Razgledi in razmisleki

Avgusta 1961 je Nemška demokratična republika v Berlinu čez noč postavila zid, ki je razdelil Evropo. Kako je zid, za katerega se je zdelo, da bo stal večno, 10. novembra 1989 padel, s čimer se je začelo novo obdobje Evrope, piše angleški publicist Richard Bassett v knjigi z naslovom Zadnji dnevi v stari Evropi. Anglež Richard Bassett je v prelomnem obdobju evropske zgodovine kot radoveden intelektualec pa tudi kot dopisnik londonskega Timesa spremljal dogajanje v spreminjajoči se Evropi. V enem od poglavij knjige, ki jo je prevedla Staša Grahek in je izšla pri Cankarjevi založbi, je živo popisal dogajanje v tedanjih Nemčijah v tednu, ko je padel Zid. Bere Igor Velše, ton in montaža Vjekoslav Mikez.

Življenje in delo zgodovinarja, geografa in sociologa Janeza Stergarja je tesno povezano s koroškimi Slovenci, njihovo zgodovino, sedanjostjo, delovanjem, ustvarjanjem, problemi in bitkami za pravice. Predvsem o njegovem delovanju v Klubu koroških Slovencev v Ljubljani, katerega dolgoletni predsednik je, bo tekla beseda v tokratnih Razgledih in razmislekih.

Janko Rožič je arhitekt, urbanist, predavatelj in esejist. Je pobudnik in arhitekt večkrat nagrajenega in svetovno znanega Hostla Celica. Skupaj s sodelavci je za različne projekte dobil več slovenskih in mednarodnih nagrad. Skozi teoretično in praktično delo, ki temelji na prostorskih principih, semiotičnih vzorcih in jezikovnih uvidih, lastno ustvarjalnost povezuje z najsodobnejšimi umetniškimi, znanstvenimi in filozofskimi spoznanji ter z najstarejšo modrostjo umeščanja v prostor in rabe jezika. Zaveda se, da bistvo prostora zares odpira šele prostost, podobno kot izvirno misel v svetu podpira le smisel. Objavil je več esejev o Kocbeku, Pahorju, Starčeviću, Svetini, Hamvasu, Premku, Ravnikarju idr. Razmišljanje Pesem Krasa in »poiesis« Zemlje je pripravil za simpozij ob 120. Obletnici Srečka Kosovela in Edvarda Kocbeka. Organizirala ga je Neža Zajc v okviru projekta Književna republika Borisa Pahorja (J6-4619) na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, ki ga sofinancira ARIS, 15. oktobra 2024.

18. oktobra leta 1405 se je rodil Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II. Prav na ta dan je bila v frančiškanski knjižnici v Ljubljani predstavitev knjige njegovih humanističnih spisov in zapisov o slovenskem ozemlju. Knjigo sta prevedla Anja Božič in Jan Dominik Bogataj, ki sta isti dan prišla tudi v studio oddaje Razgledi in razmisleki. Enej Silvij Piccolomini je bil med vsemi papeži najbolj povezan z današnjim slovenskim ozemljem kot tajnik cesarja Friderika III., kot škof v Trstu in eden glavnih akterjev pri ustanovitvi ljubljanske nadškofije. Bil pa je tudi izobražen humanist in pisatelj – v knjigi tako najdemo njegova leposlovna dela, kot so Zgodba o dveh zaljubljencih, komedija Hrizida, pa satira O bedi dvorjanov. O vsem tem se Tadeja Krečič pogovarja z Anjo Božič in Janom Dominikom Bogatajem, prevajalcema in avtorjema izbora besedil.

Pred kratkim je prišla Ljubljano Liza Japelj Caronedo nedavno zaposlena na Veleposlaništvu republike Slovenije v Franciji, v Parizu, kjer je skrbela za organizacijo in izmenjavo kulturnih dogodkov. Študirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je komparativistka in francistka, zadnja leta pa tudi pisateljica. Pri pariški založbi Michalon je pod psevdonimom Ella Blissova nedavno izšla njena knjiga La Vestale végétale, Vrtna vestalka, nekaj let prej pa La Fleur de Bach, Bachova cvetlica. Gre za literaturo, ki bi ji žanrsko lahko rekli duhovna ekologija in je je na zahodnih knjižnih trgih vedno več. V studio oddaje Razgledi in razmisleki je Lizo Japelj Carone – Ello Blissovo povabila Tadeja Krečič.

Pri Založbi Pivec je letos izšel prevod romana Moje leto počitka in sprostitve ameriške pisateljice Ottesse Moshfegh, ki je v ZDA ob izidu leta 2016 naletel na odlične odzive in se je večkrat uvrstil tudi na lestvice najboljših romanov tistega leta. Črno-humorno zgodbo o mladem dekletu iz New Yorka, ki skuša življenjskim težavam ubežati s pomočjo dolgotrajne hibernacije, pri čemer ji pomaga trčena psihiatrinja dr. Tuttle s svojim gorečim predpisovanjem vseh mogočih psihofarmakov, je v slovenščino prevedla Miriam Drev. Prav zdaj prevaja že drugi avtoričin roman. Razgovorila se je o specifičnem okolju, upodobljenem v Moje leto počitka in sprostitve - privilegiranem, s potrošnjo in videzom obsedenim Manhattnom na prelomu tisočletja, njegovih kulturnih označevalcih in ženskem ponotranjenju idealov poznega kapitalizma. Z Miriam Drev se je pogovarjala Tina Poglajen.

Helena Koder se je uveljavila predvsem kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Kot scenaristka je sodelovala pri skoraj petdesetih dokumentarcih, skoraj dvajset jih je tudi režirala, med njimi imajo posebno mesto Magdalenice gospe Radojke Vrančič in Obrazi iz Marijanišča. Za filmsko ustvarjanje je bila tudi nagrajena. Zbirka esejev z naslovom Krošnja z neznanimi sadeži (Mladinska knjiga) obsega enajst tematsko zelo različnih besedil, v njih ima pomembno mesto umetnost, predvsem poezija, tudi film in slikarstvo. Avtorica veliko piše o zanjo pomembnih ljudeh, tudi tistih, ki jih ni več. Občutljivo se odziva na svet okoli sebe in na dogajanje v njem in ga spremlja s tehtnim premišljevanjem, ki nikoli ni površno, kategorično ali izključujoče. Pogovor je nastal ob izidu knjige marca 2024. Ton in montaža: Vito Plavčak in Jernej Boc.

Goran Stolevski je odraščal v Makedoniji, od najstniških let pa živi v Avstraliji. Stolevski, ki kot eno svojih najpomembnejših inspiracij navaja cinéma vérité, je ustvaril že vrsto uspešnih filmov, na primer pred dvema letoma svoj celovečerni prvenec, nadnaravno grozljivko z Noomi Rapace, sicer postavljeno v 19. stoletje na makedonsko podeželje z naslovom You Won’t Be Alone/Ne boš sama. Istega leta je za svoj drugi celovečerec, gejevsko romanco Of an Age/Generacija prejel prestižno nagrado cinefestOZ za najboljši avstralski film. V slovenskih kinih pa se pravkar vrti njegov film Gospodinjstvo za začetnike. Gre za tankočutno pripoved o nekonvencionalni družini, pri čemer je Stolevski, ki je za film napisal scenarij, ga režiral in zmontiral, v osnovi želel posneti zgodbo o življenju kvir oseb v sedanjosti, ampak zunaj pretirano seksualiziranega konteksta, v katerega so tovrstne filmske zgodbe večinoma postavljene, kot pravi sam. V oddaji Razgledi in razmisleki se z njim pogovarja Tesa Drev Juh.

Gost letošnjega festivala Vilenica je bil italijanski pisatelj, novinar in potopisec Paolo Rumiz. Slovenci ga že dolgo dobro poznamo, saj je Matej Venier že leta 2016 prevedel njegov roman Kot konji, ki spijo stoje, leta 2021 pa pripoved v verzih Kutina iz Carigrada. Sicer je avtor številnih knjig, posebno pozornost je zbudila knjiga Canto per Europa - Spev za Evropo izpred treh let. Prevajalec Matej Venier je Paola Rumiza povabil v studio Radia Slovenija in se za oddajo Razgledi in razmisleki s pisateljem dotaknil številnih tem, ki so v središču njegovega pisanja. Bere Renato Horvat.

Letošnji nagrajenec Vilenice je Miljenko Jergović, leta 1966 v Sarajevu rojeni pisatelj, pesnik, esejist, kolumnist in še kaj. V slovenščini ga poznamo po številnih prevodih, zaslovel pa je že s proznim prvencem Sarajevski Marlboro. Je neutruden portretist malih ljudi, kronist življenja v Sarajevu in v njegovi široki okolici. Za svoje delo je prejel že lepo število literarnih nagrad, domačih in mednarodnih, zadnja je zdaj Vilenica. Po Jergovićevih besedah je to najpomembnejše priznanje v tem delu sveta. Miljenka Jergovića je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar. Prevedel Vlado Motnikar, bere Bernard Stramič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten

Med gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je tudi uveljavljena, prevajana in nagrajevana danska pesnica Pia Tafdrup. V Sloveniji je že večrat nastopila, že pred dvajsetimi leti je pri založbi Aleph izšla njena zbirka Kristalni gozd v prevodu Maje Caserman, tokrat pa so pri Beletrini izdali izbor njenih pesmi iz devetnajstih zbirk z naslovom Med vedno in nikoli; pesmi in avtoričin avtopoetski esej, ki je vključen v knjigo, je prevedla Silvana Orel Kos. S pesnico se je v Ljubljani pogovarjala Staša Grahek. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Nina Kač. Foto: https://www.tafdrup.com/

Jagna Pogačnik, literarna kritičarka, prevajalka in urednica, je zagotovo ena prepoznavnejših osebnosti hrvaškega literarnega prostora. Znana je po strokovni ostrini literarne kritike, ki jo kontinuirano piše od leta 1989; kritiška besedila je izdala v več knjigah, uredila je nekaj literarnih antologij. V hrvaščino je prevedla že več kot 30 slovenskih literarnih del, med drugim dela Aleša Debeljaka, Andreja Blatnika, Zorana Predina in Dese Muck. Letos poleti je gostovala na sarajevskem literarnem festivalu Bookstan, kjer je predstavljala hrvaški prevod romana Trg osvoboditve Andreja Blatnika ter lastno delo Področje signala: mapiranje sodobne proze na Hrvaškem 2000–2020, svojevrstno antologijo, ki ne le priča o nujnosti nadnacionalnega razumevanja književnosti, temveč jo tudi dokazuje. V Sarajevu se je z Jagno Pogačnik pogovarjal Sašo Puljarević. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Vito Plavčak.

