskarska in v njej izvedel meritve."Idrija je globoko v rdečem območju. Zelo malo občin ima več radona kot Idrija. "V kletnih prostorih sem imel 8.000 bekerelov na kubični meter, v sinovi sobi pa 1.000." - Idrijčan Robert Zabukovec

"Idrija je globoko v rdečem območju. Zelo malo občin ima več radona kot Idrija." -Inšpektor za varstvo pred sevanji Tomaž Šutej

Posledica dolgotrajne izpostavljenosti radonu je namreč lahko tudi pljučni rak. V občini Idrija je primerov pljučnega raka več kot je povprečje v Sloveniji. Idrija odstopa od povprečja tudi po številu novih primerov vseh rakavih obolenj in pri umrljivosti zaradi raka v populaciji do 74 let.

Idrija ima sicer nekaj primerov dobrih praks tudi v povezavi s protiradonsko sanacijo javnih stavb, med drugim vrtca v Arkovi ulici, Psihiatrični bolnišnici in šoli v Črnem Vrhu. Vrednosti radona v tako imenovanem rumenem območju, pa ostajajo v vrtcu v Prelovčevi, v občinski stavbi in v podružnični šoli v Ledinah.

In glede na to, da Idrija ni očiščena okoljskih bremen in preostalih posledic 500-letnega rudarjenja, bi na tem mestu morali govorili o tako imenovani rudarski škodi. Ta se je izplačevala na osnovi zakona o preprečevanju posledic rudarjenja iz leta 1987, ki je bil noveliran leta 2004 in še vedno velja.

Vadišče Poček je občutljivo kraško območje brez samočistilnih sposobnosti, večina voda s poligona, ki s seboj nosi zdravju škodljiva onesnažila, pa se steka naravnost proti vodnemu zajetju Malni. Krasoslovci enakovrednega vodnega vira ne morejo najti, zato so občani še toliko bolj zaskrbljeni. Svojo voljo po zaprtju so med drugim izrazili na referendumu pred 20 leti, 17.000 ljudi pa se je pod peticijo »Za Pivško kotlino brez streljanja« podpisalo leta 2011, ko je država začela pripravljati Državni prostorski načrt, ki bi na območju, le streljaj oddaljenem od prvih naselij, zakoličil 12.500 hektarov veliko vadišče. Akt so sprejeli, vendar ga je Ustavno sodišče pred dobrima dvema letoma razveljavilo, saj pripravljalcem ni uspelo dokazati, da vojaška dejavnost na Počku ne škoduje zajetju. Postojnčani bitko za vodo – pravica do nje je vpisana celo v ustavo, bijejo še danes.

Občina Postojna se že vrsto let bori za opustitev vojaške dejavnosti na Osrednjem vadišču Slovenske vojske Poček

Vadišče Poček je občutljivo kraško območje brez samočistilnih sposobnosti, večina voda s poligona, ki s seboj nosi zdravju škodljiva onesnažila, pa se steka naravnost proti vodnemu zajetju Malni. Krasoslovci enakovrednega vodnega vira ne morejo najti, zato so občani še toliko bolj zaskrbljeni. Svojo voljo po zaprtju so med drugim izrazili na referendumu pred 20 leti, 17.000 ljudi pa se je pod peticijo »Za Pivško kotlino brez streljanja« podpisalo leta 2011, ko je država začela pripravljati Državni prostorski načrt, ki bi na območju, le streljaj oddaljenem od prvih naselij, zakoličil 12.500 hektarov veliko vadišče. Akt so sprejeli, vendar ga je Ustavno sodišče pred dobrima dvema letoma razveljavilo, saj pripravljalcem ni uspelo dokazati, da vojaška dejavnost na Počku ne škoduje zajetju. Postojnčani bitko za vodo – pravica do nje je vpisana celo v ustavo, bijejo še danes.

Postojnčani se zavedajo neprecenljivosti vode, saj so jo morali pred leti prekuhavati. Glede na to, da država že skoraj 20 let obljublja sprejetje uredbe, s katero bi Malne zaščitila, pa se to nikakor ne zgodi, je občina pripravila svoj predlog zakona za zaščito tega vodnega vira. Ko ga je poslala v obravnavo v Ljubljano, je obtičal v enem od predalov na okoljskem ministrstvu. Država je medtem – namesto, da bi dopolnila padli prostorski akt in dokazala, da vojska vodi ne škoduje, začela pripravljati novega. Bojazni, da na vadišču nastala NATO-va baza, pa se uresničujejo. Tik pred korona krizo je, na primer, tam vadilo 500 ameriških in 200 slovenskih vojakov. Kaj je ostalo za njimi na poroznih kraških tleh, je težko predstavljivo. Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak:

“Kar vemo je, da gre na vojaških vadiščih za ogromne koncentracije težkih kovin, ki nastanejo zaradi razstreliva. To so snovi, ki jih, če se sprehajate po frontah prve svetovne vojne, najdete še zdaj. To kar je na vadišču Poček zdaj, ne bo očiščeno, če se ne bo temeljito čistilo področja.” - predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak

Poleg tega tam ostajajo tudi zaradi iztoka goriv in maziv ter vzdrževanja orožja. Metoda Dodič Fikfak opozori, da je na svetu je približno 800 zapuščenih Natovih baz, ki so preveč onesnažene, da bi jih lahko uporabljali še naprej.

“Poček je tako pomemben, ker smo verjetno vsaj v evropskem delu edini z vojaško baza, ki je nad vitalnim vodovarstvenim področjem. Še zdaj ne vemo, kam vse to pronica, kje bo prišlo ven, v kakšnih koncentracijah in kateri ljudje bodo prizadeti.” dr. Metoda Dodič Fikfak

Trditve z rezultati analiz zemljine, ki so jih na Počku opravili sodelavci velenjskega inštituta ERICO, podkrepi upokojena sodelavka Inštituta za raziskovanje Krasa Postojna dr. Janja Kogovšek, ki je med drugim pripravljala tudi strokovne podlage za občinski predlog zakona za zaščito vodnega zajetja Malni. Že prve raziskave izpred 15 let so pokazale presežene vrednosti organskih onesnažil, ponekod tudi mineralnih olj. »Predvsem na območjih strelišča, poligona za metanje ročnih bomb in na točki, kjer se uničujejo streliva in razstreliva so povečane koncentracije svinca, kadmija, kroma, niklja, cinka in arzena. Te koncentracije so bile zelo velike. Pozneje je še ena raziskava na desetih mestih pokazala, da so bile na petih mestih presežene opozorilne, na petih pa celo kritične emisijske vrednosti. Te vrednosti so bile do 30 krat večje od mejnih vrednosti za prst. Posamezne vrednosti so dosegle celo 140 kratnik. Kako te snovi potujejo po skozi kraško okolje po teh razpokah, vemo še zelo malo.«

Dr Dodič Fikfak izpostavlja tudi razsvetljevanje neba ob nočnih vajah in hrup – s fizikalnega in psihološkega vidika. Oba prinašata sporočilo vojne, eksplozij, boja in smrti. "Največji problem na vojaških vadiščih kjerkoli po svetu je, da pogosto gre za eksperimente z razstrelivi, o katerih nihče nič ne ve. Posledice izpostavljenosti snovi, ki se rabi eno, dve leti, lahko imaš šele čez 10, 20 ali 30 let."

"Poček je vsaj v evropskem delu verjetno edina vojaška baza, ki je nad vitalnim vodovarstvenim področjem. Kljub temu, da ga imamo že toliko let, še zdaj ne vemo, kam vse to pronica, kje bo prišlo ven, v kakšnih koncentracijah in kateri ljudje bodo prizadeti."

Svinec, ki ga vedno spremlja tudi kadmij, se nalaga v telesu in povzroča nižjo inteligenco pri otrocih, kar je izjemno težko odkriti, večje koncentracije povzročajo tudi večjo agresivnost in ADHD. Gre za vodo, ki jo pije 22.000 ljudi.

Zakaj pomisleki in kako se pretakajo vode po kraškem podzemljem pa nam je zaupal hidro geograf dr. Gregor Kovačič, predstojnik oddelka za geografijo z Univerze na Primorskem

Občina Postojna je v strahu za pitno vodo, na pobudo takratne podžupanje Margarete Srebotnjak Borsellino, pred 6-imi leti na Ustavno sodišče vložila pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti uredbe o državnem prostorskem načrtu za vadišče.

“Občina postojna je kot mali David, ki se upira mogočnemu Goljatu, da je Poček edino vadišče, ki leži na vodnem viru.” - Margareta Serbetnjak Borsellino

Več oddaj v seriji Okolje ne pozablja>>

Mednarodna raziskava, izvedena v 117 državah, Odkriti proračun 2019 ocenjuje vidike preglednosti proračuna, sodelovanja javnosti in nadzora nad proračunom. Slovenija je pri sodelovanju javnosti pri odločanju o javnih financah zbrala 11 od 100 možnih točk. Svetovno povprečje je 14, povprečje držav OECD pa 27. Več o pomenu sodelovanja javnosti pri oblikovanju proračuna z raziskovalko Ajdo Pistotnik in predsednikom Računskega sodišča Tomažem Veselom.

Slovenija je v mednarodni raziskavi Odkriti proračun 2019 pri sodelovanju javnosti pri odločanju o javnih financah zbrala 11 od 100 možnih točk. Svetovno povprečje znaša 14, povprečje držav OECD pa je 27

Mednarodna raziskava, izvedena v 117 državah, Odkriti proračun 2019 ocenjuje vidike preglednosti proračuna, sodelovanja javnosti in nadzora nad proračunom. Slovenija, ki je pri sodelovanju javnosti pri odločanju o javnih financah zbrala 11 od 100 možnih točk, ni edina država s tako nizkim številom, vsekakor pa je skrb vzbujajoče, da smo uvrščeni pod svetovnim povprečjem in povprečjem držav OECD. Raziskovalka iz društva EnaBanda Ajda Pistotnik:

“Dejansko smo daleč na dnu. Tako daleč, kot najmlajša država na svetu Južni Sudan, ki je prav tako zbral 11 točk.”

Še slabše od Slovenije se je izkazala Madžarska, ki je zbrala samo štiri točke, veliko večje sodelovanje v proračunskem procesu javnosti pa omogoča na primer Hrvaška. Z zagrebškega Inštituta za javne finance so nam odgovorili, da Hrvaška ima vzpostavljene mehanizme za sodelovanje javnosti v proračunskem procesu, ki jih Slovenija nima. Predsednik Računskega sodišča Tomaž Vesel pa raziskavo Odkriti proračun vidi predvsem kot opozorilo na določen demokratični deficit.

“Bolj kot poskus numeričnega ovrednotenja, kje smo na lestvicah, vidim problem slovenskega proračuna v zelo visoki fiksaciji stroškov proračuna, ki so že v naprej opredeljeni. Vsak proračun se razglaša za razvojno naravnanega. Ampak dejstvo je, da je denarja za investicije in kreativni del vsakič manj. Zahteve mednarodnih politik, resolucij, usmeritev so že tako visoke, da si velike kreativnosti niti ne moremo več privoščiti.”

Profesor s Katedre za razvoj in menedžment organizacij in človeških virov na FDV dr. Andrej Rus izpostavlja, da je pri nas proračun zelo tehnični dokument, ki ni strukturiran na način, da bi se javnost sploh lahko vključila.

“Participacija javnosti ni to, da bom vsako leto mahal z zahtevami, da naj proračun drugače porabijo. Nočem, da bi nihala sredstva za osnovno in srednje šolstvo po nekem impulzu javnega vpliva. Hočem pa poznati proračun do te mere, da lahko začnem vplivati na njegovo dolgoročno sestavo.”

Poleg tega pa Rusa skrbi, da bomo iz evropskega sklada čez noč dobili pet milijard, ki jih bo treba takoj porabiti.

“Ista skupina ekonomistov, ki je še pred petimi leti razlagala, da nujno rabimo varčevanje, zlato pravilo, fiskalno disciplino, obrnila ploščo in rekla, da gremo v praktično nekontrolirano porabo. Skrbi me to, da so ekonomisti zelo fleksibilni pri svojih dogmah. Počasi prihajamo do tega, da ne bo več mogoče na hrbtu ljudi reševati elit, kot se je zgodilo po letu 2008. V Sloveniji smo nekaj let govorili, da moramo varčevati, da moramo imeti usklajene javne finance, da moramo iti proti uravnoteženemu proračunu, nihče ni niti razmišljaj o razvojnih projektih. Ko naenkrat pride ogromno denarja, se pa fantazija odpre, kontrola pa bo šele takrat, ko bo ta vlada že zdavnaj odslužila svoj mandat.”

Ajda Pistotnik še dodaja, da vlada zdaj odloča o proračunu brez sicer predvidenega vključevanja javnosti, kar pomeni, da ko se bo preverjalo letošnje leto, bo ocena Slovenije zelo verjetno še nižja kot je bila do zdaj.

Vito Flaker poudarja, da skupnostna oskrba zagotavlja večjo varnost v primeru epidemij, in izpostavlja, da se nobena dosedanja vlada, vključno s sedanjo, nikoli ni zares lotila dezinstitucionalizacije in uvajanja dolgotrajne oskrbe, ki bi lahko v pomembnem deležu na kvaliteten način nadomestila institucionalno varstvo. Ljudje so doma bolj suvereni kot v institucijah.

Profesor dr. Vito Flaker, pionir dezinstitucionalizacije pri nas, o tem, da so ljudje doma bolj suvereni kot v ustanovah in da je uveljavitev dolgotrajne oskrbe nujna

Vito Flaker poudarja, da skupnostna oskrba zagotavlja večjo varnost v primeru epidemij in da se nobena vlada, vključno z zdajšnjo, nikoli ni zares lotila dezinstitucionalizacije in uvajanja dolgotrajne oskrbe, ki bi lahko v pomembnem deležu kakovostno nadomestila institucionalno varstvo. Ljudje so doma bolj suvereni kot v ustanovah.

Med epidemijo so bili na koncu verige okuževanja stari ljudje, ki so umrli, od tega jih je 80 odstotkov umrlo v domovih. Doma bi bili manj izpostavljeni kot v domu. Flaker je prepričan, da ustanove, kot so domovi za stare, v katerih sta velika koncentracija in segregacija, predstavljajo dejavnik tveganja.

“Jasno je bilo, da so take institucije lahko žarišča epidemije. Iz zaporov, psihiatričnih bolnišnic so izpustili precejšnje število ljudi, iz domov jih je šlo 41, kar je dva promila vseh stanovalcev. Sploh se ni razmišljalo o intenzifikaciji skupnostnih služb.”

Flaker opozarja, da tudi z velikimi investicijami ne bomo rešili vprašanja koncentracije in segregacije ljudi v domovih za stare. Poudarja, da pomanjkanje kadra ni značilno samo za domove, ampak tudi za skupnostne službe, za socialo na sploh: “Mi imamo eno najslabše zasedenih social v Evropi, ki je še zelo obremenjena z birokracijo. Ni vprašanje boljše opremljenosti domov. Zagotoviti bi morali boljša stanovanja za stare, boljšo opremo. Današnja tehnologija omogoča tudi zdravljenje in oskrbo na daljavo. Lahko spremljamo življenjske funkcije, pa pri človeku nismo prisotni. Investirati bi morali v to, da bi imeli ljudje tisto, kar imajo v domovih, pri sebi doma. Pri dolgotrajni oskrbi, še posebej v razmerah epidemije, je treba razvijati ta skupnostni del.”

Flaker meni, da bi bilo bolje okrepiti zdravstveno oskrbo v domovih in na domu, kot pa da se ljudi pošilja v bolnišnico, kar zanje predstavlja še dodaten stres. Glede vladnega tvita Flaker pravi, da se nam vsem življenje izteka. “Med epidemijo je to še toliko bolj jasno, ker je smrt bolj projicirana na zaslon našega življenja. Če pa oblast reče, da se nekomu življenje izteka, je to skoraj kot smrtna obsodba, kar nas spomini na te zloglasne sezname, ki ne bi smeli obstajati, še zlasti ne brez vednosti ljudi.”

Pri tem se moramo soočiti z dejstvom, da med starostniki, zlasti med oskrbovanci DSO, živi veliko ljudi, ki se jim življenje počasi izteka. Tudi pri njih premeščanje v bolnišnico samo zato, ker so okuženi z novim koronavirusom ni smiselno.

— Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) May 27, 2020

Namesto o domovih za starejše govori o domovih za stare. “Biti star je v naši družbi postalo nekaj slabega. Hočemo se izogniti temu, da bi rekli, da je nekdo star. Kakor da bi to bila obsodba in zaznamovanje. Ne, biti star je v redu. Ni v redu, kako me ljudje dojemajo in kakšen je moj družbeni položaj zaradi starosti. To je treba popraviti in potem bo tudi beseda ‘star’ pomenila nekaj dobrega. Tudi na lingvistično-semantični ravni izraz »’starejši’ ne pomeni nič, ker je komperativ. Vsak je starejši. Tudi dojenček je starejši od drugega dojenčka. To je evfemizem, da nekaj omilimo, ker mislimo, da je nekaj slabega. Ne, starost ni nekaj slabega, zakaj bi se potem izogibali tej besedi«.

Naloga družbe, še zlasti glede na to, kakšna je demografska slika, je, da se starim ljudem omogoči človeka vredno dostojno življenje. »Da ima star človek še vedno besedo, da lahko prispeva, da se mu ni treba bati, kaj bodo drugi z njim naredili. Da lahko nadzoruje svoje okolje, da lahko reče, da mu je pomembneje, da pride vnuk, ker mu je pomembno, da ga vidi in bo tvegal. Ali pa bo rekel, da ga rajši vidi po koncu epidemije. Ampak to mora biti njegova odločitev, ne odločitev nekoga drugega.«

Flaker opaža, da so domovi nenadoma postali sinonim za dolgotrajno oskrbo. »Eden od razlogov, da se je začelo razmišljati o dolgotrajni oskrbi, je bil prav narediti ljudi neodvisne od institucij, jim omogočiti, da ostanejo doma in da dobijo oskrbo na domu.«

Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.

Z uradnim koncem epidemije ugasne tudi pravna podlaga za delo na domu zaradi izrednih okoliščin. Smemo v ponedeljek še delati od doma? Kaj mora narediti delodajalec za pravno formalno ureditev te oblike dela?

“Delo na daljavo se je velikokrat izkazalo kot zelo dobra praksa. Dobili smo odzive, da pomaga pri usklajevanju družinskega in poklicnega življenja, da pozitivno vpliva na okolje, manj bremeni infrastrukturo.” – Katja Rihar Bajuk, direktorat za delovna razmerja in pravice iz dela

Številni zaposleni so šele v obdobju pandemije prvič preizkusili delo na daljavo, če so seveda narava dela, oprema in delodajalec to dopuščali. Izkušnja je bila množična – po uradnih ocenah je imelo pogodbo za delo na daljavo pred epidemijo urejeno približno 2000 zaposlenih, med epidemijo pa je lahko tako obliko dela izkusilo več deset tisoč ljudi. Prvi podatki kažejo, da so delo na daljavo uvajali v vseh državah Evropske unije in da je tako delala več kot tretjina delovno aktivnih Evropejcev. Izkušnja je bila pomembna tako za zaposlene kot za delodajalce, a tiste, ki bi jo radi obdržali, opozarjamo, da je bila pravna podlaga v izrednih okoliščinah drugačna kot bo z njihovim koncem, zato se zastavlja vprašanje – smemo tudi prihodnji teden še delati na daljavo?

“Dela na daljavo ni malo in ker gre po večini za pisarniško delo, je nezgod malo.” – Slavko Krištofelc, Inšpekcija nadzora varnosti in zdravja pri delu

V Gorenju so napovedali odpuščanja. Kaj pravijo delavci, sindikalisti, na zavodu za zaposlovanje, v mestu?

V Gorenju so napovedali odpuščanja. Kaj pravijo delavci, sindikalisti, na zavodu za zaposlovanje, v mestu?

V Gorenju so odpuščali že v obdobju gospodarske rasti, poudarja predsednica sindikalne podružnice gospodinjski aparati Jasminka Nedić:

“Res smo se trudili z mehkimi metodami odpuščanja, kot so upokojitve in premestitve, vendar mislim, da je na cesti vseeno končalo 600, 700 ljudi. Veseli nas, da si jih je takrat večina uspešno našla novo delo.”

Razmere na trgu dela pa so danes drugačne. Konec aprila je bilo v območni službi Velenje registriranih 5719 brezposelnih ljudi, kar je 25 odstotkov več registriranih brezposelnih kot aprila lani. Samo v primerjavi z letošnjim marcem se je registrirana brezposelnost zvišala za 624 ljudi oziroma za 12,2 odstotka, so sporočili iz Zavoda za zaposlovanje Velenje. Nelagodno razpoloženje čutijo tudi prebivalci četrtega največjega mesta in delavci v Gorenju, zelo zaskrbljeni pa so tudi v sindikatu. “Mislim, da bo v Velenju nastala socialna stiska za veliko število ljudi,”pravi Jasminka Nedić.

“V celotnem sistemu Gorenja je bilo ob prihodu Hisensa pred dvema letoma zaposlenih 11.061 ljudi, če se bodo uresničile najbolj črne napovedi, pa nas bo na koncu leta 7100.” – predsednik konference Skei GorenjeŽan Zeba

Zanimivo je to, da se z napovedmi odpuščanja tako zelo hiti, pravi Zeba, saj naj bi bili ukrepi vlade za blaženje posledic krize ugodni. Iz podjetja so sporočili, da so za obdobje od 13. marca do 31. maja upravičeni do skupne državne pomoči v višini 5,2 milijona evrov, kar ne bi nadomestilo napovedane 41-milijonske izgube za enako obdobje.

“Njihove odločitve se iz dneva v dan spreminjajo. Resno me zanima, zakaj sami ne stopijo pred medije in jasno in glasno povedo, poglejte, podjetje je v takem in takem položaju, odpustili bomo takšno število ljudi zato, ker želimo doseči to in to.” –Jasminka Nedić

V sindikatu jih zelo moti tudi odnos države, ki je od delništva v podjetju odstopila brez kakršne koli zahteve do novih lastnikov. Veliko težavo sindikati vidijo tudi v pomanjkanju dialoga z novimi lastniki, vendar so delavci na težave opozarjali že pred prodajo.

“Kakovost je padla že pred tem. Preveč smo se ukvarjali sami s seboj, z reorganizacijo in premalo s tistim, kar je pomembno, s sestavljanjem kakovostnih gospodinjskih aparatov.”

Ta hip je v Gorenju še približno od 100 do 200 agencijskih delavcev, za katere so na zadnjem svetu delavcev povedali, da jim v luči krize ne bodo podaljšali pogodbe.

“Pri tako nepredvidljivem trgu se čez dva meseca lahko pojavijo naročila. Takrat pa, so nam odgovorili v upravi, ne bo problem, saj če bomo odpustili redno zaposlene, bomo znova lahko zaposlili agencijske delavce. In to je tisto, česar nas je najbolj strah, da si želi novi lastnik imeti čim večje število agencijskih delavcev, do katerih ne bo imel obveznosti, kot jih ima do stalno zaposlenih.”

Nevladne organizacije je močno razburil predlog ministrstva za okolje in prostor, ki po njihovem mnenju določa skoraj nemogoče pogoje za sodelovanje v postopkih, v katerih se presojajo tudi vplivi na okolje. V začetku meseca je Urad vlade za komuniciranje nevladnim organizacijam, ki so bile izbrane na razpisu UKOM 2020, v podpis poslal aneks, s katerim bi zaradi epidemije prostovoljno odstopili od pogodbe. Dopise o preusmeritvi programov za boj proti COVID-19 je razvojnim nevladnim organizacijam pošiljalo ministrstvo za zunanje zadeve. Nevladne organizacije te poteze prepoznavajo kot signal, ki jih spominja na dogajanje na Madžarskem.

Nevladne organizacije je močno razburil predlog ministrstva za okolje in prostor, ki po njihovem mnenju določa skoraj nemogoče pogoje za sodelovanje v postopkih, v katerih se presojajo tudi vplivi na okolje

Opozorilo nevladnim organizacijam?

Nevladne organizacije je močno razburil predlog ministrstva za okolje in prostor, ki po njihovem mnenju določa skoraj nemogoče pogoje za sodelovanje pri postopkih, v katerih se presojajo tudi vplivi na okolje. V začetku meseca je Urad vlade za komuniciranje nevladnim organizacijam, ki so bile izbrane na razpisu UKOM 2020, poslal v podpis aneks, s katerim naj bi zaradi epidemije prostovoljno odstopile od pogodbe. Dopise o preusmeritvi programov za boj proti covidu-19 je razvojnim nevladnim organizacijam poslalo ministrstvo za zunanje zadeve. Nevladne organizacije te poteze prepoznavajo kot signal, ki jih spominja na dogajanje na Madžarskem.

“Aktivnosti, ki jih izvajajo nevladne organizacije, je treba ohranjati. Dopolnjujemo sistemsko obstoječe aktivnosti,” pravi Polona Kovač iz društva Ključ. Da je nadaljnje delovanje projektov nujno, opozarjajo tudi v Delavski svetovalnici.

“Opažamo veriženje delavskih pravic, ker se skušajo delodajalci zelo hitro podlo rešiti delavcev. To je še laže pri skupinah delavcev, ki so manj informirati. Če kdaj, je v takih situacijah treba pospešiti in intenzivirati zagovorništvo pravic delavcev.” Goran Lukić, Delavska svetovalnica.

Urad vlade za komuniciranje je v začetku meseca 15 nevladnim organizacijam, ki so uspešno kandidirale na razpisu urada za leto 2020, poslal v podpis predlog aneksa, v katerem so jim zaradi boja proti koronavirusu predlagali odstop od pogodbe.

Goran Lukić iz Delavske svetovalnice meni, da se oznaka ‘koronavirus’ daje tudi na stvari, ki so politično motivirane. “Če damo stran politiko in ideologijo, nam ostane problem, to pa je pomanjkljivo informiran delavec, še posebej v sektorjih, kjer se dogaja veliko kršitev.”

Aneksa niso podpisali v nobeni od organizacij, tudi v društvu Ključ ne. Toda sredstev, ki bi jih morali dobiti od urada za komuniciranje, niso prejeli. Ob tem poudarjajo, da epidemija trgovine z ljudmi ni ustavila.

“Država je zavezana, da spodbuja preventivne dejavnosti. Tudi OVSE je pozvala države, naj krepijo ukrepe v boju proti trgovini z ljudmi v času krize. V takih situacijah so skupine ljudi, ki so bolj marginalizirane in ranljive, še dodatno ogrožene, možnost izkoriščanja je še večja. Zato je aktivnosti, ki jih izvajamo nevladne organizacije, treba ohranjati. Izvajamo tudi preventivne programe ravno z namenom, da bi bilo žrtev čim manj, da bi bile dobro prepoznane, da se slovenski otroci in mladostniki ne bi znašli v pasti trgovcev z ljudmi. Ne smemo si delati utvar. Mi imamo v resnici slovenske najstnice, ki jih izkoriščajo v prostituciji. Imamo slovenske otroke, ki so romske pripadnosti, kar pa niti ni pomembno, ki so prisilno poročeni, ki so prisiljeni v delo in beračenje. Še več otrok, mladih bo zlorabljenih, ker ne bodo dobili pomembnih informacij o tem, kje lahko zaprosijo za pomoč.” Polona Kovač, društvo Ključ.

V UKOM-u po drugi strani menijo, da se izobraževalni projekti v času epidemije ne morejo izvajati, da pa bi bilo smiselno vso energijo usmeriti v ozaveščanje glede nevarnosti koronavirusa. Izpostavljajo, da so bila samo sredstva, namenjena podnaslavljanju, porabljena do konca marca. Pričakovali so, da bodo nevladne organizacije to razumele, vendar aneksa ni podpisala nobena. Nadaljnje rešitve bodo iskali v okviru pravnih možnosti.

Izvršni direktorici Slovenske filantropije se argumenti za podpis aneksa ne zdijo opravičeni. “Se mi zdi, da je to na nek način bolj simbolni napad na demokratično odločanje o prerazporeditvi sredstev. Z zamenjavo vlade se ne začne vse spet z nule. Mi vendar imamo ustavo, pravila, smo demokratična družba in če se nekaj sklene, je to posel, ki ga je treba izpeljati.”

V Centru nevladnih organizacij CNVOS so prepričani, da gre predvsem za pritisk na nevladne organizacije. Nevladnim organizacijam je dopis poslalo tudi ministrstvo za zunanje zadeve. Tem, ki izvajajo projekte mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči, je poslalo dopis, v katerem jih je obvestilo, da morajo preoblikovati aktivnosti v okviru tekočih projektov, s katerimi se 20 odstotkov aktivnosti nameni boju proti koronavirusu.

“Šlo je za sicer vljudno formuliran ultimat, ki pa je organizacije postavil pred izvršeno dejstvo,” je povedal Goran Forbicci, CNVOS.

Direktor CNVOS Goran Forbicci izpostavlja, da 20 odstotkov, ki so jih nevladne organizacije morale preusmeriti, skupaj znese samo 60 tisoč evrov. “To ni znesek, s katerim bi se Slovenija kakorkoli lahko hvalila. S tem ni mogoče doseči nekih pomembnejših učinkov v spopadu z epidemijo. Pričakovali bi, da bi država za to namenila dodatna znatna sredstva, ne pa da jih je vzela nevladnim organizacijam, za katere 20 odstotkov pomeni poseg v finančno konstrukcijo in ogroža doseganje ciljev. Ti projekti tudi niso medicinske narave in nevladne organizacije niso strokovnjak za spopad z epidemijo.”

Ana Kalin iz Foruma za enakopraven razvoj opozarja, da veliko vlad izkorišča situacijo za to, da krati svoboščine in pravice.“Če danes vse namenimo za Covid, pozabimo pa na ostale humanitarne krize, kot so kolera, malarija, aids, in na razvojne izzive, kaj bomo dejansko s tem naredili na dolgi rok? Se bomo čez nekaj let spet spraševali, od kod prihaja več migrantov, ker si želijo boljšo prihodnost? Vsak dan od lakote umre 25.000 ljudi, kar znese malo več kot 9 milijonov vsako leto. Naš projekt v Ugandi je namenjen zagotavljanju prehranske varnosti. Uporabniki so večinoma begunci in najbolj revno ugandsko lokalno prebivalstvo. V Ugandi je največji problem lahkota.”

Goran Forbicci meni, da gre za tipanje terena, ali bodo javnost in nevladne organizacije te vladne poteze, ki jih vidijo kot neke vrste opozorilo, sprejele brez odziva.

K boju proti epidemiji, še posebej blažitvi učinkov na gospodarstvo, želi prispevati tudi Ministrstvo za okolje in prostor. Za sodelovanje v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja bodo nevladne organizacije morale dosegati izjemno visok prag. Pogoje za sodelovanje v postopkih, v katerih se presojajo tudi vplivi na okolje, bo po njihovem mnenju skoraj nemogoče doseči. Predsednik društva Eko krog Uroš Macerl pravi, da z omejevanjem nevladnih organizacij nadzor nad zakonitostjo in okoljevarstveno sprejemljivimi postopki pade. “To je tako, kot če bi s totalnim herbicidom poškropil travnik. Potem nimaš več nič. Vzeli so totalni herbicid in poškropili nevladne organizacije, tako so se tega lotili.”

Z ministrstva za okolje in prostor so nam poslali odgovor, v katerem opozarjajo, da majhne nevladne organizacije pogosto zlorabljajo svoj položaj in blokirajo nekatere investicijske projekte. Obžalujejo“napačno razumevanje CNVOS, hkrati pa odločno zavračajo njihovo navedbo, da vlada želi potihem omogočiti investicije v okolju škodljive projekte.” Navajajo ministra Andreja Vizjaka z obiska HE Brežice: “Seveda pa ne smemo dovoliti, da lahko brez utemeljenih razlogov posameznik blokira tak projekt, kot smo priča v primeru HE Mokrice, ko se brez resnih vsebinskih razlogov že pet let vrtimo v krogu pridobitve okoljevarstvenega soglasja za ta projekt.”

Na CNVOS poudarjajo, da graditve hidroelektrarn na Savi niso ustavile nevladne organizacije, ampak sodišče. “Nevladne organizacije so na sodišču uspele dokazati, da postopek ni tekel tako, kot bi moral. Ne vem, kako bi lahko kdorkoli komurkoli, še zlasti pa nevladni organizaciji očital, da je ustavila postopek, ki je evidentno nezakonit,” pravi Goran Forbicci.

V nevladnih organizacijah so prepričani, da je ministrstvo nevladnim organizacijam postavilo nedopustne pogoje. “Nezakonito je postaviti pogoje za delovanje za nazaj in določiti, da je javno treba prikazati članstvo. Nobenega članstva ne bomo prikazovali. Zame je to nezakonito. Naj politične stranke javno prikažejo svoje članstvo. Od zavodov recimo zahtevajo, da imajo najmanj tri zaposlene za poln delovani čas z najmanj sedmo stopnjo izobrazbe določene smeri. Potem pa se vprašajmo, ali ima minister pravo smer izobrazbe, ali jo imajo vsi na Arsu in Mopu. To ni samo pritisk, namen je popolno onemogočanje delovanja nevladnih organizacij,” meni Uroš Macerl, Eko krog.

“Te aktivnosti prepoznavamo kot signal, usmerjen proti neodvisnim nevladnim organizacijam. To precej spominja na to, kar se dogaja na Madžarskem,” vidi dogajanje Tereza Novak.

Zgodovinar s Srednjeevropske univerze v Budimpešti Luka Lisjak Gabrijelčič meni, da nismo priča takemu napadu na civilno družbo, kot so ga doživeli na Madžarskem, kjer je bila zgodovinsko civilna družba vedno veliko šibkejša kot v Sloveniji.

“Gre za širšo splošno politiko, ki jo najdemo pri desničarskih strankah, tudi takih, ki niso nujno na radikalni poziciji, kot je Orbanova. To je dinamika, ki bolj spada v običajen trk političnih interesov, kjer logično desno-sredinske stranke zagovarjajo pozicije, ki so bolj v liniji kapitalskih interesov. Logika, ki smo jo videli na Madžarskem, je veliko bolj agresivna in gre veliko dlje. Gre za kriminalizacijo nevladnih organizacij.”

Luka Lisjak Gabrijelčič opozarja, da se v trenutku velike koncentracije moči izvršne oblasti tudi drugod po Evropi vlogi civilne družbe ne bi smele odreči. Nevladne organizacije so pomemben steber demokratične družbe.

V oddaji iz serije Okolje ne pozablja smo potegnili črto pod prve štiri oddaje, torej onesnaženost Celja, Bele krajine, Mežice in Anhovega. Da ne bi pozabili. Izpostavili smo tudi, da to še zdaleč niso edina problematična območja, ki vplivajo na zdravje ljudi, pa tudi, da Slovenija še vedno nima niti evidence teh območij.

Celje, Bela krajina, Mežica in Anhovo še zdaleč niso edina problematična območja, ki vplivajo na zdravje ljudi, evidence pa Slovenija nima

V tokratni oddaji iz serije Okolje ne pozablja smo potegnili črto pod prve štiri oddaje, torej onesnaženost Celja, Bele krajine, Mežice in Anhovega. Da ne bi pozabili. Izpostavili smo tudi, da to še zdaleč niso edina problematična območja, ki vplivajo na zdravje ljudi, pa tudi, da Slovenija še vedno nima niti evidence teh območij.

Število področij, ki imajo lahko zdravstvene posledice, je veliko, pravi predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak.

“Gre za obsežnejša področja, kot so Mežiška dolina, Celjska kotlina, Bela krajina, celotna Vrhnika z okolico, področje Salonita v Anhovem, kjer so deloma vključena tudi Brda, pa vse do Tolmina in Gorice. Potem so področja naravnih ogroženosti. Na idrijskem področju se izloča ogromno živega srebra. V Postojni, predvsem Postojnski jami, kraških jamah in nekaterih rudnikih je zelo veliko ioniziranega sevanja. Ob tem so še mikro področja v okolici tovarn, kjer so zakopani sodi. To je recimo tovarna na Primorskem, ki uporablja nevarna organska topila. Obiskala sem tudi tovarno, ki uporablja organska topila, na Gorenjskem. Nikakor ne smemo pozabiti področja, kjer je šlo in v določeni meri še gre za splošno uporabo pesticidov in herbicidov. Po Sloveniji imamo na primer rdeče točke atrazina.”

V osnutku nacionalnega programa varstva okolja so prvič kot posebna kategorija omenjena v preteklosti prekomerno onesnažena območja. Vendar smo zdaj šele v skrajno zaskrbljujoči fazi evidentiranja, dodaja Dušan Plut. To pomeni, da v tem trenutku Slovenija nima evidence, preglede nad tem, kakšna je stopnja onesnaženosti na najbolj degradiranih območjih. Predvideva se priprava metodologije za določitev vrstnega reda sanacije območij in med temi območji ni nikjer na primer Zasavja, Bele krajine z območjem onesnaženosti s PCB, ni Anhovega, Idrije, Jesenic, Šaleške doline.

“Tukaj smo v gromozanski zamudi in zelo me skrbi, ker ta onesnaženost okolja ne povzroča samo probleme v bivalnem okolju, ampak dejansko pomeni vse večje zdravstveno tveganje. Mislim, da si tega ne bi smeli privoščiti. V nacionalnem programu varstva okolja bi ta območja morala biti postavljena kot prioriteta.”

Namestnica Varuha človekovih pravic Kornelija Marzel se strinja, da ne gre samo za pravico do zdravega življenjskega okolja. Gre tudi za pravico otrok, ki so jasno zapisane in definirane, pa tudi za pravico vsakega posameznika, da dostojno živi v življenjskem okolju, ki mu bo tudi zagotavljalo moralno pravico do ene največjih pravic, to je pravica do zdravja.

Po proizvodnji azbesta danes v Anhovem sosežigajo odpadke. Prelomljene obljube, dvom o meritvah, smrad, predvsem pa težke bolezni se že kažejo tudi v izseljevanju mladih.

Po proizvodnji azbesta danes v Anhovem sosežigajo odpadke. Prelomljene obljube, dvom o meritvah, smrad, predvsem pa težke bolezni se že kažejo tudi v izseljevanju mladih

Gorazd Rečnik se je v tokratni seriji Okolje ne pozablja odpravil v dolino Soče. Problematiko sosežiga odpadkov v Anhovem, kjer imajo grozljivo dediščino proizvodnje azbesta, smo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli obravnavali že večkrat. Danes tam sosežigajo odpadke.

ZdravnicaNevenka Mlinar pravi, da je Salonit namreč prek pooblaščene odvetnice pritiskal na lokalne zdravnike. Zdaj je prvopodpisana pod poziv zdravnikov odločevalcem k odgovornejšemu odnosu do problematike okolja in opozorilo o vplivih onesnaženega okolja na zdravje ljudi v Soški dolini. Podpisalo se je skoraj 600 zdravnikov in 8.000 prebivalcev.

“Po zadnjih podatkih, ki so bili predstavljeni v državnem zboru, je bilo več kot 3000 bolezni priznanih v okolici cementarne zaradi azbesta. Zdravstveno stanje teh bolnikov je zelo hudo. Mislim na mezoteliom pljučne ali trebušne mrene, pojavljajo se tudi raki na drugih organih.” 

Obolevajo tudi mlajši. Toda dejstva zanikajo celo nekateri politiki, ki pravijo, da je verjetnost za nastanek raka v Soški dolini danes enaka kot kjerkoli drugod v Sloveniji. S tem pa se ne strinja Nevenka Mlinar, saj podatki z Onkološkega inštituta kažejo, da je pojavnost rakavih celic na tem območju veliko večja.

Kljub grozljivim posledicam proizvodnje azbesta v Anhovem danes sosežigajo 89 vrst odpadkov, od tega 17 vrst nevarnih. Pretežno iz tujine.

“V Anhovem kurijo tuje in naše odpadke. V okolje gredo tako številne škodljive snovi, ki imajo negativen vpliv na zdravje prebivalcev. Kakšne bodo posledice, medicina ne zna opredeliti, zato smo zdravniki naše regije in tudi s cele Slovenije pozvali ključne oglaševalce, naj se do zdravja in življenja ljudi odgovorno obnašajo. Naj zaščitijo bolnike, ki živijo v naši dolini. Žal mejne vrednosti ne zagotavljajo varnega in zdravega okolja, posebno ne za to dolino, v kateri so številni še oboleli zaradi azbesta in so zaradi tega toliko bolj ogroženi kot zdravi ljudje.” –Nevenka Mlinar

Življenje okoliških prebivalcev, je onesnaževanje zelo močno zaznamovalo.

“Vsakomur, ki živi na tem območju, je jasno, da kar se dogaja v Salonit Anhovo, ima vpliv na okolje. Ljudje zaradi smrada ne morejo izvajati zunanjih aktivnosti, ne morejo odpirati oken. Tudi v zadnjih desetih letih je kraj stagniral, ostali smo brez pošte, banke, ljudje se izseljujejo. Vodstvo ne živi tukaj. Tisti, ki lahko, se izselijo. Mi vse kupujemo. Zelenjava, ki pride iz Španije, je bolj zdrava od te, ki raste tukaj v našem okolju.”– Mateja Sattler, članica društa EKO Anhovo

V tovarni zagotavljajo, da uporabljajo najboljšo razpoložljivo tehnologijo, vendar okoliških prebivalcev to ne pomirja.

“Oni imajo lahko najboljšo tehnologijo, ampak to je za ljudi, ki še vedno čutijo posledice azbezsta, premalo. Težka industrija v to okolje ne sodi.” –  Mateja Sattler

V tokratni oddaji iz serije Okolje ne pozablja opozorjamo na onesnaženost s svincem v Mežiški dolini. Svinec med drugim vpliva na živčni sistem in niža inteligenčni kvocient. Onesnaževanje s svincem se še kar nadaljuje.

Škodljivi učinki svinca vplivajo na inteligenčni kvocient otrok in njihov centralni živčni sistem, odrasli pa težave zaznavajo predvsem na ledvicah, bolečinah v trebuhu, več je tudi spontanih splavov

V tokratni oddaji iz serije Okolje ne pozablja Gorazd Rečnikopozarja na onesnaženost s svincem v Mežiški dolini, ki se še kar nadaljuje. Svinec predstavlja grožnjo zdravju tamkajšnjim prebivalcem, predvsem pa otrokom, ki so najbolj občutljiva skupina populacije.

“Pri otrocih se škodljivi učinki svinca kažejo predvsem na inteligenčnem kvocientu ter na centralnem živčnem sistemu. Odrasli pa učinke svinca občutijo na ledvicah, bolečinah v trebuhu, celo rast je lahko manjša. Pojavljajo se tudi težave pri razmnoževanju, več je spontanih splavov.” – Matej Ivartnik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje

Najvišje izmerjene vrednosti svinca v krvi otrok so zelo zaskrbljujoče. Po besedah Ivartnika so najvišje ocene iz preteklih let pri otrocih, ki so mlajši od sedem let, dosegale do 400 mikrogramov na liter krvi, 50 mikrogramov pa je najvišja vrednost, ki so si jo za cilj zastavili na NIJZ-ju.

“Na Koroškem imamo mlade, ki so perspektivni kader naše družbe, pa se zaradi zdravstvenih težav, ki jih povzročajo težke kovine, ne razvijejo popolnoma oziroma do tistih rezultatov, ki bi jih v drugačnem okolju imeli.” –Janez Rotovnik, občinski svetnik

Predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak dodaja, da analiz za inteligenčni kvocient v Sloveniji nimamo, se pa glede na ameriške raziskave niža.

“Če imaš razred tridesetih otrok, pri vsakem otroku pa imaš v poprečju zmanjšanje inteligenčnega nivoja za šest inteligenčnih točk, imaš potem 6×30 izgube. Američani so tako izračunali, da se s tem siromaši inteligenca, če to dovoljujejo.”

Občinski svetnik Janez Rotovnik opozarja, da v Mežiški dolini ni civilnih iniciativ, ki bi naslavljale problem svinca in da pomanjkanje sredstev pri sanaciji ni edini problem.

“V Zgornji Mežiški dolini se spet odpirajo odlagališča svinčeve rude, material pa se razvaža in uporablja v gradbene namene. Drug problem pa je, da je pri sanaciji državne ceste prišlo do izkopa velikih količin peska iz reke Meže. Kupi tega materiala so bili na prostem, veter je to odpihoval in te prašnate delce odnašal po dolini. Ta material se je prosto razvažal po Koroški in nekateri ljudje ga imajo doma, kjer ga uporabljajo. To je zelo strupena zadeva, ki bi jo morali odpeljati na deponijo, pokriti z zemljo in sanirati.”

Predstojnica kliničnega inštituta Metoda Dodič Fikfak se v zvezi s težavami v Zgornji Mežiski dolini spominja tudi mednarodnega simpozija o svincu, ki so ga organizirali v Sloveniji.

“Tuji predavatelji so v nas strmeli, saj so v tem videli eksperiment na otrocih. Svinec nam podobno kot drugi polutanti mejo dovoljenosti niža. Več kot veš, bolj se niža.”

V oddaji iz serije Okolje ne pozablja tokrat o problemu PCB-ja v Beli krajini. Dušan Plut, ki je v osemdesetih razkril izjemno presežene vrednosti enega najbolj škodljivih organskih onesnaževal v reki Krupi, je prepričan, bi temu problemu morali namenjati bistveno večjo pozornost. PCB se razgrajuje zelo počasi, vendar se s tem problemom v Beli krajini danes sistematično ne ukvarja nihče. Gre za nekakšen tabu.  

V osemdesetih in devetdesetih letih je bilo tveganje glede zbolevanja za rakom na žolčniku za ženske na tem območju štirikrat večje, študije so pokazale tudi napake v razvoju zobne sklenine

V oddaji iz serije Okolje ne pozablja tokrat o problemu PCB v Beli krajini. Dušan Plut, ki je v osemdesetih razkril izjemno presežene vrednosti enega najbolj škodljivih organskih onesnaževal v reki Krupi, je prepričan, bi temu morali namenjati veliko večjo pozornost. PCB se razgrajuje zelo počasi, vendar se s tem problemom v Beli krajini danes sistematično ne ukvarja nihče. Gre za nekakšen tabu.

“Ta zgodba ima dolgo zgodovino. Tovarna Iskra v Semiču je izdelovala kondenzatorje, ki so jih uporabljali kot sredstvo za poliklonirane bifenile. Ti se uvrščajo v skupino strupov, primerljivih z furanom, dioksidom in težkimi kovinami. Odpadne kondenzatorje so potem nezakonito odlagali v številne kraške vrtače. PCB se je začel izcejati v kraško podzemlje in je prišel na površje v izviru Krupe, ki naj bi sredi osemdesetih let postal glavni vir oskrbe z vodo.”

Ob razkritju smo morali poiskati tudi mednarodno zaščito, se spominja Dušan Plut. Njegovo doživljanje afere s PCB v osemdesetih:

Kot opisuje Plut, so bile te koncentracije tako visoke, da se je to območje Krupe uvrščalo med območja na svetu, na katerih so bile koncetracije PCB najbolj presežene. Tako so se med prebivalci Bele Krajine začeli pojavljati zdravstveni problemi. Novejše raziskave kažejo, da se te koncentracije v reki Krupi zelo počasi zmanjšujejo, zdravstveno tveganje pa je še vedno tu.

Vplivi PBC, ki sodi pod prvo skupino rakotvornosti, so prepoznavni predvsem po kožnih spremembah, pravi predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak in dodaja, da je problem PCB-ja v tem, da je razpolovna doba dolga tudi do 50 let.

“PCB je kancerogen in povzroča tudi vrsto drugih obolenj. Me drugimi jetrno cirozo, ki je zelo podobna cirozi pri uživanju alkohola. V Beli krajini je bilo vedno več ciroze jeter, vendar so našim trditvam oporekali, čeč da je to področje cvička. Brez konkretnega podatka o izpostavljenosti je težko vedeti, ali je ciroza od cvička, PCB ali obojega.”

V Beli krajini so nazadnje naredili raziskave leta 2010, pravi predstojnica območne enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje Novo mesto Bonia Miljavac. 

“Od takrat naprej ni bilo več raziskav glede zdravstvenega stanja tam živečih ljudi. Vse do zdaj nekako ni bilo denarja za to.”

Nekaj analiz pa je bilo kljub temu narejenih.

“Zanimiva je analiza pojavnosti raka, ki je pokazala, da je za ženske na tem območju v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja veljajo štirikrat večje tveganje, da bodo zbolele za rakom žolčnika. To tveganje pa se je potem zmanjšalo in ni bilo več odstopanja. V letih od 2007 do 2009 je bilo opravljeno tudi merjenje kemikalij v organizmih. Pokazalo se je, da je obremenjenost prebivalstva s PCB bistveno višja. Študija na zobeh je pokazala večje napake v razvoju zobne sklenine. Nekaj podatkov je, vendar PCB lahko vpliva na več funkcij v telesu.”

PCB se v organizmu kopiči, zato se predvsem odsvetuje uživanje rib iz Krupe in Lahinje.

“Pri uživanju živil živalskega izvora imamo možnost, da v naše telo naenkrat pride večja koncentracija PCB.” –Bonia Miljavac

Predsednik društva Proteus – gibanja za naravo in okolje Bela krajina Niko Šuštarič pravi, da se kljub priporočilom, naj država poskrbi za opazovanje tega pojava in naj se delajo analize živil, da bomo lahko ocenili, koliko PCB še pomeni nevarnost za ljudi, ni zgodilo nič.

“Danes na ministrstvu za okolje komaj še vedo za problem.”

Do leta 1987 so vse večje zaloge PCB iz vrtač spravili v betonski sarkofag in država je sprejela obvezoznost, da bo zanj skrbela in več kot 30.000 kubikov materiala odpeljala stran. To se ni zgodilo. Domen Leštan z biotehniške fakultete pravi, da gre za star sarkofag in da je vprašanje, koliko je še vodotesen.

“Vsi ti materiali imajo neko življenjsko dobo. Problem je, če se strup začne odcejati v okolje.”

Ta prostor je nevaren za nas, pravijo celjski otroci. Živijo s svincem, kadmijem, cinkom, kromom, ...

Ta prostor je nevaren za nas, pravijo celjski otroci. Živijo s svincem, kadmijem, cinkom, kromom, ...

V prvi oddaji iz serije o degradiranih območjih Okolje ne pozablja smo obiskali prebivalca Bukovžlaka s kronično ledvično odpovedjo, ki jo povzroča kadmij. Franc Cajhen živi v naselju ob vzhodnem robu Celja, okolju, kjer je veliko svinca, kadmija, cinka, kroma, niklja in bakra.

“Vsi oboleli imamo težave s ščitnico, ali pa z rakom na pljučih ali črevesju. Še konji v tem okolju niso zdržali niti eno leto. Sam imam preveč kadmija v telesu, popuščata mi ledvici … Zemlja je zastrupljena, nič več ne gojimo. Včasih smo to hrano jedli.”

Franc poudarja, da se ljudje, ki prihajajo v ta kraj, ne zavedajo, v kako zastrupljenem okolju bodo živeli. Cvetka Ribarič Lasnik z Inštituta za okolje in prostor ob starih bremenih poudari tudi aktualno onesnaževanje.

“Vsi onesnaževalci naj bi delovali v mejah normale. Ampak mejo normale smo si sami postavili. Ni industrije brez emisije. Tudi če je v mejah normale, emisija je. Tudi nevarnih rakotvornih substanc, ki se spuščajo v zrak.”

Nevarne vplive težkih kovin zelo dobro pozna predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak, ki pravi, da kadmij povzroča kronično odpoved ledvic. Zdravnica z nacionalnega inštituta za javno zdravje iz Celja Simona Uršič pravi, da raziskave zemljin in vrtnin kažejo povečane vsebnosti določenih težkih kovin že od devetdesetih let naprej.

“Otroci še niso do konca razviti. Tudi njihova odpornost je manjša. Če gledamo vnos hrane, vode in vdihane zraka na telesno težo, je pri otroku večji kot pri odraslem človeku.” 

Boris Šuštar iz civilnih iniciativ Celje izpostavlja, da lokalna skupnost ve za zastrupljene igralne površine v vrtcih že od leta 2005, ampak so s sanacijo začeli šele lansko leto.

“Trenutni dobički podjetij niso nič v primerjavi s tem, koliko bo stala zdravstvena oskrba bolnih ljudi.”

Simon Zajc pravi, da je država vrtce morala razglasiti za degradirano območje, da je sploh lahko vstopila v sancijo, ki bi jo morala narediti občina. Okoljski minister, ki opravlja tekoče posle, pravi, da bo država nujno morala začeti izterjevati onesnaževalce.

“Kjer so onesnaževalci ali njihovi pravni nasledniki znani, bomo morali iti naprej brez usmiljenja. Ker to, kar se dogaja zdaj, da vse krije proračun, od Ekosistemov naprej, se mora nehati. Vsi, ki onasnežujejo, morajo vedeti, da bodo za to finančno odgovarjali.” 

Domen Lestanz biotehniške fakultete v Ljubljani poudarja, da strupene kovine vnašamo prek vode, hrane in prahu.

“Tla so podvržena vetrni eroziji, saj gre v Celju za odprte, velike površine. Prebivalci pa vse to dihajo. Nujna bi bila celovita rešitev za celotno celjsko območje, ne samo stare cinkarne.” 

Poplave Drave v Podravju so od leta 2012 do danes povzročile že za skoraj 100 milijonov evrov škode na kmetijskih površinah, nihče razen kmetov in kakšnega župana pa se ni pretirano vznemirjal. Kaj šele ukrepal.

Poplave Drave v Podravju so od leta 2012 do danes povzročile že za skoraj 100 milijonov evrov škode na kmetijskih površinah, nihče razen kmetov in kakšnega župana pa se ni pretirano vznemirjal. Kaj šele ukrepal.

Povodenj ob Dravi je novembra lani poškodovala približno tisoč hektarjev njiv in travnikov. Trajno škodo je pustila na nekaj deset hektarjih. S predstavniki ministrstva za kmetijstvo ter okolje in prostor so sicer imeli sestanke, kaj več pa ne, čeprav so poplave v Podravju od leta 2012 do danes povzročile za skoraj 100 milijonov evrov škode na kmetijskih površinah. Novinarka iz spodnjega Podravja Gabrijela Milošič ugotavlja, da bi morali ne le kmetje, temveč vsi prebivalci ob Dravi, zlasti od Ptuja proti hrvaški meji, biti plat zvona.

Predstavnik civilne iniciative kmetov zoper poplave Drave Darko Dobnik je prepričan, da so bile v Podravju poškodovane najboljše njive. Po njegovih besedah najhuje šele prihaja:

“V Sloveniji bomo postali ozko grlo, Avstrija bo do meje vse uredila, Hrvaška že ureja protipoplavno varnost, mi pa smo pozabljeno področje in če ne bomo striktno zahtevali, da se porečje Drave od Maribora do Središča ob Dravi uredi, da bo standard tak, kot za ostale občane ob rekah v Sloveniji, ne bo miru.“

Ne le kmetje, tudi na Dravskih elektrarnah menijo, da bi že lahko oziroma morali ukrepati. Direktor Dravskih elektrarn Andrej Tumpej:

“Potrebno je zagotoviti pretočnost z večjim koridorjem, odstranjevati zarast … Ni kritična samo struga, nekatera mesta so kritična, tam pride do izliva vode, ki povroči škodo. Mislim da bi z nekaterimi parcialni ukrepi lahko zmanjšali ta izliv vode iz reke Drave, vsaj pri teh vsakoletnih visokih vodah.”

Struga Drave pri nas namreč ni očiščena, čeprav Dravske elektrarne v Vodni sklad letno prispevajo milijone evrov, dodaja Trumpej.

Mitja Horvat, župan občine Duplek in predsednik lani ustanovljene delovne skupine poplave ob Dravi meni, da je treba zagotoviti stalen vir financiranja za te ukrepe. Dokler bo Drava tekla, bodo Dravske elektrarne imele od tega prihodek in del tega prihodka mora biti namenjen vzdrževanju porečja na našem območju, ne pa v integralni proračun.

Ne glede na milijonske zneske, ki jih prispevajo Dravske elektrarne, večjih protipoplavnih ukrepov ob Dravi pri nas ni bilo. So se pa protipoplavne zaščite po stoletnih poplavah novembra 2012 intenzivno lotili v obeh sosednjih državah, v Avstriji in na Hrvaškem. Na avstrijskem Koroškem ob mestu Labot, ki je bilo pred osmimi leti hudo poplavljeno, so severni sosedje že skoraj dokončali protipoplavni zid.

Resno so se protipoplavne zaščite ob Dravi lotili tudi na Hrvaškem. V tamkajšnji občini Cestica v vasi Virje-Brezje tik nasproti Ormoža ob Dravi zadnje leto raste protipoplavni zemeljski nasip. Štiri kilometre dolg zemeljski nasip gradijo od lanskega poletja, dela so na polovici, pojasnjuje načelnik hrvaške občine Cestica Mirko Korotaj:

“Avgusta lani smo začeli graditi nasip in dela bodo končana v 24 mesecih, se pravi avgusta 2021. Že zdaj se vidi, da dobro napredujejo, da je že pol narejenega, tako da smo lahko prepričani, da bo vse dokončano v roku. Zahvala za to gre dobremu načrtovanju in trudu podjetja Hrvaške vode, ki vodi ves projekt.”

Z nasipom bodo protipoplavno zaščitili več 100 hiš in gospodarskih poslopij v vasi Virje – Brezje, ki so bile v občini Cestica poplavljene ob stoletnih vodah leta 2012 in ki jih pogosto prizadene tudi jesensko deževje. Korotaj pravi, da so o gradnji nasipa prebivalstvo obveščali in se z njimi posvetovali. Drugače niti ne gre, poudarja Tomislav Jarmič s komunalnega oddelka Varaždinske županije:

“Treba je bilo prisluhniti lokalni skupnosti. Stvari se namreč rešujejo v občinah, v mestih. Država ima lahko kdaj celo več informacij in včasih je treba delovati že prej, ampak ljudje so tisti, ki imajo težave. Zato mora država poslušati, kaj se dogaja na terenu, da bi lahko težave rešili.”

V Sloveniji pa večina naših sogovornikov, ki živijo in delajo ob Dravi o tem, kakšni so protipoplavni načrti pri nas, ne vedo nič ali bore malo. Na Direkciji za vode pisno pojasnjujejo, da je Slovenija skupaj s Hrvaško sodelovala v evropskem projektu Frisco 1, kjer je pridobila štiri milijone evrov za pripravo ali dopolnitev strokovnih podlag. Polovica zneska – torej dva milijona evrov –  je šlo Sloveniji. V nadaljevanju projekta Frisco 2 oziroma 3, vrednega 3, 4 milijone evrov naj bi izvajali projekte na Kolpi in Dravi. Od 15. avgusta do 30. novembra letos naj bi pod gradom Borl za slab milijon evrov začeli urejati dodatni rečni rokav, so zapisali na Direkciji za vode.

Avstrijci so torej s protipoplavnimi ukrepi ob Dravi pri koncu, Hrvati na pol poti. Slovenci pa … lahko le upamo, da do poplav še leta ne bo prišlo.

Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti.

Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti

Čeprav so bili na razpolago evropski milijoni, v Sloveniji dolgo ni bilo nobene volje za spremembo institucionalne kulture. Zdaj smo na prelomni točki, ko bomo začeli preoblikovati in zapirati nekatere posebne socialno-varstvene ustanove.

S procesom deinstucionalizacije bi pri nas morali začeti že zdavnaj. Za pot deinstitucionalizacije sta se zdaj odločila Dom na Krasu in CUDV Črna na Koroškem. Iz vsake od teh ustanov bodo v naslednjih treh letih preselili po 70 ljudi. V zavodu v Dutovljah, ki nudi storitve 171 stanovalcem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, v matični enoti biva 123 ljudi.

“Dom si v taki obliki, kot je, želimo zapreti in spraviti vse ljudi nazaj v skupnost. Življenje v našem domu ni človeka vredno.” – Matjaž Prelc

Direktor Matjaž Prelc opisuje, kako si zdaj v Domu na Krasu po dve kopalnici deli tudi 40 ljudi, ki živijo v prenatrpanih sobah.

“Smo leta 2020. Že toliko let se sprehajamo po vesolju in luni, tu pa se še zmeraj valjamo po blatu.”

Neizvajanje deinstitucionalizacije je kršitev konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, na kar opozarja tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Ljudje morajo imeti zagotovljeno svobodo izbire.

Čeprav so bila na voljo evropska sredstva, se Slovenija do zdaj ni lotila deinstitucionalizacije. Čehu Janu Pfeifferju, ki strokovnjak za deinstitucionalizacijo pomaga številnim državam, se to zdi nedojemljivo.

“Slovenija je bogata in civilizirana država, v neposredni bližini ima Trst, ki je vzor deinstitucionalizacije na področju duševnega zdravja. Mislim, da bi tako bogata in majhna država to lahko izpeljala z lahkoto. Predpostavljam, da manjkata primerno vodenje procesa in politična volja. Slovenske vlade dolgo sploh niso želele evropskega denarja, ki je bil na razpolago. Za naslednjo finančno perspektivo še ne vemo, koliko denarja bo za to namenjenega, upam pa, da bo Slovenija takrat bolje pripravljena. Mislim, da je Slovenija zamudila priložnost.”

Vodja projektov deinstitucionalizacije na inštitutu za socialno varstvo Andreja Rafaelič meni, da smo ujeli še zadnji trenutek v tej finančni perspektivi.

“Lahko bi šla ta perspektiva čisto mimo in ponovno ne bi nič naredili. Če bomo v Dutovljah in Črni naredili dober model deinstitucionalizacije, ki bo ljudem zares zagotavljal izbiro, je to odločilen trenutek za to, kako bo šla slovenska deinstitucionalizacija naprej.”

Namestnica direktorice Direktorata za socialne zadeve Valentina Vehovar poudarja, da projekta Doma na Krasu in Črna predstavljata prvi korak k postopni spremembi temeljev socialnega varstva. “Ta projekta bosta model, ki ga bo država uporabila tudi za preoblikovanje drugih institucij.”

Ministrstvo bo za deinstitucionalizacijo iz evropskih strukturnih skladov lahko počrpalo približno 60 milijonov evrov, za ta dva projekta bo namenjenih približno 18 milijonov evrov.

Pionir deinstitucionalizacije v Sloveniji profesor Vito Flaker meni, da institucije ne rešujejo uspešno problemov ljudi.

“Vedno znova slišimo, kako dolge so čakalne vrste za domove za stare, namesto da bi razmišljali o tem, kako ljudem omogočiti oskrbo v skupnosti. Obstajajo podatki, da se ob istih boleznih, istem družbenem-ekonomskem statusu, isti starosti življenjska doba v ustanovi zmanjša za pol. Deinstitucionalizacija je postala globalna platforma.”

Slovenija na tem področju zaostaja za drugimi državami. Na Češkem so s pomočjo evropskih strukturnih skladov zaprli že 30 posebnih socialno-varstvenih zavodov in v skupnost preselili 3.500 ljudi. V roku desetih let nameravajo psihiatrične bolnišnice povsem zapreti in jih nadomestiti z manjšimi enotami in skupnostnimi storitvami.

“Nismo še zaprli vseh institucij, smo pa pokazali, kaj je mogoče narediti. V skupnost smo preselili tudi ljudi s hudimi intelektualnimi in hkrati telesnimi ovirami. Tudi oni zdaj živijo v razmeroma normalnem okolju in uporabljajo skupnostne storitve. Pokazali smo, da je mogoče zapreti tudi velike psihiatrične ustanove. Imamo take primere, toda pred nami je še dolga pot.” – Jan Pfeiffer

V Italiji so deinstitucionalizacijo izvedli že pred desetletji, opisuje Roberto Mazzini, ki je svojo kariero psihiatra začel v zadnji fazi zaprtja psihiatričnih ustanov v Trstu.

“V Italiji smo zaprli vse psihiatrične bolnišnice. To je bil dolgotrajen proces, ki pa ni bil ustrezno podprt, ampak končali smo ga in zdaj teh bolnišnic nimamo več. Pred tremi leti smo zaprli celo forenzične oddelke … V Italiji imamo danes najmanj ljudi, ki so izolirani iz skupnosti v Evropi. In še ti so zaprti za omejen čas v splošnih bolnišnicah. Doživljenjsko ni zaprt nihče – ne ljudje, s težavami z duševnim zdravjem, ne hendikepirani ne starejši.”

Mezzina se spominja, kako so iz nekdanje psihiatrične bolnišnice San Giovanni izselili tudi bolnike z najtežjimi psihiatričnimi diagnozami.

“Celo bolniki, ki so jim naredili lobotomijo, z ustrezno podporo živijo v stanovanjih v bližini drugih ljudi. To je bila čudovita izkušnja. Ovreči je treba prepričanje, da potrebujemo za posebne ljudi posebne prostore.”

Kot psihiater je videl ogromno bolnikov, ki so hirali v institucijah. V skupnosti se je njihovo življenje spremenilo, največkrat na bolje.

“Spominjam se na primer mlade bolnice, ki je danes stara kakšnih 45, 50 let. Ko sem jo spoznal, je bila stara je 16 let. Bila je v grozljivem stanju. Bila je nasilna, razbijala je stekla, nismo mogli vzpostaviti stika z njo. Danes sama skrbi za svoj dom in upravlja s svojim življenjem. Pred kratkim sem slišal, da hodi celo sama na počitnice. Ljudje so zmožni narediti velike stvari, če vanje verjameš. Če jim zaupaš in te ne ustavlja strah, je mogoče narediti ogromno. Strah je največji sovražnik pri delu na področju duševnega zdravja. Če se ne bojimo teh, ki so drugačni in se nam zdijo čudni, potem smo lahko z njimi, jim zaupamo in računamo nanje pri uvajanju sprememb. Sprememb ni mogoče narediti zato, ker si direktor ali zdravnik, ampak zato, ker jih delaš skupaj z ljudmi.”

V kratki zgodovini samostojne Slovenije smo doživeli že številne absurde, ki so jih spisali uradniki. Žal so ti absurdi krojili usodo ljudi. In krojijo jo še danes. Prejšnji teden so Eritrejski prosilci za mednarodno zaščito opozorili na negativne odločbe, ki so jih prejeli pred novim letom. V njih je veliko izjemno nenavadnih ugotovitev. Pristojni organ na primer ugotavlja, da v Eritreji služenje vojaškega roka, ki traja nedoločen čas, uporabljajo kot sredstvo za pridobivanje delovne sile za celoten gospodarski sektor, da ujete dezerterje, ki jih brez dostopa do odvetnika obsodijo na vojaških sodiščih, lahko tudi izpustijo, če potrebujejo delovno silo, da je prisilno in obvezno delo koristno za skupno dobro.

V Eritreji služenje vojaškega roka, ki traja nedoločen čas, uporabljajo kot sredstvo za pridobivanje delovne sile za celoten gospodarski sektor, prisilno delo pa naj bi bilo koristno za skupnost

Pred novim letom je skupina eritrejskih prosilcev za mednarodno zaščito dobila negativne odločbe, v katerih je polno zelo nenavadnih trditev. V njih je denimo pisalo, da Eritreja izvaja kaznovanje zunajsodno, vendar prijete ljudi izpustijo, če potrebujejo delovno silo. Da je prisilno delo koristno za skupnost. Da zapornih kazni zaradi dezerterstva iz vojske, ki traja neomejen čas, ni mogoče šteti za pretirane. Da nehumano in poniževalno ravnanje v zaporih ni povzročeno namerno in podobno.

Eritreja velja za najhujšo afriško diktaturo, v katero mednarodne organizacije za človekove pravice nimajo vstopa. Metka Naglič iz Amnesty International Slovenija:

“V Eritreji je situacija slaba že zelo dolgo. K sreči so sicer z Etiopijo sklenili mirovni spozazum leta 2018, ampak pozitivno lahko izpostavim le to, da za ljudi, ki bežijo čez mejo, ne velja več politika streljanja, torej da se te ljudi ubije. Jih pa še vedno aretirajo. Ena izmed posledic teh nesporazumov glede meje je bila ta, da so od leta 1995 imeli vojaški rok za nedoločen čas, ki je veljal za vse Eritrejce od 18. do 40. leta. Združeni narodi so potrdili, da to predstavlja suženjstvo.”

Po dekretu morajo v vojsko vsi, razen poročenih žensk, neporočenih mater in oseb, ki iz zdravstvenih razlogov niso sposobne za vojaško službo.

Guitom je star 41 let. V Slovenijo je prišel leta 2017 prek sistema relokacije iz Italije. V eritrejski vojski je bil prisilno dve desetletji. Spominja se, kako ni imel prav nobenih pravic, ni dobival plače, njegova družina, ki je ni smel niti obiskati, pa je živela v hudem pomanjkanju. Počutil se je kot v zaporu. Ko je pobegnil, so začeli groziti njegovi ženi, ki je potem prav tako morala zapustiti državo.

41 letni sogovornik meni, da so negativne odločbe, ki so jih pred novim letom prejeli nekateri prosilci za azil iz Eritreje, popolnoma nerazumne. Med temi, ki so jih dobili, je bil tudi Zeresenay. 21 letni Eritrejec razlaga, kako so ga pri 17 letih vpoklicali v vojsko. Pobegnil je, toda oblast je začela groziti njegovi mami, zato se je vrnil. Razmere v zaporu, kjer je v enem prostoru v slabih higienskih razmerah gnetlo več kot sto ljudi, so bile nehumane. Pobegnil je iz zapora, uspel je pobegniti tudi iz države. Če bi ga Slovenija zdaj vrnila, je prepričan, da bi ga kot dezerterja in ubežnika v najboljšem primeru ponovno čakala zaporna kazen.

V odločbi, na katerem je pečat slovenskega ministrstva za notranje zadeve, tudi piše, da so sankcije za dezerterje in ubežnike verjetno manj dramatične kot navajajo opazovalci in da splošno stanje v Eritreji in v zaporih, ki je sicer lahko nehumano in poniževalno, ni posledica namernega ravnanja države in prosilcu ni povzročeno namerno. Metka Naglič:

“To, da pristaneš v zaporu, ne da bi se proti tebi sprožil kakšen postopek, ne da bi tvoji bljižnji vedeli, kje si, in ne da bi vedel, do kdaj boš v zaporu, je nesposobno trditi, da to pa ni slabo.”

Eritrejci, ki so med prazniki prejeli negativne odločbe, so med drugim lahko prebrali, da slovensko ministrstvo za notranje zadeve zapornih kazni v Eritreji zaradi dezerterstva iz vojske, ki torej traja nedoločen čas, ne more šteti za pretirane, saj naj bi se v praksi zmanjšale na od šest mesecev do dve leti.

“Ljudje so prisilno vključeni v vojaški rok in država, oblast se ne drži zakonov. Eritrejci imajo resno skrb za svoje življenje, saj nihče od njih ne ve, kje bo pristal.”

Kaj pomeni zaporna kazen v Eritreji, je izkusila tudi 39-letna sogovornica. Njen mož je bil vojak. Ker je pobegnil, so zaprli njo. Med zaslišanji so jo tudi mučili. Zeresenay, ki je pomagal s tolmačenjem, je danes 39-letno Eritrejko spoznal na begunski poti. Pravi, da, glede na to, v kakšnem stanju je bila, ko je pobegnila iz zapôra, ni zares verjel, da ji bo uspelo preživeti.

Da so negativne odločbe popolnoma nerazumne, se strinja tudi 32-letni Abraham, ki je Slovenijo prišel konec leta 2018.

“Znano je, da v Eritreji vlada diktatura, da tam ni nobenih pravic, da ni demokracije. Številni ljudje so zaprti. Sam sem učitelj, poučeval sem matematiko in fiziko, vlada pa je zahtevala, da naj v roke vzamem puško. Nisem hotel postati vojak.”

Miha Blažič iz delovne skupine za azil, je prepričan, da nenaden novoletni paket negativnih odločb ni naključje.

40-letni Habte ima danes urejen status v Sloveniji. Skoraj polovico svojega življenja je bil prisiljen preživeti v vojski. Iz Eritreje je pobegnil leta 2015.

“Eritreja ni varna država. Na izbiro sem imel dve možnosti – smrt ali življenje. Ni lahko prečkati Sahare in Sredozemskega morja. Nihče se ne bi podal na tako nevarno pot, če bi bilo v Eritreji varno. Če bi bilo varno, bi živel tam.”

Na ministrstvu za notranje zadeve ocenjujejo, da so javni uslužbenci, ki delajo na področju mednarodne zaščite, ustrezno strokovno usposobljeni.

Podjetje SpaceX naj bi v kratkem nad Zemljo poslalo več kot 12 000 satelitov, skupno načrtujejo mrežo več kot 42 000 satelitov, s katero želijo Zemljanom kjerkoli na planetu ponuditi širokopasoven dostop do interneta. A v ozadju, svarijo nekateri, naj bi bili predvsem komercialni interesi gradnje novega komunikacijskega monopola, glasna so tudi opozorila astronomov, da bomo s tem zapravili starodavno vrednoto temnega nočnega neba.

Smo vkorakali v novo dobo komercializacije vesolja?

Podjetje SpaceX naj bi v kratkem nad Zemljo poslalo več kot 12 000 satelitov, skupno načrtujejo mrežo več kot 42 000 satelitov, s katero želijo Zemljanom kjerkoli na planetu ponuditi širokopasoven dostop do interneta. A v ozadju, svarijo nekateri, naj bi bili predvsem komercialni interesi gradnje novega komunikacijskega monopola.

Prvi, ki so ugotovili, da so načrtovane izstrelitve sporne, so bili astronomi. Astrofizičarka dr. Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici:

“Nasprotujemo, zato ker motijo naše znanstveno delo, tako v vidni svetlobi kot v radijskih valovih. Poleg tega celotnemu človeštvu jemljejo pogled na nočno nebo, ki ga bodo zdaj motile črtice, sledi, ki jih povročajo Starlink sateliti. To ne moti samo astronome, ampak bi moralo skrbeti celotno človeštvo. To bo še posebej prizadelo projekte, kjer iščemo spremenljive izvore na nebu – eksplozije zvezd, plinska raztrganja zvezd … tudi zaznavanje asteroidov. Asteroidi, ki bi lahko uničili celo mesto, so slabo poznani in sateliti bodo odkrivanje takih objektov zelo oteževali.”

Astrofizičarka Andreja Gomboc ob tem izpostavlja tudi varnostne razloge. Večja gneča v nižje ležečih orbitah bo pomenila tudi večjo možnost trkov, večja možnost trkov pa večje število vesoljskih smeti, ki bodo imele, posledično, še večjo verjetnost trčenja.

Da astrofiziki ne govorijo na pamet, potrjujejo tudi pretekle izkušnje, pripomni astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Tudi v preteklosti so v nebo pošiljali manjše komercialne konstelacije satelitov, ki so kljub drugačnim zagotovilom motile astronome.

“Slaba izkušnja je bil sistem satelitov, z imenom Iridium, kjer se je izkazalo, da oddajniki niso delovali, kot bi bilo treba, zato so ti močno onesnažili posamezne frekvence, ki so rezervirane za astronomijo. Ker Iridium ni bil komercialno uspešen, je nevarnost nekako mimo. Starlink ima bistveno krajše frekvence. V bližini so tiste frekvence, s katerimi so opazovali črno luknjo. Tako da ja, v bližini se lahko marskikaj zgodi, ampak zaenkrat še ni znano, kako se ti oddajniki obnašajo. Obstaja nevarnost onesnaževanja radijskih frekvenc.”

In čemu naj bi bila megainstalacija satelitov sploh namenjena? Dr. Iztok Kramberger z mariborske Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, kjer vodi Laboratorij za digitalne in informacijske sisteme, meni:

“Ideja ni nič novega, Musk mora hiteti, ker ga predpisi silijo v to situacijo, ker je zasedel precejšen del frekvenčnega sektorja. Kolikor je meni znano, za zdaj nimajo zagotovljenih zemeljskih terminalov. Naša izkušnja je bila vedno ta, da je vesolje bolj področje, kjer velja staro rimsko pravo – prvi prideš, prvi melješ. Po ameriško. Onweb, ki je bolj evropsko usmerjen, zaostaja, za Kitajce pa tudi vemo, da gradijo nekaj podobnega.”

Doba tako imenovane komercializacije vesolja je neizbežna

“Definitivno prihaja,”pravi Kramberger.Tukaj vidim težavo, da vsi ki ponujajo tehnologijo – mobilni trg, ki je trenutno eden najmočnejših – vsi, ki proizvajajo opremo, vidijo velike poslovne priložnosti, Starlink je ena od teh priložnost, vprašanje, ali se da to enostavno ustaviti. Če mene vprašate, ali je to dejanski interes omogočiti komunikacijo kjerkoli – mislim, da je bolj pomembno, da se izogneš posrednikom.”

Kako pa je z omejitvami, kdo izvaja na tem področju nadzor, kdo prevzame odgovornost v primeru škode? S pojasnili o mednarodnih dokumentih, ki se nanašajo na vesoljsko pravo, se nam je v studiu oglasila pravnica Katja Grünfeld, ki je ena od redkih strokovnjakinj za to področje pri nas.