Januarja letos je umrla ugledna nemška pesnica, pisateljica, prevajalka, literarna kritičarka in esejistka ter Büchnerjeva nagrajenka – Elke Erb. V slovenščini imamo njeno knjigo pesmi Bezeg v taktu oblakov, ki jih je prevedel Brane Čop. Elke Erb se je rodila leta 1938 v Scherbachu v Severnem Porenju - Vestfaliji. Leta 1974 se je kot prevajalka iz ruščine predstavila s prevodom Marine Cvetajeve, v njenem prevajalskem opusu pa najdemo še Aleksandra Puškina, Aleksandra Bloka, Sergeja Jesenina, Borisa Pasternaka, Ano Ahmatovo in Olgo Martinovo. Svojo prvo pesniško zbirko Izvedensko mnenje je objavila leta 1975, leto pozneje ji je sledila zbirka Nekdo vpije: nikar!, leta 1978 je izšlo Omejeno potrpljenje, leta 1982 pa Tolažba. Za knjigo Kostanjev drevored je leta 1998 prejela nagrado Petra Huchla, prejela pa je še več drugih nagrad. Pred natanko desetimi leti je bila Elke Erb gostja festivala Dnevi poezije in vina; takrat se je z njo pogovarjala Urška P. Černe in zvočni zapis tudi prevedla. Brali sta Alenka Resman Langus in Barbara Zupan, oddajo sta posnela Mirta Berlan in Marko Krebs.

Vsako leto tudi na Programu Ars predstavljamo letno poročilo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev. Ob tej priložnosti gostimo Marico Uršič Zupan, ki je izpostavila nekaj podatkov, ki se nanašajo tudi na naš program. Foto: Adrijan Pregelj

Sedemnajsti avgust je praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Na ta dan je leta 1919 Prekmurje po določilih Pariške mirovne konference pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, s tem pa so bili prekmurski Slovenci po stoletjih madžarske oblasti spet združeni z matičnim narodom. Prekmurje je 12. avgusta 1919 zasedla vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 17. avgusta pa je na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih oblast predala civilnemu upravitelju. V oddaji Razgledi in razmisleki objavljamo besedilo etnologa in slavista, literarnega zgodovinarja in prevajalca Vilka Novaka (živel je med letoma 1909 in 2003) o kulturnih stikih med Prekmurjem oziroma Slovensko krajino, kot so ga tedaj imenovali, in Slovenci v matični domovini. Objavljeno je bilo leta 1935 v knjigi z naslovom Slovenska krajina: zbornik ob petnajstletnici osvobojenja. Bere Ivan Lotrič.

Pogovor s hrvaškim režiserjem Brunom Ankovićem, ki je za film Proslava, posnet po knjižni predlogi Damirja Karakaša, pred nekaj tedni na 71. filmskem festivalu v Pulju prejel glavno nagrado - zlato areno. Avtorica pogovora in prevajalka Petra Meterc. Bere Igor Velše, ton in montaža Nina Kač. Na fotografiji je prizor iz filma.

Nedavno je umrl francoski pisatelj Benoît Duteurtre. Rodil se je leta 1960 v Normandiji. Najprej ga je navduševala moderna glasba, študiral je muzikologijo, nato se je ukvarjal z glasbo in zraven pisal. K pisanju ga je spodbudil tudi Samuel Beckett. Napisal je več kot 20 romanov, pisal pa je tudi esejistiko in glasbene kritike. Njegovo literarno ustvarjanje je pogosto navdihovala glasba. Za svoje delo je dobil številna priznanja, tudi nagrado Francoske akademije. Leta 2018 je v slovenskem prevodu Luke Novaka izšla Duteurtrova Knjiga za odrasle, ki je njegovo najbolj osebno delo. Takrat je pisatelj obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Nina Gostiša. Foto: ActuaLitté Benoît Duteurtre, Livre sur la Place 2014 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Beno%C3%AEt_Duteurtre.jpg

V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne. Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka. Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro. Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Po vojni je služil v orožništvu, vendar so ga že 1926 zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjal s sabljaštvom in pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji Leta 2015 se je ob razstavi Fronte se začenjajo prebujati v Narodnem muzeju Slovenije s kustosom mag. Jožetom Podpečnikom pogovarjala Staša Grahek. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je na ogled zbirka predmetov Rudolfa Cvetka. Na fotografiji je avstrijska sabljaška reprezentanca; tretji z desne je Rudolf Cvetko.

Severnoirski režiser Mark Cousins je za svoj dokumentarec Nenaden uvid v globlje stvari na 58. festivalu v Karlovih Varih prejel glavno nagrado – kristalni globus. Film se posveča britanski abstraktni umetnici Wilhelmini Barns-Graham in prav o njej ter nagrajenem filmu se Mark Cousins in Petra Meterc največ pogovarjata.

Umrl je Ismail Kadare, albanski pisatelj in pesnik, ki je v svojem delu pogosto obravnaval zgodovino in kulturo svoje države, s svojim pisanjem pa se je približal bralcem po vsem svetu. V slovenščino imamo prevedene tri njegove romane – General mrtve armade, Zlomljeni april in Palača sanj. Kadare, rojen leta 1936, je študiral v Tirani, pozneje je šel študirat v Moskvo – na Inštitut Maksima Gorkega. Ko se je leta 1960 vrnil v Albanijo, je postal novinar pod diktatorskim režimom Enverja Hodže. Leta 1990 je pobegnil na zahod. Leta 2010 je Ismail Kadare prišel v Slovenijo; tu je sodeloval na mednarodnem srečanju pisateljev Pen. Takrat se je s pisateljem na ljubljanskem gradu pogovarjal dr. Edvard Kovač. Odlomke iz njunega pogovora je prevedel Matej Juh. Brala sta Ana Bohte in Matjaž Romih. Foto: EPA

Februarja 1954 je bila v argentinski prestolnici Buenos Aires ustanovljena Slovenska kulturna akcija kot organizacija “zamejskih in zdomskih kulturnih delavcev, ki žele z ustvarjalnim delom pomagati pri ustvarjanju in širjenju kulturnih vrednot, posebej slovenskih”. Slovenska kulturna akcija je postala osrednja kulturna ustanova povojne politične emigracije in je pomembno prispevala k t. i. “slovenskemu čudežu v Argentini” – Slovenci so tam namreč ustanovili kulturna središča, založbe, časopise, osnovne in srednje šole, gledališča itd. V njej so sodelovali številni pomembni razumniki in ustvarjalci, med njimi Tine Debeljak, Zorko Simčič, Vinko Brumen, France Papež, Vladimir Kos in mnogi drugi. Takoj po ustanovitvi je začela izhajati kulturna revija Meddobje, ki sicer v večjih intervalih izhaja še danes. O preteklosti in sedanjosti Slovenske kulturne akcije se je konec leta 2019, kmalu potem ko je prevzel vodenje te organizacije, Staša Grahek pogovarjala s sedanjim predsednikom Damijanom Ahlinom.

Ameriški pesnik, pisatelj, esejist in profesor Sydney Lea, rojen leta 1942, je avtor šestnajstih pesniških zbirk – prvo, Iskanje utopljenca, je izdal leta 1980, najnovejša je izšla lani. Za poezijo je bil tudi nagrajen, bil je pesnik lavreat države Vermont. Leajeva poezija je pogosto pripovedna, povezana z naravo, ki je pesniku posebej blizu. O njegovem razumevanju poezije in narave se je s pesnikom Sydneyem Leajem lani jeseni pogovarjal slovenski pesnik in prevajalec Marjan Strojan. Pesnikov ne druži samo poezija, temveč tudi prijateljstvo – in tako je nastal zanimiv umetniški dvogovor. Bralca: Renato Horvat in Igor Velše. Tonski mojster: Franci Moder.

Med gosti prireditve Svobodna Palestina, ki je maja v organizaciji Vodnikove domačije in Gibanja za pravice Palestincev potekala v Ljubljani, je bila tudi palestinska pisateljica in arhitektka Suad Amiry. Znana je tako po svojem konservatorskem delu na področju kulturne dediščine v Palestini kot tudi po svojih leposlovnih knjigah; v slovenščino je njeno knjigo Kapučino v Ramali leta 2005 prevedla Duša Zgonec Hibon. S Suad Amiry se je ob njenem obisku Ljubljane pogovarjala Petra Meterc. Brala je Lidija Hartman, oddajo je posnel Gašper Loborec. Foto: Architecture and Representation: the Arab City / Columbia GSAPP

Posvečamo se knjigi z naslovom Segam po nebesnih zvezdah; to je biografija slovenske akademske slikarke Elde Piščanec. Napisala jo je Metka Pekle, slikarkina pranečakinja, ki hrani številne dnevnike, pisma, zapiske, dokumente, pa seveda risbe, slike in načrte predmetov. Fotografije in reprodukcije vidimo tudi v knjigi, skoraj dvesto jih je. So kot ilustriracija zgodbe o Eldi Piščanec prek tega, kar je zapisala sama; Metka Pekle skuša besedo prepustiti predvsem umetnici. Knjiga Segam po nebesnih zvezdah je izšla pri Mladinski knjigi v zbirki Spomini, izpovedi, uredila jo je Nela Malečkar. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se z avtorico Metko Pekle pogovarja Tadeja Krečič. Foto: izrez iz originalne fotografije; MMC; last družine.