“Pogodbenice so vedno države, ki morajo zagotoviti, da je določen organ znotraj njihove organizacije tisti, ki obravnava vse prošnje za izstrelitve in izdaja dovoljenja. V dotičnem primeru je izdala dovoljenje Amerika in zato bodo ZDA tudi morale izvajati nadzor nad temi dejavnosti. Če bo prišlo do nesreče, bo na mednarodni ravni odgovarjala Amerika. Ta pa lahko od zasebnih akterjev zahteva povračilo stroškov, če ima to v nacionalni zakonodaji.”

V prihodnjih letih bomo torej na nebo poslali več satelitov, kot smo jih kadarkoli doslej. Razlika bo tudi v tem, da bodo to sateliti, ki bodo tja gor potovali iz izključno komercialnih interesov.

****V prispevku smo z dovoljenjem avtorja objavili zvočni insert z videoposnetka na spletni strani YouTube avtorja Alyna Wallacea. V izvirniku je na voljo tukaj.

V Železnikih že več kot dvanajst let čakajo na celovite rešitve, ki bi zagotovile poplavno varnost v občini. Pristojni zagotavljajo, da projekt časovno še ni ogrožen, dokončan pa naj bi bil do leta 2023.

V Železnikih že več kot dvanajst let čakajo na celovite rešitve, ki bi zagotovile poplavno varnost v občini. Pristojni zagotavljajo, da projekt časovno še ni ogrožen, dokončan pa naj bi bil do leta 2023.

Dolgoročna poplavna varnost Železnikov je nujna, česar se po nekaj letih zaveda tudi država. Šest let po sprejetem državnem prostorskem načrtu so sicer stekli postopki za začetek graditve protipoplavnih ukrepov in premostitev dela regionalne ceste, a se je pred začetkom del zapletlo, saj je Upravno sodišče zaradi pritožbe razveljavilo okoljevarstveno soglasje.

Vodja projekta Rok Fazarinc, ki na tem dela že dvanajsto leto. kot strokovnjak trdo stoji za stališčem, da bodo ukrepi, ki so v skladu z zakonodajo, izboljšali poplavno varnost Železnikov. Ti naj danes ne bi bili pred ekstremnimi poplavami nič bolj varni kot leta 2007, ko je uničevalna ujma odnesla številna življenja.

“Poplavni nevarnosti je izpostavljen predvsem zgornji del Železnikov. Statistično lahko določamo varnost, kolikokrat se lahko v nekem obdobju nek dogodek zgodi.In na tem območju bi bilo v povprečju poplavljeno enkrat v desetih letih. Pa tudi nikjer drugje ni zagotovljena poplavna varnost, ni varovanih urbanih območij.”

Njihov cilj je, da zagotovijo varno življenje in normalno delovanje industrije na območju Železnikov. Ker vso vodo ne morejo spraviti skozi Železnike, je eden izmed ukrepov ta, da se del vode zadrži pod Zalim Logom. ki je tudi edino območje, kjer je dolina dovolj široka. Tako bodo ostalo količno vode lažje nadzirali.

V številne druge ukrepe, ki jih navaja Fazarinec, pa ne verjame odvetnica Marija Konjar, ki je s tožbo na Upravnem sodišču dosegla razveljavitev okoljevarstvenega soglasja ARSA. Konjarjeva vztraja, da načrtovana predstavitev regionalne ceste Podrošt-Češnjica in ureditev vodne infrastrukture niso ustrezne.

“Moj dvom je utemeljen v številkah dokumentov, ki so bili izdani ob državnem prostorskem načrtu in ob okoljevarstvenem soglasju. Iz teh dokumentov je razvidno, da se bo na območju ceste struga reke Sore zoožila iz sedanjih 15 na 11 metrov. Ostalo bo cesta, ki se predvideva, da se bo gradila kot izlivno območje. Vendar 11 metrov zabetonirane Sore ne bo prevajala stoletnih voda.”

Konjar ne nasprotuje zagotavljanju poplavne varnosti, ampak nevarnost vidi v gradnji ceste. Rešitev vidi v vzpostavitvi izlivnih območij. Tako bi po njenem mnenju lahko Sora prevajala dvestoletne vode.

Celotna vrednost projekta pa ni poceni, stala naj bi okoli 34 milijonov evrov, polovico denarja naj bi zagotovili iz evropskih sredstev. Tomaž Willenpartiz Direkcije za infrastrukturo, je odločen, da bodo projekt poplavne varnosti v Železnikih uresničili.

“Obe direkciji in oba ministrtva so se odločili, da bodo problem poplavne varnosti Železnikov rešili. Ali jih bodo rešili do leta 2023 ali kasneje, sploh ni pomembno. Rešili jih bodo. Odločili smo se, da bomo to naredili. In bomo.”

V letošnjem izboru oddaj Kje pa vas čevelj žuli bo svet hrematistične iluzije s svojimi toplimi in hkrati zelo ostrimi komentarji razblinil pater Karel Gržan, ki je prepričan, da se vse začne v odnosu do narave.

V letošnjem izboru oddaj Kje pa vas čevelj žuli je svet hrematistične iluzije s svojimi toplimi in hkrati zelo ostrimi komentarji razblinil pater Karel Gržan, ki je prepričan, da se vse začne v odnosu do narave

Mislite, da jaz nimam opozicije, zdaj ko sem to izrekel? Ali to pomeni, da se bom skril v našo sveto uniformo in kot papagaj ponavljal tisto, s čimer bom čim bolj pripadal naši misli?

V oddaji Kje pa vas čevelj žuli smo tudi letos raziskali številne teme, ki močno vplivajo na naša življenja. Izbor je komentiral pater Karel Gržan, oster kritik polarizacije in hrematizma.

Vse se začne v odnosu do narave

Živali po čustveni inteligenci neizmerno presegajo človeka, na vprašanje, ki dela težave nekaterim odločevalcem, jasno odgovarja Karel Gržan.

“V porabništvu so najprej na vrsti živali, sledi pa človek. Najprej so rekli, da živali nimajo duše. Bojim se, da bo prišel čas, ko bo nekdo izglasoval, da tudi določen sloj ljudi nima duše in je namenjen za porabništvo.”

Proces izobraževanja nas ne usposablja za zadovoljstvo v življenja

Gržana so živali reševale, ko je izgorel. To se mu je zgodilo že večkrat, saj ne zna reči ne. Pravi, da so nas vzgojili v uslužnost, popolno predanost. Navadili so nas pozabljati nase in misliti samo na druge. Še na številne druge načine so nas manipulirali – tako, da smo dobili odlično oceno, da so nam rekli, da smo pridni, da smo dovolj dobri. Če se temu korenčku pridruži še palica, če ne ustrezamo, je manipulacija popolna, dodaja.

Najhuje je, če posameznika osamijo in potisnejo v kot.

“Potem boš pregorel, obnemogel, poln občutkov krivde in zavračanja sebe. Ne sistema, ampak samega sebe, ker ne zmoreš ustrezati pričakovanjem.”

Gržan je trdno prepričan, da bi bil delež ljudi, ki so odvisni od snovi, kot je alkohol, veliko manjši, če bi bil naš proces izobraževanja usmerjen v vzgojo in pomoč človeku, da bo našel sebe.

Ljudje se umikajo v svet iluzije, saj se ne morejo soočiti z resničnostjo. Gržan poudarja gledanje resničnostnih šovov. Sam se je spraševal, zakaj toliko ljudi gleda nekaj, kar ne prinaša nobene vsebine: “Gledajo Kmetijo, ker se ne morejo soočiti s svojo lastno ‘štalo’.”

Jezusu statusa begunca ne bi priznali, ampak bi ga vrgli iz države

Gržanu se zdi nedopustno, kakšen odnos do migrantov podpirajo nekatere krščanske sredine.

“Veste, Jezus je bil migrant. Takoj po rojstvu je morala njegova družina zbežati. V Egiptu, v katerega so prebežali, mu gotovo ne bi priznali statusa begunca, saj v njegovi rojstni deželi ni bilo vojne. Torej je bil migrant in bi ga izgnali. Kako hinavsko: praznujemo božič, Jezusa pa izženemo. In če to zagovarja nekdo, ki se šopiri z nekakšno krščanskostjo, je to zame vrhunec hinavščine, najbolj prefinjena hinavščina. Kako lahko praznujemo božič, migranta – Jezusa – pa pošiljamo stran? Potem je božič samo nekakšen blišč, plehkost, zahodnjaška izrojenost, ne pa resnična prazničnost, ki lahko pride samo takrat, ko odpreš vrata svojega srca.“

Projiciranje strahov v drugačne

“Vsak človek ima pravico, da je objet, da čuti ljubezen, da je sprejet. Marsikdo najde to v odnosu moški – ženska, marsikdo v istospolnem razmerju. In kdo ima pravico komur koli reči, da se ne uresničuje v ljubezni, da nima pravice biti objet, sprejet, ljubljen? Kdo ima tukaj pravico soditi?! Kdo sem jaz, da bi tiste, ki ljubijo drugače, kakor koli poniževal, blatil, celo napadal, kot smo slišali?”

Gržan meni, da se je treba osredotočiti na navdihovalce, potrjevalce in zagovornike agresivnosti. Toda ti gospodarji, ki sprožajo agresijo, so v igri polarizacije, sistemu “naših in nenaših”, nedotakljivi.

“Mislite, da jaz nimam opozicije, zdaj ko sem to izrekel? Ali to pomeni, da se bom skril v našo sveto uniformo in kot papagaj ponavljal tisto, s čimer bom čim bolj pripadal naši misli? To je zame ponižujoče – ovohavanje, ali si ‘naš’. V institucijah, ne samo religioznih, vlada popolna paranoja. Nekateri samo ovohavajo, ali je ta še naš in v čem ni naš. Kako bi želel tem ljudem, da se vrnejo k sebi, k tisti notranji prijetnosti, izvirnosti. Mogoče so prav ti ljudje drugačni in se zelo bojijo drugačnosti, zato se v strahu tako enačijo z neko deklarirano sprejetostjo.”

Odpasti bodo morala sprenevedanja – ali pa tisti, ki se sprenevedajo

Gržan meni, da se bo cerkev morala soočiti še z veliko vprašanji. Tudi z veliko hinavščino pri spolnih zlorabah. Pravi, da je pred grehom posameznika greh ustanove.

“Se cerkev vpraša, ali je, preden je nekoga prisilila v celibat, preučila vse možne izkrivljenosti, ki se porodijo, ko ne zna kanalizirati te napetosti? Na začetku kanonskega prava piše, da nima nihče pravice uvajati običajev, ki bi bili proti naravnemu redu.”

Zadnje obdobje življenja je lahko veličastno, če si na to pripravljen

Glede evtanazije, ki smo jo omenili v eni izmed oddaj, opozarja, da je pri tem treba biti izjemno previden, hkrati pa pravi, da nima pravice, da bi presojal odločitve ljudi, ki izjemno trpijo. Najpomembnejše se mu zdi, ali znamo stati ob strani ljudem, ki doživljajo to obdobje življenja v hudih bolečinah.

“Glede evtanazije se odpira toliko vprašanj, ki bi jih bi bilo treba premisliti in spraviti v koncept človečnosti.”

Vse oddaje Kje pa vas čevelj žuli najdete tukaj.

Letošnji pridelek industrijske konoplje kmetom ostaja v skladiščih, da jih bo rigorozno uvajanje evropske regulative uničilo, skrbi tudi proizvajalce izdelkov z izvečki CBD-ja.

Letošnji pridelek industrijske konoplje kmetom ostaja v skladiščih, da jih bo rigorozno uvajanje evropske regulative uničilo, skrbi tudi proizvajalce izdelkov z izvečki CBD-ja

V zadnjih letih se je tako v Evropi kot pri nas razširila ponudba izdelkov, ki vsebujejo kanabidiol oziroma CBD. V Sloveniji je dovoljeno gojiti industrijsko konopljo za prehranske in industrijske namene, ker pa je Evropska komisija, ki ureja Katalog novih živil, januarja letos na zahtevo držav članic Evropske unije vanj vnesla tudi spremembe v zvezi s CBD-jem oziroma izdelki, ki vsebujejo ta kanabinoid konoplje, je tako med proizvajalci kot potrošniki zavladala zmeda.

Industrijska konoplja poleg THC-ja vsebuje tudi kanabidiol oziroma CBD ter druge kanabinoide in ko se uporablja v prehrani, ne sme predstavljati tveganja za zdravje. Ministrstvo za zdravje je na osnovi raziskave izpred treh let ocenilo, da uživanje običajnih živil, kot so konopljino olje, poparki čaja, semena, moka in izdelki, ki ne vsebujejo koncentriranih sestavin industrijske konoplje, ne predstavljajo tveganja za zdravje pri odraslih ljudeh. Robert Holciz Lipe, prvi, ki je v Sloveniji začel izdelovati konopljin med, pa pravi, da zaradi evropske direktive naša država želi popolnoma ukiniti prodajo CBD ekstraktov:

“V ozadju se zagotovo skrivajo temni oblaki nad konopljo, saj najverjetneje želi farmacija prevzeti posel konoplje, ki je zdaj v razcvetu. Izvohali so denar in zdaj želijo na nek način pritisniti na celoten sistem.”

Da bo od prepovedi kanabidiola največ pridobila farmacevtska industrija, se strinja tudi prof. dr. David Neubauer:

“Najnovejše zdravilo, ki je bilo registrirano že v Ameriki lansko leto, ga je letos potrdila tudi Evropska medicinska agencija. Imenuje se epidioleks in je 100% kanabidiol, ki ga izdeluje GW Pharma. Verjetno bo kmalu na voljo tudi v Sloveniji in izračuni so, da je cena 32 000 dolarjev letno na otroka s trdovratno epilepsijo, medtem ko je sedanja cena kanabidiola na otroka, ki ga imamo v kliničnem centru, okrog šest tisoč, kar je približno petkrat manj.”

Nad novimi razmerami na trgu so zaskrbljeni in obupani tudi kmetje, ki pri nas pridelujejo industrijsko konopljo na skoraj 400 hektarjih. Dejan Rengeo iz Prekmurja je bil med prvimi, ki je začel pridelovati konopljo. Gojenje pa mu predstavlja kar petino poljedeljske pridelave:

“Surovine se je nabralo kar nekaj, prodali pa nismo niti grama še. Vse je v skladiščih. Že depresija nas je začela loviti. Če bo tako dalje, bomo morali zmanjšati površino, s tem pa bo tudi naš trud in vložek razvrednoten.”

Preverili smo pri Evropski komisiji, kjer pojasnjujejo, da katalog novih živil ni zakonsko zavezujoč. So pa nosilci živilske dejavnosti dolžni preveriti, ali živilo, ki ga nameravajo prodajati na evropskem trgu, spada na področje uporabe te uredbe. Dejstvo, da je določeno živilo vnešeno v katalog kot novo živilo, ki ga ni mogoče prodajati brez predhodnega dovoljenja, je pomemben dejavnik pri tem preverjanju, ne glede na to, ali je katalog zakonsko obvezujoč ali ne. Za kakšne spremembe pa sploh gre, odgovarja generalna direktorica Direktorata za javno zdravje Mojca Gobec:

“Izdelkov s koncetriranim CBD-jem se ne sme prodajati kot živila ali prehranska dopolnila, dokler se ne pridobi ocena tveganja, varnosti s strani Evropske agencije za varno hrano in odobritve s strani Evropske komisije.”

Na ministrstvu s tem želijo opozoriti, da je pri ukrepih glede koncentriranega CBD-ja na prvem mestu varnost potrošnika.

“So študije, ki kažejo, da bi lahko koncentriran CBD imel negativne učinke na zdravje. Tako opozorilo je pred kakšnim tednom dal tudi ameriški urad za prehrano in živila FDA.” – Mojca Gobec

V opozorilu FDA izpostavlja, da so študije na živalih pokazale, da bi CBD lahko imel vpliv na plodnost in nivo testosterona. V mednarodnem inštitutu za kanabinoide ICANA po drugi strani pravijo, da je pri študijah na laboratorijskih živalih, ki so genetsko spremenjene in v razmerah, ki so daleč od homesoataze za živali, težko in nehvaležno sklepati rezultate na ljudi. Poudarjajo, da študij, ki bi kazale, da CBD negativno vpliva na plodnost moških ali žensk, zaenkrat ni. Član mednarodnega inštituta za kanabinoide ICANNA, prof. dr. David Neubauer izpostavi poročilo Svetovne zdravstvene organizacije:

“Poročilo navaja, da je v konoplji prisoten kanabidiol varen in ga ljudje, kot tudi živali, dobro prenašajo ter ni povezan z negativnimi učinki na javno zdravje.”

Ob tem pa Neubauer opozarja, da CBD ni za zdrave ljudi, ampak ljudi, ki imajo kakšne tegobe. To so lahko tudi hude motnje spanja.

Ker Ministrstvo za zdravje od januarja ni uspelo izdati nikakršnih navodil ali smernic o tem, kako ravnati po vpisu izdelkov z vsebnostjo CBD-ja v Katalog novih živil, je zavladala zmeda. Julija je pri nas stekel inšpekcijski nadzor, postopki so v teku, ukrepov še niso izrekli.

Zmedeno uvajanja evropske zakonodaje pri nas pa ne prinaša škode samo kmetom pač pa tudi proizvajalcem, ki se bojijo, da jih bodo med čakanjem na dovoljenja evropskih institucij na trgu izrinili tuji, ki so očitno podvrženi prijaznejšemu ravnanju domače države kot naši. Evropski red nenazadnje velja za vse države v Evropski uniji, a že v sosednji Avstriji tudi naši proizvajalci še naprej prodajajo svoje izdelke, tam imajo svoje trgovine z izdelki iz konoplje tudi slovenski državljani.

Nevarni primeri zaostritve italijanske občinske politike do slovenske manjšine.

Nevarni primeri zaostritve italijanske občinske politike do slovenske manjšine, za katere smo upali, da jih ne bomo več videli

V zadnjem času je bilo več primerov zaostritev italijanske občinske politike do slovenske manjšine v Italiji. Podžupan občine Bardo Mauro Pinosa trdi, da v njegovi občini v resnici ni Slovencev, na Facebooku pa je zapisal, da bi si želel, da bi bila Kobarid in Bovec italijanska. Nekateri svetniki v goriškem svetu zapuščajo dvorano, medtem ko svetniki slovenske narodnosti govorijo v slovenščini. Kot poroča Ivana Zajc z Radia Koper, se to dogaja že kar nekaj let.

“Nekateri svetniki iz koalicije zapustijo dvorano, drugi si ne nadenejo slušalk. Ker ne znajo slovensko, ne morejo razumeti, o čem je govor. To je grozno. To pomeni, da kdor govori slovensko, ne obstaja. Kot bi bil v občinskem svetu duh.” – Andrea Picco, član občinskega sveta

Če nekateri predstavniki občanov v občinskem svetu ne priznavajo enakovrednosti slovenskega jezika in kulture, smo, po besedah Andrea Picca, v resnici še vedno zelo razdvojeni. Občinski svet bi moral biti zgled.

Sergio Cosma, eden izmed svetnikov skrajno desne stranke Fratelli d‘Italia (Bratje Italije),je povedal, da dvorano redno zapušča, ko svetniki govorijo slovensko:

“Dejstvo, da slovenski svetniki v občinskem svetu govorijo slovensko, je zame žalitev italijanskosti tega mesta. Če si manjšina želi, da jo prepoznamo, mora najprej pustiti, da jo preštejemo.” 

Po mnenju župana Rodolfa Ziberne pa gre za zasebno in ne politično stvar. Kljub oviram je dejstvo, da lahko goriški svetniki govorijo slovensko, pomemben dosežek. Drugače je v tržaškem občinskem svetu, kjer materinščine ne morejo uporabljati.

Zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič kot Novogoričan na takšne provokacije odgovarja:

“Gorica in Trst sta zapletena kraja. To, kar vidimo v zadnjem času, je vrnitev nekaterih starejših vzorcev, za katere smo upali, da so pozabljeni tudi na obmejnem območju.“

To pa vsekakor ni edina stvar, ki se dogaja. Integracija slovenske skupnosti, povezovanje čez mejo – to so procesi, ki so se v zadnjem desetletju zelo pospešili in se nadaljujejo.

“Devetdeseta leta so bila leta odpiranja in lepih besed in napredovanja manjšinskih vprašanj. V tistih letih, ko takšnih diskurzov ni bilo slišati v javnosti, je bil odnos do slovenske manjšine veliko bolj zaprt, kot je to zdaj. Danes imamo opraviti z nečim drugim – šovinistični glasovi so močnejši, glasnejši.” – Luka Lisjak Gabrijelčič

Ravno zato je treba razumeti krepitev protislovenske drže in porast šovinizma na vseh frontah skupaj. Luka Lisjak Gabrijelčič dodaja, da to ni več ista italijanska mejna družba, ki smo jo poznali v prejšnjih desetletjih.

Splav je v Sloveniji v ustavo zapisana pravica, ki v sicer redkih primerih trči ob pravico ginekologov do ugovora vesti. Ženske izpostavljajo tudi primere, ko zdravstveno osebje poskuša vplivati na njihovo svobodno odločitev. O splavu v ustavni teoriji in vsakodnevni praksi tudi skozi osebno zgodbo mlade ženske.

Splav je v Sloveniji v ustavo zapisana pravica, ki v sicer redkih primerih trči ob pravico ginekologov do ugovora vesti. Ženske izpostavljajo tudi primere vpliva na njihovo svobodno odločitev

Splav je večni predmet razprav, ki kljub pravni ureditvi vedno znova pokaže, da gre za vročo politično in ideološko temo, zaradi katere se pogosto krešejo mnenja, ali ima ženska pravico do umetne prekinitve nosečnosti ali ne. Tu gre pogosto za mešanje čustvenih odzivov z utemeljenimi razlogi, osebnih mnenj z zdravniško etiko. Kdaj je prekoračena meja in zakaj se zdi, da se morajo ženske kljub pridobljenim pravicam in svoboščinam vedno znova boriti za svobodno odločanje o svojem telesu? O splavu v ustavni teoriji in vsakodnevni praksi tudi skozi osebno zgodbo mlade ženske.

Dobra dva meseca potem, ko so kranjski družinski zdravniki umaknili odpovedi, se kaj dosti ni spremenilo. Administrativne preobremitve ostajajo, družinskih zdravnikov še vedno primanjkuje, sistemskih rešitev ni na vidiku.

Dobra dva meseca potem, ko so kranjski zdravniki umaknili odpovedi, se kaj dosti ni spremenilo. Administrativne preobremitve ostajajo, družinskih zdravnikov še vedno primanjkuje, sistemskih rešitev ni na vidiku.

V kranjskem zdravstvenem domu, kjer so družinski zdravniki septembra umaknili odpovedi zaposlitve, se razmere kadrovsko začasno umirjajo, zaposlili so tri nove specializante, z novim letom pa bodo zdravniki popoldne delali zgolj enkrat na teden. To so premiki, ki pa žal ne zmanjšujejo obremenjenosti zdravnikov in ne pomenijo dolgoročnih sistemskih rešitev za družinsko medicino, kar povečuje negotovost. Apatija med družinskimi zdravniki, ki so najpomembnejša, prva vstopna točka pacientov v zdravstveni sistem, se poglablja. Kranjski zdravniki so ostali v svojih prizadevanjih enotni in so sistemu nastavili ogledalo. Tudi drugod je podobno, a se družinski zdravniki, teh je zdaj skupaj s specializanti 1265, ne izpostavljajo.

V Kranju je trenutno zaposlenih 35 družinskih zdravnikov, takoj bi jih potrebovali še deset. Če bi želeli spoštovati število opredeljenih pacientov, ki jih je predpisala država, pa bi jih potrebovali še 17. Trenutna kadrovska zasedenost zdrži ob normalni pristotnosti zdravnikov, ampak nove luknje se bodo pokazale ob daljših dopustih, bolniških odstotnostih ter izobraževanjih.

“V stiku smo z zdravniškimi zbornicami iz republik nekdanje Jugoslavije, v Srbiji smo bili prisotni na kariernem sejmu. Imamo tri resne kandidate oziroma kandidatke. Eni izmed teh smo že pomagali nabrati vso dokumentacijo ter jo že oddali na Ministrstvo za zdravje in tudi pozvali za pospešitev postopka, drugemu smo že poiskali zaposlitev, tretja pa bo prišla v naslednjem letu po septembru.” – Lili Žura, direktorica kranjskega zdravstvega doma

Na vprašanje, kakšne so trenutne razmere pri vpisovanju novih pacientov, Lili Žura odgovarja, da jih trenutno sprejema nova zdravnica, ki pa ima prostora za majhno število ljudi. Ko pa bo ta kvota zapolnjena, bo Zdravstveni dom Kranj spet zaprt za novo registracijo.

Zdravniki družinske medicine so si med drugim prizadevali, da bi v prihodnje delali zgolj enkrat tedensko. To pa naj bi predvsem olajšalo delo povezovanje službe in zasebnega življenja mladim zdravnicam, tudi materam … To naj bi začelo veljati prihodnje leto, po besedah direktorice ZD Kranj pa bodo poskrbeli tudi, da aktivnemu prebivalstvu ne bo potrebno vzemati prostih ur ali dni, da bi obiskali zdravnika.

Po dostopnih podatkih na IJZS iz februarja letos je v Sloveniji 950 specialistov družinske medicine in 315 specializantov družinske medicine. Številni pa imajo preseženo število opredeljenih pacientov. To se tudi v Kranju ni spremenilo. Država sicer plačuje presežek, a tega si, tako zagotavljajo v Kranju, niso želeli. Njihova prva skrb je kakovostna in varna obravnava pacientov. Družinski zdravnik družinske medicine Luka Kristanc:

“Največji dosežek je, da mladi zdravniki lahko opredeljujejo le do strokovnega normativa. Kar pa se ostalih stvari tiče pa smo dosegli bore malo.”

Dodaja še, da dolgoročnih rešitev ne išče več nihče, saj se je po njegovem mnenju:

“Politika umaknila v jesenski sen in stvari so obtičale na mestu.” 

S podobnimi težavami se srečujejo tudi v domovih za ostarele. Družinska zdravnica Martina Horžen:

“Tudi v domovih presežemo količnik. Po novem standardu in normativu naj bi imeli okrog 200 zavarovancev za pet dni v tednu dela. Vsi si želimo, da bi imeli vsaj šest ur na enega na leto, sedaj jih imamo le pet.”

V Sloveniji primanjkuje skoraj 300 zdravnikov družinske medicine, družinski zdravnik pa v povprečju  opravi 42 obiskov na dan. Na negotov položaj družinske medicine je pred desetletjem s protestnim zaprtjem ambulante prvič opozoril družinski zdravnik, koncesionar v Juršincih Miro Lasbaher. Ker ni korenitih sprememb, bo po štirinajstih letih dela, obsežnih lastnih vlaganjih, obnovil prostorov, kar mu je občina štela v najemnino, z novim letom vrnil koncesijo. Naslednika koncesije pa ni, kljub temu da je ponujal 10% večje plačilo kot v zdravstvenem domu, 45 dni letnega dopusta ter obremenitve po standardih in normativih.

“Delo na podeželju ni zanimivo tako za mlajše kot starejše zdravnike. Tam smo mnogokrat sami, zelo težko najdemo nadomeščanje ali si vzamemo dopust, ki nam sicer pripada. Ne moremo kar zapreti ambulante.” 

Miro Lasbaher, ki ima v podeželski ambulanti 1650 pretežno starejših ljudi in presega glavarinski količnik, meni, da v vsej tej zgodbi največ izgubijo bolniki.

“Bolniki so zelo potrpežljivi. Čudno je, da so vse to, kar se v zadnjih letih dogaja, mirno prenesli. Verjetno bo z zaostritvijo pogojev v družinski medicini in z zmanjšanjem števila družinskih zdravnikov v prihodnjih letih postal pritisk bolnikov večji.”

Juršinski družinski zdravnik naj bi bil tretji, ki je odpovedal koncesijsko pogodbo za delo v zasebni ambulanti družinske medicine. Pred njim se je za tak korak odločila celjska zdravnica. Pred enajstimi leti pa je koncesijo za družinsko medicino vrnila zdravnica iz Železnikov in se posvetila homeopatiji.

Kaj se pri nas dogaja z zavrnjenimi prosilci za mednarodno zaščito in kako učinkovit je pravzaprav sistem vračanja migrantov?

Kaj se pri nas dogaja z zavrnjenimi prosilci za mednarodno zaščito in kako učinkovit je pravzaprav sistem vračanja migrantov?

AfganistancuNoorullahu Oriyakhelu po štirih letih grozi deportacija v nevarni Afganistan, potem ko je v Novem mestu, v katerem je bival zadnji dve leti, že stkal osebne vezi in se močno vključil v skupnost. V državo, za katero je konec oktobra Urad Združenih narodov za koordinacijo humanitarne pomočiobjavil, da je bilo v njej zaradi dolgoletnega konflikta od začetka leta prisiljeno svoje domove zapustiti več kot 350.000 ljudi; razselitev se je zgodila v 31 od 34 afganistanskih provincah. V enakem obdobju lani je bilo v Afganistanu 310.000 razseljenih.

Noorullahov primer je kompleksen. Zdaj se v njegovem primeru vodi več postopkov, tudi na upravni enoti, a še vedno je zaprt v Centru za tujce in še vedno mu grozi tudi deportacija, ki nima časovne omejitve. Zavrnili so mu tako prošnjo za azil kot tudi njegovo vlogo za začasno zadrževanje v Sloveniji. Gre za institut, ki je bil uveden oktobra 2017 z dopolnjenim Zakonom o tujcih in ki ureja status zavrnjenih prosilcev za mednarodno zaščito, ki pa jih obenem naša država iz različnih razlogov ne more vrniti v njihovo ali kako drugo državo. Dovoljenje se podeljuje za pol leta, po dveh letih bivanja s tem dovoljenjem pa si tujec pri nas lahko uredi tudi začasno prebivališče. Kar bi Noorullah pri nas že lahko imel.

“Primer je problematičen, ne zato, ker bi izstopal, ampak ker prikazuje tipičen absurd slovenske politike.” – Miha Blažič, Delovna skupina za azil

Vasja Badalič, ki je nedavno izdal delo: Vojna proti civilistom: žrtve »vojne proti terorju« v Afganistanu in Pakistanu pravi, da Afganistan zagotovo ni varna država, spopadi pa potekajo po vsej državi. Miha Blažič dodaja:

“Večinoma so Afganistanci dobivali azil po Evropski uniji, Slovenija pa ima pri tem izrazito negativen trend. To je politika odvračanja. Ideja, ki za tem stoji, je, da če bomo pokazali, da bomo obravnavali prošnje za azil državljanom Afganistana, jih bo potem tukaj več prosilo za azil. Tega pa mi nočemo.“

Na vprašanje, zakaj ima Slovenija negativen trend podeljevanja azila prosilcem iz Afganistana v primerjavi z drugimi evropskimi državami, na Ministrstvu za notranje zadeve odgovarjajo, da je težko govoriti o negativnem trendu podeljevanja, saj se odloča od primera do primera. In še:

“Kar zadeva statistiko na nacionalni ravni, menimo, da je treba upoštevati dejstvo, da večina prosilcev iz Afganistana samovoljno zapusti državo še pred izdajo odločitve, kar pomeni, da se o prošnjah v takih primerih ne odloči vsebinsko. V takih primerih ne izdamo negativne odločbe, ampak je postopek ustavljen. Letos je bilo do konca oktobra tako ustavljenih 81 odstotkov postopkov prosilcev iz Afganistana. Podobna statistika je bila tudi v letih 2017 (79 %) in 2018 (87 %).“

Deportacijski postopki, ko zavrnjen prosilec za mednarodno zaščito dobi odločbo o vračanju, niso časovno omejeni, in prisilna deportacija se lahko zgodi tudi šele po več letih. Kot pravi pravna svetovalka pri Pravno-informacijskem centru nevladnih organizacijUrša Regvar, so postopki vračanja izjemno zahtevni in jih večina tujcev niti ne razume prav dobro, nikakor pa se ne morejo v teh postopkih zastopati sami.

“Celotna EU v primerjavi s številom odločb o vrnitvi oziroma zapustitvi območja EU vrne približno 44 odstotkov ljudi.“

Dejstvo pa je tudi, da so številke zgovorne: večina svetovnih beguncev se ne odloča za prihod v Evropo, pač pa je razseljenih v svojih in prvih sosednjih državah.

Letos do konca oktobra je od 3350 vloženih prošenj za mednarodno zaščito status begunca ali subsidiarne zaščite pri nas dobilo 62 ljudi.

Zgodila sta se kar dva nasilna napada na ljudi LGTB. Povečano število nedemokratičnih, ekstremističnih, tudi nasilnih dejanj pa ni opazen samo v Sloveniji. Ali obstajajo zgodovinske vzporednice?

Prejšnji mesec sta se zgodila kar dva nasilna napada na ljudi LGBT. Povečano število nedemokratičnih, ekstremističnih, tudi nasilnih dejanj ni opazno samo v Sloveniji

V petek zjutraj so nasilneži napadli klub LGBT v Ljubljani. Pet sodelavcev je končevalo klubski večer, med njimi sta bila tudi Blaž Brumen in Anemarija Planšek. Pol ure po odhodu varnostnikov se je začelo razbijanje po vratih.

“Ves čas so se drli na nas s homofobnimi žaljivkami in grožnjami s fizičnim napadom.” – Blaž Brumen

Da Slovenija ni varna država in da smo še zelo daleč od tega, da bi ljudje postajali strpnejši, pretresljivo izkušnjo opisuje tudi Anemarija Planšek.

“To so bili nestrpneži, ljudje, ki bi bili pripravljeni človeka ubiti, ker je drugačen.Iskreno, vedno sem mislila, da se te stvari dogajajo samo ljudem, ki so v krogih, ki so sami po sebi nevarni. Nimamo javnega diskurza, vedno sta dva pola. Centralna pozicija se vedno le bolj premika proti desni. Ne podnebne krize, ne nasilja nad privrženci gibanja LGBT, ne ksenofobije ne moremo več obravnavati ločeno.”

Gorazd Rečnik je v studio povabil znanstveno svetnico z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, izredno profesorico doktorico Mirjam Milharčič Hladnik.

“S konstrukcijo drugega, drugačnega, ki ga potem lahko napadaš verbalno in fizično, odpiraš polje za konstrukcijo drugačnega in drugega na sploh. To se ne more ustaviti samo pri migrantih ali beguncih. To je potem lahko tvoj sosed, nekdo, ki pripadaskupnostiLGBT. Tukaj ni nobene meje, to vemo iz zgodovine.”

Vsako nasilno dejanje, vključno s sovražnim govorom, je po besedah Mirjam Milharčič Hladnik prepovedano. Kot pravi, to nima nobene povezave s tem, kako se mi počutimo. V demokratični družbi je to nesprejemljivo.

“Ni prvič, da se je treba zbuditi, organizirati in samoorganizirati proti poskusom nasilja, nasilnih dejanj, ksenofobije, sovražnega govora in izključevanja ljudi. In to vsak od nas v vsakodnevnem življenju.”

Pred napadom na klub v Ljubljani pa so huje pretepli tudi geja v Murski Soboti. Posledice bo nosil vse življenje. Povečano število nedemokratičnih, ekstremističnih, tudi nasilnih dejanj pa ni opazno samo pri nas. V Dresdnu so prejšnji teden razglasili izredno stanje zaradi neonacizma.

Kako pomembno je skupnostno upravljanje življenjskih virov pri prehodu v nizkoogljično družbo in zakaj je v boju proti podnebnim spremembam ključna solidarnost?

Kako pomembno je skupnostno upravljanje življenjskih virov pri prehodu v nizkoogljično družbo in zakaj je v boju proti podnebnim spremembam ključna solidarnost?

V okviru konference Dovolj za vse, ki sta jo organizirali Umanotera in društvo za sonaraven razvoj Focus, je predstavnik evropske mreže za skupnostne pobude Robert Halllokalne skupnosti označil za katalizatorje družbene, ekonomske in ekološke transformacije.

“Predaleč smo šli v tem, da moramo vsi uresničiti svojo edinstvenost. Mislim, da je to mogoče le, če ob tem vidimo, da smo tudi del širše skupnosti. Posameznik se mora zavedati, da je del nečesa, kar je večje od njega.” – Robert Hall

Trajnostne skupnosti skušajo doseči spremembe na lokalnem nivoju in to naj bi po besedah Halla imelo izjemen potencial.

“Podnebne spremembe lahko naslovimo samo s spremembo načina življenja, pridobivanja hrane, mobilnosti, uporabe energije. Izogibati se moramo ustvarjanju odpadkov. Stvari moramo početi pametneje, izoblikovati moramo nove strukture. Razmišljati moramo, kaj vse lahko ob tem pridobimo.” – Robert Hall

Dober primer je souporaba avtomobila. S tem ne samo, da privarčujemo in ohranjamo okolje, ampak tudi spletemo družbene vezi in izvemo za zanimive projekte, v katere so vključeni vaši sosedi.

“Pride do domino učinka. Proti podnebnim spremembam se lahko borimo le tako, da spremenimo vzorce obnašanja.” – Robert Hall

Raziskovalka evropskih trajnostnih skupnosti Cary Yungmee Hendrickson iz Rimske univerze La Sapienza pravi, da niso pričakovali, da je način proizvodnje hrane skoraj tako pomemben, kot način njene porabe.

“Ugotovili smo, da ima izbira tega, kar bomo jedli, večji vpliv na zmanjšanje emisij od samega sistema proizvodnje hrane.” – Cary Yungmee Hendrickson

V Barceloni obstaja zanimiva skupnost, ki v svoji restavraciji uporablja hrano, ki bi jo v trgovinah običajno zavrgli na primer zaradi pretečenega roka uporabe, čeprav je še vedno užitna, razlaga Cary Yungmee Hendrickson. Pripravlja zdrave, kakovostne, okusne vegetarijanske obroke in jih dostavlja s kolesom. Njihov učinek je tako dvojen. Obstaja veliko načinov, kako lahko skupnosti prispevajo k boju proti podnebnim spremembam. Vse več je skupnosti uporablja samo ekološka živila od lokalnih dobaviteljev. Vztrajajo, se širijo in vzpostavljajo alternativne ekonomske modele.

Tudi o dobrih primerih pri nas se je Gorazd Rečnik pogovarjal z Barbaro Kvac iz Focusa.

“Spremembe se začnejo generirati v manjših skupinah in skozi prenašanja zgledov in praks, preraščajo v večje razsežnosti. Skupnost se organizira in odkriva možne načine in orje pot k spremembam. Gibanje od spodaj navzgor predstavlja tudi pomemben pritisk na odločevalce, da začnejo spreminjati stvari.” –  Barbara Kvaciz društva Focus

Na delu poti se je pridružil tudi Sopotnikom, ki ponujajo brezplačen prevoz starostnikom. V boju proti podnebnim spremembam je solidarnost ključna.