Pobude, da bi po znanju lahko segala splošna javnost, so se zgostile v 18. stoletju, v času razsvetljenega absolutizma, ko so začele vznikati javne knjižnice. Licejska knjižnica, predhodnica Narodne in univerzitetne knjižnice, je bila neformalno ustanovljena že leta 1774. Začetna zbirka 637 knjig, rešenih iz požara v Jezuitskem kolegiju, je prerasla v današnje tri milijone knjižnih del, periodike, letakov, rokopisov, multimedijskega gradiva in sive literature. Ob 250-letnici je predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar na slavnostni akademiji NUK-u izročila odlikovanje red za izredne zasluge, odprli pa so tudi začasno razstavo z naslovom Hranimo misli – že 250 let in jo pospremili z monografijo. Osredotoča se na poslanstvo, ki ostaja skozi zgodovino knjižnice enako, torej zbiranje, hranjenje in posredovanje gradiva, poudarja Helena Janežič, skrbnica Zbirke knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu ter soavtorica razstave. Pogovarjali smo se z njo in z ravnateljem NUK-a, Viljemom Lebanom. Foto: Žiga Bratoš

Dokumentarni film je v zadnjih letih v velikem vzponu: vedno pogosteje se pojavlja tako v redni kinematografski distribuciji kot med nagrajenci največjih svetovnih filmskih festivalov. Med imeni, ki so uspešna in prepoznavna v mednarodnem prostoru, so tudi slovenska: Petra Seliškar, Matjaž Ivanišin, Rok Biček, Haidy Kancler, Marija Zidar, Siniša Gačič, v zadnjem času pa tudi številni mladi avtorji in avtorice, ki slovenskemu dokumentarnemu filmu napovedujejo lepo prihodnost. Tina Poglajen je pred mikrofon povabila direktorico Slovenskega filmskega centra, Natašo Bučar, ter dokumentaristko in ustanoviteljico festivala MakeDox, Petro Seliškar. Ta je povedala, da dokumentarne filme na festivalu MakeDox v Severni Makedoniji množično gledajo predvsem mladi; da je tej generaciji dokumentarni film veliko bližje kot fikcija. Morda zato, dodaja Nataša Bučar, ker je bližje vsebinam, ki jih tudi sami spremljajo na družabnih omrežjih. Gre za dokumentarne posnetke, ne igrane, celo fikcija po njenem išče načine, kako postati dokumentaristična. Mlajša generacija, ki odrašča z omrežji, kot je tiktok, in z neskončnim streamanjem, se lahko z dokumentarnimi filmi identificira lažje kot s fikcijo, se strinjata – in škoda bi bilo, da takega razcveta filmske zvrsti pri nas ne bi primerno podprli. Tonska mojstrica Mirta Berlan, urednica oddaje Staša Grahek.

13. maja 2024 je umrla Alice Munro, kanadska pisateljica in Nobelova nagrajenka za književnost leta 2013. Rodila se je leta 1931 v kraju Wingham v Ontariu in prvo kratko zgodbo napisala še kot najstnica, zavzeto pa je začela pisati in objavljati, ko je imela trideset let in si je s težavo trgala čas od gospodinjskih opravil. Prvo knjigo je objavila leta 1968 in dobila zanjo največjo kanadsko književno nagrado, potem je na vsakih nekaj let objavila novo knjigo kratkih zgodb in ves čas dobivala različne nagrade, nazadnje še največjo, Nobelovo. Alice Munro je tudi med Slovenci zelo priljubljena pisateljica, prevedenih imamo pet knjig njenih kratkoproznih besedil. Oddaja o veliki pisateljici, ki jo je leta 2007 pripravila Katarina Mahnič - kot hommage »umetnici sodobne kratke zgodbe,« - tako so zapisali v utemeljitvi Nobelove nagrade.

Sredi aprila je bila v Kinodvoru projekcija filma z naslovom Wil režiserja Tima Mielantsa z letnico 2023, posnetega po romanu pisatelja Jeroena Olyslaegersa. Slovenci ga poznamo po knjigi z naslovom Mi v prevodu Mateje Seliškar Kenda. Wil je ime osrednjega protagonista, mladega moškega, ki se med drugo svetovno vojno in nacistično okupacijo pridruži policiji v Antwerpnu in je ujet med skrajnosti vseh vrst od kolaboracije do pripadnosti osvobodilnemu gibanju. Knjiga, sicer izjemna uspešnica, ki je pisatelju Olyslaegersu prinesla štiri najprestižnejše flamske literarne nagrade, to pomeni tudi velik prodajni uspeh, in je prevedena v več jezikov, odpira veliko vprašanj. Tadeja Krečič se je z Jeroenom Olyslaegersom po projekciji v Kinodvoru pogovarjala prav o pogosto zamolčanih straneh zgodovine, ki pa tako ali drugače najdejo pot do literature ali filma, umetnosti, skratka.

Med gosti letošnjega srečanja pisateljev PEN na Bledu je bil tudi čilski pesnik Germán Rojas, ki je predsednik PEN-ovega odbora Pisatelji za mir. Zaznamujejo ga težke življenjske izkušnje, tudi nasilje Pinochetove diktature in izgon. Bereta Mateja Perpar in Renato Horvat. Ton in montaža Gašper Loborec. Foto: https://www.penwritersforpeacecommittee.com/our-team

Gostja letošnjega festivala Fabula ruska pisateljica in pesnica Marija Stepanova v svojih esejih in v pogovoru govori o življenju v izgnanstvu, o velikem vplivu, ki jo je nanjo imela Marina Cvetajeva, o svojem ustvarjanju, ki se v zadnjem času, ko živi v Berlinu, od poezije bolj pomika proti prozi. Avtor in prevajalec Tomaž Gerden, bralka Ana Bohte, ton in montaža Mirta Berlan.

Moj ukradeni planet je filmska pripoved iranske režiserke Farahnaz Sharifi, ki prek svoje zgodbe razkriva usodo žensk v Iranu, razdvojeno med življenjem, ki jim ga zapoveduje oblast v javnosti in zasebnim življenjem doma, v domačem okolju. Sharifi beleži zgodovino zadnjih petinštirideset let v Iranu, vse do jeseni leta 2022, ko so Iran preplavili protesti pod geslom Ženske, življenje, svoboda. Dokumentarni film, zgrajen povečini iz arhivskega gradiva, je bil premierno prikazan na letošnjem Berlinalu, le nekaj tednov kasneje pa je osvojil tudi glavno nagrado festivala dokumentarnega filma v Solunu. Tam se je z režiserko pogovarjala Petra Meterc. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Vito Plavčak.

V začetku aprila je v Gradcu potekal festival avstrijskega filma Diagonala, ki je kot vedno tudi letos ponudil na ogled novo bero avstrijskih filmov vseh žanrov in dolžin, pa tudi nekaj retrospektivnih sekcij. Avstrijski igrani film se lahko ponaša z avtorji in avtoricami, ki sodijo med velika imena filmskega sveta – pomislimo na Michaela Hanekeja, Jessico Hausner, Ulricha Seidla, Veroniko Franz in Severina Fialo. Avstrijci pa imajo tudi več avtorjev dokumentarnega filma, ki uživajo mednarodni sloves… med temi sta Nikolaus Geyrhalter in Ruth Beckermann, ki sta na letošnji Diagonali predstavila svoji novi deli Zaustavitev (Stillstand) in Favoriten. Lahko bi rekli, da filma ponujata dva pogleda na Dunaj – Ruth Beckermann je svoj pogled usmerila v dunajski šolski sistem, Nikolaus Geyrhalter pa je snemal dogajanje na Dunaju v času covida. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki lahko poslušate pogovora z avtorjema, ki ju je posnela Tesa Drev Juh. Bereta Lidija Hartman in Igor Velše, ton in montaža Maks Pust.

Nevena Kordo poznamo kot člana skupine Borghesia, kot soustanovitelja in vodjo skupine FV, pa seveda kot režiserja, videasta in večmedijskega umetnika, ki je ključno pripomogel k razvoju videa kot novega medija, razširjenega v 80. letih minulega stoletja. V Slovenski kinoteki je od začetka januarja na sporedu cikel njegovih del, ki avtorjev opus prvič celovito postavlja na ogled, pripravili so ga v zavodu SCCA-Ljubljana in Slovenski kinoteki, spremljajo ga pogovori z avtorjem in predavanja. Korda, sicer univerzitetni diplomirani sociolog, je video začel uporabljati na začetku 80. let prejšnjega stoletja, ko je trg preplavila cenovno ugodna videooprema. Ta je postala dostopna tudi zunaj institucij, kot je televizija. O tem obdobju njegovega ustvarjanja se je z ustvarjalcem pogovarjala Tina Poglajen.

Potem ko je pred leti predstavljala dokumentarni portret svoje matere, profesorice in članice srbskega protestnega gibanja proti Miloševiću Odpor, se je režiserka Mila Turajlić znova mudila v Ljubljani. Tokrat je predstavljala svoj novi dokumentarni film o gibanju neuvrščenih, kot ga je na filmske trakove ujel snemalec Stevan Labudović, ki je s kamero spremljal potovanja jugoslovanskega predsednika Tita po svetu. V pogovoru z novinarjem Urbanom Tarmanom je Mila Turajlić govorila o filmu, ki se posveča ustanovnemu kongresu neuvrščenih leta 1961, v drugem delu, ki ga na festivalu nismo videli, pa sodelovanju omenjenega filmskega snemalca pri alžirski osamosvojitveni vojni desetletje prej. Jugoslavija je namreč, kot je povedala režiserka, članica ameriške filmske akademije, brez posebnih pogojev zagotavljala Alžiriji tehnično pomoč pri dokumentiranju njenega osvobodilnega gibanja izpod francoske kolonialne vladavine. Obsežno filmsko gradivo, ki so ga sodelavci Filmskih novosti ustvarili v desetletjih, ko je v blokovski delitvi sveta gibanje neuvrščenih doseglo vrhunec, ostaja slabo raziskano: trakovi v beograjskem arhivu niso ne digitalizirani ne katalogizirani; pravzaprav ni jasno niti, kdo je njihov lastnik.

Med gosti festivala Fabula je bil letos tudi katalonski pesnik in pisatelj Pol Guasch. Ob tem je v slovenščini v prevodu Veronike Rot izšel njegov roman Napalm v srcu. Osrednji temi sta boj za preživetje in ljubezen v postapokaliptičnem svetu. S Polom Guaschem se je o pisanju, o romanu, o literarnem uspehu - pa tudi o tem, kako je pisati v manjšinskem jeziku, pogovarjala Petra Meterc. Bere Igor Velše, ton in montaža Mirta Berlan.

V torek, 19. marca, je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma nastopil bolgarski pisatelj Georgi Gospodínov in govoril o romanu Časovno zaklonišče, za katerega je prejel Bookerjevo nagrado. Gospodinov je bil gost Festivala Fabula, ne prvič, saj je bil na njem že leta 2015, ko se je z njim pogovarjala Maja Žvokelj. Takrat je v slovenskem prevodu izšel roman Kritika žalosti iz leta 2011. Georgi Gospodinov razmišlja o svojih literarnih delih, individualni poetiki in vplivih nanjo.

Helena Koder se je uveljavila predvsem kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Kot scenaristka je sodelovala pri skoraj petdesetih dokumentarcih, skoraj dvajset jih je tudi režirala - med njimi imata posebno mesto Magdalenice gospe Radojke Vrančič in Obrazi iz Marijanišča. Za filmsko ustvarjanje je bila tudi nagrajena. Zbirka esejev z naslovom Krošnja z neznanimi sadeži obsega enajst tematsko zelo različnih besedil - v njih ima pomembno mesto umetnost, predvsem poezija, tudi film in slikarstvo. Avtorica veliko piše o zanjo pomembnih ljudeh - tudi tistih, ki jih ni več. Občutljivo se odziva na svet okoli sebe in na dogajanje v njem in ga spremlja s tehtnim premišljevanjem, ki nikoli ni površno, kategorično ali izključujoče. Ton in montaža Vito Plavčak in Jernej Boc. Fotografija je iz osebnega arhiva Helene Koder.

Gostji oddaje sta Maja Weiss in Nataša Konc Lorenzutti, režiserka in soscenaristka dokumentarnega filma Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna. Film pripoveduje presunljive zgodbe zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega eksperimenta. Dokumentarec o štirih zgodbah Slovencev in Slovenk, ki so jih nacisti leta 1942 na Štajerskem še kot dojenčke ukradli staršem, bo prihodnji teden odprl 26. Festival dokumentarnega filma v Ljubljani. Ton in montaža Vojko Kokot. Fotografija: Prizor iz celovečernega dokumentarca Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna. Foto: Bela film

Vladimir Tabašević je eden odmevnejših sodobnih srbskih avtorjev, ki je za svoj tretji roman Zabloda svetega Sebastijana prejel nagrado tednika NIN, najpomembnejše prozno priznanje v Srbiji. Čeprav so Tabaševićevi začetki pesniški in čeprav vse od prvega romana Tiho teče Misisipi piše le še prozo, sta prav poetičnost in večpomenskost jezika eni najbolj prepoznavnih lastnosti njegovih del. V romanu Zabloda svetega Sebastijana je predvsem razkrinkaval dvoličnost in malomeščansko miselnost posameznikov, ki zase mislijo, da so angažirani, v zadnjem romanu Nočne besede, ki je izšel lani, pa se je zgodil obrat. Kakšen? Z avtorjem se je pogovarjal Sašo Puljarević. Bere Renato Horvat. Ton in montaža Mirta Berlan.

Mednarodni festival Fabula, literature sveta bo potekal med 1. in 22. marcem 2024. Na predfestivalskerm dogodku Fabula pred Fabulo pa bo po spletu nastopil eden najpomembnejših romunskih pisateljev in nominiranec za Nobelovo nagrado Mircea Cărtărescu. Je najbolj prevajan sodobni romunski avtor, več njegovih knjig imamo prevedenih tudi v slovenščino. Prejel je številne domače in mednarodne literarne nagrade, med njimi leta 2011 tudi vilenico. Takrat se je z njim pogovarjal Vlado Motnikar.

Pogovor z ameriško režiserko, producentko, filmsko kuratorko in publicistko Alexandro Halkin iz Chicaga o njenem sodelovanju z zapatističnimi skupnostmi v Mehiki v okviru projekta Chiapas Media, pa tudi o vzpostavitvi projekta distribucije kubanskih neodvisnih filmov. Bere Mateja Perpar, ton in montaža Vojko Kokot.

Ob jubileju Slovenske matice, najstarejše slovenske znanstvene in kulturne ustanove in druge najstarejše slovenske založbe, je Vlado Motnikar v studio povabil Aleša Gabriča, predsednika Slovenske matice in Ignacijo Fridl Jarc, tajnico-urednico. Pogovor o namenu in pomenu naše male akademije, kot so jo ljubkovalno imenovali v 19. stoletju, ki pa dan danes prireja znanstvena srečanja in posvetovanja o najrazličnejših problemih slovenske kulture in družbe ter skrbi za izdajo znanstvenih, filozofskih in leposlovnih knjig.

Med filmskimi festivali, ki sodijo med najbizarnejše, je Mednarodni filmski festival v Pjongjangu v Severni Koreji. Leta 2018 ga je obiskal nemški režiser Martin Hans Schmitt in ustvaril animirani dokumentarni film z naslovom Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu. Njegovo delo je kritika režima, saj prikazuje urejeno fasado življenja v totalitarni državi, v kateri so vsi srečni. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko. Ton in montaža David Lap.

V življenju – in s filmom ni nič drugače – se zgodijo presenečenja in zahtevne preizkušnje, ki jih človek – s pomočjo bližnjih – lahko premaga. Snemanje dokumentarnega filma Cent’anni o partnerjevi zmagi nad smrtonosno boleznijo, levkemijo, se je prevesilo v odkrivanje nezaceljenih ran dolgoletnega partnerskega odnosa, je povedala režiserka Maja Doroteja Prelog, gostja oddaje Razgledi in razmisleki. Njen celovečerni dokumentarec Cent’anni oziroma Sto let, ki bo na filmskem festivalu v Trstu doživel svetovno premiero, je med ustvarjanjem sam od sebe zavil v nepričakovano smer: namesto načrtovanega prikaza veličastnega zmagoslavja človekovega duha nad telesom in boleznijo gledalec tako vstopi v univerzalno in hkrati intimno izkušnjo, ki je skupna ljudem v dolgotrajnih in predanih partnerskih zvezah. Potlačena čustva, zamere in nezaceljene rane prej ali slej privrejo na dan in nič drugače ni v filmu Cent’anni. Z Majo Dorotejo Prelog se je pogovarjal Urban Tarman. Na fotografiji: Blaž Murn in Maja Doroteja Prelog v filmu Cent'anni (2024); vir fotografije BSF in SFC.

Gitta Sereny je po več kot 70 urah pogovorov s Franzem Stanglom, ki je med drugo svetovno vojno vodil uničevalni taborišči Sobibor in Treblinka, napisala knjigo Pot v temo. Delo biografinje, zgodovinarke in preiskovalne novinarke je ena izmed najpomembnejših pričevanjskih knjig o holokavstu. Ob njeni izdaji v slovenskem jeziku (Beletrina) smo se s prevajalcem Markom Košanom pogovarjali, kako je avtorici v düsseldorfskem preiskovalnem zaporu uspelo doseči zaupanje Stangla, da se ji je razkril kot povsem običajen človek, ki je utelešal pojem Hanne Arendt o banalnosti zla. Vir foto: Beletrina

Janina Kos je uveljavljena prevajalka iz francoščine in španščine. V njenem opusu najdemo več kot dvajset prevedenih knjig, večinoma romanov najvidnejših sodobnih francoskih pisateljev, kot so Hervé Le Tellier, Maylis de Kérangal ali Yasmina Reza. Vmes najdemo dela dokumentarne literature, kot je na primer knjiga Žvižgači Florence Hartmann in tudi poezije Luisa Chavesa in Raúla Zorite. Za prevod romana Anomalija Hervéja Le Tellierja), Goncourtovega nagrajenca, je dobila Janina Kos lani Nodierovo nagrado za najboljši prevod iz francoščine. Anomalija je privlačno, zanimivo branje o nenavadnem dogodku, anomaliji v vesoljnem redu, ki zamaje življenje 243. potnikov na letalu iz Pariza v New York. V besedilu najdemo številne osebe, različne žanre, pogoste navedke iz drugih besedil, saj si je Hervé Le Tellier kot je sam povedal, roman zamislil kot večplastni pisateljski izziv. Je namreč predsednik društva OULIPO. Člani si prizadevajo ustvariti dela z uporabo omejenih tehnik pisanja in s tem doseči poseben učinek. Le Tellierju je to uspelo, saj je roman Anomalija preveden v več kot 40 jezikov in je velika uspešnica. Na Slovenskem ima za zanimivo bralsko izkušnjo zasluge Janina Kos.