“Ogromen poudarek dajemo temu, da z enim prevozom prepeljemo čim več ljudi. S tem prispevamo k manjšemu okoljskemu odtisu.” – Anu Kahuna iz zavoda Sopotniki, ki ponuja brezplačen prevoz starostnikom

Starše enega od ljubljanskih vrtcev je presenetil obrazec za soglasje za nalaganje in hrambo fotografij otroka, za kar bi morali plačati deset evrov, zanje pa bi skrbel zunanji ponudnik.

Po uveljavitvi uredbe o varstvu podatkov GDPR so bili vrtci bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Enotnih sistemskih rešitev ni. To pa lahko prinese tudi dodatne stroške za starše.

Predsednica Skupnosti vrtcev Slovenije Janja Bogataj ugotavlja, da je ravnanje s fotografijami v vrtcih v zadnjem obdobju postalo velik problem. Toda ob uveljavitvi GDPR maja lani, so bili vrtci bolj ali manj prepuščeni sami sebi in so se organizirali vsak po svoje.

“Ko je uredba stopila v veljavo, smo bili kar malo prestrašeni. Vsekakor bi potrebovali več navodil, več podpore.” – Janja Bogataj

Starše ljubljanskega vrtca Najdihojca je letos presenetil obrazec za soglasje za nalaganje in hrambo fotografij otroka, za kar bi morali plačati dodatnih 10 evrov. Za fotografije otrok bi namreč skrbel zunanji ponudnik. Ravnateljica Andreja Škvarč nam je odgovorila, da bi lahko za hrambo in omogočanje dostopa najeli zunanjega izvajalca, ker vrtec sam nima ustrezne informacijske infrastrukture. Na koncu so se odločili, da fotografij ne bodo shranjevali v oblaku zunanjega ponudnika. 536 staršev je soglasje podpisalo, 272 pa jih je bilo proti, ali pa ga niso vrnili.

Hrambo in obdelavo fotografij otrok že drugo leto zaupajo zunanjemu izvajalcu v vrtcu Galjevica. Ravnateljica Barbara Novinec poudarja, da vrtec sam nima ustrezne infrastrukture za to.

Zastopnica vrtca Najdihojca Nataša Pirc Musar izpostavlja, da so oblačne storitve navadno veliko bolj zavarovane, kot bi bile pri upravljavcu, ki ni tehnično in finančno sposoben narediti dobro varovanega strežnika.

“Prednost elektronske hrambe podatkov v oblaku je tudi to, da se lahko natančno vidi, kdo in kdaj je dostopal. Ko da nekdo neko fotografijo v javnost, se na podlagi revizijske sledi lahko vidi, kdo jo je dal iz sistema ven. In tak posameznik potem odškodninsko odgovarja. V dobi modernih informacijskih tehnologij pa se je treba zavedati tudi tega, da sto odstotne varnosti ni.” – Nataša Pirc Musar

V vrtcu Škofja Loka se dogovorili, da bodo sami rokovali s fotografijami otrok. Ravnateljica vrtca in predsednica skupnosti vrtcev Janja Bogataj je prepričana, da tudi če bi se vrtec odločil za sklenitev pogodbe z zunanjim izvajalcem, to ne bi smelo predstavljati dodatnega stroška za starše.

“To je strošek, ki je vključen v ceno programa. Iz tega naslova ne bi smeli nastati dodatni stroški.” – Janja Bogataj

Uredba GDPR najem zunanjega izvajalca dopušča, vendar tega ne zahteva, poudarja namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič.

“Vsaj v sistemu javnega izobraževanja in vzgoje je smiselno iskati skupne, enotne, potrjene sistemske rešitve.” – Andrej Tomšič

Z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport so nam sporočili, da GDPR ne sodi v pristojnost ministrstva. Ob tem pa so še dodali, da je vrtec samostojni pravni subjekt, ki je, kot upravljavec osebnih podatkov, sam odgovoren za zakonito zbiranje in hrambo osebnih podatkov. V Mestni občini Ljubljana izpostavljajo dodatne stroške, ki jih predstavlja varovanje osebnih podatkov, in poudarjajo, da bi težko zagotavljali varstvo osebnih podjetjih v javno zavodih in podjetjih, glede na to, da je sama mestna občina velik kompleks, ki mora primerno varovati osebne podatke. Tako ugotavljajo, da drugačna rešitev, kot to, da vrtci sami odločajo o rešitvah, trenutno ne obstaja.

Teromoelektrarna Šoštanj išče izvajalca za izdelavo projektne in investicijske dokumentacije za sosežig odpadkov, družba Salonit želi povečati količino odpadkov za sosežig. Zakaj za sosežig odpadkov veljajo drugačne mejne vrednosti kot za sežig v specializiranih sežigalnicah? Kakšne so zdravstvene posledice? Na ta vprašanja bodo odgovarjali Tanja Bolte z ministrstva za okolje in prostor, okoljski aktivist Uroš Macerl in predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa prof. dr. Metoda Dodič Fikfak.

TEŠ išče izvajalca za izdelavo dokumentacije za sosežig odpadkov, družba Salonit Anhovo želi povečati količino odpadkov za sosežig. Zakaj veljajo drugačne mejne vrednosti?

Termoelektrarna Šoštanj išče izvajalca za izdelavo projektne in naložbene dokumentacije za sosežig odpadkov, družba Salonit Anhovo želi povečati količino odpadkov za sosežig. Zakaj za sosežig odpadkov veljajo drugačne mejne vrednosti kot za sežig v specializiranih sežigalnicah? Kakšne so zdravstvene posledice? Ta vprašanja smo zastavili Tanji Bolte z ministrstva za okolje in prostor, okoljskemu aktivistu iz društva Eko krog Urošu Macerlu in predstojnici Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa prof. dr. Metodi Dodič Fikfak.

“Ne naredimo nič resnega glede preprečevanja količine odpadkov. To, kar je napisano, je skup želja, ki nima resnih načrtov do kdaj, koliko, terminskih planov, kdo bo odgovoren za to, korakov, kako priti do tja. Še kakšne afriške države nas krepko prekašajo v ravnanju z odpadki in preprečevanju odpadov. Zelo dejavni smo pri sežiganju na način, da gremo na Dunaj pogledat zelo kakovostno specialno sežigalnico, pridemo domov, delamo veliko reklamo, potem pa dobimo Anhovo, Lafarge in zdaj se očitno pripravlja TEŠ.” – Uroš Macerl

Macerl opozarja, da imajo specialne sežigalnice manjše pretoke plinov, so bolj nadzorovane in imajo strožje mejne vrednosti.

“Kot zdravnici mi je vseeno, ali gre za sežig ali sosežig. Gre za količino snovi, ki gre v zrak in zemljo. Ne razumem, kako so lahko normativi različni. Jaz sem človek, ne glede na to, ali se sežiga tako ali drugače. Če dobim večjo količino polutantov, je večja verjetnost, da bom zbolela, in glede nasnovi, ki so, tudi večjo verjetnost, da bom umrla. Po kakšni logiki so torej dovoljene večje vrednosti, če so že prve postavljene za zdrave odrasle ljudi?!”– Metoda Dodič Fikfak

Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak poudarja, da se normativi postavljajo za zdravega človeka, zdravih odraslih ljudi pa je polovica. “Za otroke in ljudi, ki imajo kakršno koli obliko bolezni, ni postavljenih normativov. Evropa postavlja normative za vsako snov posebej, ne postavlja pa za skupaj. Ko imamo snovi, ki se spuščajo v zrak ali zemljo, imamo vedno kombinacijo. Govoriti o eni sami snovi je posmeh človekovemu telesu. V telo pridejo poleg benzena še živo srebro, kadmij, svinec, številne druge snovi, vse od enega sežiga.”

Na ravni države glede sežiganja odpadkov še ni sprejeta odločitev, zagotavlja Tanja Bolte.

V zadnjih letih se pojavlja vse več opozoril o škodljivosti radona v okolju, v katerem delujemo in živimo. Kot so nam povedali na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, naj bi bil radon vzrok za nastanek vsakega desetega raka pljuč pri nas, to pomeni, da zaradi izpostavljenosti radonu na leto zboli približno sto prebivalcev Slovenije. Katere regije v državi so še posebno ogrožene, kako lahko preverimo količino radona v svojem vsakdanjem okolju in kako naj ravnamo, če v prostorih izmerimo prevelike količine radona?

Doktor Tomaž Šutej z Uprave za varstvo pred sevanji pojasnjuje, katere regije v državi radon še posebno ogroža, in kako naj ravnamo, če ga v prostorih izmerimo v prevelikih količinah

V zadnjih letih se pojavlja vse več opozoril o škodljivosti radona v okolju, v katerem delujemo in živimo. Kot je povedala vodja epidemiologije in registra raka na Onkološkem inštitutu profesorica Vesna Zadnik, naj bi bil radon vzrok za nastanek vsakega desetega raka pljuč pri nas, to pomeni, da zaradi izpostavljenosti radonu na leto zboli približno sto prebivalcev Slovenije.

“Pljučnega raka v največji meri povzroča kajenje, radon pa je med dejavniki tveganja takoj na drugem mestu. Zavedati pa se moramo, da se tveganje kadilca, izpostavljenega radonu, ne sešteva, ampak množi.”

V naše okolje radon pride iz zemeljske skorje, kjer je kar nekaj urana, ki ima razpolovni čas milijardo let. Ob razpadu nastanejo razni stranski produkti, med drugim radij 226, neposredni predhodnik radona. Slednji je edini izmed razpadnih produktov v plinastem stanju, tako da lahko skozi razne razpoke ali jaške prodre v naše bivalne prostore. DoktorTomaž Šutej z Uprave za varstvo pred sevanji pa razlaga, da radon sam po sebi ni škodljiv.

“Radon vdihnemo in izdihnemo, tako da le majhen del razpade v pljučih. Težava so njegovi kratkoživi potomci, kot so radioaktivni polonij, bizmut in svinec. Ti težki izotopi so glavna sevalna obremenitev za celice v pljučih.”

Količino radona v prostoru merimo z bekereli, oziroma številom razpadov v sekundi. EU je kot opozorilno vrednost določila 300 bekerelov na kubični meter. Popolne varne vrednosti na žalost ni, saj so raziskovalne ekipe zdravnikov ugotovile, da že pri 200 bekerelih nekaj odstotkov več ljudi zboli za pljučnim rakom, naključna obolelnost pa se zgodi že pri 100 bekerelih. V Sloveniji so v nekaterih stanovanjih namerili tudi več kot 1000 bekerelov.

“Opozorilna vrednost je postavljena dokaj visoko, to pa zato, ker če bi želeli radon omejiti na sto bekerelov, bi morali sanirati vsako drugo stavbo.”–Tomaž Šutej

Najbolj izpostavljeni del Slovenije je jugovzhod, še posebej kraški svet zaradi prepustnih tal, največ ga najdemo v kleteh in nepodkletenih pritličjih, v stanovanja brez kleti pa prodira skozi tla, razpoke, odtoke in napeljave. Hiter in učinkovit ukrep je prezračevanje, predvsem zjutraj, ker čez noč vsebnost radona naraste. Moramo pa temeljito prezračiti, zamenjati ves zrak z zunanjim, kjer je prisotnost radona zanemarljiva. Zainteresiranim posameznikom so na Upravi za varstvo pred sevanji na brezplačno izposojo na voljo tudi merilniki radona v prostoru.

Pristojno ministrstvo se je v obdobju varčevalnih ukrepov zavezalo, da bo ob boljši gospodarski sliki sredstva za zahtevne socialnovarstvene programe vrnilo na isto raven kot pred krizo. Toda delavke in delavci v teh programih opozarjajo, da še zmeraj izgorevajo na plačah iz časa krize. Zakaj za delavce v socialnovarstvenih programih krize še vedno ni konec in zakaj je ministrstvo iz predloga proračuna obljubljena dodatna sredstva nenadoma izbrisalo? Ali to ogroža te programe? Odgovarja Gorazd Rečnik.

Zakaj za delavce v socialnovarstvenih programih krize še vedno ni konec in izgorevajo na plačah iz časa krize?

Pristojno ministrstvo se je v obdobju varčevalnih ukrepov zavezalo, da bo ob boljši gospodarski sliki sredstva za zahtevne socialnovarstvene programe vrnilo na isto raven kot pred krizo. Toda delavke in delavci v teh programih opozarjajo, da še zmeraj izgorevajo na plačah iz časa krize. Ali to že ogroža programe, v katere je vključeno 160.000 ljudi?

Predsednica društva Projekt ČlovekSuzana Puntar opozarja, da varčevalnih ukrepov ni več, sredstva za delavce v socialnovarstvenih programih pa ostajajo enaka kot leta 2012. Usposobljeni kadri zato odhajajo. “Hkrati se bojimo, da sploh ne bomo dobili več novega kadra. Ko sliši, kakšne so plače, da ne more napredovati, da nima perspektive, se tukaj, če ni nujno, ne zaposli. Mi pa rabimo dober usposobljen kader, ker so to specifični programi, ki zahtevajo specifična znanja.”

Kot poudarjajo izvajalci programov, napredovanja ob obstoječih sredstvih niso možna, nadur ne morejo izplačevati.

“Ko prideš na Kralje ulice, je v redu imeti nekih 950 evrov plače. Potem mine pet let in še vedno dobiš 950 evrov, mine sedem let in še vedno enako. Ko začneš razmišljati o večjih življenjskih korakih, kot sta nakup stanovanja in imeti otroka, vidiš, da bi drugje bili vsaj plačilni pogoji veliko boljši.” – Bojan Kuljanac, Kralji ulice

Vršilka dolžnosti generalne direktorice direktorata za socialne zadeve na pristojnem ministrstvu Mojca Pršina izpostavlja, da je ministrstvo za leto 2020 uspelo obdržati sredstva za socialnovarstvene programe v enaki višini kot za leto 2019. “Se pa trenutno soočamo z dejstvom, da je proračun za leto 2020 omejen, kar seveda vpliva tudi na obseg nalog in aktivnosti, ki jih mora država zagotoviti.”

Na vprašanje, ali 15.000 evrov, ki jih država zagotavlja za laičnega delavca v socialnovarstvenem programu, zadošča za minimalno plačo, na ministrstvu zagotavljajo, da bi to načeloma moralo zadostovati. “Do teh razlik, ko omenjate minimalno plačo, lahko pride predvsem takrat, ko je delavec bolj oddaljen od kraja dela, ker to zajema tudi potne stroške. Mora pa izvajalec zagotoviti sofinanciranje vsaj v višini 20 odstotkov.” Država preučuje zakonske možnosti, da bi nekatere socialnovarstvene programe uvrstila v javno mrežo in tako v celoti zagotovila financiranje iz proračuna.

“Uporabnikom in svojcem smo na razpolago tudi izven delovnega časa. Ker nimamo možnosti izplačila nadur, potem to v najboljšem primeru kompenziramo s kakšnimi urami, če se da. Največkrat se ne da, torej je tisto delo prostovoljno. Sem socialna delavka in v skladu z mojo naravo in poklicem se mi ne bi zdelo humano, da človeku rečem ne.” – Žanin Čopi

Žanin Čopi je strokovna vodja s 30 leti delovne dobe. Zadnjih 10 let dela v društvu za pomoč odvisnikom in njihovim družinam SVIT Koper. Dvakrat je že doživela izgorelost. “Telo me je obakrat opozarjalo. Pri vseh sodelavcih vidim znake, ki sem jih imela sama.”

Gregor Dular je socialni pedagog, ki se je po desetih letih zaposlitve v društvu Projekt Človek, predvsem zaradi finančnih razlogov odločil za delo v gospodarstvu.  To delo sicer nima nobene povezave z njegovo izobrazbo in izkušnjami, toda životarjenja v socialnovarstvenem programu je imel dovolj. “Plača je prenizka za stopnjo izobrazbe, ki je potrebna za opravljanje tega dela. Ob vseh problemih, stresih, ki jih ta služba prinese, je plača izrazito prenizka. Tudi zdaj, ko je kriza mimo, država ni držala obljube, da bo po koncu recesije končala s temi rezi.”

“Sem smatral, da če pomagaš drugim, da moraš znati pomagati tudi samemu sebi.” – Gregor Dular

V socialnovarstvenih programih je zaposlenih približno 600 ljudi, njihove storitve uporablja približno 160.000 ljudi. Izvajalci so prepričani, da nadaljevanje varčevanja pri zaposlenih že ogroža programe.

Oddaja Kje pa vas čevelj žuli je tokrat drugačna. O sprejemanju drugačnosti govorijo Ali R. Taha, migrant v Sloveniji, Miranda in Aljoša Škarper, par iz Prekmurja, kjer je Aljoša na invalidnem vozičku, Camilo Acosta Mendoza, Kolumbijec, ki je v Evropi postal klovn in Svetlana Slapšak, ki meni, da bi nacionalizem morali zdraviti.

O doživljanju drugačnosti govorijo migrant, par, v katerem je eden izmed partnerjev na vozičku, Kolumbijec, ki je postal klovn, in Svetlana Slapšak, ki meni, da bi nacionalizem morali zdraviti

Medtem ko se je o prostovoljnih vaških stražah, ki v “rojstni deželi ameriške prve dame” patroljirajo vzdolž režilne žice s Hrvaško, razpisala celo ameriška tiskovna agencija, v “liberalni alpski državici, v kateri so bile vaške straže do zdaj nepojmljive”, kot so našo državo označili v AP, še niso povsem utihnili glasovi razuma.

“Treba je razumeti, da je Slovenija majhna država, zato so Slovenci do nje nekoliko zaščitniški.” – Ali R. Taha

Svetlana Slapšak meni, da bi sovražnost in nacionalizem morali zdraviti: “Nacionalizem je neumnost. Je zmeraj ista zgodba – mi smo najboljši, ostali pa slabi.”

“Pod sovraštvom je skrito izkoriščanje. To je del sodobnega kapitalizma. Pri posamezniku gre za psihološki transfer, ki podzavestno ali zavestno prelaga svoje frustracije na kolektiv.” – Svetlana Slapšak

“Sva normalen nenormalen par, ki živi običajno življenje, kot vsi drugi. Invalidski voziček je nekaj običajnega v najini vezi. Ljudje naju sprašujejo neprimerna vprašanja, na primer o najini intimi.” – Miranda in Aljoša Škaper

Camilo Acosta Mendoza je inženir, ki prihaja iz Kolumbije. V Evropo, kjer je postal klovn, je prišel pred sedmimi leti. Nihče nima ene same identitete:

“V Kolumbiji me nimajo več za Kolumbijca, tam me imajo za Slovenca. V Sloveniji me imajo za Kolumbijca. Ko sem s starši, sem še vedno njihov otrok. Ko sem z ženo, sem mož. Tudi s prijatelji imam različne identitete. S prijatelji s fakultete, s katerimi smo skupaj igrali ragbi, nas druži občutek bratstva, s prijatelji tukaj me bolj vežejo narava, klovnovstvo in umetnost.” – Camilo Acosta Mendoza

Camilu se ljudje, ki sovražijo, smilijo: “Ljudje, ki sovražijo, imajo mogoče hude travme. Njihovo sovraštvo kaže na to, da imajo velike težave. Mogoče niso nikoli imeli priložnosti potovati in se zato bojijo vsega, kar prihaja od drugod. Sovražijo zato, ker se bojijo. Na ta način skušajo vzpostaviti občutek varnosti. Tudi pes laja zato, ker se boji. To so zelo prestrašeni ljudje.”

Nekateri v tem strahu vidijo priložnost za krepitev svoje politične moči. Romana Zajec iz Zavoda Apis, kjer skušajo družbeno angažirano umetnostjo uporabljati kot orodje socialne vključenosti, ugotavlja, da so migracije postale orodje političnih manipulacij. “Vse teme, ki so povezane z našimi primarnimi strahovi, so zlorabljene.”

“Spodbujanje nasilja in sovraštva ne bi smelo biti dovoljeno in bi moralo biti pravno regulirano.” – fotografinja Manca Juvan

Zahteva Eko kroga, naj Salonit Anhovo umakne študijo o sežiganju odpadkov v cementarnah, odpira veliko vprašanj. Imajo pravico do interepretacije okoljskih podatkov res samo pooblaščene ustanove? Kje bi morale biti meje teh interpretacij in kje meje pritiskov na okoljske organizacije?

Zahteva Salonit Anhovo, naj Eko kroga umakne študijo o sežiganju odpadkov v cementarnah, odpira več vprašanj. Imajo pravico do interpretacije okoljskih podatkov res samo pooblaščene ustanove?

Salonit Anhovo zahteva umik študije o sežiganju odpadkov v cementarnah s spletne strani. Eko krog je želel zaščititi gostitelja in gostovanje prenesel drugam, tako da je še zmeraj dostopna. V Eko krogu opozarjajo, da njihov namen ni zaprtje tovarne, ampak izenačenje mejnih vrednosti emisij cementarn s sežigalnicami, učinkovitejši nadzor nad njihovim delovanjem ter večja transparentnost.

“Ko se v medijih promovira sežiganje odpadkov, se enači sežiganje odpadkov v specializiranih sežigalnicah s sosežigom v cementarnah. Ko pa narediš primerjavo, pa dobiš dopis odvetnika Salonita Anhovo, da je nezakonito delati primerjavo med specializiranimi sežigalnicami in cementarnami, ki sosežigajo odpadke.” – Uroš Macerl

V Salonitu Anhovo, v katerem so za gorivo v zadnjih treh letih uvozili več kot polovico odpadkov iz tujine, poudarjajo, da ves čas dosledno spoštujejo vso okoljsko in drugo zakonodajo, ki jo je Slovenija prenesla iz Evropske unije, za meritve in vrednotenje pa je odgovorna pooblaščena institucija, ki je tudi akreditirana za izvajanje meritev po predpisanih merilnih metodah. “Ker gre za strokovno zahtevne vsebine, je zakonska zahteva, da to izvajajo akreditirane in pooblaščene institucije. Za zajemanje in prikazovanje podatkov trajnih meritev emisij (ki potekajo kontinuirano) se uporablja posebna programska orodja. Vsi podatki (vključno z vrhovi) se upoštevajo pri vrednotenju podatkov.”

“Z vidika dostopa informacij javnega značaja ne vidim razloga, da bi lahko neko informacijo komentiral in o njej razmišljal samo za to pooblaščeni. V Sloveniji imamo svobodo govora in pravico vedeti, obe pa sta zelo močni.” – informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik

Salonit Anhovo pa Eko krogu med drugim očita navedbo neresničnih in zavajajočih podatkov. V zahtevku odvetniške družbe glede občasnih preseganj določenih parametrov v letu 2017 med drugim piše, da so bili podatki verjetno povzeti po neuradnih informativnih objavah meritev emisij, ki jih je Salonit Anhovo objavil na spletni strani, vendar da podatki niso uradni. Kot piše, so se včasih lahko pojavila različna nihanja pri podatkih, ki niso kazala dejanskih, pozneje uradno ovrednotenih podatkov pooblaščenega izvajalca monitorniga, saj v podjetju izdelana metodologija takrat še ni ustrezala vsem potrebnim zahtevam.

“Tudi ta očitek smo dobili, da smo uporabljali podatke z njihove spletne strani, ki so bili objavljeni pred koncem leta 2018,” opisuje Uroš Macerl. Takrat je tovarna zamenjala programsko opremo in tudi vse merilnike za trajno merjenje emisij, pri čemer zdaj za prikazovanje emisij na spletu uporablja profesionalno programsko opremo, piše v zahtevku odvetniške družbe. “Zdaj pa ne vem, kaj smo mi tukaj krivi, če smo vzeli meritve, za katere zdaj oni trdijo, da takrat niso bile v redu, čeprav so jih sami objavljali na svoji spletni strani.” Iz Salonita Anhovo so na naše novinarsko vprašanje odgovorili, da je bilo vrednotenje meritev vedno skladno z veljavno zakonodajo in standardi.

Salonit Anhovo zelo skrbi, kakšne informacije se o njegovem delovanju pojavljajo v javnosti. Zdravnica Nevenka Mlinar o kršitvi Kodeksa zdravniške etike, ki so jo očitali v Salonitu Anhovo v zvezi s podatki o obolevnosti pacientov v splošni ambulanti v Desklah: “V mediacijo nisem privolila, ker menim, da so vsi podatki točni in da je v skladu s Kodeksom moja dolžnost, da opozarjam na dejavnike, ki vplivajo na zdravje in bolezen naših ljudi.”

Okoljske organizacije so doživele že več različnih zahtev odvetniških pisarn. Barbara Kvarc iz društva za sonaraven razvoj Focus opiše grožnjo, ki so jo doživele organizatorice kampanje proti TEŠ 6:

Vse več je otrok s specifičnimi učnimi težavami, zaradi prepozne pomoči pa je vse več tudi tistih, ki imajo kompleksnejše motnje. Tudi v šolskem sistemu ne izvajajo prilagoditev in ne zagotavljajo dodatne pomoči otrokom s priporočili, zato starše pravzaprav spodbujajo, naj sprožijo postopek pridobivanja odločb za usmerjanje.

Število izdanih odločb za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami se povečuje. Strokovnjaki opozarjajo, da je obravnava v okviru zdravstvenega sistema prepočasna in neustrezna

“Najvišji porast izdanih odločb je v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju, ko so otroci vključeni v četrti, peti in šesti razred, ko se dejansko bolj intenzivno začne proces številčnega ocenjevanja.” – dr. Natalija Vovk Ornik, vodja oddelka za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami na Zavodu RS za šolstvo

Vse več je otrok s specifičnimi učnimi težavami, zaradi prepozne pomoči pa je vse več tudi tistih, ki imajo kompleksnejše motnje. Tudi v šolskem sistemu ne izvajajo prilagoditev in ne zagotavljajo dodatne pomoči otrokom s priporočili, zato starše pravzaprav spodbujajo, naj sprožijo postopek pridobivanja odločb za usmerjanje.

“Po mojem mnenju šolski sistem nekako tudi spodbuja pridobivanje odločb. Če otroci brez odločbe pri poučevanju niso deležni vseh prilagoditev, potem so seveda v večji stiski, njihovi starši pa slej ali prej izpeljejo vse ustrezne postopke.” – dr. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana

Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.

Spolno nadlegovanje in nasilje se pogosteje dogajata tam, kjer naj bi se žrtve počutile varne: doma in v službi. Več kot polovica žrtev pozna storilca

“Mislim, da ni ženske, ki se ne bi vsaj enkrat v življenju počutila izpostavljene, izkoriščene, ponižane – ker je ženska!”To je eden od več kot 150 zapisov, ki so jih prejeli na Inštitutu 8. marec ob kampanji #jaztudi.“Analiza je ovrgla mit, da se spolno nadlegovanje in nasilje dogajata v temnih ulicah in neznanih prostorih in da ju izvajajo ljudje, ki jih ne poznamo. Žal je analiza pričevanj pokazala, da se nasilje najpogosteje dogaja v domačem okolju,”pravi Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, in dodaja, da več kot 50 odstotkov žrtev pozna storilca, pogosto gre tudi za dejanje, ki se ponavlja. To dokazuje tudi naslednji zapis: “Zlorabljal me je oče, kadar sva bila sama doma.”

Ob tem Inštitut 8. marec opozarja, da trenutna oblast še ni naredila ničesar, da bi spremenila zakonodajne in sodne postopke.

“Osebe, ki so delile izkušnjo spolnega nadlegovanja, so zapisale, da so bili sodni postopki skoraj enako travmatični kot sama izkušnja.” – Nika Kovač

Analiza pričevanj je pokazala tudi, da spolno nadlegovanje ni pogojeno z izobrazbo, je pa pogosto pogojeno z močjo.

“Spolni nadlegovalci so ljudje, ki imajo moč, avtoriteto, ki so avtoriteta v službi, doma ali v domačem kraju.”

Pomembno je, da se žrtve kljub morebitni stigmi povežejo in s svojimi zgodbami pomagajo premagati miselnost, da je opolzka opazka ali udarec po zadnjici nekaj čisto običajnega, kar brez obsojanja in sankcij spada v našo družbo.

Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje. Res pa je, da je bila ta še leta 2009 pri nas najnižja med vsemi evropskimi državami: manj kot odstotek in tudi danes smo (še) na šestem mestu po najnižji razliki. Še vedno, bi lahko znova poudarili. O čem sploh govorimo, ko govorimo o razliki v plači med spoloma in s katerimi ukrepi se jo lahko uspešno zmanjšuje? O tem v pogovoru z raziskovalko Evropskega inštituta za enakost med spoloma Jolanto Reingarde v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.

Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje

Evropski inštitut za enakost med spoloma je bil ustanovljen leta 2010. Sedež ima v Vilni v Litvi in je ena manjših evropskih agencij, ki pa pokriva zelo obsežno področje in sodeluje tako z evropskimi institucijami kot s posameznimi državami. Predvsem pa je zanesljiv vir informacij na tem področju.

Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje. Leta 2009, torej pred desetimi leti, je bila ta pri nas najnižja med vsemi evropskimi državami, znašala je manj kot odstotek. Leta 2019 se nahajamo na šestem mestu po najnižji razliki, a glede na trenutne trende bi lahko kmalu zdrsnili po lestvici navzdol.

“Eden od ukrepov, ki velja za zelo uspešnega, je zakonska uvedba transparentnega plačnega sistema. In Evropska komisija na tem področju predlaga konkretne mehanizme. Prvič, da države zakonodajno vzpostavijo sistem, v katerem ima zaposleni pravico vpogleda o plačah ljudi na podobnih delovnih mestih v svojem podjetju oziroma organizaciji z določenim obsegom zaposlenim (kar se prepušča posamezni državi). Drugič, da morajo delodajalci poročati o plačni strukturi v svoji organizaciji in pri tem specificirati, kaj je osnovna plača in kaj so plačni dodatki. To pa zato, ker so plačne razlike pogosto večje v dodatkih k plači. Tretji predlog je, da morajo večja podjetja izvajati revizije plač, ki jo opravijo zunanji strokovni izvajalci. Četrti predlog pa je okrepitev kolektivnih plačnih pogajanj in ohranjanje socialnega dialoga.” Jolanta Reingarde, raziskovalka Evropskega inštituta za enakost med spoloma

Evropska komisija definira razlike v plači med spoloma kot povprečno razliko pri skupnem zaslužku na uro med moškimi in ženskami. “To je treba res jasno poudariti. Ko govorimo o plačni razliki ne primerjamo enakega z enakim. V osnovi primerjamo to, koliko zaslužijo v družbi ženske in koliko moški v splošni populaciji vseh zaposlenih. Pogledamo vse zaposlene ženske in koliko zaslužijo bruto na uro in potem to primerjamo z bruto zaslužkom vseh moških,” poudarja Jolanta Reingarde.

Vzroki za plačno vrzel med spoloma so raznoliki in med seboj prepleteni, vendar pa urejanje plačnih razlik ni le stvar pravičnosti v družbi. Gre tudi za odpravo posledic, ki jih prinaša plačna neenakost. Po mnenju Reingardove ekonomija izgublja veliko, dokazi pa kažejo na to, da je vsaka spolna neenakost izguba tako za gospodarstvo kot tudi ekonomijo. Dodaja, da na ta način izgubljamo ženske na delovnem trgu, ženski talent v družbi pa tako ostaja neizkoriščen. Izguba za ekonomijo je velika, saj ima diskriminacija svojo ceno, za boljši položaj žensk pa bi se morala prizadevati celotna družba.

“Spremeniti moramo naše predstave in koncepte o vodenju in predvsem sprejeti, da niso lahko samo moški dobri menedžerji. Ta stereotip nas omejuje in predstavlja veliko oviro za ženske. Čeprav ta stereotip pogosto gojijo same tudi ženske. Vsi smo žrtve patriarhalnega razmišljanja, tako ženske kot moški. Vsi se moramo spremeniti. In biti moramo dovolj kritični, da razumemo, da so si ženske pogosto največje sovražnice in da ne gre za obtoževanje moških ali iskanje krivcev. Gre za našo splošno kulturo, ki jo moramo začeti spreminjati že pri najmlajših.”

Kako je spletna platforma za najem počitniških namestitev Airbnb posegla v slovenski nepremičninski trg in kako vpliva na življenje domačinov?

Kako je spletna platforma za najem počitniških namestitev Airbnb posegla v slovenski nepremičninski trg in kako vpliva na življenje domačinov?

Ljubljana je še pred desetimi leti veljala za zaspano mesto, ki ga je potrebno oživiti. Oživljanje je bilo uspešno, turistične ponudbe v mestu mrgoli in sploh v poletnih mesecih v središču mesta vedno težje srečaš domačine.

“Bili smo tako uspešni da se zadnjih nekaj let pojavljajo kritike, da je Ljubljana preveč živa, preveč napolnjena s turisti.” Aidan Cerar, urbani sociolog

Statistični urad Republike Slovenije poroča, da nas je julija letos obiskalo 13 odstotkov več turistov kot junija lani, Banka Slovenije pa sporoča, da je Slovenija v prvem polletju beležila 1,16 milijarde evrov prilivov od izvoza potovanj, kar je skoraj pet odstotkov več kot v prvi polovici lanskega leta. Da je turistična panoga pri nas v vzponu, že dolgo ni več skrivnost. Turizem pa s seboj prinaša tudi posledice, v zadnjem času so najbolj opazne na področju razpoložljivosti stanovanj v turistično zanimivejših mestih. Lastniki stanovanj se vedno raje odločajo za kratkotrajno oddajanje stanovanj preko spletnih platform kot je Airbnb, s tem pa stanovanja izginjajo iz najemniškega trga. Nekateri lastniki stanovanja preko platforme oddajajo tudi samo čez poletje in iz njih izselijo študente in druge najemojemalce.

“Na koncu je prišlo do tega, da se je pojavila situacija, ko ni bilo na voljo toliko stanovanj. Ko misliš, da se bodo študentje in vsi ostali izselili, pridejo turisti. Lastniki in najemodajalci so ugotovili, da je to takrat zelo dober posel za njih.” študentkaNika

Kratkoročno oddajanje stanovanj v turistične namene brez dvoma spreminja najemniški trg v Sloveniji, na portalu Airbnb pa smo v začetku tega tedna zasledili celo sobo v študentskem domu IV. v Rožni dolini, ki sodi pod okrilje javnega zavoda Študentski dom Ljubljana in naj bi mladim med študijem omogočal ugodnejše bivanje. Ekonomska stanarina za mesec avgust za študenta znaša nekaj čez 56 €, torej 112 € za celo sobo, za nočitev prek Airbnb za dve osebi pa cena znaša odšteli 45 €.

Pravo regulacijo oddajanje preko portala Airbnb še vedno čakamo, se pa že sedaj sankcionira nezakonito oddajanje. Kljub visokim globam, ki znašajo od 400 do 30.000 €, se še vedno veliko ponudnikov odloči za oddajanje na črno. Airbnb je bil v osnovi dobra stvar, na začetkih nismo mogli predvidevati, da bo platforma še dodatno vzpodbudila stanovanjsko problematiko v Sloveniji.

“Količina stanovanj, ki je bila na trgu za dolgoročni najem, se je zmanjšala, ker se je na drugi strani del teh stanovanj preselil na turistični trg in se začel oddajati turistom. Poznamo različne primere, predvsem se veliko omenja velika mesta kot sta Barcelona in Amsterdam, vendar tudi v manjših mestih kot je Ljubljana to postaja težava in ljudje to zaznavajo kot težavo, da težje najamejo stanovanje.” Aidan Cerar, urbani sociolog

Alternative najemu počitniške namestitve preko portala Airbnb seveda obstajajo. Od tistih bolj klasičnih, ko se odločite za hotel ali hostel do modernejših kot sta Booking in Couchsurfing. Med najnovejšimi alternativami je platforma Fairbnb, ki obljublja pravičnejši turizem in zaenkrat nudi namestitve v 6 evropskih mestih. Prednost platforme je v tem, da je povezana z lokalnim okoljem, sodeluje z lokalnimi oblastmi in se pri oddajanju tudi drži lokalne zakonodaje.

Čeprav sta pomanjkanje stanovanj, predvsem za mlade, in turizem različni temi, sta v določeni meri zagotovo povezani. Če se želimo lotiti reševanja stanovanjske problematike, moramo nedvomno razmišljati dolgoročno, pri čemer ne smemo zanemariti čedalje večje turistične ponudbe in vedno bolj dostopnejših potovanj.

Tovorni promet na mejnem prehodu Obrežje se je letos v primerjavi z lanskim letom povečal za več kot štiri odstotke. Ob vse daljših kolonah tovornjaki s svežim sadjem in zelenjavo ob petkih pogosto ne uspejo preiti meje do 13. ure, ko svoje delo konča fitosanitarna inšpekcija. Polni tovornjaki zato za ves konec tedna obtičijo na Obrežju. Kljub temu da morajo ob tem ves čas imeti prižgan hladilnik, sta sadje in zelenjava v ponedeljek že v veliko slabšem stanju, kot sta bila v petek.

Reportaža z mejnega prehoda Obrežje. Kolone so vse daljše, ob tem pa več tovornjakov, ki prevažajo sveže sadje in zelenjavo, ob koncih tedna s prižganimi hladilniki obtiči vse do ponedeljka

Na največjem slovenskem mejnem prehodu Obrežje se tovorni promet nenehno povečuje že od leta 2015. Pred štirimi leti je mejni prehod prešlo več kot 560.000 tovornjakov, lani 800.000. V prvih sedmih mesecih tega leta je mejo na Obrežju prestopilo že več kot pol milijona tovornjakov. Kolone so vse daljše, ob tem pa več tovornjakov, ki prevažajo sveže sadje in zelenjavo, ob koncih tedna na Obrežju s prižganimi hladilniki obtiči vse do ponedeljka. Fitosanitarni inšpektorji in inšpektorji za varno hrano v petek namreč končajo svoj delovnik na meji ob 13.00.

Potem ko je junija Slovenija za tovornjake zaprla 17 mejnih prehodov s Hrvaško, se je tovorni promet na Obrežju še dodatno povečal za od 300 do 400 vozil dnevno. Nadzor je strožji tudi zaradi iskanja migrantov, ki pogosto skušajo prečkati mejo celo v podvozju tovornjaka. Med pregledi policija uporablja tudi testerje za ugotavljanje izdihanega zraka in senzorje srčnega utripa.

Ob vse daljših kolonah morajo vozniki tovornjakov hladilnikov, ki prevažajo sveže sadje in zelenjavo, po prehodu meje opraviti še fitosanitarni pregled. Fitosanitarni inšpektorji in inšpektorji za varno hrano ob petkih končajo delo na meji ob 13.00. Če vozniku zaradi predolgega čakanja v koloni ali razmer na cesti posledično ne uspe prečkati mejnega prehoda do te ure, s tovorom obtiči na Obrežju vse do ponedeljka, ko inšpektorji začnejo spet delati. Podjetja, ki se ukvarjajo z uvozom in izvozom, morajo potem trgovcem plačevati penale, sadje in zelenjava se pokvarita, trgovci ju nočejo več sprejeti.