Konec novembra je Ljubljano obiskal francoski pisatelj Etienne de Montety, dobitnik Velike nagrade za roman Francoske Akademije za roman Velika preizkušnja. Prevedel ga je Jaroslav Skrušny, izšel je lani pri založbi Družina. Avtor se v besedilu ukvarja z žgočimi težavami sodobne francoske družbe, povod za pisanje pa je bil uboj katoliškega duhovnika Jacquesa Hamela leta 2016, napadla sta ga mlada islamska skrajneža. Kot pravi Etienne de Montety, je "cilj skrajnih islamistov pridobiti ljudi in jih spreobrniti." V romanu Montety opiše pet glavnih oseb: katoliškega duhovnika, muslimanska fanta, policaja vietnamskih korenin in katoliško redovnico ter se skuša poglobiti v njihov notranji svet ter poiskati vzroke za njihova dejanja. Foto: Andrej Sekulović

Od poletja okrog poslopja Drame SNG v Ljubljani intenzivno potekajo arheološka izkopavanja. Z arheološkega najdišča ob Drami so v Arheološki center MGML doslej sprejeli okrog pet ton gradiva - pri tem gre tako za gradbeni material kot za ostanke posod, amfore, živalske kosti ter različne drobne predmete – izkopavanja pa še potekajo. Z dr. Bernardo Županek, muzejsko svetnico kustodiata za arheologijo pri Muzeju in galerijah mesta Ljubljane smo se pogovarjali o Emoni, njenem začetku in koncu pa tudi o arheoloških izkopavanjih tega rimskega mesta skozi čas. Ton in montaža Klara Otorepec. Foto: Emonska hiša / Andrej Peunik / MGML https://mgml.si/sl/mestni-muzej/razstave/263/arheoloski-park-emona/

Pred dolgo in težko pričakovano obnovo ljubljanske Drame od poletja intenzivno potekajo arheološka izkopavanja, ki jih opravlja Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Arheologi so presenečeni nad številčnostjo in izjemno dobro ohranjenostjo najdb. V oddaji Razgledi in razmisleki se o izkopavanjih in odkritjih pogovarjamo z vodjo raziskav Majo Lavrič. Ton in montaža Janez Ahlin. Na fotografiji je najdena oljenka; foto: Tilen Kozamernik https://www.zvkds.si/sl/novice/novinarsko-srecanje-sng-drama-nova-odkritja-arheoloskih-izkopavanj

Prejšnji teden je v Sloveniji gostoval bosansko-ameriški pisatelj, esejist in scenarist Aleksandar Hemon. Leta 1992 je pri osemindvajsetih letih obiskal Združene države in zaradi vojn ob razpadu Jugoslavije tam tudi ostal. Na univerzi Northwestern je magistriral iz angleščine in že leta 2000 v angleščini izdal tudi zbirko kratkih zgodb Vprašanje Bruna. Čeprav so bila njegova dela precej hitro dobro sprejeta, je še poseben uspeh doživel z romanom Projekt Lazar, ki se je uvrstil v ožji izbor za kar dve prestižni ameriški literarni nagradi: ameriško državno nagrado za književnost in nagrado Nacionalnega združenja književnih kritikov. Hemon danes predava kreativno pisanje na univerzi v Princetonu, kot soscenarist pa je sodeloval tudi pri scenariju za četrti del filma Matrica. Nedavno je pri založbi Goga v slovenskem prevodu Irene Duša izšlo njegovo delo Tole ni zate. Avtor je ob tej priložnosti obiskal Slovenijo, z njim se je pogovarjal Sašo Puljarević.

Slovensko društvo likovnih kritikov praznuje petdeseto obletnico delovanja in je konec oktobra podelilo tudi nagrado za življenjsko delo. Lavreatka je Meta Gabršek Prosenc, likovna kritičarka in kuratorka ter dolgoletna direktorica Umetnostne galerije Maribor. »moč in vpliv relevantne likovne kritike se manjšata, posledica pa je ustvarjanje nelagodja in nezaupanja med občinstvom,« je povedala. O nezavidljivem stanju slovenske likovne kritike ta hip piše tudi doktor Peter Krečič, umetnostni zgodovinar, kritik in strokovnjak za delo Jožeta Plečnika. Povzema razvoj slovenske likovne kritike, hkrati pa ugotavlja, kako nadvse pomembna je in kaj bi bilo potrebno spremeniti, da se znova uveljavi.

Na večjih in razvitejših trgih v zadnjem času raste prodaja zvočnih knjig. Prav neverjetno se zdi, da je na skandinavskem trgu delež zvočnih knjig kar 55-odstoten. Velik delež, ki ga elektronskim knjigam nikoli ni uspelo doseči, zdaj torej pripada zvočnim knjigam. Vendar to še ne pomeni, da zvočne knjige ogrožajo tiskane, saj rast zvočnic ne gre v večji meri na škodo tiskanih. O svetovnih smernicah v založništvu smo se pogovarjali s Carlom Carrenhom, svetovalcem v založništvu v desetih državah, ki se na poklicni poti osredotoča na digitalizacijo in nove poslovne modele. Najprej pa nas je zanimalo, kako naj Slovenija nadaljuje pot, ki se je začela s častnim gostovanjem v Frankfurtu, in kako se lahko majhni knjižni trgi otresejo determiniranosti obrobja, ker pravila na globalnem trgu postavljajo največji. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta.

Nedavno je v slovenskem prevodu izšla knjiga Nikogaršnji sin, biografija Borisa Pahorja, ki jo je skupaj s tržaškim pisateljem napisala Cristina Battocletti, italijanska novinarka, urednica in pisateljica. Prevedla sta jo Edvin Dervišević in Tadej Pahor, slovensko različico je s predgovorom pospremil Adrijan Pahor, pisateljev sin. Cristino Battocletti je pred mikrofon povabil Goran Tenze. Zakaj je naslov knjige Nikograšnji sin, kako se je začelo tesno sodelovanje in prijateljstvo, kakšen odnos ima Cristina Battocletti do fašizma in do Slovenstva - v sproščenem pogovoru o vsem tem in še marsičem drugem.

Makedonska filmska režiserka Kumjana Novakova živi in ustvarja med Skopjem in Sarajevom. Kumjana Novakova je raziskovalka, ena od pobudnic festivala Pravo ljudski v Sarajevu, ki ga tudi vodi, predvsem pa režiserka. Dokumentarni film Kumjane Novakove Tišina razuma, ki se posveča pričevanjem o zločinih spolnega nasilja med vojno v Bosni, je poleti na Sarajevskem filmskem festivalu prejel nagrado za človekove pravice. Z avtorico se je pogovarjala Petra Meterc. Bere Mateja Perpar, ton in montaža Maks Pust. Foto: Sarajevski filmski festival

Vse do 25. novembra si je v Narodni in univerzitetni knjižnici mogoče ogledati razstavo Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa drugega do prve svetovne vojne. Ob tem objavljamo v oddaji Razgledi in razmisleki besedilo Marijana Dovića, avtorja razstave, ki odgovarja na vprašanje, zakaj se je vredno ukvarjati s cenzuro nasploh in zakaj z literarno cenzuro v 19. stoletju. Razstava v NUKu je eno izmed zadnjih dogodkov v okviru triletnega projekta, ko so na ZRC SAZU pripravili več znanstvenih konferenc in objavili niz študij, med katerimi je najtehtnejša obsežna monografija dvajsetih avtorjev z naslovom Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju, ki je pred kratkim izšla pri Založbi ZRC. Problematiko pa so skušali približati tudi širšemu občinstvu. V sodelovanju z RTV Slovenija je nastal kratek dokumentarni film Slovenci in habsburška cenzura, ki je bil premierno prikazan novembra 2022, zdaj pa je na ogled razstava v NUKu. Ob razstavi je v sozaložništvu NUKa in ZRC SAZU izšel tudi izčrpen slovensko-angleški katalog, ki poljudno prikaže, kako pomembno je cenzura v dolgem 19. stoletju krojila podobo slovenske literature in kulture. Pisanje Marijana Dovića je zastavljeno širše. Slika - Adam von Bartsch, zasedanje cenzurne komisije Gottfrieda van Swietna v camera praefecti na Dunaju, po letu 1777. Vir - ZRC SAZU

Arnold Stadler je skoraj sedemdesetletni nemški pisatelj, esejist in prevajalec, avtor več romanov in drugih zvrstno različnih proznih knjig, za katere je dobil prestižne nagrade doma in v Združenih državah Amerike. V slovenščini imamo roman Smrt in jaz, midva v prevodu Urške P. Černe iz leta 2008. Pozneje je avtor obiskal Ljubljano in se je z njim za Radio Slovenija pogovarjala Amalija Maček.

Od napada Rusije na Ukrajino 24. februarja 2022 je Ukrajina vsak dan navzoča v poročilih po vsem svetu. O tem, kakšno je delo kulturnih novinarjev v nevarnem času vojne, kako v vojnih razmerah poteka kulturno življenje in kako Ukrajinici kljub strahu vendarle ohranjajo optimizem, smo se pogovarjali z izkušeno novinarko ukrajinskega nacionalnega radia - Radia kultura Iryno Slavinsko. Bere Lidija Hartman; ton in montaža Robert Markoč. Na fotografiji: Iryna Slavinska Avtorica fotografije: Nastya Telikova

Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Juergen Boos je za časopis Frankfurter Rundschau povedal, »da ni dežele, v kateri ne bi bilo konfliktov, književnost pa je tista, ki o njih pripoveduje in odpira individualna vprašanja na ravni družbenih. To avtorji prinašajo s seboj v Frankfurt. Veliki avtor Drago Jančar, ki ga že zelo dolgo občudujem, je dober primer tega in še zmeraj upam, da bo kmalu dobil Nobelovo nagrado.« Z Dragom Jančarjem smo se v Frankfurtu pogovarjali o častnem gostovanju Slovenije, mestu literature na tem osrednjem knjižnem dogodku, pa tudi govoru Slavoja Žižka. Foto: Bobo

Ob osamosvojitvi Slovenije skoraj ni bilo prevodov slovenske literature v tuje jezike, z izjemo južnoslovanskih jezikov. Po petnajstih letih je bilo letno prevedenih sedemdeset knjig, do danes pa je število naraslo na dvesto. V zadnjih petih letih je po številu prevodov nemščina celo prehitela južnoslovanske jezike. Kakšno je ozadje te presenetljive rasti? Kakšne spretnosti potrebuje založnik, da poveča prodajo avtorskih pravic v tujino? In ne nazadnje, kako pomembna je vloga Slovenije kot častne gostje Frankfurtskega knjižnega sejma pri tem? O tem se je za oddajo Razgledi in razmisleki v slovenskem paviljonu na sejmu v Frankfurtu Matej Juh pogovarjal s Senjo Požar, ki je od leta 2016 pristojna za področje prodaje avtorskih pravic v tujino za Mladinsko knjigo, Petro Kavčič, ki opravlja enako delo za založbo Beletrina, s Petro Hardt, ki se je veliko let ukvarjala s tem področjem pri založbi Suhrkamp in Renato Zamida, nekdanjo direktorico JAK-a, ki je na sejmu povezovala pogovor z naslovom Uspešni primeri promocije slovenske književnosti v nemško govorečem okolju.