“No, to ja. Ampak jaz mislim, da mora biti vozilo za prevoz kakovostno, mora biti prilagojeno temu, da vzdržuje kakovost daljši čas. V državni upravi pa je določen delovni čas tako, kot je.” – direktor Območnega urada UVHVVR Novo mesto Branko Podpečan

Tovornjaki s sadjem in zelenjavo morajo imeti ob tem, ko čakajo, ves konec tedna prižgan hladilnik, kar obremenjuje tudi okolje. Na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pravijo, da bi za daljši delovni čas ob petkih potrebovali več usposobljenega kadra in tudi dodatnih finančnih sredstev.

Uredba o delovnem času v organih državne uprave sicer omogoča tudi izmensko delo, ki ne bi zahtevalo dodatnih sredstev.

Požari v zbirnih centrih za odpadke kažejo tudi na pomanjkljivo regulacijo požarne varnosti pri skladiščenju in predelavi odpadkov. Požarna varnost je v veliki meri prepuščena lastnikom. Zakaj bi morali več vlagati v preventivo, namesto da gasimo požare, ko je že prepozno?

Aleš Drnovšek in Mateja Gris iz Slovenskega združenja za požarno varnost o tem, da je požarna varnost na odlagališčih odpadkov prepuščena lastnikom

“V Sloveniji nimamo nobenih navodil, smernic, pravilnikov, ki bi določali, kako morajo biti odlagališča urejena. To je prepuščeno lastnikom.” – Aleš Drnovšek, Slovensko združenje za požarno varnost

Požari v zbirnih centrih za odpadke kažejo tudi na pomanjkljivo regulacijo požarne varnosti pri skladiščenju in predelavi odpadkov. Požarna varnost je v veliki meri prepuščena lastnikom. Zakaj bi morali več vlagati v preventivo, namesto da gasimo požare, ko je že prepozno?

“Breme teh požarov gre na vso družbo. Nekdo služi na račun pomanjkljivih varnostnih ukrepov, ker to področje ni urejeno.” – Mateja Gris, SZPV

Na primerjalnem testu nerafiniranega bučnega olja Zveze potrošnikov Slovenije se je večina vzorcev izkazala za dobro, en izdelek pa je vseboval preveliko vsebnost pesticidov. Kot pojasnjuje namestnik generalnega direktorja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) dr. Jernej Drofenik, so proizvod že umaknili iz prometa. V njem so bili tudi ostanki nevarnega pesticida aldrina, ki ima podobne lastnosti kot DDT in je prepovedan že več desetletij. Pri bučnem olju mora biti navedeno samo poreklo države proizvodnje, poreklo semena pa ne. Polovica vzorcev, ki jih vzorči UVHVVR, vsebuje ostanke pesticidov. Od 1 do 2 odstotka vzorcev presega dovoljeno vrednost.

dr. Jernej Drofenik iz Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin o pesticidih v hrani

“Delež neskladnih živil, ki so proizvedena v Sloveniji, je bistveno nižji od deleža živil iz drugih evropskih držav, še bolj pa iz tretjih držav. Neskladnih je pod 0,5 odstotka živil slovenskega porekla.” – Jernej Drofenik

Na primerjalnem testu nerafiniranega bučnega olja Zveze potrošnikov Slovenije se je večina vzorcev izkazala za dobro, en izdelek pa je vseboval preveliko vsebnost pesticidov. Kot pojasnjuje namestnik generalnega direktorja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) dr. Jernej Drofenik, so proizvod že umaknili iz prometa. V njem so bili tudi ostanki nevarnega pesticida aldrina, ki ima podobne lastnosti kot DDT in je prepovedan že več desetletij. Pri bučnem olju mora biti navedeno samo poreklo države proizvodnje, poreklo semena pa ne. Polovica vzorcev, ki jih vzorči UVHVVR, vsebuje ostanke pesticidov. Od 1 do 2 odstotka vzorcev presega dovoljeno vrednost.

“Največ koktejlov pesticidov je v živilih, ki niso sezonska. Npr. v decembrskem paradižniku ali januarski kumari.” – Jernej Drofenik

Kakšno zdravstveno oskrbo tuji turisti sploh lahko dobijo pri nas? Kaj jim zagotavlja evropska kartica zdravstvenega zavarovanja in kaj, če je nimajo? Kam napotiti obolelega turista, ki ne sodi na urgenco? Na vprašanja je odgovarjala Eva Godina s Področja za urejanje zavarovanj in mednarodno zdravstveno zavarovanje ZZZS.

Vse večji obisk tujih turistov prinaša tudi vse več primerov, ko tujci iščejo zdravniško pomoč

Med tistimi, ki so zdravstveno zavarovani v tujini, je tudi naša poslušalka, Slovenka, ki že vrsto let živi v tujini. Pred kratkim je zaradi zelo visoke vročine in gnojne angine pomoč poiskala na lokalni zdravstveni postaji, kjer deluje koncesionarka.

Računalniški sistem v ambulanti sicer veljavne evropske zdravstvene kartice ni znal sprejeti. Zdravnica je ni želela pregledati niti samoplačniško, temveč je poslušalko kljub zelo slabemu zdravstvenemu stanju napotila v skoraj dvajset kilometrov oddaljen zdravstveni dom.

Primer je s pomočjo pristojnega zastopnika pacientovih pravic rešen, zdravnica je priznala napako in se opravičila. A zgodba je povod, da izvemo kaj več o storitvah, ki jih tujci pri nas lahko pričakujejo. Gospa je visoko izobražena in govori slovensko, a ji kljub temu pomoči ni uspelo dobiti, kaj torej lahko pričakujejo (sploh v turistično manj obleganih krajih) slovenščine in sistema manj vešči tujci? Kakšno zdravstveno oskrbo tuji turisti sploh lahko dobijo pri nas? Kaj jim zagotavlja evropska kartica zdravstvenega zavarovanja in kaj, če je nimajo? Kam napotiti obolelega turista, ki ne sodi na urgenco? Eva Godina s Področja za urejanje zavarovanj in mednarodno zdravstveno zavarovanje ZZZS pravi, da je primer izjema in ne pravilo.

“Tuje osebe z evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja imajo povsem enake pravice, kot slovenski zavarovanci.”

Nadzor kopalnih voda traja med kopalno sezono in sicer od 15. junija do 31. avgusta na celinskih vodah, na morju pa se začne že 1. junija in konča 15. septembra. Tveganje za okužbe se zaradi prisotnosti mikroorganizmov fekalnega izvora bistveno poveča na divjih kopališčih, kjer kakovosti vode ne spremlja nihče.

Območja naravnih kopališč so dobro označena, v času kopalne sezone tudi poteka redno spremljanje kakovosti kopalnih voda. A možnost okužbe kljub nadzoru obstaja

“Dobro kakovost imamo predvsem na morju, saj so vse kopalne vode razvrščene v razred odlično. Nekaj odličnih kopalnih voda imamo tudi na celini. Zavedati se moramo, da smo kot kopalec gost v vodi, ki je življenjski prostor za rastline in živali. Zato naj se ljudje izogibajo kopanju zunaj kopalnih voda, ker s tem lahko uničujejo vodne in obvodne rastline, ki s svojim koreninskim sistemom čistijo vode.” – Mateja Poje, Agencija RS za okolje

Nadzor kopalnih voda traja med kopalno sezono, in sicer od 15. junija do 31. avgusta na celinskih vodah, na morju pa se začne že 1. junija in konča 15. septembra. Tveganje za okužbe se zaradi prisotnosti mikroorganizmov fekalnega izvora bistveno poveča na divjih kopališčih, na katerih kakovosti vode ne spremlja nihče. Kopalci se lahko o kakovosti vode pozanimajo na spletni strani Agencije RS za okolje, na kateri so prikazani lokacije nadzora in rezultati merjenj. 

“Med padavinami se izpirajo zaledne površine kopalnih voda, ki so lahko kmetijske ali prometne. Tako da po dežju lahko pričakujemo večjo onesnaženost kopalnih voda.” – Majda Pohar, Nacionalni inštitut za javno zdravje

Zadnja leta so staranje prebivalstva, odnos do starosti, domovi za starejše pogoste teme pogovorov in razlogi za nezadovoljstvo. Zakaj smo se odločili, da izpostavimo združenje za dostojno starost Srebrna nit? Ker so v njem ljudje, ki želijo spremeniti odnos družbe in oblastnikov do starejših. Zbirajo informacije, svetujejo, spremljajo delo pristojnih ustanov, razkrivajo nepravilnosti. Napisali so že štiri pisma, v katerih javnost in pristojne, od predsednika vlade navzdol, opozarjajo na slabe razmere v domovih za starejše. Na zadnje pismo so jim zaenkrat po elektronski pošti poslali odgovore le avtomatski odzivniki.

Če bo ostalo tako, kot je, bo starost samo za pogumne

Zadnja leta so staranje prebivalstva, odnos do starosti, domovi za starejše pogoste teme pogovorov in razlogi za nezadovoljstvo. Zakaj smo se odločili, da poudarimo združenje za dostojno starost Srebrna nit? Ker so v njem ljudje, ki želijo spremeniti odnos družbe in oblastnikov do starejših. Zbirajo informacije, svetujejo, spremljajo delo pristojnih ustanov, razkrivajo nepravilnosti. Napisali so že štiri pisma, v katerih javnost in pristojne, od predsednika vlade navzdol, opozarjajo na slabe razmere v domovih za starejše. Na zadnje pismo so jim za zdaj po elektronski pošti poslali odgovore le avtomatski odzivniki.

Biserka Marolt Meden, predsednica Srebrne niti, o burnih odzivih na njihove predloge in na kritike slabih praks v domovih za starejše: ”Dobronamerna kritika bi morala biti tudi dobronamerno sprejeta.”

Neva Železnik, podpredsednica tega združenja in pobudnica, da je združenje nastalo: ”V domovih za starejše je vse odvisno od vodstvenega osebja. Če je to dobro, je tudi oskrba veliko boljša kot v domovih, v katerih so direktorji nastavljeni po politični liniji. V domovih, v katerih ni empatije in znanja, je slabša oskrba.” Novinarka Neva Železnik je v enem izmed številnih člankov, ki jih je napisala o tej tematiki, opisovala tragični primer osamljene starejše ženske, napisala je, da so ji v različnih uradih pojasnjevali, kako so za to gospo naredili, kar so lahko, v resnici pa niso naredili ničesar: ”To je tipično za našo državo. Birokrati prelagajo papirje, v resnici pa ničesar ne naredijo,” pravi Neva Železnik.

”Vse več je civilnih pobud. Zahtevamo, da se stvari spremenijo. To se mora končati!” odločno poudarja Biserka Marolt Meden, ki upa, da ne bo treba protestirati na ulicah, ker je to res zadnja možnost.

”Če bo ostalo tako, kot je, bo starost samo za pogumne,” svari Neva Železnik, ki ugotavlja, da je v naši družbi vse več staromrzništva. To se kaže na različne načine: ”Če si hoče 65-letnik kupiti telefon, mu ponudijo najbolj primitivnega, začudeni so, če ga zna uporabljati …” Tudi v zdravstvu najdemo veliko podobnih primerov diskriminacije starejših, dodaja Biserka Marolt Meden: ”Do takih pojavov bi morali imeti ničelno toleranco!”

Potrošniške organizacije, združene v Evropsko potrošniško organizacijo BEUC, med njimi je tudi Zveza potrošnikov Slovenije, so v pet točk strnile zahteve, ki jih naslavljajo tudi na vse, ki kandidirajo na evropskih volitvah.

Potrošniške organizacije so v pet točk strnile zahteve, ki jih naslavljajo tudi na vse, ki kandidirajo na evropskih volitvah

Potrošniške organizacije, združene v Evropsko potrošniško organizacijo BEUC, med njimi je tudi Zveza potrošnikov Slovenije, so v pet točk strnile zahteve, ki jih naslavljajo tudi na vse, ki kandidirajo na evropskih volitvah:

S tem poudarjajo pet ključnih področij, ki si po njihovem mnenju zaslužijo podporo evropskih poslank in poslancev.

Te volitve so prelomne

Breda Kutin, predsednica Zveze potrošnikov Slovenije, se strinja, da so tokratne evropske volitve prelomne: ”Te volitve so prelomne preprosto zaradi tega, ker moramo razmisliti ne le o temah, kot so migracije, ampak tudi o človekovih pravicah in v okviru teh o potrošniških pravicah. Smo del Evrope, imamo pravico in dolžnost soustvarjati okolje, v katerem živimo in v katerem želimo živeti.” Dodaja še, da potrebujemo poslanke in poslance, ki bodo v Evropskem parlamentu zastopali interese potrošnikov.

Kutinova se zaveda, da evropski poslanci nimajo v rokah čarobne paličice, pričakuje pa, da bodo njihove zahteve poslanke in poslanci postavili pred novo evropsko komisijo, ki bi jih morala uvrstiti med svoje pomembne prioritete. ”Te prioritete bi morali ponotranjiti tudi ministrstva in vlade držav članice,” pravi Breda Kutin, ki upa, da bo dovolj evropskih poslancev pripravljenih zastaviti svoj glas v interesu ljudi in ne v interesu kapitala.

Za nas, za naše otroke, za naše vnuke

V kolikšni meri so evropski poslanci podaljšana roka lobistov, korporacij? Breda Kutin: ”Potrošniške organizacije imamo na evropski ravni enega svojega lobista na sto lobistov, ki zastopajo kapital. Če pa pogledamo rezultate, naši sploh niso slabi, uspelo nam je doseči kar nekaj pomembnih zmag. To se lahko zgodi takrat, ko nam prisluhnejo stranke, ki postavijo v ospredje interese ljudi. Upam, da spremembe, ki se dogajajo, da vodijo v to smer, da bomo bolj razmišljali o rešitvah za vse nas, za naše otroke in za naše vnuke. Ko si enkrat dedek ali babica, to drugače čutiš. Mislim, da se je za to vredno boriti!”

Ni razlik med levimi in desnimi

Naštete zahteve je Zveza potrošnikov Slovenije poslala vsem evropskim kandidatkam in kandidatom, pozvala jih je, naj jim pošljejo svoja mnenja. Nekaj odgovorov so že dobili, druge še pričakujejo, nam je povedala Breda Kutin: ”Ni razlik med levimi in desnimi, kar nam je všeč, saj želimo zastopati vse potrošnike, ne glede na njihova osebna prepričanja.”

Predsednica Zveze potrošnikov pred evropskimi volitvami, ki bodo ta konec tedna, poziva volivke in volivce, naj se volitev udeležijo, naj dobro razmislijo, koga bodo podprli, kdo jim je bližji: ”Če ne greš na volitve, potem težko kritiziraš.” S populizmom se ne rešuje problemov, poudarja Kutinova: ”Potrošniške organizacije smo pred evropskimi volitvami izpostavile problematiko, pri kateri želimo ustvarjalno sodelovati in imamo tudi predloge, kako naprej.”

V razpravah o naši skupni prihodnosti v Evropski uniji bi torej morale osrednje mesto dobiti tudi potrošniške teme.

Andrej Pleterski je prepričan, da bi uzakonitev evtanazije ljudem dala občutek, da se jim ni treba bati, da bi v končnem obdobju svojega življenja padli v majhno skupino ljudi, ki umirajo zelo mučeniško. Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Zdenka Čebašek Travnik opozarja, da naša družba še ni dovolj zrela za uzakonitev evtanazije. Obiskali bomo tudi Alenko Čurin Janžekovič, ki se je odločila za evtanazijo v Švici.

Pred letom dni se je javnosti dotaknilo pismo akademika dr. Janka Pleterskega, ki je državni zbor pozval, naj ljudem omogoči, da bodo lahko sami odločili o koncu življenja

Profesor dddr. Andrej Pleterski pravi, da je njegov oče spadal med ljudi, ki jim niti najboljša paliativna oskrba ni mogla pomagati. V 95. letu starosti si je poskusil vzeti življenje sam. Našli so ga, ko je bil še živ in ga odpeljali na urgenco.

Pleterski poudarja, da ker v Sloveniji ni mogoče dobiti zakonite pomoči pri končanju življenja, nekateri posamezniki zelo trpijo. Kot koordinator delovne skupine za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja pravi, da bo zakon, ki ga pripravljajo, dajal možnost pomoči pri dokončanju življenja človeku, ki se je o tem pravno veljavno sposoben odločati.

“Vrsta varovalk bo preprečevala, da bi se zgodile kakršne koli zlorabe.” – Andrej Pleterski

62-letna Alenka Čurin Janžekovič je odločitev za evtanazijo zase že sprejela. Poudarja, da Dignitas v Švici ni bolnišnica, so pa nujni pogovori z zdravnikom. “Ves čas te skušajo prepričati, da bi si premislil. To je daleč od turizma, kot ga imenujejo tisti, ki so proti.”

Vzrok za Alenkino odločitev je redka neozdravljiva in zelo boleča bolezen morquio sindrom.

“Ne da se opisati, kakšne bolečine je prenašala. Niti najmočnejši analgetiki ji niso pomagali. Tudi zdaj mi ne bi bilo lahko, ampak ne morem biti takšen egoist, da bi jo hotel po vsej sili imeti pri sebi, ne glede na vse bolečine, ki jih vsakodnevno doživlja podnevi in ponoči. Tega ne bi mogel narediti, da bi ji rekel, da nima pravice oditi.” – Marjan Janžekovič

“Za mene svetost življenja ne pomeni nedotakljivosti človeka, ki sam izrazi željo po določenem ali posegu ali odklonu od posega ali želja po usmrtitvi. Evtanaziji nasprotujejo isti, ki so nekoč nasprotovali splavu. Svetost življenja zame ni edino načelo in ni to, da se mojega telesa ne bi smeli dotakniti, ko jaz to dovolim.” – Alenka Čurin Janžekovič

V Zdravniški zbornici Slovenije opozarjajo, da je vprašanje evtanazije večplasten problem. Menijo, da je vzrok za vnovično odprtje tega vprašanja predvsem v nezadostnem poznavanju paliativnih metod zdravljenja in v neenakih možnostih dostopa do paliativne oskrbe in tudi do psihosocialnih dobrin okolja, v katerem živimo. Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije dr. Zdenka Čebašek Travnik pravi, da razpravi o evtanaziji v zbornici ne nasprotujejo, so pa proti zakonski ureditvi tega vprašanja.

“Mislimo, da naša družba še ni dovolj zrela, da bi se ta zadeva spravila v zakonske okvire.” – Zdenka Čebašek Travnik

Alenka Čurin Janžekovič ve, kakšna smrt jo čaka v Švici.  »Najprej padeš v komo, čez kakšne pol ure pa se ustavi srce in to je konec.«

V oddaji Kje pa vas čevelj žuli boste slišali povzetek prvomajskih reportaž iz hrvaškega podjetja ITAS PRVOMAJSKA in slovenskega M TOM. Obe sta v lasti delavcev. V Sloveniji smo imeli že kar nekaj poskusov delavskih prevzemov, uspešen pa je bil samo eden. Jadranka Vesel, soustanoviteljica Razvojnega inštituta za socialno ekonomijo, bo med drugim pojasnila, zakaj teh prevzemov pri nas ni več, čeprav so v nekaterih evropskih državah nekaj običajnega.

Jadranka Vesel, soustanoviteljica Razvojnega inštituta za socialno ekonomijo, o tem, zakaj delavskih prevzemov pri nas ni več, čeprav so v nekaterih evropskih državah nekaj običajnega

Tokrat boste slišali povzetek prvomajskih reportaž iz hrvaškega podjetja ITAS PRVOMAJSKA in slovenskega M TOM. Obe sta v lasti delavcev. V Sloveniji smo imeli že kar nekaj poskusov delavskih prevzemov, uspešen pa je bil samo eden. Jadranka Vesel, soustanoviteljica Razvojnega inštituta za socialno ekonomijo, bo med drugim pojasnila, zakaj teh prevzemov pri nas ni več, čeprav so v nekaterih evropskih državah nekaj običajnega.

Odkar je ljubezen, so tudi ljubezenske prevare. In odkar je splet, obstajajo spletne. Ljubezenske prevare na spletu pa so pravzaprav tudi dober posel na podlagi socialnega inženiringa. Po navadi se začnejo s prošnjo za prijateljstvo na Facebooku ali Instagramu, povezovanje pa lahko traja tudi po več mesecev, preden se pojavi potreba po denarju. Ravno zaradi čustvene vpletenosti so nakazani zneski potem lahko vrtoglavi.

Ljubezenske prevare delujejo po načelu tehnik socialnega inženiringa, človeka zmanipulirajo v nekaj, česar drugače ne bi storil

Odkar je ljubezen, so tudi ljubezenske prevare. In odkar je splet, obstajajo spletne. Po navadi se začnejo s prošnjo za prijateljstvo na Facebooku ali Instagramu in njeno potrditvijo:

 “Am Eric Scott z imenom. AM OD ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE. ALI TEKOČNO v Kabulu v Afganistanu Za misijo, ki mi pomaga pri miru. Sem videl vaš profil pri iskanju starega vojaškega prijatelja in me je zanimalo, potem ti je poslal prijateljico povabilo!”

Tako se je začelo prijateljevanje z Ericom Scottom, ki sodeč po njegovem Facebook profilu, prihaja iz Georgie, ZDA. Predstavil se  je kot 58-letni vdovec s sinom, za profilno sliko pa ima fotografijo črnega simpatičnega psa.

Eric je že kaj kmalu po začetku klepeta izrazil željo po poroki in jo potrdil s fotografijo zaročnega prstana. Marsikdo bi morda rekel, kako očitno lažen profil, ne pa vsi.

»Na začetku so bili vseeno malo bolj dosledni in so zgodbo peljali po nekem bolj verjetnem scenariju. Zdaj pa tudi mi opažamo, da so postali površni. Zelo hitro pride kakšen zaročni prstan in kakšni žrtvi se vseeno zdi malo čudno, da gre zadeva tako hitro naprej. A zgleda, da vseeno tudi s tem načinom dobijo dovolj žrtev, da se jim splača, tudi če se ne potrudijo dovolj.«

Tadej Hren iz nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost (Si-CERT) ima 15 let izkušenj na področju spletnih prevar. Pravi, da so prvo prijavo, povezano s spletno ljubezensko prijavo prejeli leta 2013. Pred dvema letoma je bilo teh prijav 15, lani pa že 40, kar je precej eksponentna rast, glede na to, da večina takšnih goljufij zaradi sramu žrtve ostane neprijavljena. 95 odstotkov teh primerov je na Facebooku, preostali primeri so na Instagramu, nekaj malega pa na portalih za spletne zmenke. Omenjena statistika ljubezenskih prevar, cilja predvsem na osamljene ženske.

Ljubezenske prevare delujejo po načelu tehnik socialnega inženiringa, v smislu, da človeka zmanipulirajo v nekaj, česar drugače ne bi storil.  Dokler je povpraševanje po ljubezni, bodo obstajali tudi tisti, ki bodo to skušali izkoristiti.

Naš Eric pa je Nataši Štefe  poleg pocukranih fotografij rožic in srčkov poslal tudi več svojih osebnih fotografij, ki so se po preverjanju izkazale za fotografije upokojenega generala ameriške vojske Douglasa M. Fraserja, ki ima celo svoj članek na Wikipediji.

Dlje ko je trajala komunikacija prek Facebooka, več je bilo podatkov z njimi pa tudi lukenj in nedoslednosti. Sledil je klic. Pogovor Nataše Štefe s človekom, ki se izdaja za Erica Scotta objavljamo v angleškem jeziku.

Štirinajst dni po valu napovedanih odpovedi družinskih zdravnikov delo v zdravstvenih domovih za zdaj poteka nemoteno. V Kranju, kjer se je za odpoved odločilo največ, 23 zdravnikov, pa prve težave pričakujejo že prihodnji mesec, ko bodo zdravniki izkoristili letni dopust. Uresničitev nameravanih odpovedi bi obremenila tudi urgence, saj razen v Ljubljani v stalno pripravljenih ekipah sodelujejo tudi družinski zdravniki. Tudi predlog o uvozu tujih družinskih zdravnikov je za mnoge nerealen.

Štirinajst dni po valu napovedanih odpovedi družinskih zdravnikov delo v zdravstvenih domovih za zdaj poteka nemoteno

Medtem ko tečejo prizadevanja za sprejem aneksa, ki bo za družinske zdravnike postavil zgornjo mejo opredeljevanja pacientov, kar je prva zahteva družinskih zdravnikov, pacienti v krajih, v katerih so se zdravniki odločili za odpovedi, še ne čutijo sprememb. Družinski zdravniki so svoje povedali, zdaj so na potezi odločevalci, vključujejo se občine, zdravstveni domovi in postaje pa pripravljajo ukrepe.

Šestnajst dni po tem, ko so kranjski družinski zdravniki izročili odpovedi, teh je zdaj 24, in vztrajajo pri namerah za izpolnitev zahtev, v ordinacijah ni čutiti sprememb. Vse skupaj pa se lahko spremeni že prihodnji mesec, ko bo glavnina zdravnikov izkoristila letne dopuste. V kranjskem zdravstvenem domu, v katerem je odpovedi napisalo 24 od 34 družinskih zdravnikov, pripravljajo tudi nadomestni scenarij, saj je skrb za paciente na prvem mestu.

“Stvari še tečejo normalno, upam, da bodo stekle v pozitivno smer. Za zdaj ne bi ustvarjala posebne panike, ker bi bili ti zdravniki še bolj obremenjeni, ker bi ljudje res želeli urediti vse pred njihovim odhodom.” – direktorica kranjskega zdravstvenega doma Lili Žura

Lili Žura pravi, da si vsi – tako zdravstveni dom kot ministrstvo za zdravje – prizadevajo za to, da bi se stanje izboljšalo. “Na nasprotnem bregu je ZZZS, ki nikakor ne razume, da bo moral popustiti, ali pa bo res ostalo veliko ljudi brez zdravnika, čeprav plačujejo v zdravstveno blagajno.” Meni, da je edina možna rešitev prihod specialistov družinske medicine iz tujine. Na področju pediatrije so že zaposlili zdravnika iz Srbije in imajo dobre izkušnje. Bolj zadržan je direktor tržiškega zdravstvenega doma Iztok Tomazin. Meni, da bi šlo vsaj v začetnem obdobju za slabšo oskrbo. Tudi vodja kranjske ambulante za nujno medicinsko pomoč Miha Oman je prepričan, da uvoz zdravnikov ni dolgoročna rešitev.

“Zdravniki nismo neko potrošno blago, ki bi ga bilo mogoče uvoziti iz danes na jutri.” – vodja kranjske ambulante za nujno medicinsko pomoč Miha Oman

Vsi direktorji poudarjajo, da so zdravniki preobremenjeni.

“Z eno besedo bi temu lahko rekli katastrofa. Zaznavamo jo zdravniki, ki izgorevamo. Imamo vse manj časa za medicino, delo s pacienti, pregled, pogovor, osnovno človeško vest, ki je pomemben del terapije, se pa utapljamo v birokraciji in nesmiselnih zahtevah ministrstva in zavoda za zdravstveno zavarovanje.” – direktor tržiškega zdravstvenega doma Iztok Tomazin

“Življenjska doba zdravnic je najkrajša izmed vseh univerzitetno izobraženih kadrov.” – direktorica ZD Medvode Marjeta Tomšič Matić

Direktorica ZD Medvode Marjeta Tomšič Matić opisuje, da v zdravstvenem domu delajo, dokler zadnji pacient ne odide iz ambulante, kar dolgoročno zagotovo ni v redu. “Tako je verjetno kakovost slabša, pacienti so slabše obdelani. Če si preutrujen, nisi tako zbran in lahko narediš kakšno napako.” Meni, da bi vsi zdravniki po končani fakulteti morali nekaj let delati v primarnem zdravstvu.

Razmere so negotove tudi v Ajdovščini. Tamkajšnji družinski zdravniki so umaknili soglasja za nadurno delo, ki bodo začela veljati v soboto. Kako bodo potem organizirali delo, je še vprašanje brez odgovora.

Kamniški gorski reševalci , ki so med bolj obremenjenimi, so ostali brez prostorov. Klobčič rešitve so začeli odvijati sami. Pogodba za nove prostore z lastnikom nepremičnin na območju nekdanje smodnišnice v Kamniku je podpisana, čaka jih obnova. Trenutno so v bivalnikih, ki jih je priskrbela država. Kamniški gorski reševalci in prostovoljci imajo voljo, denarja pa ne dovolj. Zato so se odločili tudi za organizacijo dobrodelnega koncerta in SMS donacije. Država, ki bo letos za delo 430 gorskih reševalcev namenila okoli 540 tisoč evrov, za samo ureditev prostorov sedemnajstih gorsko reševalnih postaj in društev nima zakonske osnove, zato bodo nujne spremembe. Kamniški primer pa ni osamljen, saj se s podobnimi težavami srečujejo tudi drugod. Ustrezni prostori in dobra opremljenost pa so v času, ko imajo visoko usposobljeni prostovoljni gorski reševalci več kot 500 različnih posredovanj na leto, nepogrešljivi za nadaljnje delo v sistemu zaščite in reševanja.

Občina in ministrstvo nista imela primernih prostorov, zato so se zavestno odločili za samostojni nakup nekdanjega objekta kemijske industrije in s tem pridobili skladišče za opremo

“Občina in ministrstvo nista imela primernih prostorov v Kamniku, zato smo se zavestno odločili za samostojni nakup nekdanjega objekta kemijske industrije in s tem pridobili skladišče za opremo.” – Srečo Podbevšek, predsednik kamniških gorskih reševalcev

Kamniški gorski reševalci, ki so med bolj obremenjenimi, so ostali brez prostorov. Klobčič rešitve so začeli odvijati sami. Pogodba za nove prostore z lastnikom nepremičnin na območju nekdanje smodnišnice v Kamniku je podpisana, čaka jih obnova. Zdaj so v bivalnikih, ki jih je priskrbela država. Kamniški gorski reševalci in prostovoljci imajo voljo, denarja pa ne dovolj. Zato so se odločili tudi za organizacijo dobrodelnega koncerta in SMS-donacije. Država, ki bo letos za delo 430 gorskih reševalcev namenila približno 540 tisoč evrov, za samo ureditev prostorov sedemnajstih gorskoreševalnih postaj in društev nima zakonske osnove, zato bodo nujne spremembe. Kamniški primer pa ni osamljen, saj se s podobnimi težavami srečujejo tudi drugod. Ustrezni prostori in dobra opremljenost pa so v času, ko imajo visoko usposobljeni prostovoljni gorski reševalci več kot 500 različnih posredovanj na leto, nepogrešljivi za nadaljnje delo v sistemu zaščite in reševanja.

“Glede na probleme in smernice povečevanja reševalnih intervencij ter potrebe po našem posredovanju GRZ nima dovolj denarja.” – Janez Rozman, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije

V Sloveniji se vse bolj zavedamo pomena doma pridelane hrane in nujnosti večje samooskrbe. Toda intenzivno kmetijstvo ni najbolj okolju prijazno. Ne samo zaradi uporabe pesticidov in herbicidov, ampak tudi gnojil. Gnojenje zagotavlja rastlinam prehrano za rast in razvoj, vpliva pa tudi na vodo, ki jo pijemo, in biodiverziteto.

Gnojenje zagotavlja rastlinam prehrano za rast in razvoj, vpliva pa tudi na vodo, ki jo pijemo, in biodiverziteto

V Sloveniji se vse bolj zavedamo pomena doma pridelane hrane in nujnosti večje samooskrbe. Toda intenzivno kmetijstvo ni najbolj okolju prijazno. Ne samo zaradi uporabe pesticidov in herbicidov, ampak tudi gnojil. Gnojenje zagotavlja rastlinam prehrano za rast in razvoj, vpliva pa tudi na vodo, ki jo pijemo, in biodiverziteto.

V pitni vodi imamo tudi nitrate. Glede na monitoring iz leta 2017 se povišane koncentracije nitrata v pitni vodi pojavljajo predvsem na območju Pomurja in Podravja, v manjšem obsegu tudi območju zasavske in osrednjeslovenske statistične regije.

“V Sloveniji imamo območja, na katerih imamo nitrate v pitni vodi.” – Mihael Brenčič

Dr. Mihael Brenčič z oddelka za geologijo naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani opozarja, da tudi gnojenje pred dežjem ni dobro za vodne vire. Pomembno je vzajemno razumevanje tega, da je kakovost okolja pomembna tako za dobro kmetijstvo kot dobre vodne vire. “Morali bi razmisliti, kaj je najpomembneje. Pogosto tehtamo vrednost vodnega vira in nekih trenutnih, včasih celo zelo individualiziranih dobičkov.”

Dr. Rok Kostanjšek z oddelka za biologijo biotehniške fakultete opozarja, da gnojenje vzpostavlja monokulture in močno vpliva na biodiverziteto. “Preživeli bodo samo deževniki, vrabci, muhe.”

Gnojilni načrti opredeljujejo vnos količine gnojil oz. nitratov na letni ravni. “To lahko privede do tega, da je v zelo kratkem obdobju vnesena ogromna količina, ki pa obremeni okolico oz. podlago. Inšpektor nima podlage za ukrepanje, je pa huda obremenitev.” – Rok Kostanjšek

Nov varuh človekovih pravic Peter Svetina mesec dni po tem, ko je nasledil Vlasto Nussdorfer, ugotavlja, do bo treba še veliko pozornosti vložiti na področje enakopravnosti žensk, kot zelo pomembna pa jemlje tudi okoljska vprašanja. Trenutno se mu zdi najbolj pereče vprašanje stiske ljudi, ki ne morejo v domove za upokojence. Hkrati bi ljudje morali imeti možnost in pravico bivati v svojem lokalnem okolju. Napoveduje, da ne bo prijeten varuh do politikov.

Varuh človekovih pravic Peter Svetina ugotavlja, do bo treba še veliko pozornosti nameniti področju enakopravnosti žensk; kot zelo pomembna jemlje tudi okoljska vprašanja

Novemu varuhu človekovih pravic Petru Svetini mesec po tem, ko je nasledil Vlasto Nussdorfer, se ta hip zdi najaktualnejše vprašanje stiske ljudi, ki ne morejo v domove za upokojence. Hkrati bi ljudje morali imeti možnost in pravico bivati v svojem lokalnem okolju. “Ne samo takrat, ko so tega zmožni. Kot skupnost jim moramo zagotoviti, da tam živijo, dokler živijo. Je človeka iz neke vasi res treba odpeljati na drug konec Slovenije, da bo tam umrl, mu tega ne moremo zagotoviti doma? Jaz sem prepričan, da lahko.”

Svetina odkrito govori o sinu, ki ima motnjo v duševnem razvoju.

“Življenjsko zgodbo s sinom poudarjam, ker želim v ljudeh preprečiti strah in bojazen pred drugačnostjo. Življenje je lepo, ni konec sveta, če se zgodi nekaj takega. Ljudje naj to vedo. Naj pa tudi vemo starši, sorojenci ali ljudje, ki delamo z ljudmi s posebnimi potrebami, da smo sprejeti v družbo.”

Peti varuh človekovih pravic meni, da stanje človekovih pravic pri nas ni najboljše, ni pa najslabše. “V naši družbi je ogromno tolerance. Ekstremi ne predstavljajo mnenja celotne družbe.” Na družabnih omrežjih se srečuje tudi s ‘hejterji’. “Jaz se ne spuščam v debate z ljudmi, ki me napadajo. Vsak napad je v redu, ne pa nizki udarci in zavračanje vsega, ko vidiš, da to prihaja iz principa. Z njimi ne komuniciram, pač ne odgovorim.”

Poudarjal bo tudi primere dobrih praks, vendar ne bo prijeten varuh za politiko.

“Biti neprijeten ne pomeni, da bom kričal na politiko. Potreben je dogovor, potreben je konsenz. Če pa tega ni, je pa treba pač glasno povedati. Ne bom prijeten, zato ker bom postavljal zahteve. Ni mi jasno, kako neko ministrstvo, neki urad, organ v sestavi, javni zavod ljudem ne odgovarja. Nismo ljudje tukaj zato, da bomo njih servisirali, ampak je obratno.”

Svetina pravi, da prihaja iz prakse in je praktičen človek ter da je glede tega morda podoben Hanžku. “Po drugi strani sem sistematski, kot so bili recimo gospod Bizjak in obe varuhinji. Sam bi se težko primerjal z enim od njih. Tisti način življenja in dela, ki sem ga delal do zdaj, bom skušal peljati naprej tudi kot varuh.”

Glavnina podnebno-energetskih politik in ukrepov se osredotoča na učinkovito rabo energije v stavbah in pridobivanje energije iz obnovljivih virov ter deloma na promet, kmetijstvo in odpadke. Toda energetskih in podnebnih ciljev ne bo mogoče doseči brez zmanjšanja rabe energije tudi v industriji. V studiu sta bila Andrej Gnezda iz fundacije za trajnostni razvoj Umanotera in Gregor Rome iz sektorja za kreditiranje Eko sklada.

Energetskih in podnebnih ciljev ne bo mogoče doseči brez zmanjšanja rabe energije tudi v industriji. Kako industrijo usmeriti v smer učinkovite rabe energije? 

Glavnina podnebno-energetskih politik in ukrepov se osredotoča na učinkovito rabo energije v stavbah in pridobivanje energije iz obnovljivih virov ter deloma na promet, kmetijstvo in odpadke. Toda energetskih in podnebnih ciljev ne bo mogoče doseči brez zmanjšanja rabe energije tudi v industriji. V studiu sta bila Andrej Gnezda iz fundacije za trajnostni razvoj Umanotera in Gregor Rome iz sektorja za kreditiranje Eko sklada.

“Cena električne energije je v primerjavi z drugimi državami v EU v Sloveniji bistveno nižja. Mi ponujamo industriji ugodno energijo, hkrati pa nimamo mehanizma, da to energijo uporabi učinkovito.” – Andrej Gnezda

Namesto zgodbe o uspehu kluba iz majhnega okolja in zgodbe o mladinski šoli, ki je čislana širom Slovenije, je krški nogomet pretresel boj za prevzem prvoligaša, izplen pa je slabši za vse vpletene.

Namesto zgodbe o uspehu kluba iz majhnega okolja in zgodbe o mladinski šoli, ki je cenjena po vsej Sloveniji, je krški nogomet pretresel boj za prevzem prvoligaša; izkupiček je slabši za vse vpletene

Namesto zgodbe o uspehu, zgodbe o klubu iz majhnega okolja, ki se je prebil in obstal v prvi ligi, in zgodbe o mladinski šoli, ki je cenjena po vsej Sloveniji, je krški nogomet pretresel boj za prevzem prvoligaša, izkupiček pa je slabši za vse vpletene.