Lale Gül je mlada nizozemska pisateljica turškega rodu; v svojem avtobiografskem prvencu Živela bom pripoveduje in razmišlja o svojem odraščanju v konservativni, verni družini. Opisuje dilemo dekleta, ki se je uprlo muslimanski vzgoji, kar je v družini povzročilo nepopravljiv razkol. Za knjigo, ki je bila prodana v več kot 300.000 izvodih, je Lale Gül dobila več pomembnih nagrad, v slovenščino jo je prevedla Stana Anželj. Ob njenem obisku v Ljubljani se je z Lale Gül pogovarjala Petra Meterc. Ton in montaža Robert Markoč, bere Mateja Perpar. Foto: posnetek zaslona iz intervjuja z Lale Gül https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Lale_G%C3%BCl_in_2021_(cropped).png https://www.youtube.com/watch?v=8EDMQB82hOQ

Hervé Le Tellier je šestinšestdesetletni francoski pisatelj in lingvist, avtor več kot dvajsetih proznih del, večinoma romanov in zbirk kratkih zgodb. Je predsednik skupine za potencialno književnost Oulipo (ulipó), kar ni zanemarljivo za njegovo pisanje. Prav o izzivih, ki si jih pri ustvarjanju sam postavlja, je namreč govoril v intervjuju s Tadejo Krečič Scholten. Hervé Le Tellier je bil leta 2020 dobitnik Goncourtove nagrade za roman Anomalija, ki ga imamo v slovenskem prevodu Janine Kos. To je najprestižnejša francoska nagrada za književnost. Hervé Le Tellier je nedavno obiskal Ljubljano in nastopil pred polno Kosovelovo dvorano Cankarjevega doma. Roman Anomalija pa so za svojo Goncourtovo nagrado izbrali tudi študenti francoščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dan po nastopu v Cankarjevem domu si je pisatelj vzel čas tudi za poslušalce Razgledov in razmislekov.

Letošnjega nagrajenca Vilenice, leta 1940 v Vojvodini rojenega madžarskega pesnika, pisatelja, dramatika in esejista Otta Tolnaia, v slovenščini poznamo po dveh knjigah: po pesnitvi Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu in izboru poezije Kratki rezi v prevodu Gabriele Gaál. Poglavitne značilnosti njegovih del so osredotočenost na podrobnosti, nizanje asociacij in naključij ter prepletanje realnega in fantastičnega sveta. In prav tako se je razvijal tudi pogovor Vlada Motnikarja z njim; intervju se je sproti spreminjal v nazorno predstavitev literarnega postopka.

Švicarsko pesnico in pisateljico madžarskega in slovenskega rodu Ilmo Rakusa slovenski bralci poznajo po poetični avtobiografiji Morje modro moje ter pesniških zbirkah Črta čez vse in Proti strahu. Pri Beletrini je zdaj izšla dvojezična zbirka pesmi Impressum: Upočasnjena svetloba. Izbor pesmi iz zadnjih dveh zbirk je v slovenski jezik prevedla Amalija Maček. Pesnica je Slovenijo obiskala kot častna gostja festivala Dnevi poezije in vina. Z njo se je pogovarjala Tina Poglajen. Bralka Ana Bohte, tonski mojster Vojko Kokot. Foto: Ilma Rakusa, Fokus Lyrik 2019, Frankfurt (Kritzolina) https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ilma_Rakusa_bei_Fokus_Lyrik_2019_01.jpg

Med častnimi gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je bil tudi Eugenijus Ališanka, eden bolj prepoznavnih in prevajanih sodobnih litovskih pesnikov. Ob tem je v prevodu Klemna Piska izšla zbirka Če, ki prinaša avtorjev izbor pesmi iz treh pesniških zbirk in spremni poetični esej. Če je za Ališankovo zgodnejše ustvarjanje značilen predvsem abstrakten izraz, četrta zbirka Iz nenapisanih zgodb, ki jo prav tako lahko beremo v slovenščini, označuje poetični obrat h konkretnejši poeziji, ki je le na videz lahkotno igriva. Avtor oddaje Sašo Puljarević, bralec Aleksander Golja, ton in montaža Vojko Kokot. Foto: Heike Huslage-Koch: Eugenijus Ališanka na knjižnem sejmu v Leipzigu 2017 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Eugenijus_Ali%C5%A1anka_Leipziger_Buchmesse_2017.jpg

V art kino mreži je na ogled novi film makedonske cineastke Teone Strugar Mitevske Najsrečnejši človek na svetu. Film (pri produkciji je sodelovala tudi slovenska hiša Vertigo) je posnet po resnični izkušnji scenaristke Elme Tataragić. Ta je spoznala človeka, ki je med vojno v Bosni v Sarajevu kot ostrostrelec streljal nanjo. Film s to izjemno težko vsebino pa je vseeno poln črnega humorja. Z režiserko Teono Strugar Mitevsko se je pogovarjala Tesa Drev Juh, brala je Lidija Hartman, ton in montaža Vito Plavčak. Avtor fotografije: Martin Kraft https://commons.wikimedia.org/wiki/File:MJK_34357_Teona_Strugar_Mitevska_%28Berlinale_2019%29.jpg

Cees Nooteboom, eden osrednjih nizozemskih pisateljev, je zadnjega julija dopolnil devetdeset let. Vsestranski besedni ustvarjalec: prozaist, pesnik, potopisec in novinar, je preje več prestižnih nagrad, leta 2009 tudi najpomembnejšo nagrado nizozemske književnosti, Prijs der Nederlandse Letteren, njegove knjige so prevedene v več kot dvajset jezikov, tudi v slovenščino. Leta 2016 je Cees Nooteboom obiskal Slovenijo, bil je gost festivala Fabula, Literature sveta. Takrat je izšla njegova knjiga Raj, izgubljeni, pred mikrofon ga je povabila Tadeja Krečič.

V Delavsko svetovalnico se vsak dan po pomoč zatečejo številne delavke in delavci, ki se pri svojem delu soočajo s kršenjem pravic. Ivan Mitrevski, ki je nekaj časa z Delavsko svetovalnico sodeloval kot prostovoljec, je v stripu Nevidna življenja zbral in ilustriral več ko sto zgodb, ki jih je slišal, in čeprav gre najpogosteje za tragične primere, mu je uspelo ohraniti precej humorno noto. Strip po besedah avtorja opozarja na epidemijo prekarnosti, ki pa ni težava posameznika, temveč družbe ter kot takšna zahteva družbene rešitve. Z Ivanom Mitrevskim se je pogovarjal Sašo Puljarević. Strip Ivana Mitrevskega Nevidna življenja je izšel v samozaložbi.

Gledališče, glasba in ples so umetniške zvrsti, ki jih v svojem programu predstavlja mednarodni festival Mittelfest. Ta že več kot 30 let poteka v mestu Čedad v italijanski Furlaniji - Julijski krajini in spodbuja umetniški dialog med mnogimi državami, tudi s Slovenijo, saj naši umetniki že od samega začetka sodelujejo v programu festivala, povezal pa se je tudi z Evropsko prestolnico kulture, ki jo bosta čez dve leti gostili obe Gorici. Letošnji Mittelfest je usmeril pozornost v preteklost in k prvemu umetniškemu vodji … toda z močnim zavedanjem sedanjosti. V oddaji Razgledi in razmisleki se je Aleksandra Saška Gruden o tem pogovarjala z umetniškim vodjem Mittelfesta Giacomom Pedinijem ter nekaterimi sodelujočimi ustvarjalci. Bereta Maja Moll in Renato Horvat, tehnična izvedba Maks Pust in Mirta Berlan. Na fotografiji: Čedad Ewgohl, https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Cividale_in_panoramic.jpg

Dubravka Ugrešić, izjemno načitana avtorica, izvrstna prozaistka ter pronicljiva opazovalka sveta in Hrvaške, ki jo je v devetdesetih letih zapustila, je umrla 17. marca letos. Ob podelitvi nagrade Vilenica leta 2016 je nastal pogovor, v katerem je razkrila, kdaj ji je bilo kot pisateljici najlepše in kdaj najtežje, razmišljala pa je tudi o jugonostalgiji, ženski emancipaciji, položaju književnic in književnikov ter še marsičem drugem. Vprašanja ji je zastavljal Marko Golja, brala je Lidija Grm, oddajo pa je posnel Vojko Kokot. Foto: Bobo

Odzivov na program RTV Slovenija je vedno več. Zaradi ukinjanja oddaj, spreminjanja programskih shem, stavk in dogajanja na RTV je bilo število mnenj, pripomb in vprašanj rekordno. Pa so rekordni odzivi javnosti imeli učinek? Katere so pravice gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov RTV Slovenija in kako jih uveljavljati? Gostja bo varuhinja pravic gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov RTV Slovenija Marica Uršič Zupan.

Philippa Sollersa je Le Monde ob njegovi smrti maja letos okronal za srce pariške intelektualne scene šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V začetku svoje kariere pisatelja je z izposojanjem iz drugih del in eksperimentiranjem vzbujal protislovne odzive. Sam je dejal, da so ga objavili in slavili, še preden je napisal kaj svojega. Pozneje pa je izoblikoval samosvoj slog, tako v esejih kot romanopisju. Ob njegovem obisku Ljubljane leta 2001 ga je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič Scholten. Bral je Janez Dolinar. Foto: Wikipedia; https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/8/85/Philippe-Sollers-2014.jpg (detajl fotografije)

Stefan Komandarev je nepopustljiv filmski kronist bolgarskega delavskega razreda. Na letošnjem festivalu v Kárlovih Várih je za svoj novi film, Blagine lekcije, prejel glavno nagrado, kristalni globus. Pred nekaj dnevi pa je na festivalu Cinehill v hrvaškem Gorskem kotarju prejel tudi nagrado združenja filmskih kritikov Fipresci. O najnovejšem filmu in njegovem filmskem ustvarjanju nasploh se je z režiserjem v Kárlovih Várih pogovarjala Petra Meterc.