Nogometni klub Krško se je pred štirimi leti prvič uvrstil v elitno slovensko ligo in tam vsako leto tudi obstal. Njegova nogometna šola, zdaj NK Posavje Krško, je z modernimi prijemi vzgojila veliko odličnih mladih nogometašev in bila v veliki meri zaslužna za uspeh. Po večini so šole del nogometnih klubov, v Krškem pa sta delovali ločeno, vendar z dogovorom, ki je ustrezal obema stranema.

Razdor je začel nastajati, ko se je klub znašel v finančnih težavah, saj ga je nekdanji vlagatelj JSP sports group tožil za več sto tisoč evrov. Zajeten dolg in manko naložbenega denarja sta povzročila veliko finančno luknjo, ki je zaskrbela tudi vodilne v mladinski šoli. Klub si je hkrati skušal podrediti šolo, oktobra je predlagal novo pogodbo. Sami so želeli določiti vodjo šole in prečrtati člen, ki je šoli dodeljeval namenska sredstva evropske nogometne zveze za mladinski pogon. Zaradi preboja Maribora v ligo prvakov so klubi dobili skoraj šestkrat več takšnih sredstev kot sezono prej – skupaj 207.000 evrov.

“Ta denar je zelo dobrodošel za kritje stroškov oziroma dolgov članske ekipe.” – vodja nogometne šole Rok Zorko

NZS je poskrbela, da se ta denar zares porabi za mladinske šole, saj so klubi na začetku dobili le polovico zneska, drugo polovico pa dobijo šele poleti, ko bodo ustrezno dokazali, da so denar res porabili za mladinski pogon. Vodja šole Rok Zorko se hkrati ni strinjal z vizijo glavnega trenerja Alena Šćulca, ki je, nasprotno kot je bilo vodilo v mladinski šoli, igral zelo v obrambo usmerjen nogomet.

V mladinski šoli so se na koncu odločili, da bodo skušali postaviti novo vodstvo kluba. Potrebovali so dovolj podpore na januarski izredni skupščini, kazalo je, da jim bo uspelo, a so vodilni v klubu tik pred skupščino na hitro sprejeli 31 novih članov. Poteza je bila zakonita, a precej sporna. Politični boj so vodilni v klubu na ta račun dobili, kmalu pa enostransko prekinili pogodbo z mladinsko šolo in izgubili večino otrok in vse trenerje, ki so skrbeli za mladinski pogon. Vseh 21 je zavrnilo ponudbo, da bi sodelovali z NK Krško, tako da je klub moral hitro ukrepati. Od preostalih otrok jih je namreč polovica ostala v mladinskem pogonu, torej NK Posavje Krško, polovica pa je prisiljeno odšla v NK Krško. Razdeljeni so bili glede na starost, mlajši od 12 let so ostali v šoli, starejši pa so bili prisiljeni oditi v klub.

“Tri dni smo imeli krizo, ker je jokal za izgubljenimi trenerji. Novi trenerji so prišli iz Hrvaške, tako da ni razumel navodil, treningi pa so bili monotoni. Po desetih letih mi je prvič rekel, da ne bi rad šel na trening.” – oče enega izmed otrok

Šola je medtem ostala brez stalnega igrišča za trening in brez otrok starejših kategorij. Začenjajo novo, samostojno pot, ki pa bo vse prej kot rožnata.

“Naredili bomo vse, da bodo naši otroci imeli možnost kakovostnega treninga, igrišče bomo sčasoma vsekakor dobili. Starši so nam izkazali zaupanje in mi jim ga bomo vrnili.” – Rok Zorko

Navdušenje nad vožnjo z vlaki je med Slovenci že davno ugasnilo. Če se je še leta 2013 po slovenskih tirih prepeljalo skoraj 16,5 milijona potnikov, je številka čez štiri leta padla na vsega 14 milijonov. Tudi število potovanj z avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa je leta 2017 doseglo najnižjo raven od uvedbe urbane leta 2009. Kako obrniti negativni trend?

Število potovanj z avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa je leta 2017 doseglo najnižjo raven od uvedbe urbane leta 2009

Navdušenje nad vožnjo z vlaki je med Slovenci že davno ugasnilo. Če se je še leta 2013 po slovenskih tirih prepeljalo skoraj 16,5 milijona potnikov, je številka čez štiri leta padla na vsega 14 milijonov. Tudi število potovanj z avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa je leta 2017 doseglo najnižjo raven od uvedbe urbane leta 2009. Kako obrniti negativne smernice?

“Prej ali slej se bomo morali vprašati, koliko v Sloveniji vlagamo v javni potniški promet. Majhne izboljšave so mogoče, za velike izboljšave pa bodo potrebna velika vlaganja.”  – Marko Peterlin, direktor Inštituta za politike prostora

Počasni premiki, ki pa prihajajo prepozno, se v zadnjem času dogajajo na Slovenskih železnicah. Potniki lahko od lanskega decembra vozovnice za vlake Slovenskih železnic kupijo tudi po spletu, od nedavnega pa jim je na voljo še mobilna aplikacija. Naložba je vredna 1,45 milijona evrov.Na Slovenskih železnicah so sicer sprejeli strategijo posodabljanja potniškega prometa, v skladu z njo nameravajo po letu 2025 prepeljati približno 22 milijonov potnikov.

“Na Dunaju je uporaba javnega prevoza racionalna odločitev. Ne gre za to, da bi bili ljudje tu bolj ekološki. To se preprosto najbolj izplača. V Sloveniji sistem ni dobro urejen. Potrebujemo več vlakov, več avtobusov, kar pomeni več sprevodnikov, več voznikov. Samo prenova voznega parka ni dovolj.” – Blaž Lokar, Za mesto po dveh

Tudi drobne izboljšave lahko spodbudijo več ljudi k uporabi javnega prevoza. Novost na Ljubljanskem potniškem prometu, letna vozovnica za 365 evrov, torej evro na dan, je sicer dobrodošla, a po mnenju številnih predraga.

“Vozovnica bi lahko bila tudi brezplačna, a nekdo mora to plačati. Subvencija MOL-a za LPP je pred desetimi leti znašala pet milijonov, danes je že 13 milijonov evrov.” – Peter Horvat, direktor Ljubljanskega potniškega prometa

Dober javni potniški pomet je zanesljiv, torej točen, udoben in s pogostimi ter rednimi odhodi, menijo sogovorniki. Ljubljanski potniški promet pa ravno od pomladi zmanjšuje frekvenco avtobusov, kar zagotovo ne sledi zgornjim kriterijem.

“Julija in avgusta se število odhodov zmanjša samo za 30 odstotkov, potnikov pa je 70 odstotkov manj.” – Peter Horvat, direktor Ljubljanskega potniškega prometa

V turizmu in gostinstvu imajo velike težave pri zagotavljanju usposobljenih delavcev, zato jih skušajo pridobiti tudi iz tujine. Delovne sile z območja nekdanje skupne države začenja zmanjkovati, zato podjetja poskušajo tuje delavce zadržati na različne načine. V tokratni oddaji boste slišali kuharja in natakarja, ki nista prejela januarske plače, ker so jima zaračunali 75 evrov najemnine več za vsak mesec bivanja pri delodajalcu – zaradi nezadovoljstva z delovnimi razmerami sta namreč dala odpoved pred koncem štiriletnega obdobja.

Delavca iz BIH sta v Termah Olimia delala tudi po 300 ur na mesec, vendar nikoli nista zaslužila več kot 1000 evrov. Opravljene ure je težko izvesti v okviru zakonskih možnosti

Bazen z delovno silo se prazni tudi na širšem področju nekdanje skupne države. Razkrivamo zgodbo gostinskih delavcev v Termah Olimia, ki sta se konec januarja odločila zamenjati delodajalca pred obdobjem štirih let, zaradi česar 15. februarja nista dobila nakazane zadnje plače. Delavca pravita, da šlo za pogoj, ki sta ga morala podpisati pred delom v Sloveniji, medtem ko delodajalec pravi, da gre za prostovoljni dogovor o subvenciji najemnine.

“Še nekaj let nazaj je bilo obdobje, ko so nekateri ne najboljši managerji mislili, da je delovne sile na pretek. Tega ni več.”

-državna sekretarka na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo Eva Štravs Podlogar

28-letni kuhar in 20-letni natakar sta oktobra 2017 iz Bosne in Hercegovine prišla delat v Terme Olimia. V Podčetrtku so jima ob višjem plačilu obljubili tudi urejene delovne pogoje in boljši delovni čas.

“Delal sem po 260, 270, skoraj 300 ur.”

-nekdanji kuhar v Termah Olimia

Sogovornika sta se odločila, da bosta zamenjala delodajalca in sta konec januarja dala odpoved. Toda zadnje plače nista dobila nakazane, ker sta ob pogodbi o zaposlitvi podpisala pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij, v kateri piše, da je delavec, če odpove pogodbo o zaposlitvi pred potekom trajanja zaposlitve štirih let, dolžan za vsak mesec bivanja plačati dodatnih 75 evrov najemnine.

Direktor prodaje in marketinga v Termah Olimia Vasja Čretnik pravi, da ne gre za pogojevanje, ampak način motivacije, da bi delavci ostali pri njih. “Vsem tistim, ki želijo in nimajo urejenega bivanja, subvencioniramo bivanje. Naš motiv je bil, da jih skušamo zadržati pri nas. V primeru, če odidejo pred obdobjem štirih let, jih zaračunamo polni pavšal za nazaj.”

Po več novinarskih vprašanjih in prijavi Delavske svetovalnice na inšpektorat za delo sta gostinska delavca, namesto 15., 26. februarja  plačo le dobila nakazano. Tri mesece po tem, ko je zamenjal službo, pa svoje zadnje plače v Termah Olimia še vedno ni prejel 29-letni natakar, ki se do zdaj še ni medijsko izpostavil. “Tam sem delal eno leto. Delalo se je preveč, plačano je bilo slabo. Na koncu sem dobil nakazano 6 evrov. Delal sem več kot 230 ur. Motivacijo bi predstavljala višja plača, ne pa zaveza, da moram štiri leta delati tukaj.”

“Zakaj delodajalci sploh gredo v take mahinacije, kot je ta pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij? Zakaj ne ponudijo ustrezne plače in ustreznih pogojev? Potem sploh ne bi prišlo do takih zadev. Namesto tega pa izsiljuje delavce tako, da jim visi nad glavo dodatni znesek 75 evrov na mesec. To gre v smeri kršitve ustavne pravice do proste izbire delodajalca.”

– Goran Lukić, Delavska svetovalnica

Lukić meni, da imajo podjetja v obdobju gospodarske rasti in dobičkov podjetja veliko vzvodov za pozitivno motivacijo delavcev. Generalna direktorica direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela na ministrstvu za delo Katja Rihar Bajuk pravi, da podjetje lahko vedno določi višjo plačo od minimuma, ki je določen v kolektivni pogodbi. Delavec lahko mesečno dela največ 56 ur tedensko, pri čemer pa mora biti zagotovljen tudi 11 urni počitek.

Evidence delovnega časa naših sogovornikov kažejo na opravljene ure, ki bi jih bilo težko izvesti v okviru zakonskih možnosti za prerazporeditev delovnega časa. Dejansko zakonitost bo preveril inšpektorat.

V takšnih razmerah sta živela delavca v Termah Olimia:

*S prispevkom nadaljujemo nagrajeni raziskovalni projekt Vala 202 Siniševo delo. Do konca junija bomo objavili serijo radijskih prispevkov in podkastov o razmerah na trgu dela v Sloveniji in Evropski uniji.

Na občini Medvede že vse od ustanovitve seje občinskega sveta snemajo in posnetke objavijo na lokalni televiziji. Pred nekaj tedni pa se je prvič zgodilo, da seje niso predvajali, ker eden od občinskih svetnikov ni podpisal dovoljenja za snemanje in objavo. Podoben zaplet so pred kratkim imeli tudi v Brežicah. Sodeč po nedavni anketi Skupnosti občin Slovenije seje občinskih svetov snemajo v več kot polovici občin pri nas, do zadnjih lokalnih volitev pa večjih zadržkov ob objavah posnetkov sej svetniki niso imeli. Kako javna je vloga občinskih svetnikov in ali so zahteve posameznih svetnikov po varstvu osebnih podatkov, povezane s snemanjem sej občinskih svetov, upravičene?

Več kot polovica občin snema občinske seje. Kaj pa če svetniki tega ne dovolijo?

Na občini Medvede že vse od ustanovitve seje občinskega sveta snemajo in posnetke objavijo na lokalni televiziji. Pred nekaj tedni pa se je prvič zgodilo, da seje niso predvajali, ker eden od občinskih svetnikov ni podpisal dovoljenja za snemanje in objavo. Podoben zaplet so pred kratkim imeli tudi v Brežicah.

“Ko sprejmeš mandat mestnega svetnika, ko soodločaš v skupnosti, postaneš javna oseba in nekatere tvoje pravice so podrejene pravici občanov do obveščenosti.” – Nejc Smole, župan Medvod

Sodeč po nedavni anketi Skupnosti občin Slovenije seje občinskih svetov snemajo v več kot polovici občin pri nas, do zadnjih lokalnih volitev pa večjih zadržkov ob objavah posnetkov sej svetniki niso imeli. Kako javna je vloga občinskih svetnikov in ali so zahteve posameznih svetnikov po varstvu osebnih podatkov, povezane s snemanjem sej občinskih svetov upravičene?

“Škarje in platno sta v rokah občine. Občina mora zagotavljati javnost svojega dela, na kakšen način bo to zagotavljala, pa je v njeni pristojnosti.” – Mojca Prelesnik, informacijska pooblaščenka

Vse več urgentnih ambulant nenujne zdravstvene storitve zaračunava. Tudi zaradi zelo bizarnih primerov, kot so na primer glivice na nohtih. Vodja urgentnega kirurškega bloka v UKC Ljubljana doc. dr. Anže Kristan meni, da gre pri zaračunavanju v veliki meri za prenašanje krivde za slabo stanje v zdravstvu na pacienta.

Vse več urgentnih ambulant nenujne zdravstvene storitve zaračunava. Doc. dr. Anže Kristan meni, da gre za prenašanje krivde za slabo stanje v zdravstvu na pacienta

Kirurška urgenca je namenjena tistim, ki bi jim neobravnava v kirurški urgenci lahko povzročila tveganje za izgubo življenja ali veliko poslabšanje zdravja v zelo kratkem času, vendar več kot polovica bolnikov, ki pride v urgentni kirurški blok v UKC Ljubljana, ne potrebuje takojšnje zdravstvene oskrbe. Kljub temu nenujnih zdravstvenih storitev ne zaračunavajo.

“Ljudje pri nas iščejo pomoč. Sami težko ocenijo, kaj je nujno in kaj ni, kaj je za urgenco in kaj za splošnega zdravnika.” – vodja zdravstvene nege in oskrbe urgentnega kirurškega bloka Simon Arbajter

Vodja urgentnega kirurškega bloka UKC Ljubljana doc. dr. Anže Kristan meni, da je to, kar se dogaja v urgentnih centrih, odraz neizdelane piramide slovenskega zdravstva. “Tukaj je težko prenašati večji del krivde na naše paciente.”

“Načeloma poškodovanec ni kriv, če mora poiskati pomoč v bolnišnici, predvsem zato, ker primarna raven zaradi znanih težav, predvsem števila primarnih timov, ni sposobna sprocesirati takega števila bolnikov.” – Anže Kristan

Specialistka družinske medicine in strokovna direktorica Zdravstvenega doma Ljubljana, v katerem nenujne obiske v urgentnih ambulantah zaračunavajo, Tea Stegne Ignjatovič ocenjuje, da je nenujnih obiskov približno tretjina.

“Treba se je zavedati, da so čakalne dobe na neko predvideno diagnostiko včasih res nerazumno dolge. Ljudje s prihodom na urgenco včasih želijo vstopiti v zdravstveni sistem in prej priti do kakšne preiskave.” – Tea Stegne Ignjatovič

Kristan meni, da rešitev ni v zaračunavanju nenujnih storitev, ampak v tem, da bi morali postavi pravilno zdravstveno piramido. “Da je najširša baza na primarni ravni. Da se na primarni ravni vsaj določene osnovne diagnostične preiskave, kot je navadno rentgensko slikanje in ultrazvok, še okrepijo. Tako bi razbremenili tako sekundarno kot terciarno raven in hkrati tudi naval na urgentne centre.”

Na primarni ravni bi po Kristanovem mnenju pogosteje morali opraviti vsaj osnovno diagnostiko. “Dogaja se, da prihajajo bolniki v urgentne centre na preventivno rentgentsko slikanje, ker jim je bilo tako naročeno.”

V Ljubljani se bo kmalu začela tretja stopnja graditve urgentnega kirurškega bloka, zaradi česar bodo na urgenci prisiljeni krčiti prostore, vključno s čakalnico. “Verjetno bo na koncu leta število pacientov enako, občutek gneče pa bo neizmerno večji. Po prenovi bo oskrba poškodovancev in kirurških bolnikov, ki dejansko zahtevajo obravnavo v bolnišnici, še kakovostnejša, hitrejša in uspešnejša. Gotovo pa ne gremo v izgradnjo urgentnega kirurškega bloka z namenom, da bomo povečali pretočnost. Upamo, da se bo del najmanj nujnih pacientov sčasoma preselil na primarno raven.”

“Zavedati se moramo, da so ljudje, ki jim približno 20 evrov lahko pomeni toliko, da bodo sami svoje stanje ocenili za neurgentno in zaradi 20 evrov ne bodo šli na urgenco. To bi se lahko končalo tragično.” – Anže Kristan

Po prihodu novega lastnika, podjetnika Janeza Janše na Krvavec, so se odnosi z gostinci skrhali. Direktor družbe RTC Krvavec na smučišču in v poslovanju družbe sredi smučarske sezone uvaja novosti in red. Spremembe so po mnenju gostincev, ki držijo skupaj, pogosto enostranske, dogovori ne držijo. To pa ni v prid nikomur, in ni dobro za nadaljnji razvoj uspešnega smučišča, je prepričana Maria Mia Grillc, ki ima Eko turizem Viženčar na Krvavcu že 25 let.

Spremembe so po mnenju gostincev, ki držijo skupaj, pogosto enostranske, dogovori ne držijo

Po prihodu novega lastnika, podjetnika Janeza Janše na Krvavec, so se odnosi z gostinci skrhali. Direktor družbe RTC Krvavec na smučišču in v poslovanju družbe sredi smučarske sezone uvaja novosti in red. Spremembe so po mnenju gostincev pogosto enostranske, dogovori ne držijo. To pa ni v prid nikomur, in ni dobro za nadaljnji razvoj uspešnega smučišča, je prepričana Maria Mia Grillc, ki ima Eko turizem Viženčar na Krvavcu že 25 let.

“Gostinci na Krvavcu smo povezani in stojimo skupaj. Želimo si predvsem miru, gospod Janša naj počne svoje, mi pa bomo svoje.” 

Kako se privajamo na nakupovanje brez brezplačnih plastičnih vrečk? Se zavedamo, da moramo začeti razmišljati o tem, da plastičnih vrečk sploh ne bomo več uporabljali? Katere korake lahko naredimo v tej smeri? Preverjamo med trgovci in kupci.

Kako se privajamo na nakupovanje brez brezplačnih plastičnih vrečk

Med trgovci se vzpostavlja vse večja konkurenca tudi pri iskanju alternativnih rešitev za plastične vrečke in embalažo.

“Dejstvo je, da so trgovci spodbujali uporabo plastičnih vrečk.” – Boštjan Okorn z Zveze potrošnikov Slovenije

Tudi kupci spreminjajo svoje navade. Anketirani na samopostrežni blagajni trgovskega centra je pokazala, da je večina kupcev prinesla vrečko s seboj.

“Ko so bile brezplačne, sem nosilno plastično vrečko vzel večkrat. Zdaj pazim malo bolj. Sicer je še vedno skoraj vsak izdelek v plastični embalaži, od čaja do bio banan. Sadja večinoma ne dajem v plastično vrečko. Stehtam ga in dam nanj nalepko.” – anketiranec na samopostrežni blagajni

Okorn opozarja, da gre za nerazgradljiv odpadek. “Tudi, ko je v narekovajih razgradljiv, ko razpade na majhne dele, ostaja v obliki mikroplastike, ki je pa še bolj nevarna, ker pride v telesa živali in seveda tudi človeka. Zato bi morali s plastiko ravnati drugače.”

“Hočemo pokazati, da je zelo enostavno nakupovati brez plastične embalaže.” – soustanoviteljica prve ‘zero waste’ trgovine v Sloveniji Manca Behrič

Potrošniki bi morali prevzeti delež odgovornosti in pomisliti, kaj se zgodi s plastično vrečko.

“Lansko leto smo pomladi videli, koliko plastične embalaže je lahko v morju. To je dober alarm za vsakogar od nas, da pomisli, kaj in kako bo dajal v vrečko, in ugotovi, da lahko kakšno stvar prenese iz trgovine do avtomobila ali stanovanja brez vrečke.” – Boštjan Okorn

“Vse je v plastiki. Moral bi nehati jesti, če bi se hoteli plastični embalaži čisto izogniti,” pravita kupca v trgovini brez plastične embalaže. “Plastično embalažo odnašava v smeti na 10 dni. Pri nas doma pa to počnejo skoraj vsak dan. Da se, najtežje pa je narediti premik v glavi.”

Ob boju s tako hudo boleznijo, kot je rak, predvsem mlade bolnike čakata še boj za socialno varnost in življenje z bistveno nižjimi dohodki. Že bolniška nadomestila so velika težava, predvsem za samozaposlene, kadar je nujna invalidska upokojitev, pa je finančni udarec še večji. Toda tudi vrnitev na delo ne prinaša vselej olajšanja, številne težave pa imajo tudi delodajalci. Kako najti boljše sistemske alternative, ki bodo ustreznejše za vse?

Ob boju s tako hudo boleznijo, kot je rak, predvsem mlade bolnike čakata še boj za socialno varnost in življenje z bistveno nižjimi dohodki

“Nadure se meni ne štejejo. Omejitev na štiri ure ni življenjska, ker nobenega dela ne moreš končati v štirih urah. Večkrat delam precej več kot štiri ure, pa mi tega nihče ne plača. Sem zastonj delovna sila.” – delno invalidsko upokojena poslušalka

Ob boju s tako hudo boleznijo, kot je rak, predvsem mlade bolnike čakata še boj za socialno varnost in življenje z bistveno nižjimi dohodki. Že bolniška nadomestila so velika težava, predvsem za samozaposlene, kadar je nujna invalidska upokojitev, pa je finančni udarec še večji.

“Ljudje zelo težko pridejo do informacij, ki bi zanje bile razumljive. Želeli bi si ureditev, da bi pacient, ko bi začel dejavno zdravljenje, hkrati imel možnost obiskati točko, kjer bi mu svetovali, kako naj ravna v razmerju do delodajalca, zdravstvenega varstva in pozneje pri morebitni vrnitvi v dejavno življenje. Jaz si s spletno stranjo SPIZ ali ZZZS nikoli ne morem pomagati, pa vem, kaj iščem. Žalostno, da imajo v 21. stoletju take spletne strani.” – dr. Jaka Cepec, Združenje bolnikov z limfomom in levkemijo

Toda tudi vrnitev na delo ne prinaša vselej olajšanja, številne težave pa imajo tudi delodajalci. Kako najti boljše sistemske alternative, ki bodo ustreznejše za vse?

“Ko zboli samozaposleni, ne dobi nobenega prihodka, v času bolniške odsotnosti nima plače. Absurdno je, da mora ob tem plačati še prispevke in davke.” – Branko Meh, predsednik obrtno-podjetniške zbornice

Po pobegu iz zapora v Kopru so se pojavile zamisli, da bi morali imeti strožji zaporni sistem. Toda zaostrovanje bi lahko predstavljalo nevarno past.

Po pobegu iz zapora v Kopru so se pojavile zamisli, da bi morali imeti strožji zaporni sistem

Generalni direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Jože Podržaj meni, da ima Slovenija relativno sodoben in human sistem prestajanja zaporne kazni. Prepričan je, da je bil pobeg iz koprskega zapora zlorabljen za poskus restavracije nekih drugih metod in pristopov, ki so bili v zaporskem sistemu prisotni v nekem drugem času.

“Tovrstni dogodki nam povzročajo operativne probleme in skrbi, niso pa maloštevilni, ki jim to pride prav in samo čakajo, da lahko zlorabijo tak položaj.” – Jože Podržaj

Podržaj pravi, da varnost niso samo rešetke, ključi in kamere, ampak je predvsem odnos.

“Pretiravanje z varnostjo običajno pomeni predvsem strošek, ne prinese pa dobrega rezultata.”

Direktorica Urada za probacijo Danijela Mrhar Prelić opozarja, da imajo najnižjo, med 15- in 20-odstotno stopnjo povratništva na Norveškem, kjer imajo zelo odprt zaporni sistem, podkovan s številnimi dejavnostmi in prostimi izhodi. Po drugi strani imajo v ZDA, kjer imajo izjemno strog, zaprt in rigiden sistem izvrševanja kazni, kar 70-odstotno stopnjo povratništva.

“Do kod ima kaznovanje svoj pomen? Jaz to primerjam z vzgojo otroka. Ali otrok, ki je samo kaznovan in se mu nalaga kazen na kazen, v resnici spremeni svoje vedenje? Pogosto ne. Če kazni sledijo pojasnila, zahteve, vključevanje in delo z njim, se zgodijo spremembe. Enako je z obsojenci.” – Danijela Mrhar Prelić

Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo meni, da govorjenje o tem, da so zapori hoteli, kaže na odkrito agresivnost do zaporniške populacije, kar pa ne pomeni, da se zaposlenim dogajajo dobre stvari, ampak da so preobremenjeni in imajo prenizke dohodke.

“To je treba reševati, vendar ne na plečih obsojencev. Del tega gre tudi na račun tega, da se številnim ljudem na prostosti ne godi dobro, vendar zaporniki niso tista točka, na kateri bi reševali take probleme. Koprski pobeg je služil predvsem kot povod za neko obračunavanje, pred katerim se ne smemo umakniti, in ga je treba razrešiti.” – Dragan Petrovec

Obseg dela in nalog se veča, zaposlenih pa je odločno, vsaj 300, premalo. To se odraža tudi v zaostankih pri izdajanju odločb. Namesto da bi pomagali ljudem v stiski na terenu, se zaposleni na centrih ukvarjajo z upravno administrativnimi nalogami. Kako bo ukrepala država? Gosta v studiu sta bila Špela Isop – MDDSZ in Perica Radonjič – Sindikat centrov za socialno delo. V oddaji sta sodelovala še dr. Vesna Leskošek in Francka Premzelj, predsednica Društva socialnih delavk in delavcev Slovenije.

Obseg dela in nalog se veča, zaposlenih pa je odločno, vsaj 300, premalo; to se kaže tudi v zaostankih pri izdajanju odločb

“Centri vsako leto odločajo o milijonu pravic. Odločb je okoli 800.000.” – Špela Isop, MDDSZ

Obseg dela in nalog se veča, zaposlenih pa je odločno, vsaj 300, premalo. To se kaže tudi v zaostankih pri izdajanju odločb. Namesto da bi pomagali ljudem v stiski na terenu, se zaposleni na centrih ukvarjajo z upravno-administrativnimi nalogami. Kako bo ukrepala država? Gosta v studiu sta bila Špela Isop, MDDSZ, in Perica Radonjič, Sindikat centrov za socialno delo. V oddaji sta sodelovala še dr. Vesna Leskošek in Francka Premzelj, predsednica Društva socialnih delavk in delavcev Slovenije.

“Opažamo, da delavci podajajo vloge za odpoved zaposlitve, ne da bi imeli zagotovljeno novo delo. Prihaja tudi do izgorelosti, kroničnih bolezni.” – Perica Radonjič

V oddaji Kje pa vas čevelj žuli smo tudi letos raziskali številne okoljske, socialne, potrošniške in druge probleme, ki kažejo na to, v kakšni družbi živimo 28 let po plebiscitu. Letošnji izbor sta komentirala borka za človekove pravice, direktorica društva Amnesty International Slovenije, Nataša Posel in izredni profesor s Fakultete za socialno delo, pobudnik gibanja za dezinstitucionalizacijo pri nas, dr. Vito Flaker.

Komentirala sta direktorica društva Amnesty International Slovenije, Nataša Posel in izredni profesor s Fakultete za socialno delo, dr. Vito Flaker

“Preživimo le, če drug drugemu pomagamo. Moderna industrijska in postindustrijska tehnologija omogoča predstavo, da obstajamo kot možgani v kadi, kar pa seveda ni res.” – Vito Flaker

Flaker je prepričan, da je ideja prostega tržišča fikcija. “Prosti trg je ideologija. Dobiček ustvarja sprega države in trga. Če bi šlo samo za trg, bi bili dobički bistveno manjši.”

Nataša Posel opozarja, da veliko težavo v družbi predstavlja sprejetost nasilja.

“Imamo številne vzorce ravnanj, ki so pri nas še vedno sprejeti. Tu bi morali veliko narediti. Že pred leti smo ministrstvu za šostvo predlagali, da bi v šolah vzpostavili nično toleranco do nasilja in diskriminacije ter opremili učitelje in učence, da bi nasilne vzorce vedenja sploh prepoznavali kot nasilne in jih skupaj s starši obravnavali ter prebili precejšnjo toleranco, ki jo v družbi imamo do nasilja.”

Pogovori o onesnaževanju planeta in o tem, kako ga bomo uničili, so iluzorni, pravi Nataša Posel.

“Dvojnost okolja in našega interesa je umetna. Tukaj ne gre niti toliko za planet. Planet bo v redu. Če mu bomo naredili preveč hudega, nas bo izpljunil. Gre za našo civilizacijo in ljudi, mi teh sprememb ne bomo preživeli. Zato moramo to prepoznati kot osebni interes, interes naših družin in skupnosti.”

Poslušajte še prvi del komentarja lanskih oddaj Kje pa vas čevelj žuli.

V oddaji Kje pa vas čevelj žuli smo tudi letos raziskali številne okoljske, socialne, potrošniške in druge probleme, ki kažejo na to, v kakšni družbi živimo 28 let po plebiscitu. Letošnji izbor sta komentirala borka za človekove pravice, direktorica društva Amnesty International Slovenije, Nataša Posel in izredni profesor s Fakultete za socialno delo, pobudnik gibanja za dezinstitucionalizacijo pri nas, dr. Vito Flaker.

Letošnji izbor oddaj Kje pa vas čevelj žuli sta komentirala borka za človekove pravice Nataša Posel in izredni profesor s Fakultete za socialno delo Vito Flaker

“Dobrodelnost je nujna na kratki rok, da ljudje vendarle pridejo do nujne pomoči, vendar to ni niti približno dovolj. Napori bi morali biti usmerjeni v sistemske spremembe, da ljudje ne bodo odvisni od neke pomoči, ampak da bi vsak imel pogoje za dostojanstveno življenje.” – Nataša Posel

V oddaji Kje pa vas čevelj žuli smo tudi letos raziskali številne okoljske, socialne, potrošniške in druge probleme, ki kažejo na to, v kakšni družbi živimo 28 let po plebiscitu. Letošnji izbor sta komentirala borka za človekove pravice, direktorica društva Amnesty International Slovenije, Nataša Posel in izredni profesor s Fakultete za socialno delo, pobudnik gibanja za dezinstitucionalizacijo pri nas, dr. Vito Flaker.

“Vsako leto sem šel z otroci s kanujem po Kolpi. Danes se ne bi šel peljat s kanujem ob žici. Korenine žic so v naraščajočem avtoritarizmu.” – Vito Flaker

Februarja bosta sočasno odšli specialistki radiologije v kranjskem zdravstvenem domu. Na ultrazvočni pregled zdaj čaka 320 pacientov, ki bodo lahko pregledani tudi pri koncesionarju. Pacientov ne vpisujejo več. Novega radiologa še ni na obzorju. Kljub prizadevanjem ni znano, ali bodo imeli v kranjskem zdravstvenem domu pacienti čez mesec in pol sploh na voljo rentgen in ultrazvok. Negotovost je velika tudi zato, ker so v Kranj prihajali tudi pacienti iz Škofje Loke, Kamnika in Medvod, kjer so prav tako ostali brez radiologov.

Februarja bosta sočasno odšli specialistki radiologije v kranjskem zdravstvenem domu

Februarja bosta sočasno odšli specialistki radiologije v kranjskem zdravstvenem domu. Na ultrazvočni pregled zdaj čaka 320 pacientov, ki bodo lahko pregledani tudi pri koncesionarju. Pacientov ne vpisujejo več. Novega radiologa še ni na obzorju. Kljub prizadevanjem ni znano, ali bodo imeli v kranjskem zdravstvenem domu pacienti čez mesec in pol sploh na voljo rentgen in ultrazvok. Negotovost je velika tudi zato, ker so v Kranj prihajali tudi pacienti iz Škofje Loke, Kamnika in Medvod, kjer so prav tako ostali brez radiologov.

Starejšega poslušalca so po telefonu poklicali iz podjetja BDC Tim, ali bi bil pripravljen sodelovati v predstavitvi izdelkov za zdravo življenje, na katero je potem prišlo osem starejših parov. Predstavili so tudi magnetno blazino, ki naj bi imela številne blagodejne učinke, med drugim naj bi delovala proti bolečinam. Po ustnem dogovoru, da blazino lahko po treh mesecih z ženo vrneta in dobita polnih 950 evrov nazaj, sta se odločila za nakup. Po treh mesecih učinkov ni bilo, dogovor pa tudi ni veljal več.

Raziskave iz tujine kažejo, da so ciljne skupine neetičnih prodajnih praks najpogosteje starejši in drugače ranljivi

Starejšega poslušalca so po telefonu poklicali iz podjetja BDC Tim, ali bi bil pripravljen sodelovati v predstavitvi izdelkov za zdravo življenje, na katero je potem prišlo osem starejših parov. Predstavili so tudi magnetno blazino, ki naj bi imela številne blagodejne učinke, med drugim naj bi delovala proti bolečinam.

“To blazino so predstavljali, kot da je vsemogočna.” – starejši poslušalec

Poslušalec pravi, da z ženo nista hotela kupiti blazine, potem pa jima je prodajalec ponudil, da jo lahko preizkušata tri mesece, in če ne bosta zadovoljna z njo, jo lahko vrneta. Po treh mesecih nista čutila nobene spremembe, zato sta blazino, za katero sta odštela 980 evrov, želela vrniti, vendar to ni bilo mogoče. Zakonski rok za vračilo je 14 dni.

V podjetju, ki prodaja izdelke nemškega proizvajalca, zatrjujejo, da nikoli niso nobenemu kupcu obljubili, da lahko testira blazino tri mesece in da je večina njihovih strank z izdelkom zelo zadovoljna. Vpisani so tudi v register specializiranih prodajaln, ki opravljajo promet z medicinskimi pripomočki. Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke je zoper podjetje sicer prejela prijavo, vendar je ta še v postopku reševanja.

Tržni inšpektorat je podjetje že večkrat obravnaval, v zadnjih treh letih je prejel 13 prijav. V treh primerih je ugotovil kršitev pravice do odstopa od pogodbe, ko podjetje ni vrnilo kupnine, čeprav se je odstop zgodil v 14 dneh. Tržna inšpektorica Tina Miklavčič pravi, da je kršitev zelo težko ugotoviti, če prodajalec zgolj ustno zagotovi, da je rok za vrnitev daljši. 

Matjaž Jakin iz svetovalne pisarne Zveze potrošnikov Slovenije opozarja, da je lahko prodaja izdelkov, ki naj bi imeli učinke na zdravje, še posebej problematična. Ljudje, ki imajo težave z zdravjem, poskusijo marsikaj.

“Tukaj je treba biti še posebej previden, ker so to pogosto zelo drage stvari. Prodajalci točno vedo, kaj počnejo. Ljudi spravijo v podrejen položaj, da se čutijo dolžne nekaj kupiti. Dostikrat slišimo, da postanejo zelo nesramni in jezni, če nočejo kupiti. Tukaj je veliko prijemov, ki ljudi prisilijo v odločitev, ki je ne bi sprejeli, če bi imeli čas dobro razmisliti in vse informacije.”

Dr. Urša Golob Podnar s katedre za tržno komuniciranje FDV meni, da gre pri takih načinih prodaje, kot ga opisuje poslušalec, pogosto za uporabo vseh sredstev in agresivno vsiljevanje ponudbe. “Vemo, da je cel kup vprašljivih prodajnih seminarjev, na katerih se z raznimi prodajnimi guruji učijo neke vprašljive prakse.”

Raziskave iz tujine kažejo, da so ciljne skupine neetičnih prodajnih praks najpogosteje starejši in drugače ranljivi.

“Starejši imajo pogosto malo drugačen etični sistem in težje prepoznajo neetični pristop. So bolj zaupljivi, težje verjamejo, da jim bo nekdo naredil nekaj slabega. Hkrati si bolj želijo vzpostaviti odnos z nekom, zato so bolj dovzetni za take pristope.” – Urša Golob Podnar

“Če se nekdo oglasi pri vas doma, se verjetno ne oglasi zato, ker bi se želel pogovarjati, ampak da vam nekaj proda.” – tržna inšpektorica Tina Miklavčič

Od 1. decembra velja, da za nekatere socialne prejemke kot so otroški dodatki, državne štipendije in nekatere subvencije upravičencem ne bo več treba oddajati vlog. Za veliko večino socialnih transferjev pa jih bo še zmeraj treba oddati. Kdaj in komu je treba to storiti, katere vloge je nujno treba oddati prav v decembru in kaj lahko storijo tisti, ki že od jeseni čakajo na izdajo odločb, posebej za subvencijo vrtcev.

Od 1. decembra velja, da za nekatere socialne prejemke kot so otroški dodatki, državne štipendije in nekatere subvencije upravičencem ne bo več treba oddajati vlog

Od 1. decembra velja, da za nekatere socialne prejemke kot so otroški dodatki, državne štipendije in nekatere subvencije upravičencem ne bo več treba oddajati vlog. Za veliko večino socialnih transferjev pa jih bo še zmeraj treba oddati. Kdaj in komu je treba to storiti, katere vloge je nujno treba oddati prav v decembru in kaj lahko storijo tisti, ki že od jeseni čakajo na izdajo odločb, posebej za subvencijo vrtcev. Vse novosti so tudi na konkretnih primerih pojasnili na spletni strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.

Pojavnost rakavih bolezni se je v Sloveniji v zadnjih 20 letih skoraj podvojila. Zaradi poklicnega raka vsako leto umre več kot 440 ljudi

Človek ima danes v telesu več kot stokrat več težkih kovin v preteklosti. Mejne vrednosti za toksične elemente ne pomenijo tudi varnih vrednosti.

“Mejne vrednosti so vedno kompromis med tem, kar država zmore in številom žrtev, ki si jih lahko privošči.” – predstojnica inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak

“Poklicne bolezni, razen azbestnih, se že tri desetletja praktično ne odkrivajo in tudi ne preprečujejo. Brez pravilnika o poklicih boleznih se vsi pretvarjajo, da v Sloveniji ni poklicnega obolevanja in da nevarne snovi Slovencem kot po čudežu ne pridejo do živega,” pravi Lučka Böhm iz ZSSS.

Tako na delovnem mestu kot v življenjskem okolju nismo izpostavljeni samo eni, ampak številnim kemičnim snovem. Dr. Alenka Franko opozarja, da so veljavne mejne vrednosti močno zastarele in da se škodljivi učinki pojavljajo že pri veliko nižjih vsebnostih. “Mejne vrednosti v Sloveniji za več desetletij zaostajajo za dognanji stroke. Če slišimo, da je nekaj v okviru mejnih vrednosti, nikakor ne pomeni, da je tudi varno.”

Metoda Dodič Fikfak izpostavlja, da industrija nadzira sama sebe, vladne službe pa očitno niso dovolj zmogljive. “Odgovornost bi morala biti bistveno večja. Nam je res v interesu, da imamo bolj bolno populacijo in tak porast raka?”

“Kapital sam sebi piše zakonodajo, nadzor je praktično enak ničli, v akreditiranih institucijah je znanost prestopila v službo kapitala. Imamo vmes ogromno ljudi, ki delajo pošteno, tisti, ki ne delajo pošteno, pa mečejo črno luč. V vseh teh letih okoljskih katastrof nismo doživeli tega, da bi odgovorni odgovarjali za svoja dejanja.” – Uroš Macrl, EKO KROG

Ob onesnaževanju, ki še vedno poteka, in je legalizirano s kompromisom, je Slovenija zelo obremenjena tudi s starimi kancerogenimi bremeni. Dr. Miran Brvar iz centra za klinično toksikologijo in farmakologijo poudarja, da svincu niso izpostavljeni samo v Mežiški dolini. “Ko se svinec enkrat naloži v kosti, se ga do konca življenja ne znebiš. V kosteh ljudi, ki so živeli pred tisoč leti, so ugotovili več stokrat manj svinca, kot ga imamo danes. Tudi ljudje, ki nismo zastrupljeni na delovnem mestu, povprečni Slovenci ga imamo približno 200 mikrogramov na liter.”

Metoda Dodič Fikfak opozarja, da ameriške raziskave kažejo, da otrok pri vrednosti 10 do 50 mikrogramov svinca izgubi pet do šest inteligenčnih točk na IQ lestvici. “Ko so ugotovili, koliko otrok ima toliko svinca, je nastala panika, koliko inteligence se izgublja. Pri nas se pri otroku, ki ima manj kot 50 mikrogramov svinca na liter krvi, reče, da ni obremenjen in se ga ne spremlja.”

Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je od leta 2013 do leta 2018 vzela 64 vzorcev kravjega in 6 vzorcev ovčjega mleka slovenskega porekla in v 25 vzorcih ugotovila prisotnost svinca. Mejna vrednost, ki pa torej ni varna vrednost, ni bila presežena. Ta prav tako ni bila presežena v petih vzorcih, v katerih so ugotovili prisotnost svinca v okviru monitoringa onesnaževal. To mleko je bilo po poreklu tudi iz drugih članic Evropske unije.

Dr. Jožica Ježek z veterinarske fakultete opozarja na raziskave naših sosed. “Na Hrvaškem so gledali vzorce mleka v zbiralnicah in v približno tretjini vzorcev ugotovili preseženo vsebnost svinca. Ta podatek je lahko zaskrbljujoč za sosednjo državo, pa tudi za nas, če uvažamo to mleko. V Italiji je bila na področju Kalabrije zelo presežena vsebnost arzena v mleku.”

Zakonodaja predpisuje samo spremljanje vsebnosti svinca. Na upravi za varno hrano pravijo, da bodo arzen vključili v program spremljanja v letu 2019.

Onesnaženo imamo tako vodo kot tla in zrak. Stroški zdravljenja zaradi dizelskih in bencinskih izpustov so leta 2016 v Sloveniji znašali več kot pol milijarde evrov, od tega so dve tretjini k temu prispevali dizelski izpusti. Zoltan Massay – Kosubek iz Evropske zveze za javno zdravje pravi, da gre za konservativno oceno in da so realni stroški verjetno še višji. Za ta denar bi lahko zagotovili plačo 10.000 zdravnikom, izobrazili 10.000 medicinskih sester in zgradili dve srednje veliki novi bolnišnici.

Razvojno sodelovanje prispeva k bolj uravnoteženemu in pravičnemu svetovnemu razvoju, njegovo izvajanje pa odpira številna vprašanja. Kakšni so izzivi razvojnega sodelovanja, kateri so uspešni slovenski razvojni projekti in zakaj Slovenija ne izpolnjuje svojih zavez na tem področju? Gorazd Rečnik se je pogovarjal s doktorico Majo Bučar s katedre za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede, Ano Kalin iz Foruma za enakopravni razvoj in Albinom Keucem iz platforme Sloga, v studio pa je povabil Uroša Vajgla s sektorja za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na Ministrstvu za zunanje zadeve.

Razvojno sodelovanje prispeva k bolj uravnoteženemu in pravičnemu svetovnemu razvoju, njegovo izvajanje pa odpira številna vprašanja

“Slovenija kot del razvitega sveta nosi del odgovornosti za skrb za enakomeren, progresiven in trajnostni razvoj v svetu. Vedeti moramo, da imajo tri četrtine sveta večje probleme od naših. Prav je, da imamo moralno, etično in tudi politično odgovornost. Če je nimamo, se lahko tudi sami neposredno soočimo s posledicami netrajnostnega in nezadostnega razvoja v svetu, tudi če je ta nekoliko bolj oddaljen od nas. Razvojno sodelovanje pripomore tudi k odpravi vzrokov za migracije in napetosti na različnih območjih sveta ter v določenem pogledu zagotavlja koristi za Slovenijo in ljudi, ki tukaj živijo.” – Uroš Vajgl, Ministrstvo za zunanje zadeve

Zavez ne izpolnjujemo niti na ravni EU niti na ravni države. Prvič po petih letih so se evropska sredstva za razvojno sodelovanje znižala. Dr. Maja Bučar meni, da se ne vedemo načelno. “Največja prejemnica evropske razvojne pomoči je Turčija. Točno vemo, da gre za denar, ki ga Unija namenja Turčiji zaradi migrantov. To ima malo opravka s pravim razvojnim sodelovanjem.”

Razvojne ukrepe bi morali izvajati v državah, iz katerih prebežniki prihajajo. Namesto tega se osredotočamo na države severne Afrike, kjer se želi zadržati, tiste, ki so že krenili na pot. “To ni naslavljanje korenin, ampak toka. To je neprimerno. Gre za kampe, v katerih naj bi ljudi zadržali in poskušali prepričati, naj se vrnejo domov, namesto da bi jim dali možnosti za gospodarski razvoj.”

 “Migracije so bile marsikje zlorabljene za to, da se razvojno sodelovanje zdaj povezuje bolj z obrambnimi vsebinami, azilnim sistemov, ne ukvarjamo pa se z vzroki in razlogi, ki ljudi pripeljejo do tega, da gredo od doma.” – Albin Keuc, platforma Sloga

Slovenija namesto 0,33 za razvojno sodelovanje namenja 0,16 odstotka bruto nacionalnega dohodka. Maja Bučar poudarja, da k razvojni pomoči štejejo celo žico: “Vsi stroški, ki smo jih imeli z nadzorovanjem migracij – niti ne z neposredno pomočjo migrantom, med drugim gre za vzpostavljanje obmejnih omejitev oziroma žice – štejejo za razvojno pomoč. Sodijo pač k delu z migranti. Po mojem osebnem mnenju to ne sodi tja.”

Celotna slovenska razvojna pomoč znaša od 60 do 70 milijonov evrov na leto; pri tem dve tretjini obsegajo prispevki za instrumente, ki jih imamo skupaj z drugimi državami v okviru Evropske unije in Združenih narodov. V okviru dvostranske pomoči, za katero namenjamo tretjino teh sredstev, do 45 odstotkov zavzemajo štipendije, pri tem pa je največji sklop oprostitev šolnin za študente, predvsem z zahodnega Balkana. Trenutno jih v Sloveniji študira približno 2.500. Vprašanje je, kako zagotoviti, da se oseba potem zares vrne in prispeva k razvoju države, iz katere prihaja. Problem je tudi, da ta sredstva dejansko ostajajo v Sloveniji.

“V večini primerov gre za skoraj fiktivni prikaz oprostitve šolnine, ki bi jo moral državljan tretje države vplačati ob vpisu na študij. Tu ne gre za dejanski pretok sredstev, pri katerem bi ministrstvo za izobraževanje ta znesek dodatno nakazalo na univerzo. Gre dejansko za sklep o oprostitvi šolnine, ki se potem administrativno prikaže kot znesek, ki ga je Slovenija nakazala za razvojno sodelovanje.” – Maja Bučar

Uroš Vajgl meni, da so štipendije zgodba o uspehu. “Trenutno je v Sloveniji recimo doktorski študent iz Kabula, ki že ve, da ga, ko bo končal doktorsko disertacijo, čaka profesorsko mesto na fakulteti, na kateri bo res prispeval neposredno svoji družbi. Verjamem, da bomo, glede na to, da je vzpostavil vez s Slovenijo in slovensko znanstveno srenjo, dolgoročno vsi imeli korist od tega.”

Ana Kalin iz Foruma za enakopravni razvoj meni, da bi morali večjo možnost vpliva in delovanja zagotoviti nevladnim organizacijam. Ugotavlja, da ima vse večjo vlogo zasebni sektor. “Samo po sebi vključevanje zasebnega sektorja ni nujno problematično, je pa vprašanje, kako se ta pomoč izvaja. Ali podjetja delujejo v skladu s potrebami po prejemu pomoči ali v skladu s svojimi potrebami, torej maksimizacijo dobička? Ali pri tem upoštevajo človekove pravice in vpliv na okolje?”

Vajgl pravi, da brez zasebnega sektorja doseganje trajnostnih ciljev ne bo mogoče. “Sam bi si želel, da bi delovanje zasebnega sektorja čim bolj temeljilo na altruizmu, torej verovanju v to, da je moralna dolžnost zahodnega razvitega sveta, da se ukvarja s potrebami v državah v razvoju. Kot država moramo spodbujati razvojno sodelovanje, ki temelji na želji po izboljšanju družb.”

Vajgl predvideva, da naj bi do konca leta sprejeli akcijski načrt, v katerem bodo nakazana področja, kjer so realne možnosti za dvig. Nov vir pomenijo sredstva podnebnega sklada, ki jih nekatere države v celoti namenjajo za razvojno sodelovanje. “Naš poglavitni cilj je, da se poveča razvojna pomoč državam, ki jo potrebujejo.”

Ženske imajo na lokalnih volitvah manj možnosti za izvolitev kot moški. V Sloveniji imamo v 212 občinah trenutno samo šestnajst županj. Po letošnjih lokalnih volitvah se to število lahko celo zmanjša. Za župansko mesto se poteguje 100 žensk, moških kandidatov je 588. Raziskuje Gorazd Rečnik.

Ženske imajo na lokalnih volitvah manj možnosti za izvolitev kot moški; letos se za župansko mesto poteguje 100 žensk, moških kandidatov je 588

V Sloveniji imamo v 212 občinah samo šestnajst županj. Po letošnjih lokalnih volitvah se to število lahko celo zmanjša.

“Glede županj imamo rekordno nizko – 7,5-odstotno zastopanost žensk. Čeprav je to na polovici povprečja evropskih držav, to nikogar ne zaskrbi. Res je, da se je do zdaj na vsakih volitvah delež županj povečeval. Mislim, da bo letos prvič po daljšem času padel. To sklepam po številu kandidatk za županjo.” – Ciril Ribičič

Nekdanji ustavni sodnik je opozoril na trend, ki se je izkazal na državnozborskih volitvah, po katerih je delež žensk s tretjine padel na četrtino. “Politične stranke očitno kandidirajo ženske v neizvoljivih enotah, najboljše volilne okraje pa zadržijo za moške.”

Sociologinja Milica Antić Gaber pravi, da se ženske težje odločajo za vstop v politiko: “Zavedajo se tudi tega, da jim stranke ne zagotavljajo podpore po volitvah, na kar pa v večji meri računajo njihovi strankarski kolegi, ki se manj obremenjujejo s tem, kaj bo po mandatu. Oni tudi dlje časa ostajajo v politiki.”

Ana Pavlič z Inštituta za preučevanje enakosti spolov (IPES) opozori, da politika pri nas dojemamo kot moško dejavnost, ženske, ki so se v preteklosti izpostavile v politiki, pa so bile deležne obravnave, ki ni v korist temu, da bi bila zastopanost žensk na političnih položajih višja.

Pred štirimi leti je bil na mesto župana izvoljen vsak četrti kandidat in le vsaka sedma kandidatka, v občinski svet pa skoraj vsak peti kandidat in le vsaka deseta kandidatka.

Mojca Pajnik je sodelovala v raziskavi IPES, ki je pokazala, da je večina spletnih portalov v predvolilnem obdobju v zelo majhni meri odpirala vprašanje enakosti spolov. Poudarja, da je treba to temo odpreti tudi onkraj preštevanja.

“Spolna neenakost ni samo vprašanje kvantitativne zastopanosti, saj tudi ženske na položajih lahko reproducirajo spolne neenakosti na podoben način kot moški. Biološki spol sam po sebi še ne prinese razlike. Ženske morajo biti ozaveščene, da je spolna neenakost problem. Prisotnost biološkega ženskega spola v politiki je pomembna, glavni problem pa je, zakaj nimamo drugačnega tipa politike, ki bi zagovarjal načelo integracije in enakosti spolov v svoje programe.” – Mojca Pajnik

Zaključil se je razpis za oddajo ponudb za nakup parkirnih prostorov v garaži Celovških dvorov v Ljubljani za namen javne parkirne hiše. Toda stanovalci so prepričani, da se ta parkirišča sploh ne bi smela prodajati, saj naj bi jim ob nakupu stanovanj obljubljali pravico do njihove uporabe za obiskovalce. Po informacijah iz DUTB je bilo za nakup z izklicno ceno 350.000 evrov izkazanega kar nekaj interesa. Zakaj hoče parkirišča prodati po čim višji ceni in zakaj se stanovalci počutijo izigrane?

Stanovalci so prepričani, da se parkirišča sploh ne bi smela prodajati, saj naj bi jim ob nakupu stanovanj obljubljali pravico do njihove uporabe za obiskovalce

Zaključil se je razpis za oddajo ponudb za nakup parkirnih prostorov v garaži Celovških dvorov v Ljubljani za namen javne parkirne hiše. Toda stanovalci so prepričani, da se ta parkirišča sploh ne bi smela prodajati, saj naj bi jim ob nakupu stanovanj obljubljali pravico do njihove uporabe za obiskovalce. Po informacijah iz DUTB je bilo za nakup z izklicno ceno 350.000 evrov izkazanega kar nekaj interesa. Zakaj hoče parkirišča prodati po čim višji ceni in zakaj se stanovalci počutijo izigrane?

Lastniki stanovanj pravijo, da so bila parkirna mesta eden od bistvenih razlogov, zakaj so se odločili za nakup stanovanj v Celovških dvorih.

“Parkirna mesta za obiskovalce so nam bila predstavljena kot nekaj samoumevnega.” –Sonja Nemec

“Prodaja ne bi smela biti izvedena. Soseska je bila projektirana tako, da so parkirna mesta za obiskovalce zagotavljali v garaži. Ta parkirna mesta so del soseske in praktično predstavljajo funkcionalno zemljišče in skupen del vseh etažnih enot,” meni Sašo Rink iz Javnega stanovanjskega sklada MOL.

Na DUTB pravijo, da morajo delovati v korist vseh davkoplačevalcev.“Mi smo to garažno mesto kupili in zdaj ga moramo prodati po čim višji ceni,” pravi vodja stanovanjskega nepremičninskega portfelja Žiga Pfeifer.

 »Čutim se izigranega in menim, da tak način ni etično primeren in je po mojem mnenju zavajajoč.« – lastnik stanovanjaTomaž Jeretina

Kot napovedujejo lastniki stanovanj, se bo zgodba verjetno nadaljevala na sodišču.

V Sloveniji porabimo povprečno po osem sveč na prebivalca letno, kar nas uvršča na tretje mesto držav po porabi nagrobnih sveč. Razlogi so tudi kulturni, nekateri pa jih prižigajo bolj za še živeče znance kot za pokojnike. Ostanki sveč vsekakor predstavljajo velik okoljski problem, ne glede na to, ali smo prižgali mojco, blaža, petro ali morda elektronsko svečo. Ste pripravljeni glede na pogubne okoljske vplive plastike prižgati kakšno ‘mojco iz akcije’ manj?

V Sloveniji porabimo povprečno po osem sveč na prebivalca letno, kar nas uvršča na tretje mesto držav po porabi nagrobnih sveč

“V Sloveniji na leto zavržemo približno 16 milijonov nagrobnih sveč. To je v povprečju osem sveč na prebivalca. Smo tretji na svetu. Pred nami sta le Hrvaška in Poljska.” – Katja Sreš, ekologinja brez meja

V Sloveniji porabimo povprečno po osem sveč na prebivalca letno, kar nas uvršča na tretje mesto držav po porabi nagrobnih sveč. Razlogi so tudi kulturni, nekateri pa jih prižigajo bolj za še živeče znance kot za pokojnike. Ostanki sveč vsekakor predstavljajo velik okoljski problem ne glede na to, ali smo prižgali mojco, blaža, petro ali morda elektronsko svečo. Ste pripravljeni glede na pogubne okoljske vplive plastike prižgati kakšno ‘mojco iz akcije’ manj?

“Vsekakor bi se dalo z manj svečami. Bojim se, da grobove urejamo za naše živeče znance in ne toliko za pokojnike.” – Robert Martinčič, direktor pokopališča Žale

“Svetloba je vedno imela simbolni pomen. Prvi november je v času, ko je v naravi manj sončne svetlobe. Iz preteklosti poznamo prakse, ko se je soncu pomagalo.” – Dr. Mateja Habinc, oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo na filozofski fakulteti

Prejšnji teden je v oddaji Vroči mikrofon predstavnik ministrstva za infrastrukturo Jože Dimnik izpostavil, da bi Slovenija, če bi želeli doseči cilj, da bi omejili dvig globalne temperature do konca stoletja na 1,5 stopinje Celzija, morala vložiti 14 milijard evrov letno. V današnji oddaji Kje pa vas čevelj žuli Gorazd Rečnik preverja, kakšne so realnejše številke. Medvladni forum za podnebne spremembe je v poročilu prejšnji teden izpostavil tudi nujnost drastičnih družbenih sprememb, če bomo želeli preprečiti najbolj črne podnebne scenarije.

Medvladni forum za podnebne spremembe je prejšnji teden poudaril, da bo nujno omejiti dvig globalne temperature na 1,5 stopinje Celzija. Kakšni bodo realni stroški za Slovenijo?

“Slovenija bi morala od leta 2016 do 2035 vsako leto vložiti 14 milijard, da bi dosegli cilj 1,5 stopinje Celzija,” je v oddaji Vroči mikrofon prejšnji teden izjavil Jože Dimnik z ministrstva za infrastrukturo.

Jože P. Damijan, meni, da je številka 14 milijard močno pretirana in da je metodološko nepravilno globalni strošek zniževanja emisij po državah kar počez porazdeliti glede na delež v globalnem BDP. “Države oziroma korporacije morajo prevzeti delež, ki je sorazmeren njihovim emisijam.” Da gre pri 14 milijardah za zelo veliko računsko površnost, meni tudi raziskovalec pravičnega podnebnega prehoda na avtonomni univerzi v Barceloni Aljoša Slameršak.

“Po izračunih IPPC bi Slovenija morala za celotno podnebno politiko, torej ne samo za energetsko tranzicijo, ampak tudi za prilagoditvene in amelioracijske ukrepe, nameniti približno 400 milijonov evrov letno.” – Aljoša Slameršak

Kot dodaja Slameršak, je ta strošek zanemarljiv v primerjavi s posledicami, če ne bomo ukrepali. Luka Omladič meni, da bi te številke morale jasno biti opredeljene v koalicijski pogodbi in proračunu. “Če teh številk ni, je lažje mešati in spreminjati različne interpretacije, kaj je zares šlo za podnebne spremembe in kaj ne. Tipičen primer je nova termoelektrarna na plin, ki se bo gradila v Ljubljani in bo v veliki meri financirana prav iz sredstev za podnebne spremembe.”

Fosilne vire bi morali pustiti pod zemljo. “Ker takoj, ko jih izkopljemo, gredo v ozračje. Ta prehod ne more biti takojšen, gotovo pa moramo pustiti pod zemljo nove drage vire fosilnih goriv, za katere potrebujemo nove tehnologije, kot je fracking. Slovenija lahko brez težav pusti plin v Petišovcih pod zemljo. Če ga bo začela črpati, se bo vse, kar bo izčrpano, prevedlo v globalno segrevanje,” opozarja Omladič, ki ugotavlja, da se plinska infrastruktura gradi v imenu ogljične tranzicije.

Tomislav Tkalec iz društva Focus ob tem poudarja, da v obstoječem ekonomskem sistemu vlagatelji pričakujejo dobiček.“Pričakujejo, da bodo to infrastrukturo lahko uporabljali 30, 40 let, poročilo IPCC pa nam sporoča, da imamo za ukrepanje in dejstvo, da bomo morali rabo fosilnih virov opustiti, precej manj časa.” 

Omladič opozarja, da bomo morali resno ponotranjiti dejstvo, da bomo morali termoelektrarne v Šoštanju zapreti do leta 2030. “Poročilo IPCC govori o časovnem okvirju 10, 12 let. To je časovni okvir, v katerem se moramo soočiti s tem dejstvom glede termoelektrarne Šoštanj.”

Namesto o podnebnih spremembah bi morali govoriti o podnebnem zlomu.

“Dogaja se nam zlom okolja, ki nam bo onemogočil način življenja, kot si ga je v zadnjih nekaj tisoč letih predstavljalo človeštvo.” – Luka Omladič

Tkalec je prepričan, da s tehnološkimi rešitvami ne bomo rešili teh problemov. “Nujne so spremembe na družbeni ravni.”

Katastrofalno stanje na področju stanovanjske oskrbe je posledica dolgoletne odsotnosti resne stanovanjske politike. Prevladala je namreč mantra, da bo vse uredila nevidna roka trga, kar pa se je seveda izkazalo za zelo zgrešeno. Eden od simptomov je dodeljevanje neprofitnih stanovanj mladim upravičencem prek žreba v Ljubljani. Kakšne so možnosti za razmah alternativnih oblik reševanja stanovanjske problematike, kot je zadružništvo?

Katastrofalno stanje na področju stanovanjske oskrbe je posledica dolgoletne odsotnosti resne stanovanjske politike

“Na vsakokratni razpis za podelitev neprofitnega stanovanja se nam prijavi desetkrat več prosilcev kot je na voljo stanovanj. Glavni razlogi so v odsotnosti resne stanovanjske politike po osamosvojitvi. Prevladala je mantra, da bo vse uredila nevidna roka trga. Jasno je, da to ni tako.” – direktor JSS MOL Sašo Rink

Katastrofalno stanje na področju stanovanjske oskrbe je posledica dolgoletne odsotnosti resne stanovanjske politike. Prevladala je namreč mantra, da bo vse uredila nevidna roka trga, kar pa se je seveda izkazalo za zelo zgrešeno. Eden od simptomov je dodeljevanje neprofitnih stanovanj mladim upravičencem prek žreba v Ljubljani. Kakšne so možnosti za razmah alternativnih oblik reševanja stanovanjske problematike, kot je zadružništvo?

“Položaj je res nevzdržen. Že od osamosvojitve in denacionalizacije naprej nismo imeli nobene stanovanjske politike. Država v stanovanjsko področje ni vlagala skoraj nič. Posledica tega je, da
imamo resno pomanjkanje stanovanj. V primerjavi z drugimi evropskimi državami smo na skrajnem repu tako glede pomoči države kot kakovosti stanovanj.” – član zadruge Zadrugator Rok Ramšak

Ljubljana je tako brez prostih stanovanj za oddajanje, da so Erasmus študenti, ki so prišli prejšnji teden v Lj., v tem trenutku praktično na cesti. Za povrh jih najemodajalci po telefonu nadirajo, da migrantom ne bodo oddajali stanovanj. #katastrofa

— Darja Matjašec (@matjasec) October 1, 2018

Varne sobe dokazano preprečujejo smrti uporabnikov drog, prenašanje virusov HIV, hepatitisa in bakterijskih okužb ter zmanjšujejo uživanje drog na javnih mestih. Trenutno pa odvisniki uporabljajo droge tudi po parkih, javnih straniščih, lokalih in drugje. Posledice tega je, da marsikje ostane tudi pribor za injiciranje. Zakaj v Sloveniji še vedno ni varne sobe?

Varne sobe dokazano preprečujejo smrti uporabnikov drog, prenašanje virusov HIV, hepatitisa in bakterijskih okužb ter zmanjšujejo uživanje drog na javnih mestih. Zakaj jih v Sloveniji še vedno nimamo

Varne sobe dokazano preprečujejo smrti uporabnikov drog, prenašanje virusov HIV, hepatitisa in bakterijskih okužb ter zmanjšujejo uživanje drog na javnih mestih. Trenutno pa odvisniki uporabljajo droge tudi po parkih, javnih straniščih, lokalih in drugje. Marsikje ostane uporabljen pribor za injiciranje. Zakaj v Sloveniji še vedno ni varne sobe?

“Odzivi tako lokalne skupnosti kot države so bili taki, da se je populacija uporabnikov drog samo selila po okoliških ulicah, trgih, parkih. To govori, da represivna politika preganjanja še vedno ni uspešna. Uporabniki drog v Ljubljani so, to je dejstvo. Droge uporabljajo v parkih, javnih straniščih, lokalih. Posledično ostane tudi pribor za injiciranje. V tujini se je z odpiranjem varnih sob javna oziroma odprta scena uporabe drog preselila v prostore, kjer tudi lokalna skupnost ni imela več težav s tem. Tudi stanovalci se počutijo varnejše. Dejstvo je, da se z varno sobo uporaba drog spravi pod kontrolo in s tem se da lažje živeti.” – Borut Bah, Stigma

Prvo konkretno pobudo za varno sobo je na takratni urad za droge Stigma podala že leta 2004. Po ukinitvi urada je bila leta 2008 vložena pobuda za spremembo kazenskega zakonika, kar se je zgodilo leta 2011. To je omogočilo izvajanje ukrepov, kot je varna soba, če so del uradno potrjenih programov zdravljenja, obvladovanja oziroma zmanjševanja in nadzorovanja droge.

Ministrstvo za zdravje je že zagotovilo sredstva za izvedbo pilotnega projekta in na javnem razpisu izbralo Stigmo, vendar je leta 2016 zahtevalo, da se vprašanje preveri še na komisiji za medicinsko etiko. Ta je za mnenje potrebovala dve leti, kar je ustavilo izvedbo projekta. Komisija je ugotovila že znana dejstva o pozitivnih učinkih varne sobe, vendar ni izdala etičnega soglasja zaradi vprašanja uporabe na nedovoljen način pridobljene droge, kar pa je že bilo rešeno s spremembo kazenskega zakonika.

“Na ulicah se pojavlja nova populacija mladih, ki se zelo hitro meša z brezdomsko populacijo. Pride v stik s staro sceno, ki obvlada vse protokole dilanja, tablet in vsega ostalega, kar se dogaja na ulici. Če si na cesti, verjetno lažje preživiš, če si omamljen.” –Bojan Kuljanac, društvo Kralji ulice

Milan Krek iz NIJZ opozarja na epidemijo cenejših in veliko močnejših sintetičnih opioidov, kot je fentanil, ki se bo v kratkem razširila tudi v Slovenijo. “So od 100 do 10.000 krat močnejši od trenutnih opijatov. V prihodnjih letih je moč pričakovati bistveno več zastrupitev in smrti.” 

“Etično vprašanje je, ali bomo dovoljevali, da nam bodo uporabniki drog umirali na cesti, v parkih, na straniščih, v kleteh? Ali pa smo kot ljudje sposobni sprejeti to, kar počnejo in jim omogočiti, da ne bodo umirali? Gre za biti človek. Kot ljudje moramo biti zvesti humanitarnemu poslanstvu, razumeti ljudi v stiski in jim pomagati. Varna soba je konkretna akcija, kako se pomaga ljudem v stiski. Tukaj gre za življenje in smrt.” – Milan Krek, NIJZ

V varnih sobah po Evropi v 20 letih ni umrl nihče.

V Sloveniji se vse več gospodinjstev ogreva z lesnimi peleti, njihova proizvodnja narašča. Test, ki ga je v sodelovanju z Gozdarskim inštitutom Slovenije opravila Zveza potrošnikov Slovenije, je pokazal, da so razlike v kakovosti peletov še vedno zelo velike. Štirje odstotki vzorcev v niso ustrezali označenemu razredu, na trgu se pojavljajo celo ponarejeni certifikati.

V Sloveniji se vse več gospodinjstev ogreva z lesnimi peleti, njihova proizvodnja narašča. Razlike v kakovosti so zelo velike

V Sloveniji se vse več gospodinjstev ogreva z lesnimi peleti, njihova proizvodnja narašča. Toda test, ki ga je v sodelovanju z Gozdarskim inštitutom Slovenije opravila Zveza potrošnikov Slovenije, je pokazal, da so razlike v kakovosti peletov še vedno zelo velike. Štirje odstotki vzorcev v niso ustrezali označenemu razredu, na trgu se pojavljajo celo ponarejeni certifikati.

“Certifikat je bil dejansko brez številke in kode države. Gre za ponaredek certifikata, ki naj bi pokazal, da so ti peleti v najboljšem kakovostnem razredu, čeprav niso. Peleti se sploh niso uvrstili v noben kakovostni razred.” – Boštjan Okorn, ZPS

Kupci se pri izbiri peletov odločajo na podlagi različnih kriterijev, celo barve.

“Na žalost barva peletov ne pove nič o njihovi kakovosti. Zmotno se je na začetku govorilo, da so peleti svetle barve kakovostnejši. Barva ne vpliva na kakovost.” – Nike Krajnc, Gozdarski inštitut Slovenije

Intenziven prehod s kurilnega olja na lesna goriva je še posebej opazen v zadnjih petih letih. Kot opozarja Okorn, je večina ljudi pri tem zamenjala samo gorilnik. “To je bila nizka investicija v cenejše gorivo, ki je ob tem še naše, vendar se je izkazalo, da je zaradi tega tudi nekaj več težav z zrakom. V zadnjih letih je več ljudi kupilo drage kakovostnejše peči. Gre za razvoj trga, ki iz hitrega preskoka na novo kurivo začenja spoznavati, kakšno je, kakšna je njegova kakovost in na kaj vse je treba paziti, da je potem celotna veriga prava, čista in trajnostna.”

O kakovosti peči in peletov so odvisne emisije trdih delcev v zraku, ki povzročajo številne bolezni. “Že dolgo je znano, da povzročajo bolezni srca in ožilja ter dihalna obolenja. Novejša so spoznanja, da vplivajo tudi na bolezni centralnega živčnega sistema in povzročajo sladkorno bolezen,” opozarja Simona Perčič iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Približno dve desetletji policisti poleg alkoholiziranosti preverjajo tudi vpliv drugih opojnih snovi, kot so psihoaktivna zdravila ali prepovedane droge- na vožnjo v cestnem prometu. Kakšne so metode prometnih policistov in kako verodostojni rezultati preverjanja. Če smo pri alkoholiziranosti že desetletja navajeni na ugotovljene mejne vrednosti , le-teh pri opojnih drogah še niso dokončno dognali. Dokazno preverjanje zato sloni na metabolitih oz. presnovkih po slovensko - kar pa vse pogosteje vodi tudi do krivic. Nekateri presnovki ostanejo v krvi ali drugih telesnih tekočinah tudi več mesecev po zadnjem zaužitju - in seveda že dolgo ne vplivajo več na vozne sposobnosti preiskovancev.

Če smo pri alkoholiziranosti že desetletja navajeni na ugotovljene mejne vrednosti, le-teh pri opojnih drogah še niso dokončno dognali

Približno dve desetletji policisti poleg alkoholiziranosti preverjajo tudi vpliv drugih opojnih snovi, kot so psihoaktivna zdravila ali prepovedane droge na vožnjo v cestnem prometu. Kakšne so metode prometnih policistov in kako verodostojni rezultati preverjanja. Če smo pri alkoholiziranosti že desetletja navajeni na ugotovljene mejne vrednosti, le-teh pri opojnih drogah še niso dokončno dognali. Dokazno preverjanje zato sloni na metabolitih oziroma presnovkih po slovensko – kar pa vse pogosteje vodi tudi do krivic. Nekateri presnovki ostanejo v krvi ali drugih telesnih tekočinah tudi več mesecev po zadnjem zaužitju – in seveda že dolgo ne vplivajo več na vozne sposobnosti preiskovancev.

V akciji Očistimo gore, ki se ji je pridružilo kar nekaj organizacij, med drugimi Planinska zveza Slovenije, Gorska reševalna zveza Slovenije, ZRC SAZU, Triglavski narodni park, ARSO, pa tudi Planinsko društvo Ljubljana Matica in drugi so v okolici Kredarice in Triglavskih podov nabrali 380 kilogramov odpadkov, po devetih letih od začetka projekta pa so naše gore lažje za kar 30 ton odpadkov.

V devetih letih so gore zaradi čistilnih akcij lažje za 30 ton odpadkov

Še pred kot dvema desetletjema je bila v gorah navada, da si po malici embalažo skril pod kamen ali pa kar vrgel čez steno. Še starejši pa je zapis v Planinskem vestniku iz leta 1964, iz katerega izvemo, da so na vrhu Grossglocknerja našli kup praznih konzerv in steklenic – to naj bi bilo znamenje avtomatizacije in proizvodnje, vprašanje pa je, “Ali se to spodobi za ,gospodo’ alpiniste, ki hočejo veljati ,več kot športniki’ in ki se imajo vsekakor za ,elito’ planinstva.”

Na to, da odpadki ne sodijo v gorski svet, so začeli opozarjati že v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je bila na Triglavu organizirana vseslovenska čistilna akcija, že pred več kot 35 leti pa je akcijo Odnesimo smeti v dolino začelaPlaninska zveza Slovenije.

V akcijiOčistimo gore, ki se ji je pridružilo kar nekaj organizacij, med drugimi Planinska zveza Slovenije, Gorska reševalna zveza Slovenije, ZRC SAZU,  Triglavski narodni park, ARSO, pa tudi Planinsko društvo Ljubljana Matica in drugi so na Kredarici in Triglavskih podih ter okolici nabrali 380 kilogramov odpadkov, po devetih letih od začetka projekta pa so naše gore lažje za kar 30 ton odpadkov.

V Triglavskem domu na Kredariciv eni sezoni prespi približno 7500 ljudi, štiri ali pet krat toliko se jih v njem le ustavi na vrh Triglava ali z njega. In pri tako visokem številu tudi število vsega, kar v koči potrebujejo ni majhno.  Tedensko helikopter na Kredarico dostavi med 7 in 8 ton hrane, pijače in drugih stvari. Samo v avgustu so z gore odpeljali približno 10 ton odpadkov.

Z večjim številom obiskovalcev se povečujejo tudi negativni vplivi na okolje, predvsem na območjih, na katerih planinske koče nimajo čistilnih naprav za odpadne vode, oziroma niti zadostne količine vode za napravo. Prav z vodo na Kredarici je povezan tudi Triglavski ledenik, ki ga naGeografskem inštitutu Antona Melika pri ZRC SAZUneprekinjeno raziskujejo in spremljajo že vse od leta 1946. Za ta namen je na Kredarici postavljena tudispletna kamera, ki je del projekta Preučevanje slovenskih ledenikov in je edina, ki je usmerjena proti Triglavu

Slovenija z zamudo vabi tuje producente z denarnimi povračili in se kot filmska lokacija promovira na velikih filmskih festivalih. Pri nas je svoj novi film Ne boj se, če te objamem tri dni nameraval snemati tudi z oskarjem nagrajeni italijanski režiser Gabriele Salvatores, toda v Lipici velike priložnosti niso prepoznali. Zakaj država vlaga sredstva za promocijo, če potem državno podjetje s svojim odnosom tuje producente odganja?

Slovenija vabi tuje producente z denarnimi povračili in se kot filmska lokacija promovira na velikih filmskih festivalih, toda v Lipici velike priložnosti niso prepoznali

Italijanski producenti so imeli za snemanje filma Ne boj se, če te objamem, ki bi se v začetku septembra začelo v Lipici, že odobreno 25 odstotno povračilo upravičenih stroškov. S tem ukrepom država vabi tuje producente k snemanju v Sloveniji, saj to prinaša številne gospodarske in turistične učinke.  Kot poroča tudi italijanski Il Piccolo se je znameniti režiser Gabriele Salvatores, dobitnik oskarja za najboljši tujejezični film Mediterranea odločil, da bodo za desetino zneska, ki bi ga morali plačati v Lipici, snemali na Opčinah. A kot za Val 202 pojasnjuje producent iz zavoda STARAGARA, je odločitev za to padla še preden so v Lipici naredili predračun.

»Tako se niso odločili zaradi denarja, ampak zaradi odnosa.« – Miha Černec

Na predračun so se sicer Italijani odzvali zelo na kratko, ocenili so ga kot norega, opisuje Černec. V Lipici so Italijanom namreč hoteli zaračunati tudi čiščenje oken, čiščenje konj, dodatno košnjo pašnikov in celo uporabnino za WC. Stroške za tri snemalne dni so skupaj ocenili na kar 27.995 evrov.

Po drugi strani ima država na voljo milijon evrov letno za povračila stroškov, kot atraktivno filmsko lokacijo pa Slovenijo predstavlja tudi na filmskih festivalih. Za promocijo v Cannesu je letos bilo namenjenih več kot 50.000 evrov.

“Vložili smo kar nekaj sredstev za promocijo, da smo privlačni, da si želimo da filmarji snemajo v Sloveniji. Vsekakor ta sredstva ne bi smela iti vnemar. Slabo je za nas in producente, da se take stvari zgodijo, da je nekdo, ki pride snemati v Slovenijo, na nek način zavrnjen. V svetovni filmski skupnosti se slab glas zelo hitro širi.” – Nataša Bučar, Slovenski filmski center

“Film je tiha diplomacija, kjer je pomembno, kako se znaš dogovarjati. Pomembni so znanje, izkušnje, strokovnost in seveda vzajemni interes.” – Irena Ostrouška, Ministrstvo za kulturo

Državna sekretarka na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo Eva Štravs Podlogar sicer ocenjuje, da je bila želja Lipice, da ustreže producentom. “V danih razmerah so pač ocenili, da se ne da v vseh pogledih.”