Bosanski književnik Dževad Karahasan je živel v Gradcu in Sarajevu, v katerem je bil profesor na Oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete. Njegovi romani so doživeli velik uspeh, še posebno na nemškem govornem področju, prevedeni pa so tudi v številne druge evropske jezike. Karahasan je umrl v 71. letu, maja 2023. Na 39. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu leta 2007 je bil osrednji gost. Ob tej priložnosti je predstavil slovenski prevod svojega prvega romana Vzhodni divan iz leta 1989, govoril pa je tudi o svojem odnosu do jezika in književnosti. S pisateljem se je pogovarjal Matej Juh, bral je Ivan Lotrič.

Podeželje, odmaknjenost od urbanih središč, medčloveški odnosi, pa tudi revščina in nasilje so motivi, o katerih v romanu Mestece Galveias piše José Luis Peixoto (roj. 1974), ki velja za enega najpomembnejših glasov sodobne portugalske književnosti. Za svoja dela je prejel že več nagrad, med drugim književno nagrado Joséja Saramaga za roman Noben pogled in nagrado oceanos, portugalsko različico bookerja za Mestece Galveias. O omenjenem romanu, regiji Alentejo, kjer leži konkretni Galveias, tudi pisateljev rojstni kraj, in drugih temah se je Maja Žvokelj s Peixotom pogovarjala ob njegovem gostovanju na festivalu Fabula spomladi 2023. Na fotografiji José Luis Peixoto. Fabula; foto Nina Pernat.

Hans Magnus Enzensberger je s svojimi družbenokritičnimi deli močno zaznamoval evropsko publicistiko in poezijo, že zgodaj so ga poimenovali "mladi jezni mož". Ta nemški pesnik, esejist, prevajalec, urednik in mislec je napisal več kot sedemdeset knjig in velja za enega opaznejših avtorjev nemške povojne literature ter prodornega intelektualca. Enzensberger je umrl v 94. letu starosti novembra 2022, deset let pred smrtjo pa je v kontekstu programa Evropske prestolnice kulture obiskal Maribor. Tedaj je v pogovoru z Alešem Štegrom razmišljal o Evropski uniji, tujcih in drugačnih, o poslušnosti, znanosti in literaturi; oddajo o njem je pripravila Irena Kodrič Cizerl. Pesmi Zagovor volkov pred jagnjeti in Rusko slovo, ki ju lahko slišimo v oddaji, je poslovenil Niko Grafenauer, odlomke iz esejev Nastanek pesmi in Kako se za pisalno mizo izumljajo narodi pa je prevedel Alfred Leskovec. Vir foto: EPA/MMC

12. julija je umrl pisatelj Marjan Tomšič, tudi dramatik in scenarist, časnikar, pedagog, dragocen sogovornik in mentor. Tomšič je v slovensko književnost uvedel tematike Šavrinskih brd. Živel in ustvarjal je v slovenski Istri, tam je nastajala njegova proza: enajst romanov, osem zbirk novel in črtic, osem mladinskih del. Napisal je dvanajst dramskih tekstov, pa radijske igre, humoreske, satire. O ustvarjanju Marjana Tomšiča in tudi o srečevanju z njim so se v studiu Radia Koper pogovarjale jezikoslovka Vesna Mikolič z Znanstveno raziskovalnega središča v Kopru, Ingrid Celestina, vodja knjigarne Libris v Kopru in voditeljica Janja Lešnik.

Moldavijska književnica Tatiana Ţîbuleac je spomladi obiskala Ljubljano kot gostja festivala Fabula - literature sveta. Njen roman Stekleni vrt (izšel je pri Beletrini v prevodu Aleša Mustarja in Saše Špelec (prevedla je odlomke v ruščini)) povsem ustreza naslovu festivala (re)konstrukcije spomina – med drugim namreč pripoveduje o zadnjih letih socializma v Moldaviji in njenem glavnem mestu Kišinjevu. Več o romanu, tudi o romaneskni junakinji Lastočki, pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo.

Oksana Zabužko sodi med vodilne sodobne ukrajinske pisatelje. Rodila se je leta 1960, na Univerzi Ševčenko je diplomirala iz filozofije in tudi doktorirala. Delala je kot raziskovalka, precej časa je živela v tujini – v ZDA je predavala o ukrajinski kulturi. Njen leta 1996 objavljeni roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa – v slovenščino ga je prevedla Andreja Kalc – so pred časom razglasili za "najvplivnejšo ukrajinsko knjigo v petnajstih letih neodvisnosti". Z Oksano Zabužko, ki je v Ljubljani z literarnim večerom odprla letošnji Festival Fabula, se je spomladi pogovarjala Staša Grahek. Bralki: Eva Longyka Marušič in Maja Moll. Foto: Nik Rovan / BoBo

27. avgusta 2022 je umrl katalonski pisatelj in literarni kritik Vicenç Pagès Jordà, star 58 let. Bil je profesor jezika in estetike na univerzi Ramóna Llulla. Objavil je vrsto romanov, zbirk zgodb in esejev. Pri Sodobnosti International sta v slovenščini izšla dva romana v prevodu Veronike Rot: Sreča ni popolna in Pismo angleški kraljici. Ta je izšel leta 2016. Takrat je katalonski pisatelj obiskal Slovenijo in Andrej Rot ga je povabil pred mikrofon.

Doktorica Metka Zupančič (1950), profesorica francoske književnosti, je v sedemdesetih letih hkrati s študijem na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala na Akademiji za glasbo in je diplomirala kot flavtistka. Kmalu se je posvetila predvsem francoskemu novemu romanu, še posebej Claudu Simonu, prevedla dva romana tega nobelovca in leta 1988 doktorirala s tezo Orfizem in polifonija v delih Clauda Simona. Potem je svoja raziskovanja in poučevanje študentov nadaljevala na univerzah v Združenih državah in Kanadi in objavila tri avtorske monografije ter več knjig kot soavtorica in urednica, prevode in številne članke, eseje. Še vedno predava, zdaj tudi na Primorski univerzi, saj znova živi v Sloveniji. Leta 2020 je izšla njena prva leposlovna knjiga s slovenskim naslovom Tisto neustavljivo v Franciji, pred kratkim pa tudi v slovenskem prevodu Žive Čebulj pri založbi Hiša poezije v uredništvu Nadje Dobnik. Kaj je tisto neustavljivo v novi knjigi, pa tudi v življenju izjemne raziskovalke, avtorice doktorice Metke Zupančič izvemo v pogovoru s Tadejo Krečič.

Pri založbi Goga je izšel prevod romana Skrite želje, nemirna potovanja makedonskega pisatelja Vladimirja Jankovskega. Gre za avtorjev tretji roman, za katerega je prejel nagrado roman leta, bil makedonski kandidat za nagrado Evropske unije za književnost, zdaj pa ga v prevodu Namite Subiotto lahko beremo tudi v slovenščini. V delu z izrazito fragmentarno strukturo se pred nami razgrinjajo drobci življenj petdesetih ljudi z različnih koncev sveta, v pripovedno celoto pa jih povezujejo pripovedi štirih glavnih oseb, ki v nenehnem iskanju in raziskovanju sebe poskušajo razumeti kaotičnost sveta, v katerem živijo. Z Vladimirjem Jankovskim se je v Skopju pogovarjal Sašo Puljarević. Bralca Renato Horvat in Igor Velše, tonski mojster Robert Markoč. Foto Tomislav Medak.

"Toliko 'natančnih' ljudi je, ki drobijo čas na delčke. Ne vedo pa ali pa nočejo vedeti, da se bo tako ali drugače zgodilo vse," zapiše makedonski pisatelj Aleksandar Prokopiev, sicer mojster kratke zgodbe, v svojem doslej edinem romanu Špegavec. Delo, ki je v slovenskem prevodu Roberta Suše nedavno izšlo v zbirki 100 slovanskih romanov, po sledeh postmodernizma z igrivim pristopom na novo izprašuje literarne postopke, a se hkrati z dobršno mero ironije loteva družbenih premikov, ki so zaznamovali makedonsko družbo na začetku novega tisočletja. S pisateljem, predavateljem na Inštitutu za makedonsko književnost ter nekdanjim članom kultne beograjske zasedbe Idoli se je v Skopju pogovarjal Sašo Puljarević. Bereta Igor Velše in Jure Franko, ton in montaža Vito Plavčak. Foto: Jasne (https://en.wikipedia.org/wiki/Aleksandar_Prokopiev#/media/File:Aleksandar_Prokopiew.jpg)

Hanan Awwad je palestinska akademičarka, pesnica in borka za človekove pravice. Je tudi ena od ustanoviteljic palestinskega centra PEN in ustanoviteljica palestinske sekcije Mednarodne ženske lige za mir in svobodo. S Hanan Awwad se je na mednarodnem srečanju PEN na Bledu pogovarjala Petra Meterc.

V Sloveniji se je konec minulega tedna mudil islandski pisatelj Sigurjón Birgir Sigurdsson ali krajše Sjón, ki sodi med najbolj priljubljene islandske avtorje. Njegova dela so prevedena v trideset jezikov in med njimi je slovenščina: ob zadnjem obisku je med bralce pospremil prevod prvega dela svoje romaneskne trilogije Codex s podnaslovom: Tvoje oči so me videle - delo je prevedel Andrej Peric, izšlo je pri založbi Goga. V pogovoru za Radio Slovenija je Sjón povedal, da je trilogija najpomembnejše delo v njegovem pisateljskem življenju. V njej je namreč izoblikoval svoj romanopisni glas. Sjón je dejaven še v drugih umetnostih: začel je kot pesnik in še vedno piše poezijo, piše filmske scenarije in je glasbeni tekstopisec, ki z rojakinjo Björk redno sodeluje vse od njunih glasbenih začetkov v zasedbi The Sugarcubes. Ob tej priložnosti smo se z letošnjim prejemnikom nordijske nagrade Švedske akademije pogovarjali o umetnosti pripovedovanja zgodb, umetni inteligenci in svetu gibljivih podob, ki jih zadnja leta še posebej intenzivno soustvarja. Pred mikrofon je Sjóna povabil Urban Tarman. Prevode bere Renato Horvat. Foto: Žiga Živulovič jr. / BoBo

Prvi dogodek 55. mednarodnega srečanja pisateljev PEN na Bledu je bil literarni večer z mjanmarsko pisateljico in aktivistko Ma Thido, sicer predsednico Odbora za pisatelje v zaporu pri Mednarodnem PEN. Matej Juh se je z njo pogovarjal o njeni zaporniški izkušnji, literarnih spominih nanjo, predvsem pa o razmerah v Mjanmaru po vojaškem udaru leta 2021.