V Kobilarni Lipica pravijo, da promocijska vrednost filma ni bila jasno definirana, Černec pa izpostavlja, da so k Lipici pristopili zelo prijateljsko: “Smo mislili, da bomo lahko s pomočjo Lipice skupaj izpeljali ta velik projekt in da bo to odmevna zgodba.”

To kar se je zgodilo, je po producentovem prepričanju pomembno predvsem za to, da se stvari popravijo in se ozavesti, zakaj je pomembno, da smo del filmske in kulturne Evrope.

Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin vsako leto ugotavlja številne nepravilnosti. Največ napak je bilo pri označbi porekla. V letu 2017 je inšpekcija preiskala tudi 894 vzorcev živil na vsebnost ostankov pesticidov. Direktorica Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin Andreja Bizjak ugotavlja, da ima inšpekcija še veliko dela pri učinkovitosti nadzora nad prodajo sadja in zelenjave na stojnicah.

V letu 2017 je inšpekcija samo v 160 preverjanih shem kakovosti ugotovila 77 odstotno skladnost, kar je bistveno slabše kot leto prej

Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin vsako leto ugotavlja številne nepravilnosti. Največ napak je bilo pri označbi porekla. V letu 2017 je inšpekcija preiskala tudi 894 vzorcev živil na vsebnost ostankov pesticidov.

“Lahko trdim, da imamo v Sloveniji v zelo velikem deležu varna živila. Živila, ki so napačno označena, načelno ne ogrožajo zdravja potrošnikov, so pa lahko potrošniki ogoljufani ali zavedeni glede določenih navedb. To škodi njihovi denarnici.” – Andreja Bizjak

Direktorica Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin Andreja Bizjak ugotavlja, da ima inšpekcija še veliko dela pri učinkovitosti nadzora nad prodajo sadja in zelenjave na stojnicah.

“Imamo podjetja, ki se vsako leto ustanovijo na novo in so registrirana samo v prvi polovici leta. Ta ne reagirajo na naša opozorila in plačilne naloge.”

Bizjak napoveduje, da bodo z izkušnjami, pravno prakso in dopolnjeno zakonodajo v prihodnje obvladali tudi ta podjetja. “Njihov posel moramo narediti nedobičkonosen in potem upamo, da bodo ali prekinili ali se uskladili z zakonodajo.”

V letu 2017 jih od 894 pregledanih vzorcev živil 52 odstotkov ni vsebovalo količine pesticidov, ki bi jo bilo mogoče izmeriti z laboratorijskimi metodami. Presežene mejne vrednosti pesticidov je uprava za varno hrano ugotovila v 13 vzorcih sadja oziroma zelenjave.

“Na splošno živila na slovenskem trgu ne vsebujejo veliko pesticidov, ne moremo pa tega trditi 100 odstotno, ker jih nekaj najdemo.”

Bizjak izpostavi vpliv globalizacije, saj v določenih državah proizvodnja živil ne poteka skladno. “Tukaj je treba biti realen. Tudi v Sloveniji imamo idealne proizvajalce in nekatere, ki niso tako idealni. Nadzor je nujen.”

Glede nedavnega dogovora Evropske komisije z ameriškim predsednikom Trumpom, ki vključuje krepitev uvoza soje iz ZDA, Andreja Bizjak pravi, da lahko pričakujemo večje tveganje glede vsebnosti glifosata v živilskih izdelkih.

“V kolikor se bo ugotovilo, da bo prišla soja, sojine tropine ali ekstrakti z določenimi količinami glifosata, ki so omejene z zakonodajo EU, se bo nadzor še bolj poostril.”

V Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana je do konca julija delovno razmerje prenehalo 127 medicinskim sestram, od tega je bili 13 upokojitev in 110 sporazumih odpovedi delovnih razmerij. V tujini so neprimerno boljši pogoji dela in veliko višje plače. Podpredsednica sindikata delavcev zdravstvene nege Slovenije Blanka Pust, ki v UKC dela že več kot 30 let, pravi, da razmere še nikoli niso bile tako slabe.

Blanka Pust, podpredsednica sindikalne enote KC sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije, ki v UKC dela že več kot 30 let, pravi, da razmere še nikoli niso bile tako slabe

V Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana je do konca julija delovno razmerje prenehalo 127 medicinskim sestram, od tega je bili 13 upokojitev in 110 sporazumih odpovedi delovnih razmerij. V tujini so neprimerno boljši pogoji dela in veliko višje plače.

“Mi imamo mezde.” – Blanka Pust

Podpredsednica sindikalne enote KC sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije Blanka Pust, ki v UKC dela že več kot 30 let, pravi, da razmere še nikoli niso bile tako slabe. V tem obdobju se je UKC je objavil kar 616 razpisov, ki so se večkrat ponovili za ista delovna mesta, vendar ni prijav, na novo se jih je zaposlilo samo 50. Danes je v kliničnem centru torej 77 diplomiranih in srednjih medicinskih sester manj kot ob začetku leta. Izgorevajo, zato je vse več tudi bolniških odsotnosti.

“Kaj bo jeseni, ne vem. Enostavno ne bo zdravstvenega kadra, ki bo oskrbel ljudi.” – Blanka Pust

Ob evropskem letu kulturne dediščine pri Evropski komisiji v ospredje postavljajo tudi krepitev prispevka evropske kulturne dediščine h gospodarski rasti. Kako realen je izziv če vemo, da se pri nas delež javnih sredstev za ohranjanje dediščine zmanjšuje? Bi ne bilo smiselno prej govoriti o krepitvi prispevka, ki ga kulturna dediščina pri nas potrebuje za preživetje? Več je Boris Žgajnar izvedel v pogovoru z dr. Robertom Peskarjem, generalnim konservatorjem na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Bi ne bilo smiselno govoriti o krepitvi prispevka, ki ga kulturna dediščina pri nas potrebuje za preživetje?

Ob evropskem letu kulturne dediščine pri Evropski komisiji v ospredje postavljajo tudi krepitev prispevka evropske kulturne dediščine h gospodarski rasti. Kako realen je izziv če vemo, da se pri nas delež javnih sredstev za ohranjanje dediščine zmanjšuje?

“Slovenija je po obsegu varovanih območij, kulturnih in naravnih, med prvimi petimi državami v Evropi, pri financiranju pa smo na repu. To je nedopustno.” – dr. Robert Peskar, generalni konservator na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije

Moramo pa se tudi zavedati, da je treba za kulturno dediščino skrbeti na več področjih.

“Popularizacija je pomemben segment varstva kulturne dediščine. Kar je znano in cenjeno, bolje varujemo.”

Odkar je Slovenija del Evropske unije, smo se vozniki razvadili, da je večina potovanj z avtomobilom znotraj držav EU razmeroma preprosta. Voznik poleg veljavnega vozniškega dovoljenja in osebne izkaznice ne potrebuje nobenih drugih dokumentov. A ko prestopimo meje EU, se stvari lahko hitro zapletejo. Marsikdo je že debelo pogledal, ko so ga bosanski mejni organi vprašali, ali ima zeleno karto ali pa je makedonski policist recimo zahteval dovoljenje za vožnjo vozila v tujini, če voznik ni bil lastnik vozila. Po Evropi vsaj mednarodnega vozniškega dovoljenja ne potrebujemo, če pa gremo v malo bolj oddaljene dežele, pa je to v večini držav obvezno ali vsaj priporočljivo. A katero je pravo: tisto, izdano po Ženevski ali Dunajski konvenciji?

V EU voznik poleg veljavnega vozniškega dovoljenja in osebne izkaznice ne potrebuje nobenih drugih dokumentov. A ko prestopimo meje EU, se stvari lahko hitro zapletejo

Odkar je Slovenija del Evropske unije, smo se vozniki razvadili, da je večina potovanj z avtomobilom znotraj držav EU razmeroma preprosta. Voznik poleg veljavnega vozniškega dovoljenja in osebne izkaznice ne potrebuje nobenih drugih dokumentov. A ko prestopimo meje EU, se stvari lahko hitro zapletejo. Marsikdo je že debelo pogledal, ko so ga bosanski mejni organi vprašali, ali ima zeleno karto ali pa je makedonski policist recimo zahteval dovoljenje za vožnjo vozila v tujini, če voznik ni bil lastnik vozila. Po Evropi vsaj mednarodnega vozniškega dovoljenja ne potrebujemo, če pa gremo v malo bolj oddaljene dežele, pa je to v večini držav obvezno ali vsaj priporočljivo. A katero je pravo: tisto, izdano po Ženevski ali Dunajski konvenciji?

Odgovor na vprašanje o izobrazbi sploh ni tako enostaven, kot se nam zdi v prvem hipu. Če bi sledili zakonodaji, bi morali namreč odgovoriti v skladu s Slovenskim ogrodjem kvalifikacij (SOK), ki velja že dve leti. S tem ogrodjem smo v evropskem in svetovnem prostoru s svojimi šolskimi listinami bolj primerljivi in prevedljivi. SOK je sistem za razvrščanje kvalifikacij v ravni glede na učne izide. Raven 1 pomeni zaključeno osnovno šolo, raven 2, da imamo poleg zaključnega spričevala osnovne šole tudi certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji … Raven 10 je diploma tretje stopnje oziroma doktorat znanosti. Slovensko ogrodje kvalifikacij imamo, posvojili in udomačili pa ga še nismo …

Na vprašanje o izobrazbi ni tako lahko odgovoriti

SOK, EOK, ENIC-NARIC ter dipl. prav. in manag. infra in neprem.

Odgovor na vprašanje o izobrazbi sploh ni tako preprost, kot se nam zdi v prvem hipu. Če bi sledili zakonodaji, bi morali namreč odgovoriti v skladu s Slovenskim ogrodjem kvalifikacij (SOK), ki velja že dve leti. S tem ogrodjem smo v evropskem in svetovnem prostoru s svojimi šolskimi listinami bolj primerljivi in prevedljivi. SOK je sistem za razvrščanje kvalifikacij v ravni glede na učne izide. Raven 1 pomeni končano osnovno šolo, raven 2, da imamo poleg zaključnega spričevala osnovne šole tudi certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji … Raven 10 je diploma tretje stopnje oziroma doktorat znanosti. Slovensko ogrodje kvalifikacij imamo, posvojili in udomačili pa ga še nismo …

Čemu in komu služijo ogrodja kvalifikacij?

Slovensko ogrodje kvalifikacij je združilo informacije o vseh kvalifikacijah v Sloveniji. Urška Marentič, namestnica direktorja Centra za poklicno izobraževanje, ki vodi Nacionalno koordinacijsko točko SOK, na vprašanje, zakaj ima Slovenija deset ravni, Evropsko ogrodje kvalifikacij pa osem, odgovarja: ”Vsaka država se je odločila za svoje nacionalno ogrodje in prednost tega je, da lahko kvalifikacije razvrsti v toliko ravni, kolikor jih v državi potrebujemo. Evropsko ogrodje pa je nekakšno metaogrodje, v katerem se vse države srečajo.” Marentičeva še dodaja, da težav zaradi dveh dodatnih slovenskih ravni ne bi smelo biti, saj so ravni primerljive z evropskimi in prevedljive v evropskih osem ravni. Več o tem najdete na: Slovensko ogrodje kvalifikacij.

Našo oceno, da Slovensko ogrodje kvalifikacij še ni zaživelo, Marentičeva pospremi s komentarjem: ”Gre za novost, odkar SOK velja, imajo diplomanti in dijaki v svojih diplomah in spričevalih podatke po Slovenskem ogrodju kvalifikacij.” Urška Marentič je še povedala, da delodajalcem svetujejo, naj vključujejo ravni (po SOK) tudi v svoje sistemizacije, saj je cilj slovenskega ogrodja, da bi bile kvalifikacije bolj transparentne, se pa strinja, da je največ zadreg  povezanih z nekdanjo univerzitetno izobrazbo, ki jo je SOK razvrstil na osmo raven, kamor je umeščena tudi zdajšnja diploma druge stopnje. Pogosto se kot izobrazbo še vedno napačno omenja gimnazijski maturant, ki je zastarel izraz, po zakonu je to srednja izobrazba, tudi ”srednja splošna izobrazba” ni pravilno, čeprav to navedbo lahko večkrat zasledimo v razpisih za delovna mesta.

Da imamo z opredelitvami izobrazbe težave, se strinja tudi Anita Jesenko z ENIC-NARIC centra na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, kjer se ukvarjajo z vrednotenjem izobraževanja. Po njenem mnenju bi moral SOK bolj zaživeti, saj je z uporabo starih stopenj (npr. v razpisih za delovna mesta) velika zmeda: ”Stranko, ki nas pokliče, najprej napotimo na tistega, ki je razpis objavil, saj bi on moral najbolje vedeti, kakšen kader potrebuje. Ugotavljamo pa, da so razpisi lahko tudi zavajajoči,” je pripovedovala Anita Jesenko.

Kratice, okrajšave, strokovni naslovi …

Pri opisovanju pravil, ki veljajo pri navedbah izobrazbe, smo opazili kar nekaj kratic, ki se pri tem uporabljajo: SOK, NOK, EOK … Zato nas je zanimalo še, kaj pomeni ENIC-NARIC. Anita Jesenko se nasmeje: ”So tudi stranke, ki nas pokličejo in pravijo, da bi rade govorile z gospodom Erikom Narikom …” Že sredi prejšnjega stoletja so se v nekaterih državah oblikovali prvi nacionalni informacijski centri za priznavanje visokošolskih diplom in spričeval. Leta 1993 so se nacionalni informacijski centri povezali v mrežo ENIC, od leta 1984 pa deluje tudi mreža NARIC, ki je nastala na pobudo Evropske komisije.

Ker je mobilnost vse večja (študij in delo v tujini), je veliko povpraševanja po vrednotenju izobraževanja, po preverjanju in primerjanju ter priznavanju šolskih listin. Mimogrede, tudi nostrifikacija je zastarel izraz, nam je povedala Anita Jesenko: ”Teh postopkov ni že od leta 2004.”

Včasih je vrednotenje izobraževanja zelo zahtevno in dolgotrajno, potrebni so poizvedbe, preverjanja, sodelovanje ekspertov, izmenjava podatkov s centri drugih držav. Postopek pa naj bi trajal največ dva meseca. Velja načelo, da šolske listine vrednoti in priznava tista država, v kateri se nekdo nahaja s tujo listino, čeprav slovenski  ENIC-NARIC center pogosto vrednoti tudi slovenske šolske listine za ljudi, ki odhajajo v tujino. Zaradi urejanja statusa, zaposlitve ali nadaljevanja izobraževanja je vrednotenje izobraževanja pomembno tudi za tiste, ki imajo v Sloveniji priznano mednarodno zaščito, in za prosilce za mednarodno zaščito.

Posebna zgodba so zapletena pravila o strokovnih in znanstvenih naslovih, ki jih pridobimo z izobraževanjem, da o nemogočih okrajšavah raje ne govorimo. Okrajšava strokovnega naslova, ki se glasi ”diplomant prava in managementa infrastrukture in nepremičnin”, je: dipl. prav. in manag. infra. in neprem. Si predstavljate, da morate to dolgo kolobocijo napisati pred svojim imenom? Anita Jesenko: “Programi so preveč razdrobljeni, okrajšava dvopredmetnega programa je daljša od najdaljšega strokovnega naslova kje v tujini.”

Države imajo tudi zelo različna pravila o tem, kako pridobljene nazive zapisujemo, kako in kdaj jih prevajamo … ”Na Finskem se imetnik slovenske šolske listine podpisuje s slovenskim naslovom,” je poudarila Anita Jesenko, ki pravi, da se z ukrepi za večjo transparentnost kvalifikacij ljudi pri mobilnosti ne bi smelo omejevati, hkrati pa mora pri tem vendarle veljati red.

Se vam še vedno zdi, da je otročje lahko odgovoriti na vprašanje: ”Kaj ste po izobrazbi?”

Ministrstvo za okolje in prostor v odloku o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave od 1. oktobra do 30. septembra 2019 predvideva odvzem 200 rjavih medvedov in 11 volkov. V društvu Dinaricum, opozarjajo, da se v odloku preveč usmerja na odstrel, pozablja pa se na preventivne dejavnosti.

Ministrstvo za okolje in prostor v odloku o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave od 1. oktobra do 30. septembra 2019 predvideva odvzem 200 rjavih medvedov in 11 volkov.

V društvu Dinaricum, opozarjajo, da se v odloku preveč usmerja na odstrel, pozablja pa se na preventivne dejavnosti.

“Zaskrbljujoče je, na podlagi kakšne metode se je prišlo do teh številk. Pri medvedu je to bilo na podlagi modelske napovedi, ki še ni bila pregledana. Volk pa premore dovolj notranjih mehanizmov uravnavanja in niso potrebni zunanji dejavniki, glede na to, da se število škodnih primerov na povečano populacijo ne povečuje.”

Odstrel ni vzročni zvezi z zmanjševanjem škode in po habitatni direktivi volk spada med strogo varovane vrste. Okoljska pravnica Senka Šifkovič Vrbica iz PIC, ki je skupaj z društvo za ohranjanje naravne dediščine dobila že dve tožbi proti državi zaradi odvzema vokov iz narave opozarja, da tak množičen odstrel ni v skladu s habitatno direktivo. To potrjujeta že dve sodbi upravnega sodišča. Toda do razsodb prihaja, ko so volkovi praviloma že pobiti. “Eno je tek sodišča, drugo pa tek dogajanja v naravi. Ima pravni učinek, dejanskega pa ne.”

Senka Šifkovič Vrbica meni, da bi bil odstrel lahko legalen na podlagi individualnih odločb, Država bi odlokih za odstrel morala dokazati, da ni nobenih drugih možnosti.

“Sodišče jo je opozorilo, da je pri ozaveščanju, varovanju, učinkovitem odškodninskem sistemu, ustreznem sofinanciranju in pomoči rejcem dovolj rezerv, ki bi se morale uporabiti pred odstrelom.”

Medtem ko se je v Sloveniji v sto letih zgodilo približno 40 napadov medveda, za volka ni podatka, da bi kadarkoli prišlo do agresije do človeka.

Kaj storiti, če srečaš medveda?

“Teh slučajev je v Sloveniji razmeroma malo. Najbolj pomembno je to, da se prepričaš, da je medved sam. Ni dobro, da bežiš od medvedke proti mladičem. Ljudje tudi nimajo pred očmi tega, da medved teče zelo hitro. Več kot 60 km/h, kar pomeni, da nekih realnih šans, da zbežiš nimaš.” – Ivan Kos

POSLUŠAJ: Veliko napadov se zgodi z izzivanjem

Poleti se razgaljamo na vse mogoče načine, tudi na fotografijah in video posnetkih, ki nam nekoč lahko naredijo škodo. Vedno več kamer je nameščenih tudi na javnih mestih. Premalo se zavedamo, da so tudi naši obrazi osebni podatek. Kaj vse lahko počno kamere z našimi obrazi in teleščki in kje so meje? Gost: Andrej Tomšič, Urad Informacijske pooblaščenke. “Zasebnost moramo razumeti kot moč odločanja. Napredni video nadzor je sposoben prepoznati tudi naš obraz. To prinaša tudi slabosti. Primeri s Kitajske nam kažejo, v katero smer ne želimo.”

Kaj vse lahko počno kamere z našimi obrazi in telesi. Kje so meje?

Poleti se razgaljamo na vse mogoče načine, tudi na fotografijah in video posnetkih, ki nam nekoč lahko naredijo škodo. Vedno več kamer je nameščenih tudi na javnih mestih.  Premalo se zavedamo, da so tudi naši obrazi osebni podatek. Kaj vse lahko počno kamere z našimi obrazi in teleščki in kje so meje? Gost: Andrej Tomšič, Urad Informacijske pooblaščenke.

“Zasebnost moramo razumeti kot moč odločanja. Napredni video nadzor je sposoben prepoznati tudi naš obraz. To prinaša tudi slabosti. Primeri s Kitajske nam kažejo, v katero smer ne želimo.”

Razmislek o pomenu neodvisnega in nepristranskega testiranja izdelkov, za katerega skrbijo potrošniške organizacije. Ker je primerjalno testiranje zahteven strokovni in finančni zalogaj, so se združile v mednarodni konzorcij za raziskovanje in testiranje, katerega članica je tudi Zveza potrošnikov Slovenije.

Neodvisni testi so dragi, potrošniške organizacije lahko zahtevnejše izvedejo le, če združijo moči

Zakaj je za potrošnike tako zelo pomembno nenehno izvajanje neodvisnih, primerljivih, nepristranskih testov izdelkov, ki morda lahko ogrožajo naše zdravje ali varnost, kljub visokim ocenam ali prestižnim znamkam, ki jih krasijo? Ker je primerjalno testiranje zahteven strokovni in finančni zalogaj, so se združile v mednarodni konzorcij za raziskovanje in testiranje, katerega članica je tudi Zveza potrošnikov Slovenije.

“Testiranje izdelkov je pomembno, ker je to edini način preverjanja dejstev, da ne poslušamo le fanfar ponudnikov in lepega, sladkega oglaševanja.” – Breda Kutin, Zveza potrošnikov Slovenije

Tudi v prihodnje se nameravajo potrošniške organizacije povezovati, ker so tako močnejše, so povedali na generalni skupščini mednarodne organizacije ICRT, ki je pred dnevi potekala v Ljubljani. ICRT sodeluje z uglednimi, zanesljivimi laboratoriji, koordinira primerjalne teste in članicam posreduje podatke, s katerimi so potrošniške organizacije še močnejši sogovornik industrije in odločevalcev na nacionalni in na globalni ravni. Ker je testiranje zahteven strokovni in finančni zalogaj, je povezovanje in sodelovanje potrošniških organizacij najboljša pot, nam je povedal Guido Adriaenssens, dolgoletni izvršni direktor ICRT, mednarodnega konzorcija za primerjalno testiranje, ki združuje 45 potrošniških organizacij z vsega sveta.

Adriaenssens poudarja, da so tudi potrošniki pripravljeni plačati za informacije o izdelkih, ki so primerljivi in neodvisni. Neodvisnost je pri tem najpomembnejša. Testi so dragi, pravi, potrošniške organizacije lahko same financirajo manjše teste, zahtevnejše pa lahko izvedejo le, če združijo moči.

“Potrošniške organizacije z rezultati neodvisnih testov lažje delujejo v korist potrošnikov in s tem krepijo potrošniške pravice.” – Guido Adriaenssens, ICRT

Guido Adriaenssens je prepričan o moči potrošniških organizacij, ki lahko zmagujejo v bitkah s kapitalom. Številni proizvajalci ICRT spoštujejo, ker vedo, da se testiranja izvajajo neodvisno, da potekajo po uveljavljenih kriterijih, ki so pomembni za potrošnike.

“Mlajše potrošnike zanima še kaj več kot to, ali imajo dovolj denarja za nov, moderen izdelek na trgu. Brez neodvisnosti ni podlage za naše delo.”

V naselju Lokvica na goriškem Krasu je vzpostavitev javnega vodovoda pred dobrimi tridesetimi leti prinesla veliko olajšanje. A ob navdušenju se z občino takrat niso dogovorili za odškodnine in ureditev služnosti. Zato primerov, ko javni vodovod poteka čez zasebne parcele na Krasu, ni malo. Eden takih je pri Bogdanu Jazbecu, ki je zapuščeno domačijo na Lokvici kupil štiri leta po zgraditvi vodovoda in med obnovitvenimi deli ugotovil, da del trase z vodovodnimi cevmi poteka čez njegovo zemljišče in ne ob robu občinske ceste, kot so predvideli načrti. Vse od takrat si prizadeva urediti to problematiko. Z njo so na občini Miren-Kostanjevica dobro seznanjeni, toda denarja za prestavitev vodovoda ni, zapleta pa se tudi s pridobitvijo služnosti.

V naselju Lokvica na goriškem Krasu je vzpostavitev javnega vodovoda pred dobrimi tridesetimi leti prinesla veliko olajšanje, a ne za vse

Ob navdušenju se z občino takrat niso dogovorili za odškodnine in ureditev služnosti. Zato primerov, ko javni vodovod poteka čez zasebne parcele na Krasu, ni malo. Eden takih je pri Bogdanu Jazbecu, ki je zapuščeno domačijo na Lokvici kupil štiri leta po zgraditvi vodovoda in med obnovitvenimi deli ugotovil, da del trase z vodovodnimi cevmi poteka čez njegovo zemljišče in ne ob robu občinske ceste, kot so predvideli načrti. Vse od takrat si prizadeva urediti to problematiko. Z njo so na občini Miren-Kostanjevica dobro seznanjeni, toda denarja za prestavitev vodovoda ni, zapleta pa se tudi s pridobitvijo služnosti.

V zadnjih mesecih so že ob nekoliko povečanem prehodu meje v azilnem domu v Ljubljani ljudi drug ob drugem nameščali tudi v večnamenskih prostorih. Nenadoma je začelo prihajati vse manj ljudi, istočasno pa so ljudje v Bosni in Hercegovini začeli poročati, da v Sloveniji niso smeli niti zaprositi za azil. Boštjan Šefic na notranjem ministrstvu tako imenovane “push-backe”, ki jih mednarodno pravo prepoveduje, kategorično zanika. Tudi o načrtih za postavitev dodatnih panelnih ovir na meji in o dejanskih stroških za prosilca za azil v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.

Migranti v Bosni in Hercegovini zatrjujejo, da v Sloveniji niso smeli zaprositi za azil. Boštjan Šefic tako imenovane "push-backe", ki jih mednarodno pravo prepoveduje, kategorično zanika

Kapacitete azilnega doma so se, po tem, ko so ljudi imeli nameščene kar v skupnih prostorih, v zadnjih dneh nenadoma sprostile. Hkrati pa migranti v Bosni in Hercegovini pripovedujejo, da na slovenski meji nimajo dostopa do postopka mednarodne zaščite. Ali je Slovenija začela izvajati tako imenovane »push-backe«? Ti so v mednarodnem pravu prepovedani. 

Težave že ob prestopu nekaj deset beguncev in migrantov

Število prebežnikov, ki prihajajo v Slovenijo, se je v zadnjih mesecih povečalo. Od začetka leta do tega tedna jih je mejo prešlo 2.967, v enakem obdobju lani 672, kar pomeni 341 odstotno povečanje. Kljub temu razmere niso primerljive z razmerami leta 2015 in v začetku 2016, ko je mejo prestopilo od šest do trinajst tisoč ljudi dnevno. V zadnjem obdobju jih je mejo dnevno prestopilo nekaj deset.

Kljub temu je azilni sistem imel kar nekaj težav. “Prosilci izjemno dolgo čakajo, da sploh podajo vlogo za mednarodno zaščito, postopki so dolgi, ministrstvo očitno nima dovolj operativnih delavcev, ki naj bi te zadeve sprejemali. V nekaterih primerih šepa tudi humanitarna oskrba, da prosilci niso oskrbljeni z novimi oblačili in podobno,” je opisal stanje v zadnjem obdobju Franci Zlatar iz Slovenske filantropije.

Zaradi napolnjenih kapacitet so bili ljudje, ki so čakali na podajo vloge, več dni in tednov nastanjeni tudi v skupnih prostorih azilnega doma. Do 40 ljudi si je tako delilo skupen večnamenski prostor z enim straniščem, po naših informacijah so ljudem tudi izginjali telefoni, osebne stvari. Nevšečnosti so potrdili tudi sogovorniki v azilnem domu, ki zaradi svoje varnosti ne želijo, da se izda njihova identiteta. “Veliko je bilo ljudi in tudi veliko težav. Nekoga so celo pretepli. Težave so bile od jutra do večera. Dogajale so se kraje. Neznani ljudje so hodili po sobah. Bila je norišnica, toda zdaj je dokaj v redu.”

Urad za oskrbo in integracijo migrantov kakršne koli konflikte zanika. Uradno naj bi bila kapaciteta azilnega doma za 203 osebe, nameščeno pa jih je bilo do 300. Junija so se kapacitete nenadoma začele sproščati.

Ljudje pripovedujejo o “push-backih” slovenske policije

V zadnjem tednu sta tako naš dopisnik Boštjan Anžin kot novinar časopisa Dnevnik Uroš Škerl Kramberger dokumentirala izjave ljudi v Bosni in Hercegovini, ki pravijo, da so bili prisilno vrnjeni iz Slovenije, ne da bi jim omogočili možnost zaprositi za azil.

Državni sekretar Boštjan Šefic odločno zanika, da slovenska policija ne bi omogočala dostopa do postopka mednarodne zaščite. “Moram kategorično zavrniti namigovanja, da bi slovenska policija preprečevala oziroma onemogoča dostop do nadaljnjega azilnega postopka. To izjavljam z vso odgovornostjo.”

Šefic opozarja na tihotapce, ki skušajo na različne načine pritiskati na države, in na primere, ko so posamezniki bili prepričani, da so bili v Sloveniji, bili so pa v Hrvaški.

Uroš Škerl Kramberger pravi, da so posamezniki in družine, katerih pričevanja je dokumentiral, navajali natančne kraje, datume in ure, kdaj in kje so bili v Sloveniji. “Veliko migrantov iz različnih držav, tudi tistih, na katere smo najbolj pozorni, iz Sirije in Iraka pripoveduje o tem, da ko so uspeli prestopiti slovensko mejo in jih je policija ujela, niso mogli zaprositi za azil. Rekli so jim, da ni azila. Eni družini so celo rekli, da jo bodo odpeljali v azilni dom, pa so jo namesto tega naslednji dan odpeljali hrvaški policiji. To so nepovezane izpovedi, oni se niso mogli med sabo dogovoriti, kaj bodo pripovedovali.”

Boštjan Anžin je stanje v Veliki Kladuši ponovno preveril v ponedeljek. Razmere so kaotične. Velika večina ljudi, ki se odpravi proti severu, se v zadnjih dneh vrača nazaj. “Pričevanja so podobna kot pred nekaj dnevi. Predvsem govorijo o zelo nasilnih hrvaških policistih in tudi o tem, da niso mogli dobiti priložnosti, da zaprosili za azil v Sloveniji.”

Na podlagi Anžinovih in Škerlovih poročanj slovenske nevladne organizacije pozivajo vlado k takojšnji, neodvisni, učinkoviti in transparentni preiskavi obtožb, da se ljudem onemogoča dostop do mednarodne zaščite.

V letošnjem letu je prošnjo za mednarodno zaščito vložilo 1.324 ljudi. V aprilu 274, maju 365, v prvi polovici junija pa 161. Ta podatek na prvi pogled ne kaže na bistven upad v primerjavi s prejšnjim mesecem, toda po oceni Pravno-informacijskega centra PIC je velik del teh prošenj posledica dolgotrajnih postopkov in obravnave ljudi, ki so prišli še maja. Po podatkih ministrstva je bilo aprila vloženih 233 namer za podajo vloge za mednarodno zaščito, maja pa že 522. Junijskih podatkov še ni, toda PIC ocenjuje, da je v resnici nenadoma prišlo do drastičnega upada števila namer.

Mladoletni brez spremstva brez statusa se še vedno nameščajo v center za tujce

Ob letu delovanja vladnega urada za oskrbo in integracijo migrantov trenutno vidijo največji izziv vzpostaviti sistemsko rešitev za življenje in integracijo mladoletnikov brez spremstva. Trenutno so nameščeni v dijaškem domu v Postojni, država pa jih še vedno namešča tudi v center za tujcev v Postojni. V centru za tujce jih je bilo lani pridržanih 35, v letošnjem letu že 17. Nevladne organizacije ugotavljajo, da se namestitev otrok in mladoletnikov, ki nimajo urejenega statusa, v centru za tujce izvaja sistematično. Evropsko sodišče za človekove pravice je poudarilo, da pridržanju v centrih za pridržanje neizogibno povzroča tesnobo pri otrocih. Na problem že dalj časa opozarjajo varuhinja človekovih pravic, Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks.

(Ne)učinkovitost žice na meji

Sogovorniki iz azilnega doma pravijo, da žica na meji ne predstavlja resnične ovire. “Tako preprosto je. Vse, kar moraš vedeti je, kako narediti prostor med žicami. Previdno prestopiš in ni se vržeš naprej. Žice ni noben problem prečkati.”

Če bo potrebno država na nekaterih točkah načrtuje postavitev tudi dodatnih panelov. “Mislim, da je v tem obdobju bilo sedem smrtnih žrtev v Kolpi, ki jih izjemno obžalujemo. Ravno na nekaterih teh točkah bi, če bi imeli začasne panelne tehnične ovire, teh žrtev manj, ker so prestopali na območjih, kjer začasnih tehničnih ovir ni bilo.” – Boštjan Šefic

Mnenja glede žice in panelnih ograj na meji so seveda zelo deljena. Miha Blažič iz Delovne skupine za azil: “Mislim, da je tukaj čisto vsakemu jasno, da gre za popoln absurd in da ni nobene logične povezave med tema dvema stvarema. Če kaj, je žica povzročila kakšno smrt, v najboljšem primeru pa nima popolnoma nobene druge funkcije, razen tega, da riše Slovenijo kot državo, ki je sovražna in dela ljudem v Beli krajini in drugih regijah sramoto in nevšečnosti.”

Strošek za migranta je bil velikokrat zmanipuliran

V zadnjem obdobju je bilo veliko manipulacij glede stroškov za migranta v Sloveniji. Direktorica urada za oskrbo in integracijoMojca Špec Potočar pojasni, da stroški za prosilca za azil znašajo približno 580 evrov na mesec. “To gre za stroške nastanitve, osebne higiene, zdravstvenega pregleda in bivanja v azilnem domu. Lahko argumentirano rečemo, da to ni velik strošek za državo, sploh pa ne takšen, kakršen je bil že velikokrat omenjen in zmanipuliran.”

Direktorica Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij Katarina Bervar Sternad pravi, da se stroški delovanja sistema ne smejo obračunavati glede na oskrbo posameznega primera. “Lahko bi naredili primerjavo z gasilskim društvom v neki vasi. Ta sistem tam obstaja in je v pripravljenosti, da se odzove na požar. Če sta v tej vasi samo eden ali dva požara na leto, ni mogoče pripisati stroškov celotnega delovanja tega sistema eni ali dvema družinama s tem nesrečnim požarom. Treba je razumeti, da tak sistem mora obstajati. Ko govorimo o azilnem sistemu v naši državi, je to nekaj, na kar smo pristali, ko smo pisali Ženevsko konvencijo in ko smo vstopili v EU. To je naša zaveza, ki jo moramo na primeren način izpolnjevati.”

Celoten pogovor z državnim sekretarjem Boštjanom Šeficem, tudi o trajanju postopkov, izpolnjevanju programa relokacije in o vračanju na Hrvaško, kljub nekaterim pričevanjem o nasilnem ravnanju tamkajšnjih policistov. Slovenija je sicer po uradnem postopku vračanja letos do konca prejšnjega tedna sosednjim državam vrnila že 824 tujcev, na Hrvaško 773.

Na dvoriščih komunalnih podjetij je kar 6.000 ton mešane odpadne embalaže. Če bodo družbe za ravnanje z odpadki še naprej omejevale prevzem, se bo do konca leta nabralo kar 40.000 ton neprevzete odpadne embalaže.

Ponekod ljudje namensko ne ločujejo več odpadkov

Na dvoriščih komunalnih podjetij je kar 6.000 ton mešane odpadne embalaže. Če bodo družbe za ravnanje z odpadki še naprej omejevale prevzem, se bo do konca leta nabralo kar 40.000 ton neprevzete odpadne embalaže.

Od januarja naprej se je na dvoriščih komunalnih podjetij začela kopičiti komunalna odpadna embalaža. Takrat je upravno sodišče potrdilo družbi Interseroh, da so družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) dolžne prevzemati toliko embalaže, kot je na trg dajo njihovi zavezanci, to pa so le podjetja, ki je na trg dajo več kot 15 ton na leto.

“Zadeva se je stopnjevala do konca maja, ko so DROE napovedale, da ne bodo več prevzemale odpadne embalaže v takih deležih, kot je določeno v sklepu vlade. Odpadna embalaža se je začela drastično kopičiti. Konec maja je je bilo več kot 6.000 ton, pričakujemo, da se bo ta količina  podvajala.” – Sebastijan Zupanc, Zbornica komunalnega gospodarstva

Do konca leta bi se lahko nabralo kar 40.000 ton neprevzete odpadne embalaže. Že zdaj pa se v teh kupih  razmnožujejo glodavci, mrčes, ščurki, delavci so izpostavljeni tveganju za zdravje. Ob večjem vetru odpadno embalažo raznaša naokrog, večje je tudi požarno tveganje.

Direktorica Interseroha Darja Figelj meni, da je tak sistem v nasprotju z evropsko direktivo in veljavnim zakonom.

“Po oceni Računskega sodišča se v Sloveniji prejme plačilo za ravnanje z odpadno embalažo samo za 46 odstotkov prevzete količine.”

Tanja Bolte z ministrstva za okolje in prostor pravi, da bodo morali zadevo znova preučiti. Zakonodaja je po njenem mnenju jasna.

“Če te družbe ne bodo prevzele embalaže, jo po upravnem postopku lahko odpelje ministrstvo oziroma država in potem za te stroške toži. Ker v uredbi ne piše nikjer, da mora država karkoli prevzeti.”

Zupanc meni, da v skladu z načelom, da plača stroške povzročitelj, bi morali imeti ničelno stopnjo za sprejemanje odgovornosti za svoje odpadke.

“Tudi ta, ki proizvede 50 kg odpadne embalaže in jo da na trg, bi moral nekaj plačati.”

Sodelavka društva Eko krog Erika Oblak opozarja, da se problem s sistemom ravnanja z odpadno embalažo vleče že leta.

“Dejstvo je, da v preteklih letih ni bilo ne s strani ministrstva ne s strani DROE ne komunal nobenih konkretnih korakov, kako ta sistem vzpostaviti, da bo deloval res učinkovito.”

Težave v sistemu ravnanja z odpadki vplivajo tudi na ravnanje gospodinjstev. “Ko nekdo, ki vestno ločuje odpadke, prebere, da njegovi odpadki niso končali tam, za kar jih je ločeval, torej v reciklaži, ampak so na kupih, da imajo komunalna podjetja težave, da ti odpadki povzročajo dodatna tveganja za okolje, se res vpraša, zakaj. V določenih okoljih je mogoče zaznati pojav ludizma, da ljudje že namensko ne ločujejo več in v posmeh vsemu trudu, ki smo ga do zdaj vložili v sistem ločenega zbiranja odpadkov, zaznavajo, da je to brez pomena.”

Erika Oblak opozarja, da sistem zbiranja odpadne embalaže ne funkcionira, kot bi moral, že leta (foto: Boštjan Čadej):

>