Rapa Šuklje je bila legendarna radijska novinarka, urednica, filmska in gledališka kritičarka na Radiu Slovenija, bila pa je tudi prevajalka in esejistka. Nedavno je minilo sto let, odkar se je Rapa Šuklje rodila v Ljubljani, kjer je skoraj devetdesetletna umrla. Bila je prva urednica oddaje Gremo v kino s tem imenom in urejala jo je petindvajset let. Leta 2012 je revija Ekran Rapi Šuklje podelila Ekranovo priznanje; takrat je nagrajenko pred mikrofon povabila Ingrid Kovač Brus. Hommage veliki ustvarjalki ob stoti obletnici rojstva v letu, ko praznuje program Ars šestdeset let.

21. aprila je Ljubljano obiskal francoski pisatelj in profesor David Diop, avtor romana Več kot brat v prevodu Janine Kos. Izšel je pri Mladinski knjigi. Gre za pretresljivo pripoved o senegalskih vojakih v prvi svetovni vojni, ki so se borili pod francosko zastavo. Slovenske bralce romana Več kot brat je že poznal, saj so ga slovenski študentje francoščine na ljubljanski Filozofski fakulteti izbrali za Goncourtovega nagrajenca po svoji presoji. Z njimi se je pogovarjal leta 2020 po medmrežni povezavi v času epidemije, ko je bil gost 36. Slovenskega knjižnega sejma. Takrat je obljubil, da bo Ljubljano obiskal brž ko bo mogoče in besedo je držal in nastopil v Cankarjevem domu. Z njim se je pogovarjala Nina Gostiša, ki je pogovor tudi prevedla.

Nina Šorak je doslej ustvarila vrsto kvalitetnih, zanimivih in vznemirljivih gledaliških predstav. Na začetku te sezone je v ljubljanski Mali drami režirala odmevno dramo Otroci angleške dramatičarke Lucy Kirkwood, ki se ukvarja s sodobnimi etičnimi dilemami na ozadju jedrske katastrofe. V Vili Zlatici, nekdanjem domu znamenitega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, pa od februarja uprizarjajo dramo Miroslava Krleže V agoniji - v njeni režiji ter v produkciji Društva dveh in Foruma slovanskih kultur. Nina Šorak je mnogostranska ustvarjalka, ki poglobljeno razmišlja ne samo o problemih družbe in posameznikov, temveč tudi o umetnosti in sodobnem gledališču. Foto: Pila Rusjan

Moldavijska književnica Tatiana Ţîbuleac je obiskala Ljubljano kot gostja Festivala literature sveta – Fabule. Njen roman Stekleni vrt (izšel je pri Beletrini v prevodu Aleša Mustarja in Saše Špelec (prevedla je odlomke v ruščini) povsem ustreza naslovu festivala (re)konstrukcije spomina – med drugim namreč pripoveduje o zadnjih letih socializma v Moldaviji in njenem glavnem mestu Kišinjevu. Več o romanu, tudi o romaneskni junakinji Lastočki, pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo, na začetku pa lahko slišite nekaj taktov iz komada Primavara (Pomlad) priljubljene moldavijske skupine Norok, skupine, ki jo je v osemdesetih letih dvajsetega stoletja poslušala tudi Tatiana Ţîbuleac.

Med 17. in 23. aprilom bo v Ljubljani v Kinodvoru in v Slovenski kinoteki potekala 10. izdaja festivala žanrskega filma Kurja polt. Ob tem jubileju se Tesa Drev Juh v oddaji Razgledi in razmisleki pogovarja z Mašo Peče, ki festival vodi že od začetka – o izzivih, uspehih, o preteklih izdajah in o letošnji ediciji Kurje polti, pa o stigmi, ki se še vedno drži žanrskega filma. Na fotografiji Maša Peče Foto: Miloš Ojdanić / MMC RTV SLO

Kot zadnja mednarodna gostja festivala Fabula - Literature sveta je Ljubljano obiskala britanska avtorica Bernardine Evaristo, ki jo pri nas poznamo predvsem po romanu Dekle, ženska, druga_i, pa tudi po novoizdanih spominih z naslovom Manifest: nikdar odnehati; obe knjigi je prevedla Katja Zakrajšek. Z Bernardine Evaristo se je pogovarjala Petra Meterc. Foto: https://en.wikipedia.org/wiki/Bernardine_Evaristo

Podeželje, odmaknjenost od urbanih središč, medčloveški odnosi, pa tudi revščina in nasilje so motivi, o katerih v romanu Mestece Galveias piše José Luis Peixoto (roj. 1974), ki velja za enega najvidnejših glasov sodobne portugalske književnosti. Za svoja dela je prejel že več nagrad, med drugim književno nagrado Joséja Saramaga za roman Noben pogled in nagrado oceanos, portugalsko različico bookerja za Mestece Galveias. O omenjenem romanu, regiji Alentejo, kjer leži konkretni Galveias, tudi pisateljev rojstni kraj, in drugih temah sta se ob Peixotovem gostovanju na festivalu Fabula pogovarjala z Majo Žvokelj. Na fotografiji José Luis Peixoto. Fabula; foto Nina Pernat.

Oksana Zabužko sodi med vodilne sodobne ukrajinske pisatelje. Rodila se je leta 1960, na Univerzi Ševčenko je diplomirala iz filozofije in tudi doktorirala. Delala je kot raziskovalka, precej časa je živela v tujini – v ZDA je predavala o ukrajinski kulturi. Njen leta 1996 objavljeni roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa – v slovenščino ga je prevedla Andreja Kalc – so pred časom razglasili za "najvplivnejšo ukrajinsko knjigo v petnajstih letih neodvisnosti". Z Oksano Zabužko, ki je v Ljubljani z literarnim večerom odprla letošnji Festival Fabula, se je pogovarjala Staša Grahek. Foto: Nik Rovan / BoBo

Slavenka Drakulić, ena najpomembnejših hrvaških publicistk in pisateljic, je nedavno v Ljubljani predstavila prevod svoje knjige Nevidna ženska in druge zgodbe. V njej obravnava intimni svet staranja, v središču katerega je spet žensko telo. Zbirko, avtoričino že deseto delo, ki ga lahko beremo v slovenščini, je prevedla Mateja Komel Snoj. S Slavenko Drakulić se je ob tej priložnosti pogovarjal Sašo Puljarević. Foto: Luka Dakskobler / BoBo

Nedavno je pri založbi KUD Logos izšla prva knjiga Adélie Prado v slovenščini z naslovom Razbijanje srca v prevodu Barbare Juršič. Oseminosemdesetletna brazilska pesnica in pisateljica se je šele pri štiridesetih letih odločila, da objavi svoje pesmi in ko so prišle so v roke pesniku Carlosu Drummondu de Andradeju, je napisal v časopisni kolumni, da je »gospodinji iz Minas Gerais pesmi narekoval sam sveti Frančišek«. Danes velja Adélia Prado za eno najizvirnejših in najboljših brazilskih pesnic. O njej in njenem ustvarjanju se Tadeja Krečič pogovarja s prevajalko Barbaro Juršič, ki je trenutno tudi direktorica Tehniškega muzeja Slovenije.

Branko Cestnik, pisatelj in duhovnik, zadnje čase izjemno veliko piše. Nedavno je predstavil novi roman Pogovori z njo, isto letnico: 2022, pa ima tudi roman Šesti pečat. Pred njima je napisal Sonce Petovione, knjigo, ki je bila med kandidatkami za nagrado kresnik. Ta dva romana zajetna romana – vsak ima več kot pet sto strani – sta prva dva dela trilogije, ki nastaja pod prsti Branka Cestnika, se pravi, da je tretji že v delu. Oba se posvečata prihodu krščanstva na Ptuj, kar je v književnosti tako rekoč neobdelana tema in zato svojevrsten novum, obe knjigi pa sta bogat vir zgodovinskih podatkov in različnih referenc. 12. januarja je Branko Cestnik nastopil na predstavitvi knjig z diskusijo Inštituta za patristične študije Victorianum na Teološki fakulteti v Ljubljani in je o teh dveh romanih ter o Viktorinu Ptujskem, grškem škofu, teologu, cerkvenem pisatelju, mučencu, cerkvenem učitelju in svetniku. Rodil se je okoli leta 250, umrl je 2. novembra leta 303. Viktorin Ptujski velja za prvega latinskega eksegeta Svetega pisma, poleg tega velja tudi za prvega pisatelja iz današnjega slovenskega ozemlja. Branko Cestnik je najprej razložil, kako se je sploh odločil za pisanje prvega romana.

Cristian Mungiu je eden od prvih in najpomembnejših predstavnikov t.i. romunskega novega vala. Za svoj film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva je leta 2007 prejel zlato palmo v Cannesu, prvo za romunski film. V Cannesu in na drugih festivalih so s prestižnimi nagradami ovenčali tudi njegova filma Daleč za griči in Matura. Mungiu je Ljubljano obiskal ob slovenski premieri svojega filma MRI, pod katerega se podpisuje kot scenarist, režiser in producent. V vseh teh vlogah je rad, ker mu zagotovijo, da bo imel pri odločanju toliko svobode, da bo film res njegov, torej avtorski. Pogovor je posnela Tesa Drev Juh. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić