Kulturni fokus

Bil je zasužnjen, preživel je državljansko vojno ter prestal vladavino zakonov Jima Crowa. Zora Neale Hurston, antropologinja, etnografka, folkloristka in pisateljica, je poslušala in zapisala njegovo presunljivo in tragično zgodbo, ki se je dramatično odvijala v zadnjih izdihljajih prepovedane trgovine s sužnji.

Gre za eno redkih znanih pripovedi starega človeka, ki konec 20. let prejšnjega stoletja živi v Alabami, ima izkušnjo otroštva in mladosti na rodni afriški zemlji, je pa tudi pričevalec ugarabitve, poniževanja in trpinčenja po zajetju, preden ga z drugimi sotrpini izkrcajo v Ameriki. Zato pripoveduje o tem, kako so črni ljudje prišli v Ameriko. Bil je med tistimi, ki so bili zadnje žrtve ameriške kolonialne politike in ekonomije, potem ko je bilo mednarodno in čezoceansko trgovanje z ljudmi že zdavnaj prepovedano, a lastniki plantaž na jugu v drugi polovici 19. stoletja še vedno nezakonito zasužnjujejo ljudi z zahodnih predelov Afrike. Poleg starčevega slikanja kulturnih posebnosti življenja iz sedanjega Benina, pogrešanja Afrike, ljubezni do žene in otrok, ki mu jih je drugega za drugim od njega v Ameriki odtrgala smrt, se njegova izpoved nazorno dotakne tudi nasilja in krutosti, grozodejstev, ki so si jih afriška ljudstva prizadejala med sabo. Določena ljudstva so v osvajalnih vojnah uprizarjala lov na druge skupnosti, potem pa so pripadnike pobili ali prodali v suženjstvo, se tako okoristili in poskrbeli za nadvlado. Knjiga z naslovom Barakun prinaša zgodbo zadnjega "črnskega tovora". Prevedla jo je Irena Duša Draž, spremno besedo pa je napisala Petra Meterc.

Zgodovino Balkana so v bolj oddaljeni preteklosti, poleg drugih ljudstev, oblikovali tudi Iliri, o katerih pa vemo veliko manj, kot o recimo o tedaj močnih civilizacijah, s katerimi so trgovali, se vojskovali, in navsezadnje bili plen kolonialnih interesov.

Med najbolj zanimive kraje, ki bodo v prihodnosti več spregovorili o njihovem položaju in vlogi v tedaj obstoječem svetu, - v Dalmaciji obstajajo sledi, ki kažejo na njihov obstoj pred več kot tisoč let pr. n. št. – sodita Korčula in Pelješac. Gre za obdobje antične Grčije v njenem najbolj cvetočem obdobju, ko so se oblikovale pomembne mestne državice. Nazadnje so na območju starodavnega grobišča na hrvaškem polotoku Pelješac arheologi odkrili grško-ilirsko čelado ( ne sicer prvo) iz 6. ali 5. stoletja pr. n. št. Pripadala naj bi članu tedanje vojaške elite; glede na vedenja v zvezi s podobnimi najdbami, so arheologi začeli domnevati, da Iliri, o katerih so pisali predvsem Rimljani, v svojem času predstavljajo mogočnejšo kulturo, kot so doslej domnevali. O tem vodja izkopavanj na tej lokaciji, dr. Hrvoje Potrebica in dr. Borut Križ, ki tudi sodeluje v skupine arheologov, sicer pa je kustos v novomeškem Dolenjskem muzeju. Čelada bi lahko po mnenju strokovnjakov pričala o prisotnosti pomembne in močne kulture pred prihodom Rimljanov.

Foto: model gomile, v kateri so našli drugo čelado, Miroslav Vuković

Veliki nemško-ameriški režiser, ki verjame, da je človek v ljubezni kar najboljša verzija samega sebe

Filmi, ki se dandanes valijo iz holivudske tovarne sanj, so v splošnem tako plitki, za lase privlečeni, nabuhli in, kratko malo, slabo narejeni, da si ni več prav lahko predstavljati časov, ko je bilo čisto drugače, ko so v Kaliforniji ustvarjali veliki režiserji, ki so – navkljub cenzurnim pritiskom z dobičkom obsedenih velikih studiev – snemali celovečerce, vredne našega polnega intelektualnega in emocionalnega angažmaja. Režiserji à la Alfred Hitchcock, Billy Wilder ali Orson Welles, o katerih lahko še danes kolikor resno toliko navdušeno razpravljajo kritiki pa zgodovinarji in sociologi umetnosti, psihoanalitiki in filozofi.

Enemu takemu mojstru sedme umetnosti in njegovim filmom smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu; govorili smo namreč o nemško-ameriškem režiserju judovskega rodu, Ernstu Lubitschu. Pri tem smo se naslanjali na knjigo The Ethics of Lubitsch : Comedy without Relief, se pravi Lubitscheva etika : komedija brez olajšanja. Gre za intriganten zbornik filozofsko intoniranih esejev, ki je čisto pred kratkim izšel pri ugledni ameriški akademski založbi Rowmann & Littlefield, v njem pa je moči združilo osem razpravljalk in razpravljavcev, tako ali drugače povezanih s svetovno znano ljubljansko lacanovsko šolo, da bi podrobneje osvetilo opus enega največjih mojstrov holivudske komedije. Ali pa kar: enega največjih mojstrov komedije – in pika.

Kaj nam torej Lubitschevi filmi govorijo in zakaj se v marsičem zdijo 80 ali celo 90 let po nastanku še vedno nepreseženi, smo preverjali v pogovoru s sourednico omenjenega zbornika, našo kolegico s televizijske strani Kolodvorske ulice, avtorico oddaje Televizorka, Ivano Novak.

foto: reklamni plakat s prizorom iz filma Ninočka (Wikipedia, javna last)

O zbirki esejev, v katerih sodobna japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada išče poti iz potuhe, lenobe in predvidljivosti, v katere lahko zapadejo književniki in književnice, ki ustvarjajo samo v svojem maternem jeziku

Kar druži irskega pisatelja in dramatika Samuela Becketta ter ruskega pesnika in esejista Josipa Brodskega – poleg slave, ki jo prinese Nobelova nagrada, kajpada –, je dejstvo, da nista ustvarjala samo v enem jeziku. Brodski je namreč pesmi pisal v ruščini, eseje pa, ko so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izgnali iz Sovjetske zveze, v angleščini; no, Beckettu pa je resnični preboj uspel šele, ko se je okoli leta 1950 odpovedal pisanju v materni angleščini in v iskanju posebej ogolelega, skopega izraza, ki bi se prilegal njegovemu videnju sveta in človekovega zagatnega položaja v njem, presedlal v francoščino.

Vse torej kaže, da vrhunski književniki vrhunsko literaturo lahko ustvarjajo v več kot le enem jeziku. A to ni uvid, ki bi se nam ponujal zlahka. Povečini smo namreč še vedno prepričani, da bosta književnik oziroma književnica v zasledovanju resnično uspelega teksta prišla najdlje, če bosta skrbno negovala tisti jezik, ki ga tudi najbolje obvladata, se pravi svojo materinščino. A če bi to res držalo, kako si tedaj razložiti Brodskega in Becketta, kako si razložiti lepe pesmi, ki jih je v nemščini napisal Prešeren, kako si razložiti vrhunske anglofone romane Indijca Rushdieja ali Rusa Nabokova?

Ne; razmerje med materinščino in drugimi, pozneje priučenimi jeziki je v kontekstu literarnega ustvarjanja očitno precej bolj zapleteno pa tudi izzivalno, vznemirljivo. Kako zelo, se lahko poučimo ob branju esejistične zbirke Eksofonija ali poti iz materinščine, pod katero se podpisuje danes 64-letna Yoko Tawada, ki se je v zadnjih nekaj desetletjih uveljavila kot ena izmed najbolj intrigantnih protagonistk tako sodobne japonske kakor sodobne nemške literature. Zakaj bi torej bilo, ko človek piše, dobrodošlo sedeti na dveh stolčkih hkrati? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili japonologa Domna Kavčiča, ki je eseje Yoko Tawada prevedel za Literarno-umetniško društvo Literatura.

foto: Yoko Tawada na pesniškem festivalu v bavarskem Erlangnu leta 2014 (Manfred Sause / Wikipedia)

Poletje je čas, ko so ceste, ki od neznano kdaj vodijo na vse mogoče konce sveta, polne prometa ... Že zdavnaj so utonile v pozabo jantarne in rimske poti, vojaška konjenica in natovorjeni vozovi, izginil je ves staroveški turizem. Nekaj pa je le ostalo v spominu in zapisu kamna.

Dr. Anja Ragolič, arheologinja in germanistka, ki se med drugim posveča zbiranjem podatkov o napisih z nagrobnikov iz antične Petovione in vojaškim lovorikam ter odličjem, ki so ostala za antičnimi sledmi v Sloveniji - nenazadnje je bil na Ptuju tudi strateško pomemben legijski tabor v provinci, kot vemo iz epigrafskih podatkov in nasploh arheološkega gradiva pa tudi pomembna kolonija - poskuša odkrivati in interpretirati širšo dinamiko življenj takratnih prebivalcev. Zanima jo, kako so čustvovali, kako so pogrešali in naslavljali umrle, kaj so jedli, kako so urejali ceste, s čim so trgovali, katere vse so bile živali, na katere so uprizarjali lov, od kod so prišle najbogatejše družine, kje so dobili material za gradnjo svojih bivališč …
Gostja oddaje Kulturni fokus je prejela tudi priznanje Slovenskega arheološkega društva za enkraten izjemen dosežek na področju arheologije za monografijo o nagrobnih spomenikih Poetovione Poetovio: römische Grabdenkmäler.

foto: ZRC SAZU 

Budizem ni »le« religija; v pomembni meri je tudi filozofija. V pogovoru s filozofinjo dr. Nino Petek smo preverjali, kateri pravzaprav so ključni koncepti budistične filozofske misli pa tudi kako se je ta misel razvijala v zgodovinskem času ter geografskem prostoru.

V zahodni intelektualni tradiciji smo navajeni precej jasno, ostro ločevati med kategorijami, kot so umetnost, filozofija in religija – pa čeprav v vseh treh poljih udejstvovanja ljudje že tisočletja iščemo odgovore na sorodna vprašanja, povezana pač s smislom človeške eksistence, smislom našega trpljenja, temeljno naravo stvarstva ali s tisto skrivnostno mejo med bitjo in ne-bitjo, ki ji rečemo smrt. Prav zato se lahko zdi, da imajo, pogojno rečeno, bolj prav v nekaterih intelektualnih tradicijah, ki imajo svoje korenine v Aziji in v katerih omenjene kategorialne ločnice niso tako ostro postavljene.

Vzemimo, na primer, budizem in se vprašajmo, kaj natanko počne budistični menih, ko ustvarja mandalo? – Je to oblika umetniškega ustvarjanja, religijskega čaščenja ali filozofske meditacije? Je vse troje hkrati? Nič od tega? Sploh pa: katera so ključna vprašanja, ki vznemirjajo oziroma zaposlujejo tiste intelektualke in intelektualce, ki izhajajo iz budističnih idejnih tradicij, iz budističnega miselnega univerzuma? Kateri pravzaprav so ključni koncepti, s katerimi skušajo budistični misleci zgrabiti človeka in stvarstvo? Kakšni so odgovori, do katerih so se v počasnem teku stoletju – zahvaljujoč delovanju različnih, pogosto tudi opazno divergentnih si budističnih intelektualnih šol – navsezadnje dokopali? In, jasno, kako težko je v ta miselni svet vstopiti človeku, ki se je intelektualno oblikoval v kontekstu evroameriških intelektualnih tradicij?

To so nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo, predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Nino Petek, ki je v sodelovanju s Sebastijanom Pešcem pred nedavnim souredila intriganten zbornik V iskanju Buddhe : sprehodi po krajinah budistične filozofije. Gre za zbornik, v katerem slovenski filozofi in filozofinje različnih generacij in usmeritev premišljujejo ne le budizem kot tak, ampak s pomočjo budizma skušajo, kajpada, tudi poglobiti svojo lastno misel. Toda: ali si lahko z budistično mislijo pomagamo, ko se bodemo s svetom, tudi laiki? – No, tudi to vprašanje smo pretresli v pogovoru z dr. Petek.

foto: kip Bude, ki poučuje, je nastal v 3. ali 4. stol. n. št. v deželi Gandhara na območju današnjega Pakistana, hrani pa ga singapurski Muzej azijskih civilizacij (detajl, Goran Dekleva)

Ob zborniku Vrt in prispodoba, za katerega sta njegovi urednici, krajinska arhitektka Ana Kučan in filozofinja Mateja Kurir, prejeli letošnjo Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko, skušamo natančneje določiti mesto, ki ga v človekovem bivanjskem izkustvu zasedajo vrtovi in parki

Vrt je manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem rastejo trava in drevje, na katerem se gojijo okrasne rastline in zelenjava; tako vsaj pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika. A ta stvarna, premočrtna definicija se avtorjem in avtoricam, ki so soustvarili intriganten zbornik Vrt in prispodoba, najbrž zdi prekratka, manjkava. V publikaciji, ki sta jo pred tremi leti uredili krajinska arhitektka dr. Ana Kučan in filozofinja dr. Mateja Kurir, zdaj, ko je bila knjiga prevedena še v angleški jezik, pa sta urednici zanjo prejeli tudi Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko, namreč 34 domačih in tujih strokovnjakov oziroma strokovnjakinj z najrazličnejših področij – od arhitekture do umetnostne zgodovine – skuša premisliti mesto, ki ga vrt zavzema v človeškem bivanjskem izkustvu.

V tem smislu piske in pisci, ki so napisali eseje, zbrane v Vrtu in prispodobi, ugotavljajo, da je vrt pravzaprav prostor prehoda med dvema svetovoma, med svetom narave in svetom kulture. Ob pogledu na geometrijsko popolni park, ki obdaja francoski Versailles, nekateri tudi ugotavljajo, da je vrt lahko izraz človekove neobrzdane volje do moči, spet drugi pa, kolikor pač nima kar vsakdo svojega, v vrtu prepoznavajo zgovoren simbol družbenih neenakosti in razslojenosti. A ni vse le črno; med avtoricami in avtorji, ki so pisali za zbornik Vrt in prispodoba, namreč ne manjka takih, ki so prepričani, da bi principe, ki sicer vodijo skrbnike vrtov, lahko uporabili kot izhodišče za premislek o tem, kako se uspešneje spopasti s podnebnimi spremembami. In, jasno, vrt je tudi tisti paradoksalni kraj, v katerem je lahko delo pravzaprav užitek.

Vse, skratka, kaže, da na vrtu še zdaleč ne rastejo le trava in drevesa, zelenjava in okrasno cvetje. Kaj torej počnemo, ko obdelujemo svoj vrt? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Ano Kučan in dr. Matejo Kurir.

foto: vrt, ki obdaja dvorec Palmse v Estoniji (Goran Dekleva)

Velikokrat smo pred določeno sliko v galeriji nevedni, zbegani ali brez potrebnega orodja, ki bi nam pomagalo razumeti, interpretirati, ali bolje razbrati umetnino, ki nas je nagovorila.

S pomočjo knjige Françoise Barbe-Gall: Kako gledati sliko se je mogoče spoznati tako s skrivnimi pomeni in z življenji slik. Gre za učenje, kako verjeti svojim očem, piše avtorica knjige, ki je vsako obravnavano sliko osvetlila z najrazličnejših perspektiv, jo postavila v kontekst časa, slikarjevega ali umetničinega življenja, še posebej pa se je zelo ilustrativno in sugestivno osredotočila na detajle. 

Gost: dr. Janez Šumrada, nekdanji veleposlanik v Parizu, sicer jezikoslovec in zgodovinar, ki ga je knjiga navdušila s svojo nazornostjo in razumljivostjo. 

foto: Jan Vermeer: Dekle z bisernim uhanom

Tokrat se podajamo v zlato obdobje mladinske književnosti, ki je nastajala skupaj z obnovo povojne države in njene mreže infrastrukture, v katero sta bila zajeta tudi šolstvo in kultura.

Otroci so predstavljali njen pomemben del, saj so 50% prebivalstva nekdanje Jugoslavije, države, v kateri je bilo veliko razlik, predstavljali prav otroci, katerim so poskušali vcepiti vrednote, ki bi te razlike manjšale. Ustvarjalci otroške literature so odraščajočo publiko sicer postavljali v središče, vendar tako, da bi se ohranjal spomin na pretekle dogodke in legendarna imena. Tudi otroštvo, prikazano skozi literaturo, ni bilo romantizirano, preveč je bilo travm vojne ... Vseeno pa so podobe otroštva s sabo nosile ideje nove družbe, zato se ta literatura odpira novim smerem tako v vsebinskem smislu, kot likovno, estetskim. V ilustraciji so prevladovala ženske umetnice. Gostja dr. Katja Kobolt iz ZRC SAZU, ki je prispevala pomemben delež k razstavi Biba buba baja v Centru ilustracije v Ljubljani.

Fotografija: 

iz slikanice Ele Peroci: Moj dežnik je lahko balon

Kako lahko povežemo posameznikovo in družbeno samozagledanost, arhaične in bolj sodobne mitološke ter umetniške različice, v katerih je naslovni lik Narcis, ter avtofikcijsko literaturo?

Živimo v času, ki je poln narcisov, poln literaturo?o je naracij o samem sebi. Številni sebe, predvsem s pojavom družbenih omrežij, razkazujejo in razstavljajo, kot bi bili v nekakšnih vitrinah. Zato nas zanima, ali so mitološke podobe antike, ki hranijo izrazoslovje za zelo sodobne pojave razgaljanja in samoljubja, sploh ustrezne za razumevanje narcistične družbe? Kaj je sploh skupno mitologiji in psihološkim fenomenom sedanjosti, ali je mitološki narcis sploh narcističen, je v družbi narcisov ljubezen sploh mogoča?

V oddaji Kulturni fokus bomo ob pomoči knjige Massima Guastelle: Narcis. Ljubezen brez distance brodolomi, ki jo je prevedel prav dr. Mirt Komel, ki je gost oddaje, poskušali dojeti globlje razsežnosti, v katerih so morda skriti odgovori na aktualne vidike razumevanja mita o Narcisu.
Komel razmišlja tudi o tesnih okovih svobode in omejenosti sreče, ki sta lahko rezultat prevelike zazrtosti vase. Tudi na literarnem področju se je razmahnil žanr avtofikcije, kar kaže na zelo narcistično razumevanje literature. Omenja tudi samopašnost umetne inteligence, ki to ni, saj le kombinira in poustvarja iz izvirnih zajetji človekove zgodovine ustvarjanja, zato bo vedno ostala le na mimetični ravni. 

Foto: Wikipedia
Echo And Narcissus, John William Waterhouse

So naravoslovne znanosti res zaprte v nekakšnem slonokoščenem stolpu čiste vednosti in brez omembe vrednih povezav s človeško stvarnostjo, sredi katere znanstveniki živijo, raziskujejo ter postavljajo hipoteze?

Splošno sprejeta modrost pravi, da so družboslovne in humanistične vede – od sociologije do filozofije – vedno zaznamovane z ideologijo, da so torej v svojem najglobljem jedru svetovnonazorsko pristranske in politično navijaške, medtem ko naj bi bile, nasprotno, naravoslovno-tehnične discipline – od astronomije do biokemije – v pravem pomenu besede neideološke, se pravi nevpletene v dramo dnevnih družbeno-političnih prerivanj in potemtakem zares znanstvene, saj naj bi stvarnost zgolj opisovale oziroma razlagale, kako svet okoli nas pravzaprav deluje – in nič drugega. Tako, kot rečeno, trdi splošna modrost. Toda: ali ima ta modrost tudi prav? So naravoslovne znanosti res zaprte v nekakšnem slonokoščenem stolpu čiste vednosti in brez omembe vrednih povezav s človeško stvarnostjo, sredi katere znanstveniki oziroma znanstvenice živijo, raziskujejo ter postavljajo hipoteze in teorije?

To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili fizika in filozofa, dr. Matjaža Ličerja, sicer raziskovalca na Agenciji Republike Slovenije za okolje ter Morski biološki postaji Nacionalnega inštituta za biologijo. Ker pa nismo hoteli govoriti preveč na splošno, preveč abstraktno, smo z dr. Ličerjem podrobneje pretresli čisto določeno poglavje iz zgodovine fizike 20. stoletja; govorili smo o tako imenovanem göttingenskem akademskem eksodusu, ko so v zgodnjih tridesetih letih nacisti z nemških univerz ne le pregnali tedaj v svetovnem merilu vodilne fizike in matematike judovskega rodu, ampak sam študij novih vednostnih polj, ki so jih ti znanstveniki v preteklih letih odprli s svojim delom, razglasili za nezaželeno, ne-arijsko početje. Dr. Ličer nam je pojasnil, kaj je vse to pomenilo za fiziko in, širše, za intelektualno klimo v Evropi, navsezadnje pa smo ga izzvali tudi z vprašanjem, kakšne lekcije iz vsega tega lahko povlečemo za današnji čas …

Foto: karikatura, ki jo je okoli leta 1933 ustvaril Charles R. Macauley, prikazuje Einsteina, ki je spričo nacistične grožnje svetovnemu miru odložil angelska krila pacifizma in poprijel za meč pripravljenosti (Wikipedia, javna last)

V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Kako ji je to uspelo?

V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Jasno, seveda, kako bi se vendar ne, ko pa so v ruskem jeziku svoje pesmi in romane vendar ustvarili tako talentirani pisci, kot so bili Puškin in Gogolj, Dostojevski in Tolstoj, Cvetajeva in Ahmatova.

Prav res, brez talenta kakopak ne gre, ampak samo talent najbrž še ne zadošča … Navsezadnje so bili nadarjeni tudi Prešeren, Cankar, Murn in Kosovel – pa slovenska literatura zaradi tega še ne odmeva globalno. Očitno je torej, da so pri meteorskem vzponu v ruščini pisane književnosti – nekateri strokovnjaki v tem kontekstu govorijo celo o ruskem literarnem čudežu – pomembno vlogo igrali še drugi dejavniki. A kateri? Pa tudi: ali so dejavniki, ki so botrovali uspehu v ruščini pisanih literarnih del v 19. stol., na delu tudi danes, v 21. stol., ali pa se je v tem smislu spremenilo vse?

To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Blaža Podlesnika, ki na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete predava rusko kulturno zgodovino in književnost, nekaj svojih razprav o vrhuncih ruske literarne produkcije pa je zdaj zbral v knjigi O literaturi, ruski, danes …, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem LUD literatura.

Foto kolaž:
- Aleksander Puškin (Orest Kiprensky, 1827 / Wikipedia)
- Mihail Lermontov (Peter Zabolotski, 1837 / Wikipedia)
- Nikolaj Gogolj (O. F. T. von Möller, okoli 1840 / Wikipedia)
- Ivan Turgenjev (Ilija Repin, 1874 / Wikipedia)
- Ivan Gončarov (Ivan Kramskoj, 1874 / Wikipedia)
- Fjodor Dostojevski (Vasilij Perov, 1872 / Wikipedia)
- Lev Tolstoj (Ivan Kramskoj, 1873 / Wikipedia)
- Anton Čehov (Osip Braz, 1898 / Wikipedia)
- Aleksander Blok (neznani fotograf, 1903 / Wikipedia)
- Anna Ahmatova (Kuzma Petrov-Vodkin, 1922 / Wikipedia)
- Sergej Jesenin (Ekaterina Grub, 1922 / Wikipedia)
- Vladimir Majakovski (neznani fotograf, 1920 / Wikipedia)
- Mihail Bulgakov (neznani fotograf, 1928 / Wikipedia)
- Marina Cvetajeva (neznani fotograf, 1925 / Wikipedia)
- Varlam Šalamov (fotografija iz arhiva NKVD, 1937 / Wikipedia)
- Vasilij Grosman (fotografija iz revije Ogonjok, 1941 / Wikipedia)
- Boris Pasternak (neznani fotograf, 1959 / Wikipedia)
- Aleksander Solženicin (Bert Verhoeff, 1974 / Wikipedia)
- Venedikt Jerofejev (Natalija Šmelkova, okoli 1990 / Wikipedia)
- Josif Brodski (Anefo, 1988 / Wikipedia)
- Svetlana Aleksijevič (Elke Wetzig, 2013 / Wikipedia)
- Boris Akunin (Andrej Strunin, 2013 / Wikipedia)
- Zahar Prilepin (Svklimkin, 2020 / Wikipedia)
- Dmitrij Gluhovski (Michael Förtsch, 2018 / Wikipedia)

O velikem slovenskem umetniku, ki je menil, da imamo vsi v sebi potencial Leonarda ali Einsteina, vendar se mu le redki posvečajo.

Minilo je sto let od rojstva umetnika, ki se je posvečal tako prostranim svetovom likovne umetnosti kot popotniški literaturi in sobivanju poezije in slikarstva. Vendar Jože Ciuha ni bil le odprt iskalec motivov in form za  različne tehnike lastne umetnosti, ampak tudi raziskovalec in analitik podob univerzalno človeških potez. Osredotočen je bil na duhovnost in energijo Vzhoda in hkrati likovno materializiral tudi doživljanje miljeja Zahoda. V njegovem zelo obsežnem opusu najdemo tako zapis travmatičnih življenjskih izkušenj kot pričevanja metafizičnih razsežnosti.

Gosta: sin in likovni umetnik Peter Ciuha, docent na Pedagoški fakulteti na Univerzi na Primorskem inBarbara Savenc, muzejska svetovalka, kustodiat za novejšo likovno umetnost 20. in 21. stoletja v MGML

foto:

Jože Ciuha 2007: Legenda o ledenih možeh, akril na platnu

Monumentalni Eseji velikega francoskega misleca in pisca 16. stoletja nam razkrivajo podobo novega, moderni dobi pripadajočega človeka, ki ne zaupa ne avtoriteti svetih ne avtoriteti filozofskih besedil, ampak hoče predvsem misliti s svojo glavo

Ko v prvem dejanju slovite Shakespearove tragedije duh umorjenega očeta Hamletu naloži maščevanje, danski kraljevič prikazni ne verjame na besedo, ampak, kot vemo, s pomočjo skupine potujočih igralcev, ki ravno ob pravem času obišče grad Elsinor, izvede psihološko pretanjen preizkus, da bi se na lastne oči prepričal, ali je stric Klavidij resnično ubil svojega brata, Hamletovega očeta, in se navsezadnje polastil prestola. Natanko zato, ker se princ ne zanaša slepo na avtoriteto besed, ki prihajajo iz onstranstva, ker pač hoče opazovati in sklepati sam zase, nekateri razlagalci tudi pravijo, da je lik Hamleta pravzaprav epohalen: skozenj naj bi namreč Shakespeare pokazal, kako bomo v novem veku ljudje mislili in čustvovali in delovali. V Hamletunaj bi se, drugače rečeno, porodila tako imenovana moderna, novoveška subjektiviteta.

Ta interpretacija je seveda dražljiva, privlačna, a če iščemo kar najzgodnejše primere doživljanja sveta in človeka v njem, ki se nam zdijo prepoznavno moderni, tedaj bi lahko rekli, da Hamleta, ki ga je veliki angleški dramatik napisal leta 1600, za kakih 20 let vendarle prehiteva neko drugo delo – Esejifrancoskega misleca in pisca Michela de Montaigna. A če je Shekspearova drama morda sploh najbolj znamenita literarna stvaritev vseh časov in jo, zahvaljujoč Otonu Župančiču, tudi v slovenščini lahko beremo že več kot 90 let, smo celovito izdajo Montaigna dobili šele pred nekaj meseci, ko so v izvrstnem prevodu Branka Madžareviča pri založbi Beletrina izšle tri obsežne knjige Esejev.

Kaj smo torej doslej zamujali? O čem piše Montaigne in kako to počne, da ga lahko postavimo ob bok Shakespearu? V čem je njegova modernost? In, ne nazadnje, kako zahtevno je bilo delo, ki ga je moral opraviti prevajalec, da nam je naposled omogočil srečati se s pri nas predolgo spregledovanim francoskim velemojstrom? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Branka Madžareviča.

foto: Michel de Montaigne, iz grafične opreme Beletrinine izdaje Esejev (Goran Dekleva)

Ljubezenska simbolika je jezik, ki ga znamo zelo dobro brati, vsaj znotraj svojega kulturnega sistema, čeprav fenomeni ljubezni niso univerzalen jezik. Ponekod je bila podvržena in je še patriarhalnim strukturam, drugod je razumevana skozi spolnost.

Platon, ki jo je imel za družbeno nevarno silo, bi se gotovo zgražal nad tem, saj je poveličeval le njeno duhovno plat. Ljubezen in intimnost sta skozi čas pač doživljali preobrazbo, čeprav simboliko Venere, Afrodite, Amorja, Erosa in Kupida tudi danes razbiramo brez podnapisov. Ne znamo pa pisati več takih pisem, kot jih je znal v latinici, gotici, nemščini in slovenščini ter v šifrah pisati svoji skriti ljubezni Rudolf Cvetko, ki je leta 1912 na olimpijskih igrah z avstrijsko sabljaško reprezentanco osvojim srebrno medaljo. Ja, takrat je že dolgo ljubil svojo Muc, Mitko, Marijo, ki ji je izlival svoje vdano in nežno srce ... Tokrat bomo v oddaji govorile o tem, kako ljubezen spregovori skozi korespondenco, kako težke so zanjo družbene norme in konvencije, kako in s katerimi avtorji je zajeta v okvire teorije.

Gostje oddaje prihajajo iz Narodnega muzeja Slovenije: dr. Zora Žbontar, Renny Rovšnik, Urška Pajk, ki so pripravljale manjšo majsko muzejsko knjižno razstavo Ljubezen ustvari ljubezen? 

Foto: Narodni muzej Slovenije

Živimo v času, ko nekateri poklici, ki so se uveljavili kot tradicionalni, počasi izginjajo. Poročilo, ki obravnava zaposlovanje v Združenih državah Amerike (primerjalno je narejeno za leti 1910 in 2000), ugotavlja, da je število delavcev v gospodinjskih dejavnostih, kmetijski dejavnosti in v industriji, dramatično upadllo, obenem pa se je v tem času število t.i. strokovnih, menedžerskih, pisarniških, trgovskih in storitvenih delavcev potrojilo. Kot lahko beremo v knjigi antropologa Davida Graeberja, je med njimi precej takih, ki so neproduktivni, vendar zelo dobro plačani.

In ne samo to, nesmiselno delo se pojavlja tam, kjer se po različnih ekonomskih teorijah sploh ne bi smelo, saj ne gre le za javni sektor, ampak je tega veliko tudi v menedžmentu velikih korporacij, kjer se denar prav tako troši nenadzorovano in netransparentno, čeprav naj bi bil smisel dobro plačanih služb kadra, ki navadno sodi v srednji menedžment, velikokrat racionalizacija in množenje ekonomskega učinka.
Ti bulšihti, kot je naslov knjige v slovenščino prevedla Aleksandra Rekar, doživljajo razcvet predvsem v finančni industriji, zato se avtor knjige sprašuje, kdo in zakaj si jih je izmislil, zakaj niso tako slabi, zakaj v njih določeni zelo trpijo, in končno, zakaj kot družba ne nasprotujemo rasti nesmiselnega zaposlovanja in se morda začnemo zgledovati po morali časa bolj naravnih delovnih ritmov, bolj zadovoljujoče in cenjene ustvarjalne produktivnosti. 
Gost: dr. Blaž Kosovel, ki je napisal spremno besedo

Od kod neustavljiva privlačnost znanstveno-fantastične sedme umetnosti in kaj so v tem kontekstu v zadnjem stoletju pomembnega pridodali Rusi?

Prvi uspešen polet v vesolje je, kot vemo, opravil Jurij Gagarin 12. aprila 1961. V 63 letih, ki so od takrat minila, mu je po podatkih Mednarodne aeronavtične zveze sledilo še 546 moških in 77 žensk iz 47 držav sveta. Doslej se je torej vsega 644 posameznikov oddaljilo za več kot 100 kilometrov od Zemljinega površja. Pa vendar bi lahko rekli, da je število ljudi, ki smo prodrli v skrajne globine vesolja, ogromno, zagotovo nas je na milijone, najbrž celo na milijarde. To smo pač gledalke in gledalci znanstveno-fantastičnih filmov in televizijskih serij – od Mélièsovega Potovanja na Luno iz leta 1902 pa do letošnjega Problema treh teles, ki so ga Američani posneli po romaneskni trilogiji kitajskega pisatelja Liu Cixina.

A kaj natanko hočemo videti, ko gledamo znanstveno-fantastiko? Nas tu intrigira predvsem prikaz osupljive futuristične tehnologije? Nas nemara privlači radikalna tujost inteligentnih bitij, ki jih bomo srečali na drugem koncu galaksije? Gre morda za eksplozije barv in zvokov, ki jih ti filmi najdevajo na oddaljenih svetovih? Ali pa nam navsezadnje sploh ne gre za prihodnost, ampak raje za kritičen premislek o naši lastni sedanjosti, ki jo z vsemi njenimi zagatami vred znanstveno-fantastični žanr tako rad alegorizira in potem slika družbene utopije in distopije, ki bi jih utegnila prinesti prihodnost?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Zavoljo lažje orientacije po širokem polju znanstveno-fantastične kinematografije pa smo se skušali omejiti predvsem na tiste izdelke sedme umetnosti, ki so jih v zadnjih stotih letih posneli v Sovjetski zvezi oziroma v Rusiji. Pri tem nam je pomagala kulturologinja in predavateljica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Natalija Majsova.

Naša gostja se namreč posveča raziskovanju sovjetskega oziroma ruskega znanstveno-fantastičnega filma, svoja spoznanja in uvide pa je strnila v dveh intrigantnih monografijah: v knjigi Konstruktor, estetika in kozmonavt : vesolje v sodobni ruski kinematografiji iz leta 2017 ter v delu Soviet Science Fiction Cinema and the Space Age : Memorable Futures (se pravi Sovjetska znanstveno-fantastična kinematografija in vesoljska doba : spomina vredne prihodnosti), ki je pred tremi leti izšlo pri ameriški založbi Lexington Books.

Foto: reklamni poster, ki ga je za film Stalker Andreja Tarkovskega izdelal Vladimir V. Časkov, izrez (Wikipedija)

Od 17. do 19. stoletja je Yoshiwara, rdeča četrt v Tokiu, navdihovala slikarje, literate in gledališčnike in tako postala nekakšen epicenter tamkajšnje meščanske kulture, ta pa je sčasoma prodrla med vse sloje japonske družbe in jih trdno povezala med seboj

Moški s celega sveta menda že tisočletja zahajajo v rdeče četrti. Kaj tam počno, kaj tam iščejo in za primeren denar tudi najdejo, je seveda jasno, pa vendar ne moremo reči, da so si kar vse rdeče četrti v zgodovini enake kakor jajce jajcu. Nekajkrat – in to v zelo specifičnih historičnih okoliščinah – se je namreč primerilo, da je ponudba v tovrstnih predelih mest odločno presegla raven zagotavljanja hitre spolne gratifikacije in takrat so na meni prišli tudi drugačni užitki … Pomislimo, na primer, na Pigalle, ki se je, zahvaljujoč Toulouse-Lautrecu, van Goghu, Picassu, Josephine Baker, Edith Piaf in Hemingwayu, na prelomu iz 19. v 20. stoletje uveljavil kot nekakšen epicenter globalno odmevne, globalno vplivne pariške urbane kulture.

No, kulturno še vplivnejša, čeprav pri nas skorajda povsem neznana, pa bi utegnila biti Yoshiwara, rdeča četrt v današnjem Tokiu, ki je neločljivo povezana z razvojem japonske umetnosti v poznem 17., 18. in 19. stoletju. Kako odločilna je torej bila vloga, ki jo je Yoshiwara odigrala v zgodbi o gledališču kabuki pa o lesorezih ukiyoe in drugih umetnostnih oblikah, ki jih povezujemo s tradicionalno japonsko kulturo, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa kulture in japonologa, predstojnika Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Luko Culiberga.

na sliki: Katsushika Ōi – Nočni prizor iz Yoshiware, lesorez, izrez (Wikipedija)

S svetovno uglednim filozofom o modernistični literaturi Marcela Prousta, Jamesa Joycea, Franza Kafke in Samuela Becketta

Če se razgledamo po pisanju zadnjih nekaj prejemnikov Nobelove nagrade za književnost – recimo po delih Annie Ernaux, Olge Tokarczuk ali Jona Fosseja –, tedaj lahko ugotovimo, da je sodobna svetovna (ali, vsaj, evropska) literarna produkcija v razmeroma dobri kondiciji. Pa vendar se lahko zelo utemeljeno vprašamo, ali ta literatura dosega tudi višine in globine leposlovnih del, ki so na Zahodu nastajala pred približno stoletjem, v času torej, ko so ustvarjali Marcel Proust, Franz Kafka, Fernando Pessoa, James Joyce, T. S. Eliot in Samuel Beckett?

Zdi se namreč, da so ti avtorji, ki jih literarna zgodovina označuje kot moderniste, s svojo prozo oziroma poezijo preobrnili epoho in povsem na novo opredelili mesto, ki ga človek zavzema v svetu, da so torej, še drugače rečeno, spisali literaturo, ki jo v intelektualni zgodovini evropske civilizacije lahko postavimo ob bok grških tragedov, Danteja, Shakespeara ali Goetheja. Kako neki jim je to uspelo? Kako razumejo temeljne eksistencialne koordinate, znotraj katerih se odvijajo drame naših življenj? Pa tudi: kako to literaturo razumemo in vrednotimo bralke in bralci danes?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko nam je odgovore pomagal iskati dr. Mladen Dolar, filozof, eden ključnih predstavnikov svetovno vplivne ljubljanske psihoanalitske šole. Dolar je namreč vprašanju modernizma v književnosti posvetil levji delež svoje čisto sveže knjige Kamen in glas (založba Goga), v kateri je sicer zbral spise, ki jih je skozi leta posvetil razpravljanju o literaturi od antičnih časov pa do danes.

foto: dr. Mladen Dolar (Goran Dekleva)

Z jezikoslovcem in etimologom Markom Snojem o imenih slovenskih psov in še vsem drugem, kar v našem jeziku laja, maha z repom in tačko da

William Shakespeare v Romeu in Juliji pripominja, da bi to, kar imenujemo vrtnica, prav tako lepo dišalo, ko bi to rastlino poimenovali kako drugače. Pa ima veliki angleški dramatik prav? So imena, ki jih poiščemo in navsezadnje nadenemo ljudem, krajem, bogovom in živalim, resnično nepomembna, nemara že kar odvečna, pač nekakšna prazna dekoracija, ki kvečjemu zamegli najglobljo resnico poimenovanih bitij, pojavov in predmetov?

Jezikoslovec, slovaropisec in etimolog akad. dr. Marko Snoj se nikakor ne bi strinjal s takšnole diskvalifikacijo moči in pomena imena. V predgovoru k svoji knjigi Imena slovenskih psov, ki je pod okriljem Založbe ZRC luč sveta ugledala pred nekaj meseci, namreč zapiše naslednje misli: »Ko so se pri človeški vrsti začela vsaj v obrisih ločevati nagonska dejanja od čustvenih, ta pa od razumskih, lahko začnemo govoriti o kulturi. Ena kulturnih pridobitev so tudi lastna imena, s katerimi imenujemo in prepoznavamo enkratne posameznosti, od soljudi do bogov, od delov stezic do ozvezdij – pa tudi tiste živali, ki se nam zdijo vredne, da nosijo svoja lastna imena. Ki svoja imena v človeškem jeziku prepoznajo in se nanja odzivajo. Psi vsekakor so take živali. Imenovanje kogar koli, od človeka in živali do boga, je kulturno dejanje. Povedano s parafrazo: je dejanje, ki odseva kulturo imenodajalca.« K temu pa dr. Snoj dodaja še tole vprašanje: »Kakšna je današnja slovenska kultura in kam pri njej pes taco moli?«

Natanko to pa je bilo tudi vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu: kako je namreč ime našim psom in kaj ta imena navsezadnje povedo o nas samih? Pri tem nam je, jasno, pomagal prav dr. Marko Snoj.

foto: 4924546, Pixabay

Bili so časi, ko se napisane besede in narisane podobe v glavah niso mešale, se teple, na svoj način pogovarjale ali ustvarjale oblike sožitja ...

To so bili časi nizkega znanja pisanja in branja majhnega števila ljudi, časi, ko so ljudje, predvsem božjo besedo, spoznavali in utrjevali s pomočjo sličic ali zelo povednih cerkvenih slik. Pozneje je bilo seveda vse drugače, nastopiile so dobe tiska, širitev bralne kulture, digitalizacije, informacijske tehnologije ... in v smešek skoncentrirano sporočilo. Nocoj ne bomo izpostavljali bralnih navad in zmožnosti, ampak se sprešujemo, kaj se je in kaj se dogaja s poljem ilustracije in poljem besedila. V oddaji Kulturni fokus sodelujeta dr. Veronika Rot Gabrovec s Filozoske fakultete in ilustratorka Suzi Bricelj z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.

Wikimedia commons, aboriginsko slikarstvo, Jabiru Dreaming, Kakadu. Avstralija (Kodachrome slide)

Aristotelova ekonomska misel v delu Ekonomija - avtorstvo tega dela je verjetno kolektivno, ali pa je miselni produkt enega izmed njegovih neznanih učencev - se ukvarja predvsem z urejanjem domačega gospodarstva pa tudi financ na ravni države oz. polis.

Če bi hoteli njegovo razmišljanje o ekonomiji kot sredstvu za doseganje blagostanja, zajeti širše in bolj celovito, bi sicer morali brati tudi Nikomahovo etiko, Veliko etiko, Evdemovo etiko, Politiko ... Z gospodarjenjem v mislih, če ne že v praksi, so se pred njim ukvarjali tudi sofisti in sokratiki, filozofi in tudi zveneča literarne imena epike ... Eno najzgodnejših evropskih teoretičnih del o ekonomiji pa je Ksenofontov Spis o hišnem gospodarstvu.
Gost, klasični filolog, dr. Matej Hriberšek s Filozofske fakultete v Ljubljani je na letošnjem, že 15. Grošljevem simpoziju, govoril prav o tem. 

foto: pixabay

V oddaji Kulturni fokus nas zanima, kako naš pogled na svet, spomine in spoznanja oblikujejo čuti. Najprej: glavni dotik s planetom, na katerem živimo, je hoja.

Kateri čuti so bili v preteklosti, v antiki in pozneje, bolj pomembni in kaj se je zgodilo potem, ko neposredno čutenje zavzamejo simbolni znaki, zapisan jezik? Kateri čuti se malo skrijejo, ko priplava na dan spomin in katera naša čutna dojemanja se zbujajo sproti, na vsakdanjih sprehodih po betonarnah in prostorih potrošnje, kar so postala naša mesta? Z vidika etnoloških raziskav in kot udeleženca z neposrednimi izkušnjami antropologije, več dr. Rajko Muršič in dr. Blaž Bajič, sourednika publikacije Občutki mest. 

Foto: Pixabay

Marta Verginella: v drugi polovici 19. stoletja je postalo jasno, da bo slovensko nacionalno gibanje uspešno le, če bo ženskam pomagalo do izobrazbe in olajšalo njihovo aktivno udejstvovanje v družbeno-kulturnem prostoru

Ženske so v Sloveniji dobile volilno pravico pozno, šele avgusta 1945. Vendar pa to še zdaleč ne pomeni, da se že dolgo pred tem niso kako drugače udeleževale javnega življenja in spreminjale temeljnih koordinat družbeno-politične stvarnosti. V tem smislu je nadvse pomenljiv znanstveni zbornik Women, Nationalism, and Social Networks in the Habsburg Monarchy – se pravi Ženske, nacionalizem in družabna omrežja v habsburški monarhiji –, ki je pred nedavnim izšel pod okriljem Purdue University Press, ugledne akademske založbe iz Združenih držav Amerike. V tej knjigi, ki jo je uredila dr. Marta Verginella, predavateljica na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, namreč enajst raziskovalk in raziskovalcev z različnih koncev stare celine pretresa vprašanje, kako so v drugi polovici 19. stoletja ženske – posamič ali v kontekstu najrazličnejših društev – prispevale k vzpostavitvi modernih narodov v srednjeevropskem prostoru, se pravi k širjenju, utrjevanju in reprodukciji nacionalnih ideologij, nacionalnih identitet.

Pot, ki namreč vodi od kakega Prešerna, ki se sam v svoji sobi predaja poetskim sanjarijam o tem, kako bi njegov Sonetni venec utegnil odrešiti slovenski narod, do množičnih političnih zborovanj, kjer udeleženci ob energičnem vihranju belo-modro-rdečih trobojnic postavljajo konkretne politične zahteve v imenu tega istega naroda, ni ne kratka ne ravna, no, kot vidimo ob branju pričujočega zbornika, pa bi bila brez aktivne participacije žensk slej ko prej scela neprehodna. Kaj so torej ženske storile, da smo Slovenci postali Slovenci, Romuni – Romuni, Italijani – Italijani in tako naprej in naprej? Kaj jih je sploh pritegnilo k nacionalni ideji in kako so jo, zahvaljujoč svoji aktivni participaciji v narodnem gibanju, tudi modificirale? V kakšnem medsebojnem razmerju sta bila v njihovih očeh boj za narodne pravice in boj za pravice žensk? So bile, ne nazadnje, v tem kontekstu kar najbolj dejavne dame iz najvišjih družbenih razredov, ženske iz srednjih, meščanskih slojev ali pač revnejše ženske s podeželja oziroma iz vrst mestnega delavstva? – To so vprašanja, ki so nas– še zlasti, kajpada, z mislijo na zgodovino slovenskega prostora – zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Marto Verginella.

foto: Ivana Kobilca, skrajno desno, v družbi kolegic, s katerimi je študirala slikarstvo pri Aloisu Erdteltu, med karnevalskim praznovanjem v Münchnu leta 1888 (detajl z naslovnice knjige Women, Nationalism, and Social Networks in the Habsburg Monarchy)

V Berlinu se je, zahvaljujoč divjim nočnim klubom, alternativnim umetnostnim praksam, levičarskemu aktivizmu in nizkim najemninam, oblikovala posebna mestna kultura, ki si jo želijo izkusiti mladi odrasli z vsega sveta

Po ocenah, ki jih je lani objavila Svetovna banka, naj bi kar 56 odstotkov svetovnega prebivalstva živelo v mestih. Ampak ta podatek se slej ko prej zdi preveč splošen, ohlapen, morda celo malo zavajajoč, kajne. Vsi namreč vemo, da si urbana okolja niso podobna kakor jajce jajcu, da je pač precejšnja razlika med življenjem v mestih, kot so Erevan, Zürich, Bratislava ali Canberra, in bivanjsko izkušnjo, ki jo svojim prebivalcem in obiskovalcem ponujajo Istanbul, Pariz, New York ali Tokio.

V prvih je sicer mogoče prav zgledno, kakovostno živeti, si celo ogledati to ali ono znamenitost, katere kulturno-zgodovinski pomen daleč presega lokalni kontekst, ampak to vendarle niso mesta, ki bi v kulturnem smislu zares narekovala tempo, v katerih bi se, drugače rečeno, oblikovala specifična forma mentis, prav poseben življenjski slog, o katerem bi nato sanjali in ga hoteli posnemati milijoni s celega sveta. Kdor hoče danes živeti karseda moderno, se najbrž ne bo preselil v Nikozijo, Dallas ali Ljubljano, ampak v London, Seul ali Berlin.

Še zlasti v Berlin, vsaj če je soditi po fami, ki se v zadnjih nekaj desetletjih – pravzaprav vse od padca Zidu – širi o nemški prestolnici. Berlin naj bi namreč v letih po koncu hladne vojne v predstavah mladeničev in mladenk s stare celine, ki sanjajo o boljšem, intenzivnejšem življenju, nekako izpodrinil Pariz in New York in se uspešno preobrazil v tisto mesto, ki nikoli ne spi, v mesto, ki narekuje, kaj je zares moderno in kaj ne, v čem moramo uživati in v čem ne, za čim se v življenju velja pehati in za čim ne.

Prav zato je bilo tako nenavadno ob koncu lanskega leta na policah naših knjižnic in knjigarn ugledati knjigo z absurdnim naslovom Berlin ni Berlin, Ljubljana je Berlin; gre za nekakšen zbornik, ki prinaša intriganten esej nemškega kulturnega teoretika Nicolasa Hausdorfa o življenju v Berlinu na začetku 21. stoletja ter razmišljanja štirih ljubljanskih piscev in pisk, ki – Hausdorfu dovolj tesno na sledi – razmišljajo o življenju v slovenski prestolnici na začetku 21. stoletja.

In kaj je bilanca te nenavadne knjige? Da je Berlin bolj provincialen, kot si mislimo? Ali da Ljubljana ni tako dolgočasna, kakor smo se navadili verjeti? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili publicista in urednika pri založbi Sophia Marka Bauerja, ki je v slovenščino prevedel Hausdorfa, ter dr. Primoža Krašovca, sociologa kulture in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki je za knjigo Berlin ni Berlin, Ljubljana je Berlin, prispeval enega izmed esejev.

foto: grafit na berlinskih ulicah (Sarah_Loetscher, Pixabay)

Zakaj upodobitve volkov, lisic, medvedov in drugih živali v ljudskem slovstvu niso tako nedolžne, kot se zdijo na prvi pogled?

V ljudskih pregovorih, pravljicah in pesmih vsepovsod srečujemo živali. Saj veste, volka, ki je zloben, lisico, ki je zvita, zajca, ki je plašen, pa dobrodušnega medveda in tako naprej in naprej. Vse te podobe so humanistične vede že dolgo nazaj precej temeljito popisale ter interpretirale in vsaj na prvi pogled se zdi, da tu ni več česa raziskovati. No, v zadnjih nekaj desetletjih, ko smo se ljudje naposled začeli vsaj malo zavedati, da homo sapiens ni nujno krona stvarstva in da naši posegi v naravo pravzaprav predstavljajo katastrofo za večino vrst in ekosistemov na Zemlji, pa se je vendarle oblikovala nova znanstveno-raziskovalna usmeritev oziroma disciplina, zoofolkloristika, ki skuša podobe volkov, lisic, medvedov in drugih živali, ki naseljujejo ljudsko slovstvo, premisliti na novo in tako po svojih močeh prispevati k daljnosežni spremembi našega temeljnega odnosa do živali, odnosa, v katerem ljudje druga živa bitja večidel obravnavamo le kot samoumeven vir hrane, obleke, delovne sile in zabave.

Natanko v ta, zoofolkloristični kontekst sodi tudi intrigantna monografija Človek je najhujša zver : živali v folklori, literaturi in kulturi, pod katero se podpisuje dr. Marjetka Golež Kaučič, redna profesorica na Podiplomski šoli ZRC SAZU ter raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu. V razpravi, ki je ob koncu lanskega leta izšla pod okriljem Založbe ZRC, dr. Golež Kaučič namreč skuša upodobitve živali v ljudskem pa tudi v umetnem slovstvu premisliti takó, da bi v volku, lisici, zajcu ali medvedu zdaj ne videli več le priročnih metafor, se pravi simbolnih upodobitev različnih človeških lastnosti oziroma stremljenj. A kakšen naj bi potem bil ustreznejši pogled na živali? Kako bi kazalo – ne le v kontekstu ljudskega slovstva, marveč širše, v literarni ali celo kar splošni kulturni krajini – misliti in reprezentirati druga bitja, s katerimi si delimo planet? – Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Golež Kaučič.

foto: poslikana panjska končnica iz leta 1891, ki prikazuje lovčev pogreb (Wikipedia, javna last)

Prosto po Tolstoju: Evropski projekti so nesrečni vsak po svoje.

Projekti EU se velikokrat skrivajo za lažno objektivnostjo. Če pogledamo v njihovo zakulisje, lahko odkrijemo kolektivno iluzijo v zvezi z njimi, gre za prepričanje, da so usmerjeni v korist družbe, vendar praksa razkriva tudi egoistično, individualno naravnanost interesov, v resnici služijo zahtevam nadzornikov. V oddaji Kulturni fokus, v kateri se antropolog, dr. Gregor Cerinšek, velikokrat koordinator posameznih projektov in opazovalec dinamike iz ozadja, sprašuje, kaj nam množice evropskih projektov sporočajo o Evropski uniji. Gost, tudi vodja Oddelka za aplikativne družboslovne raziskave v Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani, je hkrati avtor knjige Zakulisje evropskih projektov, v kateri se v bogatem metaforičnem in humornem izrazju, razkrije kot poznavalska dvoživka.

V uvodu h knjigi piše:

Evropski projekti so kompleksne tvorbe, ki povezujejo ljudi iz raznovrstnih kulturnih in jezikovnih okolij, hkrati pa pripadajo tudi različnim strokam, poklicem in znanstvenoraziskovalnim tradicijam. Delujejo v institucijah, ki imajo specifične organizacijske cilje in pravila, hkrati pa se razlikujejo po velikosti, sektorju, osnovni dejavnosti, pridobitni ali nepridobitni naravnanosti itn. Za nameček se v projekte vpleteni in zapleteni ločijo po starosti, izobrazbi, narodnosti, političnih preferencah, veroizpovedi, spolu in npr. privrženosti kateremu od nogometnih klubov. Če upoštevamo še množico različnih interesov, ki so lahko organizacijsko pogojeni, povezani s posameznikovim kariernim razvojem, ekonomskim položajem ali pa so povsem osebne narave (zaradi npr. medsebojne privlačnosti med projektnima sodelavcema), pridemo do pisane druščine, katere edini vezni člen in oprijemljiva referenčna točka je v projektni latovščini spisan dokument – projektna prijavnica, ki pa je tudi nenehno podvržena različnim razlagam in interpretacijam.

foto: naslovnica knjige Gregorja Cerinška Zakulisje evropskih projektov, izrez

Kako se v približno 650 let stari uprizoritveni tradiciji iz dežele vzhajajočega sonca povezujejo in prepletajo igra, glasba in ples?

Glasba, ples in igra gredo prav dobro skupaj; Evropejci se tega zavedamo vsaj od 17. stoletja, ko so Peri, Monteverdi in drugi skladatelji ustvarili prve opere. No, na Japonskem pa je umetnostna forma, ki organsko spaja oziroma prepleta glasbo, ples in igro, še precej starejša in sega v 14. stoletje, ko se je pojavilo tako imenovano gledališče nō. Bi potemtakem lahko rekli, da so v deželi vzhajajočega sonca izumili opero kakih 250 let pred Italijani? – Seveda ne; nō je pač gledališko-uprizoritvena forma sui generis, ki svoje umetnostne učinke oziroma presežke dosega čisto drugače kakor opera. Toda: kako?

To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili eno naših najboljših poznavalk te umetnostne zvrsti, muzikologinjo in japonologinjo, raziskovalko na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Klaro Hrvatin, ki je uredila še sveži Uvod v gledališče nō, menda prvi znanstveni zbornik, ki se na Slovenskem posveča tej, bržčas najstarejši izmed japonskih gledaliških tradicij. V pogovoru z dr. Hrvatin smo tako preverjali, kaj velja vedeti zgodovini gledališča nō, o njegovi specifični estetiki pa tudi o možnih virih navdiha, ki jih ta uprizoritvena forma potencialno ponuja umetnicam in umetnikom v sodobni Sloveniji …

foto: Kōgyo Tsukioka (1869-1927) se je posvečal slikanju prizorov iz znamenitih nō iger; tu prizor iz igre Dōjōji, olje na svili, izrez (Wikipedia, javna last)

Najbrž prvi svetovno pomembni ameriški pisatelj in filozof, ki nam je zapustil prelomno misel, da se ohranitev sveta skriva v divjosti

Videti je, da se na Slovenskem dolgo nismo kaj prida zanimali za Henryja Davida Thoreauja, ameriškega misleca, pisatelja in aktivista sredine 19. stoletja. No, to se je v zadnjih nekaj letih korenito spremenilo, saj smo naposled dobili prevode treh ključnih Thoreaujevih spisov – Waldna ali življenja v gozdu pa Državljanske nepokorščine ter Hoje.

Za kaj pravzaprav gre v teh besedilih, ki jih je zvrstno sicer zelo težko opredeliti, saj nenehno nihajo med lirsko meditacijo, avtobiografsko izpovedjo, družbenopolitično izjavo nazora in filozofsko razpravo? – Thoreau se skozi prizmo pričujočega pisanja slej ko prej kaže kot nenavadna figura, ki hoče pod vprašaj postaviti številne vrednote in prakse meščanske družbe, sredi katere živi. Nasproti gospostvu, izkoriščanju in podrejanju, nasproti zasledovanju dobička in udobja, nasproti konformizmu in kolektivni morali, nasproti množični, tehnicistični družbi … postavlja posameznika, njegovo intelektualno in etično avtonomijo, njegovo iznajdljivost in pogum, pa tudi – in to se zdi še pomembneje – neukročeno naravo, divjino, celo divjost, v kateri naj bi se, kot piše v Hoji, skrivala »ohranitev sveta«. Z vsem tem je Thoreau pomagal postaviti idejne temelje na videz tako raznorodnim fenomenom, kot sta satjagraha, Gandhijev nenasilni odpor, ter institucija narodnega parka.

Ker pa se danes, v antropocenu, vse jasneje zavedamo, da politična praksa upora zoper status quo in varovanje narave vendarle nista tako zelo oddaljena drug od drugega, kot se zdi na prvi pogled, smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kako natanko se Thoreaujeva ekološka etika in njegova državljanska etika pravzaprav stikata. Pri tem nam sta nam pomagala literarna kritičarka, Anja Radaljac, ki je v slovenščino za založbo UMco prevedla Thoreaujevo Hojo, ter filozof in predavatelj na Univerzi na Primorskem, dr. Tomaž Grušovnik, ki je za založbo LUD Šerpa poskrbel za prevod Državljanske nepokorščine.

foto: obrežje jezera Walden v Massachusettsu, kjer je Henry David Thoreau živel med letoma 1845 in 1847 (Ekabishek/Wikipedia)

Z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom o tem, kako je opera v 19. stoletju postala osrednja in množično obiskana umetniška zvrst, kako so se skozi to spreminjale njene značilnosti ter kakšno vlogo je igrala v takratni družbi

Danes opera prejkone ni vključena v vsakodnevne kulturne navade širših slojev, ampak je bolj ali manj stvar redkih glasbenih sladokuscev. Verjetno si zato težko zamislimo, da je bila nekoč ne le zelo razširjena, ampak kar ena osrednjih umetniških zvrsti ter igrala močno kulturno in ponekod tudi družbeno vlogo, morda skorajda tako, kot jo je nekje od sredine 20. stoletja naprej v naših življenjih začel igrati film. In vendar je v 19. stoletju opera v evropskih družbah zasedala prav takšno središčno mesto. Kako je torej mogoče, da je umetniška zvrst - ki je bila še stoletje prej bolj ali manj zabava plemiške aristokracije, tudi danes pa jo okušajo le še redki operni navdušenci - v nekem trenutku dobila tolikšno pozornost v vseh pomembnejših mestih naše celine, od Neaplja, Benetk in Pariza, pa do Dunaja, Berlina in celo Moskve? Ter kako se skozi opero zrcalijo velike premene, ki so jih v tem prelomnem stoletju doživljale na novo industrializirane evropske družbe, polne prebujajočih se nacionalnih gibanj in vzpenjajočega se meščanstva ter vedno bolj modernih idej, ki so vse težje sobivale z v veliki meri po starem ukrojenem svetu? O tovrstnih vprašanjih bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govoril z dr. Gregorjem Pompetom z Oddelka za muzikologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je pri tamkajšnji založbi nedavno izdal knjigo z naslovom Opera in glasbena drama v 19. stoletju. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

foto: odrska postavitev Francesca Bagnara za uprizoritev opere Križar v EgiptuGiacoma Meyerbeerja leta 1824, Wikipedija

Ljudje so se z mozaiki ukvarjali že od dni, ko so oblikovali in gradili prve civilizacije. Poznali so jih tako v Mezopotamiji kot v Mikenah, v klasičnem starogrškem obdobju, grški in rimski antiki, vse do zgodnjekrščanskega obdobja.

Med najbolj znanimi talnimi podobami na mozaikih je upodobitev boja Aleksandra Velikega in Dareja III., ki so ga našli v Pompejih, v enem izmed pomembnih krajev, kjer je bilo odkritih precej primerkov te umetnosti. Razširjeni so bili po Sredozemlju, zahodni in srednji Evropi, Severni Afriki, na Bližnjem vzhodu, precej obrtniško sicer, so v riskodobnem času nastali tudi pri nas. Med dobro raziskanimi in ohranjenimi rimskimi strukturami Celja so bili v preteklih stoletjih in tudi ne tako dolgo nazaj najdeni lepi primerki mozaikov in fresk. Med drugim se v njih izraža odnos do umetnosti med bogato elito srednjega sloja, ki je nastala iz vojaških upokojencev. Poskušala je posnemati visoko, prestižno umetnost preteklosti, a ji je primanjkovalo znanja in okusa.

Gost:  Dr. Jure Krajšek je zaposlen kot kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v Pokrajinskem muzeju Celje.

Foto: Pokrajinski muzej Celje 

Ljudje se velikokrat sprašujemo, kako dobro živeti, v materialnem in duhovnem smislu. Kako sploh zaživeti modrost bivanja, kot avtonomni ljudje, ki ne potrebujejo vsakodnevnih pridig in se ne podrejajo višjim instancam? Namesto hierarhičnega sveta bi najprej seveda morali ustvariti boljšo skupnostno horizontalo v socialno uravnoteženem in uravnovešenem svetu. Tudi znotraj krščanske etike, teologije in filozofije so že pred stoletji vznikale podobne zamisli, ki pa znotraj svojih dob niso doživele uspešnega odmeva v praksi, njihovi snovallci in idejni vodje pa so bili navadno preganjani. Poleg tega so teološko srenjo evropskega in ameriškega Zahoda sestavljali predvsem starejši, neporočeni moški brez otrok, ki so teologijo pisali brezčutno v dobesednem pomenu tega; o čutnosti in telesnosti sploh niso razmišljali. Danes se mnoge ortodokne predpostavke znotraj krščanstva rušijo in mehčajo. Ali to pomeni, da se etos krščanstva spreminja na univerzalnem in globalnem nivoju? In smo zares stopili v dobo postkrščanstva, ki ima nalogo, da se odpre vsem različnostim v človeški in živalski populacij in aktivno podpre prizadevanja za rešitev ekološke krize sveta ter kritično naslovi neenakopravnost in neenakost, ki ju ustvarja ekonomsko politični režim kapitalizma.

Gost je dr. Lenart Škof, ki se ukvarja filozofijo, filozofsko teologijo, družbeno in politično etiko, indijsko filozofijo in religijo ter feministično filozofijo in religijo.

Skozi prizmo zgodovine civilno-družbenih društev, ki so v Trstu delovala okoli leta 1900, se pokaže, da so vsakdanje življenje v osrednjem habsburškem pristanišču bolj kakor etnične pravzaprav določale razredne delitve

Danes se nam zdi povsem naravno in samoumevno, če šoloobvezni otroci v prostem času hodijo na jezikovne tečaje, če se udeležujejo vaj v lokalnem pevskem zboru ali če obiskujejo katerega izmed športnih klubov, kjer potem tečejo, plezajo, plavajo in tako naprej. No, pred kakimi 150 leti, proti koncu 19. stoletja torej, pa je bilo povsem samoumevno, če so vse to in še kaj počeli – odrasli. V tistem času je namreč dobro situiran meščan, ki je v samem sebi prepoznaval enega izmed nepogrešljivih stebrov družbe, svojo izjemnost izkazoval tudi tako, da je precej zavzeto gojil celo kopico konjičkov, prav ti hobiji pa so ga navsezadnje povezovali še z drugimi, njemu podobnimi ugledneži …

Kdor je, na primer, imel dovolj pod palcem, da se je ljubiteljsko lahko posvečal geologiji, domoznanstvu, planinarjenju, petju ali šahiranju, je v svoji neposredni okolici pač poiskal nekaj sorodnih duš, se z njimi povezoval in ustanovil specializirano društvo, v katerem so potem s skupnimi močmi poglabljali znanja in spretnosti, ki so jih potrebovali za svoje konjičke. Razume pa se, da so ti odlični meščani svoje članstvo v teh društvih kaj lahko – tako rekoč spotoma – uporabili tudi za tkanje trdnejše, gostejše mreže vez in poznanstev, ki jim je nato pomagala v siceršnjem političnem, ekonomskem in družabnem udejstvovanju. To pa pomeni, da so bila v drugi polovici 19. stoletja zasebna društva pravzaprav eden izmed motorjev javnega življenja in da lahko, če si pobliže ogledamo njihovo delovanje, izvemo veliko o aspiracijah, vrlinah, hinavščinah, slepih pegah in sploh kontradikcijah te dobe.

Kako zelo plodno je raziskovati civilno-družbena društva druge polovice 19., se lahko prepričamo, če v roke vzamemo še čisto svežo knjigo Meščanstvo v zalivu : društveno življenje v habsburškem Trstu, pod katero se podpisuje antropologinja in raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje, dr. Daša Ličen. Skozi prizmo razprave, v kateri se dr. Ličen podrobno posveča zgodovini štirih tržaških društev – Minerve, Slavjanskega društva, Društva ljubiteljev živali ter Jadranskega naravoslovnega društva –, se namreč odprejo novi in dragoceni razgledi na življenje v največjem habsburškem pristanišču, razgledi, ki bi presenetili veliko večin zgodovinarjev – tako tiste, ki vsakokrat, ko govorijo o Trstu, povsod vidijo le prepade med antagonističnimi narodnimi skupnostmi, kakor one, ki hočejo, prav nasprotno, v tržaški družbi poznega 19. stoletja videti nekakšno predhodnico današnje evropske družine narodov.

Kako se je torej v resnici živelo v Trstu na prehodu iz 19. v 20. stoletje? Kako so se v njem križale, dopolnjevale in izključevale različne razredne, etnične in spolne identitete? In kakšno vlogo so pri vsem tem igrala društva? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Dašo Ličen.

foto: pogled na Trst okoli leta 1885 (Wikipedia, javna last)

Z Nadjo Zgonik, letošnjo prejemnico priznanja Ivane Kobilca, o naši vizualni umetnosti od impresionistov do danes pa tudi o usihanju likovne kritike, manku umetnostnih monografij in tržaških dražbah slovenskih umetnin

Da umetnosti ni brez umetnic in umetnikov je menda samoumevno. Da je ni brez občinstva, brez gledalk in gledalcev, poslušalk in poslušalcev oziroma bralk in bralcev, se tudi še zdi dovolj razumljivo. Da pa je ni brez ekspertnih posrednikov in posrednic – se pravi brez kustosinj in kritikov, brez teoretičark in promotorjev –, no, to pa je misel, ki danes na Slovenskem ni prav trdno zakoreninjena. Prevladujoča štacunarska logika, o kateri je njega dni govoril pesnik Gregor Strniša, nas namreč vse napeljuje k sklepu, da nam bo do umetnosti, kadar in kolikor jo sploh potrebujemo, pomagala nevidna roka trga, ki bo presejala umetnostno produkcijo in nam ponudila, kar je najboljšega.

A kdor misli tako, se mora slej ko prej sprijazniti z ugotovitvijo, da se s pomočjo nevidne roke trga kvečjemu le reproducira prevladujoči okus dobe, medtem ko resnične, prebojne novitete, ki našo bivanjsko izkušnjo osvetljujejo v novi luči, praviloma ostajajo v slepi pegi. No, na srečo se zdi, da vsaj umetniki in umetnice, zbrani v Društvu likovnih umetnikov Ljubljana, vedo, da umetnost nujno potrebuje tudi eksperte, ki pomagajo – pa čeprav so, jasno, tudi sami zmotljivi – ločevati zrnje od plev. In tako so v Društvu sredi decembra že petič podelili priznanje Ivane Kobilca za sopotnike in podpornike likovne in vizualne umetnosti.

Tokrat ga je prejela izredna profesorica za umetnostno zgodovino, umetnostno teorijo in analizo sodobne umetnosti na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, dr. Nadja Zgonik. V obrazložitvi lahko med drugim preberemo, da se dr. Zgonik udejstvuje kot članica domačih in mednarodnih žirij, da predseduje Slovenskemu društvu likovnih kritikov, da je predana pedagoškemu delu, da se je podpisala pod niz pomembnih umetnostno-zgodovinskih in umetnostno-teoretskih del in da, ne nazadnje, ostaja zavezana aktivnemu spremljanju razvoja domače sodobne likovne umetnosti. Sliši se imenitno, a kaj se v resnici skriva za temi besedami? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Zgonik.

foto: Nada Zgonik (Goran Dekleva)

V pogovoru s pisateljem, urednikom in univerzitetnim predavateljem Andrejem Blatnikom preverjamo, kakšne spremembe se dandanes pravzaprav godijo na globalnem in lokalnem knjižnem polju

V kontekstu častnega gostovanja na letošnjem frankfurtskem knjižnem sejmu je Slovenija pripravila tudi ljubljanski manifest, v katerem smo se zavzeli za tako imenovano branje na višji ravni. Tu naj bi šlo za tiste vrste početje, kjer bralke in bralci presežejo nivo golega pridobivanja informacij in vključuje »zavestno izbiro bralnega besedila, bralnega medija, bralnih situacij in bralnih strategij, zavestno sledenje in prilagajanje bralnega vedênja pa tudi – kar je bistveno – stalno spremljanje razumevanja«. Vse to naj bi bilo, so še zapisali avtorji ljubljanskega manifesta, Miha Kovač, Anne Mangen, Andre Schüller-Zwierlein ter Adriaan van der Weel, ključnega pomena, če hočemo vzgajati nove in nove generacije kritično razmišljujočih državljank in državljanov, ki so, kajpada, nujen predpogoj resnično delujoče demokratične družbe.

Zveni lepo in prepričljivo, ni kaj, ampak ali niso vse te visokoleteče besede navsezadnje le nekakšna pravljica za lahko noč? Kaj ni tako, da se knjiga – pa naj gre za tisto na papirju, ono na elektronskem zaslonu ali tisto v zvočni obliki – v 21. stoletju pospešeno umika spletnim avdio-video vsebinam, da se je njen simbolni ugled v družbi že dolgo nazaj izčrpal, da zdaj bere kvečjemu le še peščica čudakov, medtem ko vsem drugim tiste vrste bralna zbranost, o kateri govori ljubljanski manifest, popusti že pri besedilih, katerih dolžina presega, malce zlobno rečeno, tri ali štiri tvite?

No, preden resignirano pritrdimo tem tezam, bi v roke vendarle veljalo vzeti, hja, knjigo: zbirko esejev Knjige na poti, pod katero se podpisuje pisatelj, urednik na Cankarjevi založbi in predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Andrej Blatnik. V pričujočem pisanju, ki je pred nedavnim ugledalo luč sveta pri LUD Literatura, namreč Blatnik, gotovo eden naših najbolj lucidnih premišljevalcev knjižnega polja, pretresa, kaj se dejansko godi s knjigami in z branjem danes. Se je ireverzibilna katastrofa res že zgodila – ali pa vse le še ni izgubljeno in bomo v dogledni prihodnosti zopet v večjem številu pa tudi z večjo koncentracijo brali? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Andreja Blatnika.

foto: podobo je ustvaril GPT4

Človeški svet je prepreden z neformalno veljavnimi pravili, ki kažejo smeri, kako živeti in preživeti.

Vsi ljudje, če se zavedamo ali ne, smo podvrženi najrazličnejšim navadam in ritualom, predvsem, ko gremo skozi življenske prelomnice. Gre za simbolne sisteme, sisteme verovanja in komunikacije med človekom in družbo, sestavine, ki izhajajo iz razmerja narave, duhovne kulture in družbe. Tradicionalne skupnosti so o tem imele kompleksne nazore in prepričanja, zato so si pomagale s šegami, magičnimi in ritualnimi praksami, ki so povezale življenje med ljudmi in dajale širšo dimenzijo bivanjskemu smislu. Tu so tudi prepovedi, tabuji, ki so vpeti v presežno in sveto. To prepredeno področje, ki je doživelo številne spremembe, predvsem posvetnega značaja, zelo zaposluje etnologe in antropologe ...

Vsi smo že slišali za rojenice in sojenice, bajeslovna bitja, ki naj bi novorojenčka obiskale prvo, tretjo, ali sedmo noč po rojstvu, njihova napoved otrokove usode naj bi bila odločilna, zaobšel jo je lahko le nekdo, ki je bil posvečen magiji in kozmičnim skrivnostim. Mitološka izročila o tovrstnih ženskih bitjih segajo daleč v antične čase, zato lahko sodimo, da gre za davne indoevropske izvore, mogoče jih je postavljati tudi ob bok nordijskim nornam ... Zato, ker je bila za otroka od vseh zlih sil največja nevarnost trutamora ali môra, ki je lahko sesala kri ali človeka med spanjem zadušila, so na stranice njegove zibelke pogosto izrezljali ali naslikali pentagram -  simbol trutamore - , ali pa so dali v zibelko ogledalo, da bi se prestrašila same sebe, kar bi jo odgnalo. Posebno nevarnost je za novorojenko ali novorojenca predstavljal mrak, mračnina ali nočnina, ki otroku jemlje spanec, mu povzroča glavobole in mu omrači um. Mrak se je rad naselil v človeški klobuk, zato ni smel k novorojenemu otroku nihče s klobukom. 

O vsem tem pripoveduje gost oddaje Kulturni fokus.

Od imena do spomina je namreč naslov knjige dr. Ambroža Kvartiča, slovenskega etnologa in foklorista, novinarja, napovedovalca, pisatelja, ki je zbral, opisal tovrstno slovensko kuturno dediščino, ritualnost in nasploh obrednost v človekom življenskem krogu.

Skozi prizmo antropologije se pokaže, da se za idejo hygge ne skriva le specifičen način opremljanja stanovanj, ampak tudi obljuba človeške sreče, mehka moč nordijskih držav in kopica spretnih marketinških trikov

V enem izmed svojih sonetov iz osemdesetih let prejšnjega stoletja Milan Jesih naslika tole sceno: »[T]ačas najlepše se doma praznuje: / sediš doma na toplem in v copatih / strežejo svakinje in ljuba žena, / na mizi gos rumeno zapečena, // k luči vzdiguješ hvalo kaplji zlati, / očku nazdravljaš in prepevaš z brati.« Prizor – verjetno gre za martinovanje – je seveda živo in vešče upovedan pa tudi bralke in bralci si ga v svojih domišljijah menda zlahka zamislimo, saj se zdi, kakor da je Jesih, ko je pesnil pred slabimi štirimi desetletji, na delovni mizi imel kakšnega izmed danes vseprisotnih katalogov za notranjo opremo stanovanj, ki se navdihujejo pri hygge, specifični danski oziroma, širše, nordijski kulturi bivanja, ki je s poudarkom na topli, pridušeni svetlobi, naravnih materialih pa tudi ljubkosti, varnosti in udobju v zadnjih nekaj letih očarala ves svet.

Kaj naj bi torej Danci vedeli o kakovosti bivanja, česar ne vemo drugi? Kako to, da so se te njihove ideje uspele tako bliskovito razširiti po svetu? Obljuba kakšnega življenja je pravzaprav vpisana v besedo hygge? In, ne nazadnje, ali je ta obljuba samo cenen trik marketinških služb svetovnih proizvajalcev notranje opreme ali pa s hygge resnično lahko živimo bolje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Ano Svetel z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki se je s fenomenom hygge ubadala v širšem kontekstu raziskav za doktorsko disertacijo, ki jo je posvetila vprašanju vremena, časa, svetlobe in temè v družbenih razsežnostih islandske krajine.

foto: soundsrelaxing89/Pixabay

Nekateri učenjaki tega stoletja so menili, da je človeštvo prispelo tako daleč in doseglo tako visoko in mejno stanje družbe, da dlje ni mogoče, čemur bi lahko rekli konec zgodovine. Zdaj ugotavljamo, da je prispelo do ideala učinkovitosti, neizmerne potrebe po največjem možnem dobičku, brezobzirne skrajne racionalnosti ...

Tudi rituali se v optimizaciji kapitalistične družbe prikazujejo kot razkošje razsipništva in del nepotrebne ceremonialnosti in so zato zanjo nekoristni. Živimo v času izpraznjenih in formaliziranih vrednot, ali imajo rituali za nas še kaj človeške vrednosti? Kakšni so in kako so se prilagodili spreminjajočim se družbenim in političnim situacijam? O tem dr. Aljoša Kravanja, kolumnist in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

V Galeriji Jakopič in Mestnem muzeju Ljubljana so predstavljena dela umetnic, ki razen redkih posameznic, med katerimi izstopa skoraj mitološka podoba Ivane Kobilca, praviloma niso uvrščene v knjige pregledov slovenskih umetnic in umetnikov.

Na obeh razstavah so dela, ustvarjena od leta 1850 - 1950. V muzeju so na razstavi, ki so jo odrli že oktobra, predstavljene predvsem slikarke in kiparke, ki so večinoma delovale v prvi polovici 20. stoletja, medtem ko delovanje fotografinj sega dlje v preteklost, čeprav o njih vemo manj. Z arhitektkami si od sredine novembra delijo razstavni prostor Galerije Jakopič.
Ob razstaviSlovenske umetnice v obdobju 1850 - 1950 so v galeriji in muzeju zapisali:
Dejstvo je, da so ženske ustvarjale skozi vso zgodovino likovne umetnosti. A je bilo njihovo delo zaradi poenostavljanja in izčiščevanja, ki ju zahteva umetnostna kronologija, ves čas prepuščeno pozabi. Poveličevanje posameznikov in ustvarjanje mitov je v zgodovinopisju dovoljevalo le vpis posameznic, kot je v slovenskem primeru denimo Ivana Kobilca. Na tokratni razstavi v Ljubljani so z izbranimi slikami in kipi, ki v večjem delu sodijo v zbirko Mestnega muzeja, nekaj pa jih je izposojenih iz sorodnih muzejev in galerij ter zasebnih zbirk, prvič predstavljene skupaj in v širšem časovnem okviru.

Gostje oddaje: dr. Marija Skočir, višja kustosinja, ki vodi Galerijo Jakopič, kustosinja Ana Porok iz Plečnikove hiše in Duša Fischinger, ki je odkrila slikarko delo svoje daljne sorodnice.

Foto Tonka, potret Roze KrapeŠ, približno 1930, Rogaška Slatina, hrani Mestni muzej Ljubljana 

V pogovoru z antropologinjo dr. Svetlano Slapšak preverjamo, kaj nam mitološke zgodbe, ki so do nas dospele iz širokega prostora med Julijci in Uralom, govorijo o Slovanih posebej in o condition humaine nasploh

Vse odkar je irski pisatelj Bram Stoker leta 1897 objavil Drakulo, grozljivi roman o mračnem transilvanskem grofu, ki svojim žrtvam pije kri, v zahodni popularni kulturi – pa naj gre za knjige, računalniške igrice, filme ali televizijske serije – kar mrgoli od vampirjev. Je pa najbrž treba reči, da se le maloštevilni bralci, igralci oziroma gledalci, ki se navdušujejo nad kolikor strašljivimi toliko neustavljivo privlačnimi krvosesi, zavedajo, da si Stoker vampirjev ni izmislil sam, temveč si jih je sposodil – in sicer iz starih mitoloških zgodb, ki so krožile med različnimi slovanskimi ljudstvi.

Dejstvo, da so izvori priljubljenih zgodb o vampirjih trdno zapredeni v meglo nevednosti, pa slej ko prej kaže na neko širšo razsežnost, ki se v splošnem drži slovanske mitologije; če jo namreč postavimo ob bok grško-rimski, nordijski ali indijski, hitro ugotovimo, da bajk o slovanskih bogovih, pošastih in junakih kratko malo ne poznamo, še kako pa, seveda, poznamo zgodbe o Zeusu, o Fenrirju ali o Ardžuni. Zakaj neki torej slovanska ostaja v senci drugih mitologij – in to celo med Slovani samimi? Kako bogata je v resnici? Kaj nam, ne nazadnje, mitološke zgodbe, ki so dospele do nas iz širokega prostora med Julijci in Uralom, govorijo o Slovanih posebej in o condition humaine nasploh?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili antropologinjo dr. Svetlano Slapšak. Naša gostja je namreč prav tako opazila veliko belo liso na vzhodni strani mitološkega zemljevida stare celine in jo – ob pomoči v Sloveniji živečega ameriškega pisatelja in umetnostnega zgodovinarja Noaha Charneyja – sklenila zapolniti; tako sta s Charneyjem napisala in pri ugledni britanski založbi Thames&Hudson prav pred nedavnim izdala knjigo The Slavic Myths, se pravi: Slovanski miti, ki naj bi bralce z vsega sveta naposled seznanila ne le z vampirji, ampak tudi z volkodlaki, vilami, žarpticami, Baba Jago, Perunom, Velesom, Mokoš, Triglavom in drugimi bitji slovanske mitologije.

foto: žarptica, detajl z naslovnice knjige The Slavic Myths (Goran Dekleva)

Nedavno so v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo z naslovom Spomin Slovenije, ki bo zaradi občutljivosti materiala na ogled le mesec dni, saj gre za pisno, čeprav ne le besedilno izvirno gradivo arhivov, knjižnic in muzejev, ki sodi na seznam Slovenska nacionalna lista UNESCO Spomin sveta.

Gre za deset dragocenosti, poleg tega pa gre omeniti tudi našo soudeležbo na mednarodnem seznamu z dokumentom, del katerega hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici: Supraseljski kodeks, starocerkvenoslovanski cirilski rokopis s konca 10. stoletja. Velja za najobširnejši preostanek starocerkvenoslovanskega kanonskega slovstva in najstarejši ohranjeni pisni dokument v slovanskem jeziku, ki je od septembra 2007 na seznamu spominov sveta. Supraseljski kodeks je izvira iz vzhodnega dela Bolgarije, čeprav si ga poleg Slovenije, kamor je prispel zaradi jezikoslovca Jerneja Kopitarja, delita tudi Poljska in Rusija.
Najimenitnejših deset z znakom UNESCO Spomin sveta pa so: Serija listin Grofov Celjskih, 1262–1456, Korespondenca Primoža Trubarja in drugih protestantskih piscev, 2. polovica 16. stoletja, Ptujski mestni statut, 1513, Stiški rokopis, okoli leta 1428, Prešernova zapuščina, prva polovica 19. stoletja, Knjižnica Frančiškanskega samostana Novo mesto, 1469–1800,Biblija Jurija Dalmatina, 1584, Pietro Coppo, Piranski kodeks De summa totius orbis, 1524–1526, Herbarijska knjiga Janeza Krstnika Flysserja, 1696 in Taboriščni tarok Borisa Kobeta, 1945.

Gostje oddaje so:
mag. Marijan Rupert, vodja Zbirke rokopisov v Narodni in univerzitetni knjižnici, Matej Hreščak, vodja knjižnice Narodnega muzeja Slovenije,
dr. Nadja Terčon iz Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran in dr. Aleksander Žižek iz Zgodovinskega arhiva Celje

fotografija: del Supraseljskega kodeksa, Wikipedia

Evangeličanski duhovnik, ki se je rodil pred natanko 300 leti, je z mojstrskim prevodom Nove zaveze iz grščine vzpostavil prekmurski knjižni jezik, to pa je v 19. stoletju pomembno zaznamovalo celostni razvoj slovenščine

Le malokdo ve, da Slovenci nimamo le ene različice knjižnega jezika – ampak kar dve. Prvo, starejšo, tisto, ki se je začela razvijati s Primožem Trubarjem sredi 16. stoletja, seveda poznamo in – bolj ali manj uspešno – uporabljamo vsi. Kaj pa druga? – Ta se je po zaslugi evangeličanskih duhovnikov – v tem kontekstu velja omeniti vsaj Franca Temlina, Mihaela Severja Vanečaja ter Štefana Küzmiča – začela razvijati od prve polovice 18. stoletja dalje na skrajnem severovzhodu slovenskega narodnega ozemlja in jo danes poznamo kot prekmurski knjižni jezik. Sodobni jezikoslovci in literarnimi zgodovinarji ugotavljajo, da je slovstvena produkcija v tem jeziku – pa čeprav ga pozna le malokdo z desnega brega Mure – slej ko prej odigrala ključno vlogo pri ohranjanju slovenskega značaja Prekmurja in Porabja.

Prav zato smo v središče tokratnega Kulturnega fokusa umestili figuro Štefana Küzmiča, bržčas najpomembnejšega, najzmožnejšega izmed utemeljiteljev prekmurske knjižne norme, od čigar rojstva letos mineva natanko tristo let. Kako je Küzmič živel, kaj je pravzaprav ustvaril in kakšno mesto gre njegovi zapuščini v širšem kontekstu slovenske kulturne zgodovine, smo preverjali v pogovoru s slovenistom in jezikoslovcem, izvrstnim poznavalcem Küzmičevega časa in dela, predavateljem na Oddelku za slovanske jezike in književnosti mariborske Filozofske fakultete, akad. dr. Markom Jesenškom.

foto: naslovnica druge izdaje Küzmičeve Nove zaveze iz leta 1817, detajl (Wikipedija, javna last)

Ob stoti obletnici razglasitve turške republike se sprašujemo, kako se nesporni uspehi pa tudi globoka protislovja reform, ki jih je implementiral Atatürk, kažejo skozi prizmo tamkajšnje stavbarske umetnosti

Vse odkar je spodletelo turško obleganje Dunaja davnega leta 1683, je moč sultanov ob Bosporju upadala. V ekonomskem, vojaškem, upravnem in znanstvenem smislu Otomani pač niso več dohajali evropskih tekmecev in ko se je turška država ob koncu prve svetovne vojne znašla na poraženi strani, se je zdelo, da bodo zmagovite članice antante Otomanski imperij – z njegovim historičnim osrčjem v Anatoliji vred – enkrat za vselej razkosale in si ga kolonialno podredile.

To se, kot vemo, navsezadnje ni zgodilo; v vojni za neodvisnost so Turki pod poveljstvom Mustafa Kemala Atatürka premagali tujce, odpravili so tudi okosteneli sultanat in 29. oktobra 1923 v Ankari navsezadnje ustanovili republiko, ki ji je predsedoval prav Atatürk. Eno dolgo poglavje zgodovine je bilo tako naposled pri kraju in začelo se je drugo. Ob stoti obletnici ustanovitve turške republike se zdi, da je bilo to stoletje razmeroma uspešno; Atatürk namreč ni bil samo zmožen general, ampak tudi politik z vizijo in voljo, ki mu je uspelo korenito transformirati oziroma modernizirati tamkajšnjo družbo, tako da je Turčija v vojaškem, političnem in gospodarskem smislu ponovno ena pomembnejših sil na svetovnem odru.

A kaj natanko je Atatürk storil in kako so se njegove modernizacijske politike navsezadnje prelomile skozi prizmo običajev, navad, miselnosti in institucij tradicionalne turške družbe? Kaj se je dejansko spremenilo in kaj je vendarle ostalo natanko tako, kot je bilo? – To je strahovito kompleksno vprašanje, ki ga, jasno, ni mogoče ustrezno pretresti v slabi uri, ki pripada Kulturnemu fokusu. Zato smo v tokratni oddaji odgovor začeli začrtovati tako, da smo v precep vzeli eno samo polje, eno samo področje tamkajšnje stvarnosti in si na konkretnem primeru ogledali, kaj je vzpostavitev republike pravzaprav pomenila za Turčijo. Pred mikrofon smo torej povabili umetnostno zgodovinarko, Špelo Grošelj, ki je pred nedavnim na Univerzi v Istanbulu ubranila doktorsko disertacijo z naslovom Sodobna arhitektura v Istanbulu in iskanje nacionalnega sloga, da bi izvedeli, skozi kakšne premene je šla turška arhitekturna produkcija v zadnjih stotih letih in kaj zahvaljujoč razvoju tamkajšnje stavbarske umetnosti lahko razberemo o protislovjih sodobne Turčije.

foto: mošeja Sancaklar v carigrajskem predmestju Büyükçekmece, po načrtih Emreja Arolata dokončana l. 2012 (Špela Grošelj, objavljeno z dovoljenjem avtorice)

Pred predstavo, ki se bo zgodila v Slovenskem mladinskem gledališču, objavljamo navedek s spletne strani, kjer piše:

Angeli v Ameriki, gejevska fantazija na nacionalne motive Tonyja Kushnerja, so po praizvedbi postali gledališki dogodek, kanon poznega dvajsetega stoletja in avtentičen umetniški dokument časa, v katerem se je akumuliral presežek zgodovine. Ta razprostranjena dvodelna drama v osmih dejanjih preizpraša celo vrsto paradoksov – življenje, obdano s smrtjo, upanje, ki ga je najedel obup, bes v srčiki nežnosti. Kushner zajame pozno dvajseto stoletje, zimo, ki združuje leti 85 in 86, čas pošasti, ko stari svet razpada in se drobi, novi svet pa se še ni vzpostavil; ko stari bogovi padajo, novi pa se še niso rodili; ko mladost umira, stare ideje pa se prijemljejo kot plevel, ki čaka, da bo izrut.

Angeli v Ameriki so drama ostre in široke diagonale, ki spaja žive in mrtve, raj in pekel, levico in desnico, komunizem in kapitalizem, angele in ljudi, svetnike_ce in demone_ke, disko in pogreb. To je čas katastrofe, nujnosti, tektonske plošče se premikajo, smrt riše koncentrične kroge, apokalipsa pa nestrpno čaka. V drami sledimo prestrašenim otrokom nekega okrutnega obdobja, zdravim in bolnim, ki so v valu epidemije aidsa sežeti na vsega nekaj prijateljskih vezi in naključij. Nekje v New Yorku se zapira neverjeten ljubezenski štirikotnik in v času, ko je edinole smrti za odmet, vsak_a od protagonistov_k zahteva še življenja, še malo ljubezni za povrh. In vsakteri_a od njih, čeprav razgaljen_a in ranljiv_a, bo kljub prepovedi in tveganju še naprej dirjal_a, grabil_a in hlepel_a. Skratka, hlastno živel_a.

Gostji v oddaji: režiserka Nina Rajić Kranjac in prevajalka besedila Katja Zakrajšek.

foto: Slovensko mladinsko gledališče 

Zakaj so bili orjaški spomeniki, ki so jih povsod po nekdanji skupni državi postavljali v čast NOB-ju in revoluciji, ob svojem času razmeroma nepriljubljeni, danes, ko ni nikjer več ne socializma ne Jugoslavije, pa jih občudujemo kot velika dela modernistične umetnosti?

Bil je čas, ko so ljudje v širokem loku od Murske Sobote do Ohrida praznovali dan mladosti, dan borca in dan republike. Bil je čas, ko so častili narodno-osvobodilni boj in slavili pridobitve socialistične revolucije. Bil je čas bratstva in enotnosti. Ta čas je bil in je minil. Danes, ko od razpada druge Jugoslavije mineva že več kot trideset let, se zdi, da za njim ostaja komaj kaj, kvečjemu nekaj nostalgije po javnem zdravstvu, po športnih uspehih reprezentance v modrem, po času, ko so bili nostalgiki sami mladi. Drugo so, se zdi, odnesle vihre brutalne vojne iz prve polovice devetdesetih in zublji mednacionalnega sovraštva, ki – če pomislimo na aktualno dogajanje na Kosovu – očitno tli še danes.

A po številnih odročnih kotičkih nekdanje skupne države – v Dražgošah in Jasenovcu, na primer, pa na Kozari, Sutjeski ter v Kavadarcih – še naprej stojijo orjaški modernistični spomeniki in nemo pričajo o krvavih zgodovinskih izkušnjah, ki so jih med drugo svetovno vojno prestali Jugoslovani, pa tudi o njihovih visokoletečih idealih in smelih aspiracijah v prvih desetletjih po vojni. Je pa najbrž treba reči, da prislov »nemo« ni scela primeren; četudi so v državah naslednicah druge Jugoslavije večidel ugasnili uradni komemorativni kulti, ki so se zgoščali ob teh spomenikih, so v zadnjih nekaj letih številni umetnostni zgodovinarji z zahoda odkrili to monumentalno javno plastiko in v njej prepoznali nenavadno, sporočilno močno in slogovno inovativno, se pravi umetnostno zadovoljujočo tradicijo, s katero se je treba na vsak način seznaniti.

Če je tako, tedaj ljubitelji likovne umetnosti 20. stoletja kratko malo ne bodo mogli mimo obsežnega, z bogatim slikovnim gradivom opremljenega zbornika Shaping Revolutionary Memory : The Production of Monuments in Socialist Yugoslavia, ki je, zahvaljujoč sodelovanju med berlinsko založbo Archive Books in ljubljanskim Društvom Igor Zabel za kulturo in teorijo, izšel ob koncu letošnjega poletja. V knjigi, ki torej govori o oblikovanju revolucijskega spomina in sta jo uredili hrvaška umetnostna zgodovinarka dr. Sanja Horvatinčić ter njena slovenska kolegica, sicer predavateljica na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Beti Žerovc, se sedem umetnostnih zgodovinark in zgodovinarjev z različnih koncev nekdanje skupne države sprašuje, kdo so pravzaprav bili naročniki in kdo avtorji jugoslovanskih spomenikov; kakšne so bile ključne poteze likovne govorice, ki so jo ti kiparji razvili; kako so se njihova dela razlikovala od spomenikov, povezanih z drugo svetovno vojno in njenim razpletom, drugod po Evropi; kakšne so bile komemorativne prakse, ki so vzniknile ob teh spomenikih in kako to monumentalno zapuščino socialistične dobe danes valorizirajo v različnih državah naslednicah? Natanko to pa so bila tudi vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Žerovc.

foto: Spomenik Revoluciji na Mrakovici, Kozara, Republika Srbska, Bosna in Hercegovina, 1972; delo kiparja Dušana Džamonje je bilo postavljeno v spomin na približno 12 tisoč žrtev ustaške ofenzive zoper partizane spomladi 1942 (Goran Dekleva)

Sociološka teorija jezika, ki so jo v 20. stoletju izdelali jezikoslovci, filozofi in literarni zgodovinarji, zbrani okoli ruskega misleca Mihaila Bahtina, nudi izvrstno konceptualno orodje za preučevanje književnosti

Prav nikakršna skrivnost ni, da je bilo osupljivo veliko umetniško najbolj dovršenih, sporočilno najbolj daljnosežnih del svetovne literature v zadnjih dveh stoletjih napisanih v ruščini. Od Puškina in Lermontova v prvi polovici 19. stoletja pa do Ulicke ali Šiškina danes, ruska književnost neutrudno zaposluje bralke in bralce z vsega sveta.

Precej manj znano pa je, da bi si ti bralci, ko si hočejo razložiti, kar berejo, težko pomagali z boljšimi, produktivnejšimi koncepti oziroma s tehtnejšim teoretsko-interpretativnim orodjem, kakor je tisto, ki so ga v prvih desetletjih po oktobrski revoluciji izdelali neki drugi rusko pišoči avtorji – jezikoslovci, filozofi in literarni zgodovinarji, zbrani okoli Mihaila Mihajloviča Bahtina. Ker je bila intelektualna oziroma kulturna izmenjava med Sovjetsko zvezo in Zahodom dolgo talka stalinistične represije na eni strani in antikomunistične paranoje na drugi, smo delo teh znanstvenikov – poleg Bahtina velja v tem kontekstu omeniti vsaj še Valentina Vološinova in Pavla Medvedeva – v Evropi pač začeli spoznavati razmeroma pozno, nekako od sredine šestdesetih let 20. stoletja dalje.

Tako je bilo tudi v Sloveniji, kjer smo, na primer, s knjigo Formalna metoda v literarni vedi šele pred nedavnim dobili sploh prvi prevod Medvedeva. Zakaj je to, skoraj stoletje staro besedilo – skupaj z drugimi ključnimi razpravami tako imenovanega Bahtinovega kroga – vredno naše današnje pozornosti? Sploh pa: kako lahko v luči teorije, ki je tu razgrnjena pred nami, beremo oziroma interpretiramo književna besedila? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa kulture in rusista, dr. Marka Kržana, ki je za založbo Studia humanitatis Formalno metodo v literarni vedi prevedel in ji pripisal intrigantno spremno besedo.

foto: Goran Dekleva

Kako je veliki pisatelj in politik iz Poljanske doline posegel v svoj čas, kako ga je s svojo literaturo spremenil in kako je njegov prispevek v slovensko kulturno-zgodovinsko zakladnico videti danes?

19. februarja je minilo natanko sto let od smrti Ivana Tavčarja. V njegov spomin je vlada letošnje leto razglasila za Tavčarjevo in tako se po Sloveniji – predvsem, kajpada, v njegovi rojstni Poljanski dolini – že od marca vrstijo razstave, literarni večeri, filmske projekcije in predavanja, ki skušajo na novo osvetliti življenje, delo in trajno kulturno-zgodovinsko zapuščino tega pisatelja, politika in odvetnika.

No, nekaj podobnega smo skušali storiti tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se spraševali, kako je Tavčar posegel v svoj lasten čas, v desetletja na prelomu iz 19. v 20. stoletje torej, in, jasno, kako zaznamuje našega današnjega. Pri tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, literarni zgodovinar in redni profesor na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Miran Hladnik.

foto: spomenik Ivanu Tavčarju pred pisateljevim dvorcem na Visokem v Poljanski dolini (Goran Dekleva)

V globalni logiki neoliberalnega kapitaliza imamo poplavo avtoric in avtorjev, ki pišejo za sebe in o sebi ter vse manj z mislijo na otroke, med drugim meni gostja oddaje.

Ustvarjanje za najmlajšo bralno publiko je lahko razburljiva naloga, ki pa je težavna. Zahteva namreč precej poglabljanja v otroško duševnost, uvida, poznavanje literarne zgodovine in goro prebranih knjig drugih avtorjev. V preteklih obdobjih, tudi v antičnih časih, so razmišljali predvsem o vzgojni in izobraževalni vlogi, ki jo imajo napisana besedila, potem je prišlo na vrsto seznanjanje z verskimi vsebinami, opismenjevanje ljudi, da bi verske vsebine lahko prebirali sami. Kaj pa danes, kaj pomeni danes pisati kakovostno literaturo za otroke, kakšne odrasle ljudi želimo opolnomočiti z njo, upogljive ali uporne? O tem govori dr. Milena Mileva Blažić,ki je do aktualne produkcije zelo kritična 

Tradicionalno rokodelstvo, tudi izdelava ročno delanih tkanin, kovanega orodja ali keramičnih izdelkov, se je v obliki enostavne in počasne proizvodnje, zmanjšalo že zdavnaj.

Industrijska proizvodnja je nadomestila pletenje in kvačkanje, pisanje in ilustriranje rokopisov, izdelavo naravnih barvil... Obuditi poskušamo znanja o domačih zdravilih in kaj več izvedeti o znanju napovedovanja vremena naših prednikov. Veliko je bilo pozbaljenega, veliko se lahko znova naučimo, tudi s pomočjo eksperimentalne arheologije, ki poskuša, v danih okoliščinah s starimi materiali, rekonstruirati predmete, ki so jih ljudje uporabljali nekdaj.
K čipkam vodi dolga nit zgodovine, ki je močno razpredena po svetu, medtem ko nekateri še vedno gojijo znanja, ki obujajo čase samooskrbe, prvotnih bojnih sredstev in zaščite. Gostja oddaje sta Igor Ravbar iz Narodnega muzeja Slovenije in Mojca Ferle iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane.

fotografija: Narodni muzej Slovenije 

Produkcije novih verskih in magičnih praks na Šrilanki, ki jih ustvarjajo obsedeni ekstati.

Gananath Obeyesekere, šrilanški antropolog, ki se je prvotno ukvarjal z literaturo, potem pa kot antropolog postal ugledni profesor na univerzi Princeton, je v svojem najbolj vplivnem delu Meduzini lasje, raziskoval pomene in simbole vozlastih las. Tako (ne)urejene, v pramenih ali zvite na vrhu glave, navadno nosijo ljudje, ki na Šrilanki padajo v transe, komunicirajo z nadnaravnim ter sestavljajo kombinacije novih simbolov in verskih praks. Te heterogene in hibridne mešanice vsega, kar ponujajo predvem večinski budizem, hinduizem in islam, vključujjeo tudi različne duhove, demone in božanstva. Več pove dr. Boštjan Kravanja, etnolog s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je h knjigi napisal tudi zelo zanimivo spremno študijo.

Čeprav so se kar tri četrtine njegove monumentalne zgodovine izgubile, je tisto, kar je od Livijevega besedila ostalo, nepogrešljivo za razumevanje nastanka rimske republike in njenega velikega obračuna s Hanibalom in Kartagino

21. aprila leta 753 pr. n. št. je bil – tako vsaj pravi legenda – na sedmih gričih ob spodnjem toku reke Tibere ustanovljen Rim. Sprva majhen, nevpadljiv zaselek je, kot vemo, sčasoma zrasel v središče imperija oziroma v eno največjih, najbogatejših, politično in kulturno najvplivnejših mest vseh časov. In kako natanko je potekal ta meteorski vzpon? Kaj je imel Rim, česar niso imele Atene, Kartagina, Aleksandrija in druga velika mesta sredozemskega bazena?
To je, kajpada, kompleksno vprašanje, ki še danes zaposluje in razdvaja številne zgodovinarje, a eno je gotovo: sleherni upoštevanja vreden odgovor mora nujno upoštevati tudi to, kar so o zadevi povedali že Rimljani sami. V tem kontekstu pa kratko malo ni mogoče mimo pisanja nemara največjega izmed njihovih zgodovinarjev, Tita Livija, ki se je te problematike lotil v monumentalnem, temi nadvse primerno naslovljenem delu Ab urbe condita oziroma, po slovensko, Od ustanovitve mesta.
Ker je prvi zvezek Livijeve zgodovine v prevodu pokojnega filologa in literarnega zgodovinarja akad. dr. Primoža Simonitija pred nedavnim izšel pri Slovenski matici in ker se utemeljeno lahko nadejamo, da bodo v naslednjih letih izšli še drugi zvezki, s katerimi bomo slovenski bralke in bralci Livija naposled dobili v celoti, smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, o čem je pravzaprav pisal Livij, kako je to počel, kakšno mesto zavzema v kanonu latinske književnosti in zakaj je bil že skrajni čas, da dospe na naše knjižne police. O vsem tem in še čem smo se pogovarjali s filologom ter predavateljem na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Davidom Movrinom, ki kot urednik zdaj bdi nad projektom slovenske izdaje Livija.

Foto: spomenik Titu Liviju pred poslopjem avstrijskega parlamenta na Dunaju (Acediscovery, Wikipedija)

S slovenskim islamologom dr. Samijem Al-Daghistanijem smo se pogovarjali ob izidu njegove esejistične knjige, v kateri pretresa bleščečo kulturno oziroma intelektualno zgodovino islamskega sveta

»Kaj je pravzaprav islam, ali obstaja več islamov in kako je z vsem tem povezana ljubezen?« – To so tri tesno prepletena, kolikor kompleksna toliko tudi intrigantna vprašanja, ki si jih v uvodu v esejistično knjigo Islam in ljubezen : pričevanja o arabsko-islamski intelektualni zgodovini – delo je izšlo pod okriljem založbe Beletrina – zastavi dr. Sami Al-Daghistani, nemara naš najprodornejši islamolog, ki zadnja leta raziskuje in predava na uglednih znanstvenih institucijah na Norveškem (Norveška šola za teološke, religijske in družbene študije) in v Združenih državah Amerike (Inštitut za Bližnji vzhod Univerze Columbia ter Inštitut Brooklyn za družbene raziskave). Do kakšnih odgovorov se je dokopal, ko je na ozadju osebnih življenjskih izkustev pretresal zgodovino, teologijo, filozofijo, literaturo in ekonomsko-pravno misel, kakršne so se v zadnjih 14 stoletjih oblikovale v širokem loku od Maroka do Indonezije, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko se nam je pred mikrofonom pridružil prav Sami Al-Daghistani.

foto: odlomek iz Korana, 9. stoletje (Wikipedia, javna last)

Misli o gledališču režiserja Janeza Pipana ob knjigi Zoje Skušek, ki je bila v času prve izdaje skoraj povsem spregledana, nedavno pa je izšla dopolnjena izdaja.

Izvirna študija Gledališče kot oblika spektakelske funkcije Zoje Skušek, osamljeno teoretično delo o gledališču iz 80. let prejšnjega stoletja, se loteva številnih značilnosti, zagat in problemov, ki so se v prostoru gledališča pojavili vse od atiške tragedije do aktualnega, tudi slovenskega gledališča.
Njeno delo, ki velja za pionirsko, z zanimanjem jemljemo v roke tudi sedaj, ko se ustavljamo ob avtoričini ugotovitvi, da gledališču umanjkata oba pogoja kapitalistične blagovne produkcije: dobrina (kot blago) in pa trg. Zato gledališče vselej že presega menjalno in tržno logiko kapitalistične, meni. Od drugih množičnih medijev, političnih zborovanj, religioznih, artističnih manifestacij, hibridnih umetniških praks in drugega, se gledališče, kot piše, razlikuje tudi po tem, da vendarle ne deluje kot preprosto mamilo, ni navadno dražilo in ni uspavalo.

V novi, dopolnjeni izdaji knjige, je temeljito in izčrpno spremno študijo napisal gledališki režiser in profesor na AGRFT Janez Pipan, ki pravi, da je gledališče sicer ena izmed oblik spektakla, vendar je tudi kapitalizem spektakel, saj je uprizorjen. Živimo v času strahovite industrije čustev. Tudi totalitaristične idelologije so gradile na spektaklu in čustveni identifikaciji, ki je mnogokrat ostala brez refleksije. Čustva poganjano revolucionarno energijo, vse manj pa jih je v gledališču. Kot pravi Pipan, je sodobni oder kot prižnica, nekakšna poboljševalnica sveta. Če želimo, da gledališče naslovi človekovo bitje v celoti, je potrebno preseči dosedanjo zavrtnitev čustvovanja v sodobnem gledališču.

Zakaj se milijoni oboževalk in oboževalcev v skoraj sedmih desetletjih niso naveličali ne globin vesolja ne človeške družbe prihodnosti, kakršno prikazuje kultna znanstveno-fantastična serija?

V tokratnem Kulturnem fokusu smo prekoračili poslednjo mejo in se podali v vesolje, tja, kamor ni stopila še nikogaršnja noga. Med zvezde nas je ponesla vesoljska ladja Enterprise, legendarno plovilo, s katerim ljubitelji znanstvene fantastike že vse od leta 1966, ko je na ameriški televiziji luč sveta ugledala serija Zvezdne steze, raziskujejo neznana prostranstva Rimske ceste.

Zakaj se milijoni oboževalk in oboževalcev v skoraj sedmih desetletjih niso naveličali ne vesolja ne človeške družbe prihodnosti, kakršno si je zamislil Gene Roddenberry, stvaritelj Zvezdnih stez? Pa tudi: kako so se radikalne socialne, politične in tehnološke spremembe v našem lastnem svetu navsezadnje odzrcalile v premenah motivnih poudarkov in tematskih preudarkov, ki zaposlujejo ustvarjalce novih in novih epizod Roddenberryjeve velike izmišljije?

To sta vprašanji, s katerima smo izzvali našega tokratnega gosta, dr. Aljošo Harlamova, literarnega urednika in kritika ter enega izmed soustvarjalcev Oboda, bržčas osrednjega slovenskega podkasta, posvečenega čarodejem, zombijem, vesoljcem, vampirjem, zmajem, superjunakom in sploh vsem žanrskim presežkom v sodobni kulturni krajini.

foto: placidplace (Pixabay)

"Sam Gubec, zlovešči vodja zločinske vojske in, kakor ga sami imenujejo, kralj ujet živ in pripeljan v Zagreb. Tu je bil najprej strašno razmrcvarjen z razbeljenimi kleščami, nato okronan z razbeljeno železno krono in na koncu razčetverjen kot razbojnik.”

Kaznovanje kmetov je bilo opomin proti brezbožnem dvigovanju meča proti svojim gospodarjem.To prepričanje je razvidno iz prvega zapisa o kmečkem uporu v knjigi Historiarum de rebus Ungaricis (1622), katerega avtor je kronist in zgodovinar Miklós Istvánffy, ki je bil neposredni pričevalec upora, četudi je o tem pisal šele leta 1605.
Njegov odnos do upora je bil značilno odklonilen

Vsi opisi kmečkega upora iz tega časa so sovražni do kmetov in odražajo aristokratski status piscev. O uporu je leta 1660 pisal ljubiteljski zgodovinar Pethö de Gerse, v enciklopediji Slava vojvodine Kranjske (1689) pa tudi Janez Vajkard Valvasor. Poleg tega je v Valvasorjevi knjigi tudi prva vizualna upodobitev kmečkega upora, ki jo je ustvaril Ivan Koch. Na bakrorezu Bitka pri Krškem so prikazani vojaki v sočasnih baročnih opravah, ki s kopji v Savo porivajo uporne kmete in tako na brutalen način branijo in ohranjajo stari red. V 18. stoletju je veliki kmečki upor zlagoma padel v pozabo.

Situacija se je temeljito spremenila v sredini 19. stoletja, ko je po meščanski revoluciji leta 1848 že dodobra načeti fevdalni družbeni red dokončno propadel, hkrati pa so se v Evropi začela pojavljati številna nacionalna gibanja. V kulturno-političnem smislu je bil nacionalizem takrat izrazito emancipatorno gibanje brezpravne raje, ki je v ideji naroda našla skupni imenovalec. Plemiške elite so bile namreč nadnacionalne in niso izkazovale etnične in kulturne pripadnosti prostorom, ki so jih obvladovale, temveč so se istovetile z razredno pripadnostjo plemiškemu stanu. Tudi zato je bilo utemeljevanje nacionalne in kulturne identitete na območjih današnjih Slovenije in Hrvaške nezadržno povezano z oziranjem v zgodovino, iskanjem mitskih zgodb in junaških posameznikov. (Miha Colner, kustos Galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki)

V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so nedavno odprli razstavo z naslovomUpor 1573-2023. Razstava se osredotoča na temo velikega hrvaško - slovenskega upora iz leta 1573. Ob 450. obletnici tega upora, razstava tematizira motive kmečkih upornih dogajanj, umetniške reprezentacije, ki so nastale predvem v umenosti preteklih 150 let. Na razstavi so predstavljena dela izbranih umetnikov zlasti iz Slovenije in Hrvaške, ki so se v različnih časovnih obdobjih in družbenih okoliščinah odzivali na ta zgodovinski dogodek. Miha Colner, kustos razstave, je tudi gost oddaje. 

                                   Stojan Batic Spomenik kmeckim uporom 1974. Umetnikov atelje. Foto Miroslav Zdovc                   

V oddaji Kulturni fokus nas bo tokrat zanimalo, kakšna približno so merila za pravo ravnanje človeka v stvarstvu, v družbi z drugimi živimi bitji. Morda Biblija nudi kake konkretne podlage v obliki napotkov, vsaj v odnosu do živali, saj je človek njihov gospodar in varuh? Ali razloge za legalizacijo človekocentričnosti lahko iščemo tudi v svetih spisih?

Z živalmi so povezani tudi arhetipi, motivi in simboli, mnogokrat medkulturno posredovani in univerzalni, vendar skozi različne mitologije kažejo tudi protislovne plati.
Znaimivo je, da imamo pri nas naprimer osla za tumpasto in trmasto žival, ki nam lahko povzroči mnogo problemov in zamud, vendar ga prejšnje tradicije, tudi zametki krščanstva, vidijo povsem drugače. Osel ima kopico dobrih lastnosti; ima dober vid in sluh, plenilce zaznava veliko prej, kot druge živali in človek. Za razliko od ovc, ki bi si morda tudi želele takih lastnosti, je manj vodljiv, ima pa zato boljšo orientacijo.
Gost oddaje je teolog in zgodovinar, dr. Samo Skralovnik, docent pri Katedri za Sveto pismo in judovstvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 2015 deluje v uredniškem odboru revije Edinost in dialog, recenzirane znanstvene revije Inštituta Stanka Janežiča, od leta 2021 je njen glavni in odgovorni urednik.

Enolična globalna kultura, ki je vse manj uglašena s človekom in z naravo, se vsiljuje tudi našemu grajenemu prostoru, spodjeda identiteto krajev in spreminja poseljeno krajino.

Turizem je ponekod že povsem okupiral osrčja starih mestnih jeder,  vztrajno vpliva na demografsko strukturo in na kompozicije njihovih prejšnjih podob. Tudi arhitektura, kot zamrznjena glasba (po Madame de Staël, umrla je prav na dan 14. julija), je velikokrat vsiljena stvarnim prostorom, spotika se v generični univerzalnosti in prehiteva ritem prostora in časa, kot da ne bi želela več upoštevati železnega pravila, da je razvoj nadaljevanje tradicije in tradicija ohranjanje razvoja. O kontinuitetah prostorskega delovanja na podeželju in v urbanih okoljih, slabih perspektivah in vrhunskih stvaritvah, nocoj v oddaji Kulturni fokus razmišljajoMateja Kavčič, arhitektka in konservatorka restavratorka, zaposlena na Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije,Janko Rožič, arhitekt, urbanist iz Odprtega kroga, in Nataša Kovšca, umetnostna zgodovinarka in urednica za vizualne umetnosti pri Dialogih, reviji za kulturo in družbo, ki se zaradi odtegnjenih sredstev, bori za obstanek. V eni izmed številk je bila tema oddaje tudi poglobljeno obdelana.

Kako so se v času med sredino 3. in začetkom 7. stoletja spremenile rimske naselbine – od najmanjših vasi do največjih mest – v širokem prostoru med Jadranom in Donavo, med vzhodnimi Alpami in Črnim morjem?

Ko so leta 410 Vizigoti zavzeli in brutalno oplenili mesto Rim, se je številnim sodobnikom zdelo, da je civiliziranega življenja nepreklicno konec. Apokaliptična pričakovanja so bila v zraku. Mož, ki je prevedel Sveto pismo v latinščino, sveti Hieronim, je tako pisal o žarki luči sveta, ki da je nenadoma ugasnila, in zaskrbljeno pripomnil: »Če lahko pade Rim, nič ne more biti varno.« Danes sicer vemo, da se svet z zatonom rimskega cesarstva – še zlasti, seveda, njegove zahodne polovice – le ni končal, drži pa, da se je radikalno spremenil, preobrazil.

Enega izmed obrazov te preobrazbe si lahko ogledamo, če v roke vzamemo še svežo, v angleščini pisano študijo Between Ravenna and Constantinople : Rethinking Late Antiquity Settlement Patterns (Med Raveno in Carigradom : nov premislek o poznoantičnih naselbinskih vzorcih), ki je izšla pri Založbi ZRC. Tu je namreč njen avtor, arheolog dr. Slavko Ciglenečki, natančno, z zvrhano mero erudicije popisal, kako so se med koncem tretjega in začetkom sedmega stoletja spremenile rimske naselbine – od najmanjših vasi do največjih mest – v prostoru med Jadranom in Donavo, med vzhodnimi Alpami in Črnim morjem. Kakšno sliko konca sveta, ki to vendarle ni bil, je v svoji knjigi navsezadnje izrisal, smo v pogovoru z dr. Ciglenečim preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu.

foto: Gradina na hrvaškem otoku Žirje, ostanki zgodnje-bizantinske trdnjave (Goran Dekleva)

Kakšno pot je slovenska dramatika prehodila v času, ki Ivana Cankarja ločuje od Simone Semenič?

Ko je Slavko Grum leta 1928 začel pisati svoje osrednje dramsko delo, Dogodek v mestu Gogi, je v sočasnem dnevniškem zapisku takole opredelil svoj stvariteljski načrt, svoje umetniško stremljenje: »[N]apisati igro, ki more zadržati tudi današnjega trudnega, na sanjah tako zelo obubožanega človeka dve uri v gledališču, pridržati v gledališču človeka, ki sicer rajši pobega v kino in variete.« Na prvi pogled se sicer zdi, da dramatik ni imel previsokih ambicij, a če bi »kino« in »variete« iz zgornjega navedka nadomestili s televizijo, nogometno tekmo ali video-igrico, bi hitro ugotovili, da je skoraj stoletje staro Grumovo razmišljanje o recepcijskih zaprekah, s katerimi se je soočalo gledališče v njegovih časih, še vedno povsem aktualno.

Še več: če beremo zgodovino slovenske dramatike, ki jo je dramaturg, gledališki teoretik in predavatelj na ljubljanski AGRFT, akad. dr. Tomaž Toporišič, pod naslovom Dramske pisave stoletja : od Ivana Cankarja do Simone Semenič in naprej nedavno objavil pri založbi Literarno-umetniškega društva Literatura, tedaj se zdi, da je pravzaprav celotno zgodbo slovenskega pisanja za teater v zadnjih 120ih letih mogoče opredeliti kot nekakšen boj za prenovo gledališke umetnosti, kot iskanje novih, drznih, pogosto nezaslišanih izraznih strategij, ki bi zmogle izreči temeljne resnice o bivanjski izkušnji v modernem svetu in tako zadržale občinstvo, ki mu pogled slej ko prej uhaja k bolj bleščavim, bolj spektakelskim, intelektualno in emocionalno najbrž manj zahtevnim dejavnostim.

Skozi kakšne premene je torej šlo slovensko dramsko pisanje od Cankarja dalje in kako so te premene navsezadnje pomagale spremeniti režijo, igro, scenografijo, kostumografijo oziroma, rečeno kar najbolj jedrnato, uprizoritvene prakse v slovenskih gledališčih? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Tomaža Toporišiča.

foto: Milada Kalezić v predstavi Čarovnica iz Zgornje Davče, ki jo je po drami Rudija Šeliga v sezoni 1977/78 režiral Dušan Jovanović v SLG Celje

Nemški vitezi, ki so v visokem srednjem veku začeli pisati pesmi, v katerih so opevali presežno telesno in duhovno lepoto žensk, so si pravzaprav izmislili to, čemur danes rečemo romantično ljubezensko koprnenje

Znani britanski umetnostni zgodovinar Kenneth Clark je nekoč pripomnil, da so si skoraj vse, kar ima v evropski kulturi trajno vrednost in pomen, pravzaprav izmislili že Grki in Rimljani. Med redkimi poznejšimi prispevki v zahodno civilizacijsko zakladnico, ki so po Clarkovem ultra-konservativnem prepričanju vendarle še vredni naše pozornosti, pa sodi koncept romantičnega ljubezenskega hrepenenja. Tega pa niso, kakor bi si človek mislil, iznašli Prešeren, Byron, Puškin, Leopardi in drugi liriki romantične dobe s konca 18. oziroma začetka 19. stoletja, temveč njihovi daljni pesniški predhodniki iz srednjega veka.

Nekako od 12. stoletja dalje je namreč po evropskih gradovih od južne Francije do osrednje Nemčije začela nastajati v ljudskih jezikih pisana poezija, ki je poudarjeno opevala ženske, njihovo presežno telesno in duhovno lepoto ter, kajpada, tudi njihovo izmuzljivost oziroma nedosegljivost. Literarna zgodovina je čez to pesniško tradicijo navsezadnje poveznila dva izraza – tiste pesmi, ki so nastale v romanskem okolju južne Francije, predvsem v provansalskem oziroma okcitanskem jeziku, je označila za trubadursko liriko, tiste, ki so nastale severno od Alp v srednjevisoki nemščini, pa za minezang.

Če provansalske trubadurje lahko, zahvaljujoč prevajalskim naporom Borisa A. Novaka, v slovenščini beremo že kakih dvajset let, nam je bogat in raznolik korpus nemške srednjeveške lirike doslej ostajal večidel neznan. No, to pa se je zdaj naposled spremenilo, saj je pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani pred nedavnim luč sveta ugledala antologija Minezang, ki jo je pripravila, prevedla in ji spremno besedo pripisala dr. Mateja Gaber, germanistka in lektorica za nemški jezik na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Kako so torej pred osmimi stoletji hrepeneli v nemškem kulturnem okolju, kamor so, mimogrede rečeno, tisti čas sodile tudi slovenske dežele? So se po izpovedanih čustvih in ubeseditvenih postopkih nemški pesniki nemara razlikovali od svojih provansalskih kolegov? Kako je ta poezija vplivala na nadaljnji pesniški razvoj v Evropi? In, ne nazadnje, kako živo nas te pesmi nagovarjajo danes? – To so vprašanja, ki so nas bodo zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Gaber.

foto: Gospod Gornjegrajski na miniaturi v Manessejevem rokopisu, zgodnje 14. stol. (Goran Dekleva)

Nekdaj, ko smo bili mi Slovenci še del večje, avstro-ogrske države, so včasih naši, sicer redki znani popotniki, z ljudmi imperialističnega in kolonialističnega Zahoda delili pokroviteljski in superioren odnos, kot so menili, do nerazvitega in statičnega Orienta, v katerega sta jih največkrat vodila avanturizem in radovednost. Naj je šlo za misijonarje, politike, diplomate, znanstvenike ali druge, pa se vseeno niso vsi ujeli v past prevladujočega evolucionističnega mišljenja.

Na splošno je mogoče reči, da so tudi potovalne, umetniške in znanstvene ekskurzije velikokrat pripomogle k poenostavitvam in napačnim razlagam koncepta orientalizma in utrditvam diskurza o drugem, razcvetu imagologije in hkrati ustvarjanju etničnih in kulturnih stereotipov, ki so še danes (tudi kot nekakšna eksotična karikatura) zakoreninjeni v zavednih in nezavednih percepcijah, predvsem o Bližnjem vzhodu in islamu. Vendar ni vse tako preprosto; islamskega sveta v preteklosti niso prečesavali le Evropejci in Američani. Stoletja in tisočletja prej so v različnih oblikah potovalnih slogov merili svet tudi pripadniki drugih ljudstev in etničnih skupin. Verjetno največji popotnik vseh časov, Ibn Batuta, je islamski svet in nemuslimanske dežele prepotoval v tridesetih letih. Poleg tega orientalizem ni nekaj monolitnega. Orientalizmi se pojavljajo v množini, v heterogenih prostorih življenja in kultur ter različnih odnosih do njih. Različni tipi orientalizmov so odvisni od imperialnih zamisli in širitev, razumemo jih lahko tudi kot nacionalne in nacionalistične ali obmejne …
Na Orient, h kateremu so nekoč prištevali tudi npr. ruski jug, se je z vlakom in ladjo v drugi polovici 19. stoletja odpravil tudi slovenski pesnik in duhovnik Anton Aškerc, posebno socialnoantropološko analizo popotnika in njegovih potovanj pa je že pred leti opravil dr. Bojan Baskar, redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani.

Otroštvo in otroci niso bili vedno center pozornosti pri odraslih, velikokrat zaradi velike smrtnosti med njimi. To ne pomeni, da se njihovi vzgoji in izobrazbi - če so bili starši le dovolj premožni in navadno tudi visokega stanu - niso izdatno posvečali. Plemenit duh v zdravem telesu je, kot vemo, pomenil kulturno civilizacijsko normo in doseganje najvišjega smisla v grški antiki.

V oddaji Kulturni fokus, v kateri se je Magda Tušar pogovarjala z dr. Dragico Fabjan Andritsakos iz Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani, dr. Bernardo Županek iz Muzeja in galerij mesta Ljubljana indr. Julijano Visočnik iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani, pa se bomo s pomembnimi omembami otrok srečali tudi v podobah spomenikov z napisi iz rimskega obdobja in v obliki pripovedi grobišč rimske Emone. 
Sodelujoče v oddaji so s podobnimi temami sodelovale tudi na letošnjem Grošljevem simpoziju v Ljubljani, ko so predavateljice in predavateljio bravnavali materialne vire, na primer ohranjene igrače in predmete, ter status in vsakdanjik otrok, kot ju lahko rekonstruiramo iz materialnih in pisnih virov, prav tako pa upodobitve otrok v leposlovju in likovni umetnosti, z otroki povezano podobje v antični misli in še številne druge plati te široke teme.

Plutarhov pogled na vzgojo in izobrazboje je tako vsebovan v edinem ohranjen grškem spisu s tovrstno tematiko. Plutarh s tem priročnikom z nasveti za vgojo naslavlja očete, dotika se pomena plemenitega rodu, izbire vzgojiteljev in učiteljev ter oblikovanja moralne odličnosti mladega človeka. Besdilo je iz grščine v slovenščino prevedla dr. Fabjan Andritsakos. 
Kot predvidevajo, naj bi deseto leto starosti dočakala samo polovica vseh rojenih otrok, kljub temu pa je bilo doslej na obsežnih grobiščih rimske Emone odkritih relativno malo otroških pokopov. Razlage za to so bile različne, pravi dr. Županek.Morda so otroke pokopali v ločene (in doslej še neodkrite) predele grobišča, do tafonomskih procesov, slabe ohranjenosti krhkih otroških kosti in nenatančnih metod izkopavanj. Poleg tega je nekoč fizična antropologija lahko ocenjevala starost pokojnika le pri nesežganih posmrtnih ostankih, torej skeletnem načinu pokopa, ki je bil v Emoni prevladujoč od 3. stoletja naprej.
Majhen kamenček v mozaiku spoznavanja otroštva v antiki gotovo lahko dodajo tudi omembe otrok na spomenikih z napisi, pa meni dr. Visočnik.

Učitelj z učencema, nagrobni relief iz 2. stoletja, Trier, Rheinisches Landesmuseum (fotografija: Carole Raddato/Wikimedia commons)

To pomlad mineva 70 let od rojstva velikega novosadskega kantavtorja, čigar umetnost je, nedotaknjena, preživela tudi krvavi razpad jugoslovanske države

Ko je Đorđe Balašević februarja 2021 izgubil bitko s covidom, so pri enem izmed srbskih časopisov lucidno zapisali, da je z odhodom velikega novosadskega kantavtorja Jugoslavija umrla še v drugo. Treba je reči, da novinarji takrat niso prav nič pretiravali; ko se je namreč razvedelo, da se je Balašević pridružil svojemu dedu pri oranju nebeških njiv, so na ulice mest od Ljubljane do Skopja stopili njegovi užaloščeni oboževalci, da bi skupaj še zadnjič zapeli pesmi, ki so, zimzelene, očitno preživele in za svetlobna leta presegle vse razprtije, vse mednacionalno sovraštvo, vse trpljenje, vse potoke krvi, ki so, kot vemo, tako tragično obeležili prvo smrt skupne države.

Kako neki je Balaševiću to uspelo? O čem je pisal in kako je svoje pesmi navsezadnje pel, da v živo zadevajo Slovence in Makedonce, Srbe in Hrvate, Črnogorce in Bosance? Sploh pa: kaj ne bi mogli reči, da je tisto najboljše, kar je rajnka Jugoslavija premogla, pravzaprav še vedno živo navzoče na njegovih ploščah? – Ker bi, ko bi bil še vedno z nami, Balašević na pomlad leta 2023 praznoval sedemdesetletnico, smo si v tokratnem Kulturnem fokusu zadali nalogo, poiskati odgovore na ta vprašanja. Pri tem nam je pomagal eden naših najboljših poznavalcev kantavtorstva nasploh in Balaševića posebej, urednik pri založbi Beletrina in publicist, Andraž Gombač.

foto: Đorđe Balašević v puljski Areni, 4. 8. 2016 (Andraž Gombač, objavljeno z avtorjevim dovoljenjem)

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Najstarejša slovenska muzejska institucija je seveda Narodni muzej Slovenije, ki so ga leta 1821 – se pravi pred več kot 200 leti - ustanovili kot Deželni muzej za Kranjsko. Tako v organizacijskem kot prostorskem smislu je v okvirih te krovne ustanove delovala tudi etnološka dejavnost, dokler se pred 100 leti ni osamosvojila. Slovenski etnografski muzej je sicer v novo pridobljenih prostorih dobro zaživel šele na prelomu v 21. stoletje, ko je dozorela priložnost za temeljito muzejsko predstavitev zbirk etnologije. V sodobnih postavitvah so si tako obiskovalci, poleg drugih razstav, lahko ogledali tudi dve stalni razstavi. Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta je bil še do nedavna naslov razstave, ki je vsebinsko dopolnjevala stalno razstavo Med naravo in kulturo. Ta, ki je osrednja, ostaja del razstavne identitete muzeja, medtem ko se prejšnja dopolnitev zdaj z drugačnim naslovom spreminja tudi v novo podobo in vsebino. Preteklo se umika novemu. Pred dnevi je izšla tudi publikacija z naslovom Slovenski etnografski muzej: Prvih sto, ki jo je urediladr. Bojana Rogelj Škafar - tudi nekdanja direktorica ustanove. Poleg urednice so s svojimi prispevki monografijo vsebinsko oblikovali kustosi in restavratorji SEM, etnologinje in etnologi ter drugi strokovnjaki, ki so osvetlili delovanje muzeja v preteklosti in danes. V muzeju se še vedno zbirajo predmeti snovne dediščine in odkrivajo raznolike podobe nesnovne, duhovne dediščine človeštva, bivajočega v našem domačem okolju ali v prostranstvih kultur oddaljenih svetov.

Petoviona – kakor se je v antiki imenoval Ptuj – je bila v času principata eno največjih in najpomembnejših rimskih mest onkraj obal Sredozemlja

V zgodnjem tretjem stoletju našega štetja, ko je bil Ptuj še mlado mesto, je po številu prebivalcev – z bližnjo okolico vred naj bi jih bilo kar okoli 30 tisoč – menda prekašal tako tedanji Dunaj kakor London in je veljal za eno pomembnejših oziroma vplivnejših upravnih, prometnih in gospodarskih središč rimskega imperija. Toda kaj to zares pomeni? Zakaj se je Petoviona, kakor so mesto imenovali Rimljani, tako zelo razvila? Kako se je v njej živelo in s čim so se preživljali njeni prebivalci? Kdaj in zakaj je njena slava navsezadnje zašla? Sploh pa: če je bila Petoviona tako zelo velika in pomembna – kje so arheološki zakladi, ki bi zgovorno potrjevali njeno veličino?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Jano Horvat, raziskovalko na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU. Naša gostja je za knjižno edicijo Umetnine v žepu, ki izhaja pod okriljem Umetnostno-zgodovinskega inštituta Franceta Steleta, pred nedavnim namreč pripravila delo Ptujska Panorama : legijski tabor in antično mesto, v katerem je na pregleden in poučen način strnila naše današnje vedenje o antični Petovioni.

foto: pogled s Panorame proti ptujskemu gradu (Luka Pukšič, Arhiv ZRC SAZU - Inštitut za arheologijo; objavljeno z dovoljenjem Inštituta)

Čemu današnji antropologi in antropologinje prisluškujejo utripanju lastnih teles in premenam svojih misli med hojo, če pa v bistvu hočejo raziskati, kako živijo in kako si to življenje osmišljajo neki drugi ljudje?

Veliki mislec francoskega razsvetljenstva, Jean Jacques Rousseau, je v svojih znamenitih Izpovedih, ki jih lahko štejemo za prvo avtobiografijo v modernem pomenu besede, med drugim zapisal tole: »Nikdar nisem toliko mislil, toliko živel, toliko doživljal, bil toliko jaz sam, ako smem tako reči, kakor tedaj, ko sem popotoval peš. Hoja ima v sebi nekaj, kar navdihuje in oživlja moje misli. Kadar sem na mestu, sem skoraj nezmožen misliti; moje telo se mora gibati, da zaživi v njem duh.«

Čeprav so bile te besede zapisane pred četrt tisočletja, se v njih z lahkoto prepoznamo tudi mi danes. Iti na krepčilen sprehod in si tako zbistriti glavo ter urediti svoje misli – to je vendar nekaj, kar počnemo oziroma izkušamo vsak dan ali vsaj vsak teden, kajne.

No, pred nedavnim pa je luč sveta ugledala knjiga, ki je Rousseaujev uvid o simbiotičnem sovpadanju med agilno hojo in agilnim mišljenjem, povzdignila na novo, višjo raven. Antropologinji Špela Ledinek Lozej in Nataša Rogelja Caf – prva je raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje, druga pa na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije – sta namreč pri Založbi ZRC objavili delo Hodopisi, zbirko etnografskih esejev o slovenskih obmejnih regijah od Istre na jugozahodu do Goričkega in Porabja na severovzhodu, ki pa so nastali na nogah. Avtorici sta namreč standardne, utečene znanstveno-raziskovalne metode in prijeme, značilne za etnografsko oziroma antropološko pisanje, prekvasili, dopolnili in nadgradili z bolj literarnim diskurzom, ki strogo znanost pač spaja s potopisno-introspektivnimi premišljevanji o hoji skozi kraje, ki so sicer bili predmet njunega raziskovalnega zanimanja.

A zakaj natanko sta se odločili za tak pristop? Čemu prisluškovati utripanju lastnega telesa in premenam svojih misli, če pa te v bistvu zanima, kako živijo in kako si to življenje osmišljajo neki drugi ljudje? Kaj se na ta način razkrije antropološkemu pogledu, kar bi mu sicer ostalo skrito? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Špelo Ledinek Lozej in dr. Natašo Rogelja Caf.

foto: utrinek z antropološkega »hodinarja« po Benečiji (Maja Topole, objavljeno z dovoljenjem avtorice)

Naš predstavni svet si ne more več zamisliti neskončnosti vsega, kar je lahko umetna inteligenca, saj se lahko spreminja brez naših navodil, v skladu z lastnimi življenjskimi principi

V vsakdanjem življenju nas morda bolj kot druga živa bitja obkrožajo aparati in stroji. In medtem ko lahko slednje v nedogled izumljamo in izpopolnjujemo, ostajajo naša telesa ista. Ideje transhumanizma, ki pravijo, da je človeka mogoče izpopolnjevati s tehničnimi in znanstvenimi sredstvi, utelešajo ta pogled in nakazujejo prelomne spremembe. Človek se ne definira več (le) v razliki do živali, temveč vse bolj v razliki do strojev.

To je nekaj stavkov, ki so jih zapisali snovalci nedavnega umetniškega eksperimenta. Pedagoškega inštituta in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki je le eden izmed dogodkov skoraj dve leti trajajočega projekta Evropska noč raziskovalcev z naslovom Humanistika, to si ti!, katerega koordinatorica je sicer Filozofska fakulteta. V preseku znanosti in umetnosti išče plasti humanega v času informacijsko – tehnološke dobe. Ukvarja se predvsem z razmerji med človekom in živaljo, čeprav so stroji, predvsem pa umetna inteligenca, ta odnos, kot je jasno iz zapisa, zelo spremenili. Se bomo vrnili domov, se začeli znova bolj posvečati naši človeški večplastnosti, ekosistemu in omejili znanost, ali pa bomo iznašli nove opredelitve za obstoječ živ in neživ svet, ter prepustili našo ustvarjalnost, zavest, zmožnosti, sposobnosti, občutja, spomine, identiteto v nekakšno knjižnico umetne inteligence, ji prepustili vladanje in manipulacijo z nami? V oddaji Kulturni fokus sodelujejo: dr. Valerija Vendramin, doktorica ženskih študij, zaposlena pa je kot znanstvena sodelavka na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani, doc dr. Igor Bijuklič, zaposlen kot znanstveni sodelavec na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani in kot zunanji sodelavec na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem ter doc. dr. Primož Turk,ki prihaja s Fakulteta za humanistične študije, z Oddelka za medijske študije Univerze na Primorskem. 

"Agresija in nasilje nimata istega položaja. Nasilje preči meje drugega, zakaj potem za napad na drugo državo uporabljamo besedo agresija?"

V oddaji Kulturni fokus, v kateri je govora o antropologiji miru, ki se raziskovalno naslanja predvsem na prakse in izkušnje domačijskih ljudstev po svetu, o možnosti miroljubnega življenja nasploh, razmišlja dr. Renata Šribar. Pri staroselcih Amerike je kar nekaj primerov, ko so se ljudje za reševanje kofliktov odločali tako, da so jih spremenili v igro, skupnost so osnovali okrog modrih ali (naj)starejših (žensk), niso poudarjali moške bojevniške toksičnosti, ampak so si prizadevali za doseganje skupnih konsenzov. Pokozali so, da vojna ne pomeni nujno neizogibnega dejstva človeške civilizacije. Prisluhnite pogovoru Magde Tušar z raziskovalko, predavateljico feministično teoretičarko, aktivistko in publicistko, dr. Renato Šribar.

Kako dobrih 2400 let po nastanku Sofoklejeve znamenite tragedije razumeti zagonetno ravnanje glavne junakinje?

Takoj po prvomajskih praznikih se bo najnovejša generacija maturantk in maturantov soočila s prvim izzivom, ki ga prinaša zrelostni izpit – z esejem iz književnosti. Med literarnimi deli, ki tam čakajo letošnje četrtošolce in četrtošolke, je tudi ena najbolj znamenitih, največkrat uprizorjenih dram vseh časov, Sofoklejeva tragedija o Antigoni. V njej beremo o hčeri nesrečnega kralja Ojdipa, ki navkljub izrecni prepovedi novega tebanskega vladarja, Kreona, sklene pokopati svojega brata Polinejka, ki je umrl – tako vsaj položaj interpretira nov oblastni režim v Tebah – kot izdajalec, ko se je z orožjem v rokah boril zoper rodno mesto. Kot vemo, to dejanje neposlušnosti Antigono navsezadnje stane lastnega življenja, maturanti in maturantke pa bodo v svojih esejih morali razmišljati, kaj nam ta, dobrih 2400 let stara smrt pravzaprav sporoča danes.

V tem smislu so gimnazijci seveda v dobri družbi – Sofoklejeva Antigonanamreč intelektualce vseh barv in specializacij zaposluje že stoletja, no če se omejimo le na sodobno Slovenijo, pa hitro ugotovimo, da so se drami v zadnjih nekaj letih posebej zavzeto posvečali filozofi: Slavoj Žižek, ki je igro leta 2015 celo napisal na novo, po svoje, pa Alenka Zupančič, ki se ji je posvetila v še sveži knjigi Pustila bi jih trohneti, potem Lenart Škof, ki se je na Sofoklejevo besedilo leta 2018 naslonil v Antigoninih sestrah, ter Gregor Moder, ki je pri Založbi FDV prav pred nedavnim izdal razpravo Antigona : esej o Heglovi politični filozofiji.

Čeprav se v splošnem zdi, da živimo v dobi kronične luknjičavosti spomina, čeprav se zdi, da vse, kar se je zgodilo pred padcem berlinskega zidu, že pripada prazgodovini, o kateri nikomur ni treba ničesar več vedeti, Antigona torej vztraja kot problem, kot izziv, ki ga ni mogoče pustiti za seboj, se ga otresti ali pozabiti. Zakaj ne? – To je vprašanje, ki smo ga v tokratnem Kulturnem fokusu pretresali prav v pogovoru z dr. Gregorjem Modrom, sicer predavateljem na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete.

foto: Nikiforos Lytras - Antigona ob mrtvem Polinejku, 1865, izrez (Wikipedia, javna last)

Bogata in raznovrstna zbirka Tehniškega muzeja Slovenije, ki prav letos praznuje 70. obletnico delovanja, zgovorno priča o naši preteklosti

Ni še tako dolgo, kar si svojih življenj preprosto nismo mogli predstavljati brez videorekorderjev, disket ali telefonov z vrtljivo številčnico. Pa bi naši otroci oziroma vnuki, če bi jim te naprave pokazali danes, vedeli, čemu so služile in kako so delovale? – Malo verjetno. Sploh pa: le kako bi jim mogli pokazati take aparature, ko pa so že scela izginile iz naših stanovanj …

No, če bi našim najmlajšim res hoteli predstaviti, kako se je živelo v prazgodovinskih časih okoli leta 1990, ali če bi sami sebe hoteli popeljati na mehko nostalgičen potep po preteklosti, se seveda lahko odpravimo na jugozahodni konec ljubljanskega barja, v poslopje nekdanjega kartuzijanskega samostana v Bistri, kjer zdaj že polnih sedem desetletij domuje Tehniški muzej Slovenije. Drži pa, da bomo tam videli še vse kaj drugega kot tehnologijo naše mladosti, saj Muzej obiskovalke in obiskovalce seznanja s tehničnimi postopki, dejavnostmi in orodji, ki so določali življenja naših daljnih prednikov nekako od konca srednjega ali začetka novega veka dalje.

Kaj vse torej lahko vidimo v Bistri, kako nam v Tehniškem muzeju predstavljajo tehnologije preteklosti in kako bi njegovi sodelavke in sodelavci radi še razširili ali dopolnili zbirko, nad katero bdijo? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, saj smo ob 70. obletnici delovanja Tehniškega muzeja Slovenije pred mikrofon povabili njegovo direktorico, dr. Barbaro Juršič.

foto: poslopje nekdanje kartuzije v Bistri, kjer že 70 let domuje Tehniški muzej Slovenije (TMS)

Od smrti genialnega Španca – prav mogoče največjega slikarja 20. stoletja – mineva natanko pol stoletja

Več kakor 1800 platen, 1200 skulptur, 2800 keramičnih izdelkov, 7000 risb, 300 tapiserij in kar 30 tisoč grafičnih tiskov. To je – v nekaj suhih številkah – orjaški opus Pabla Picassa, ki je nastajal med letom 1889, ko se je Picasso, tedaj komaj osemleten, podpisal pod svojo prvo oljno sliko, in dopoldnevom 8. aprila 1973, ko je le nekaj ur pred smrtjo še zadnjič stopil iz svojega ateljeja v južni Franciji. Vmes pa seveda najdemo kopico znamenitih, ikoničnih del – od Dečka s pipo prek Portreta Gertrude Stein in Avignonskih gospodičen do Guernice–, ki velikega Španca umeščajo v samo središče umetniškega kanona 20. stoletja.

A slava je, kot vemo, dvorezen meč. Kanoniziranost nas namreč kaj lahko zapelje v nekakšno recepcijsko lenobnost ali brezbrižnost, da potem nismo več zmožni zares videti, kako so umetniki kalibra Mozart, Shakespeare ali Picasso spremenili pomenski koordinatni sistem, s pomočjo katerega navsezadnje zremo, mislimo in doživljamo sebe in svet. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kako in s čim je Pablo Picasso spremenil zgodovino. Pri tem nam je pomagal likovni kritik in kustos, dolgoletni predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Lev Menaše.

foto: Pablo Picasso - Avtoportret s paleto (izrez), olje na platnu, 1906 (Goran Dekleva)

Pred 170. leti se je rodil nizozemski slikar Vincent van Gogh, nesojeni pastor, a zato zelo velik umetnik, ki je za časa življenja prodal le eno sliko.

Izhajal je sicer iz družine trgovcev z umetninami in obrtnimi izdelki. Čeprav se barve na njegovih slikah spreminjajo, je neprecenljiv pogled na morda eno najbolj enigmatičnih slik iz njegovega bogatega opusa, na Zvezdno noč s podobo nenavadnegs kozmičnega vrtinčenja zvezd in zelo svetle Venere, ali na Sončnice, ob katerih imajo nekateri vtis, da z leti venijo. Magda Tušar je na pogovor za večerno oddajo Kulturni fokus povabila dr. Rebeko Vidrih s Filozofske fakultete v Ljubljani in učitelja Antona Starca s Srednje šole za oblikovanje In fotografijo in Umetniške gimnazije Ljubljana.

Cirkus je bil nekdaj medij, ki je občinstvo oskrboval z modeli spolne, rasne in razredne pripadnosti, vsaj dokler mu tega poslanstva ni speljala kinematografija.

To zbirališče strasti vsakdana, ki je na razumljiv način podano občinstvu, postane institucionalizirano v času velikih revolucionarnih premikov, prevzemov oblasti nad zasedenimi kolonijami in stopnjevanja industrializacije, njegova nomadska kultura pa znova zaživi obdobjih pospešenega grajenja železnic. Proti koncu 18. stoletja, po sedemletni vojni med Francijo in Anglijo, nekaj let pred francosko revolucijo, ko v Angliji vojaki brez poklica občinstvu prikazujejo svoja znanja in veščine ter podjetni posamezniki postavijo nekakšne arene, se cirkus oblikuje po vojaškem ustroju in disciplini. Ne prvič v zgodovini pa poleg artizma, pretiravanja, groteske, obscenosti in subverzivnosti, cirkus postane oder za dresiranje eksotičnih živali in živ muzej raznotere kolekcije človeških primerkov z obrobji velikih imperialnih držav. Za oddajo Kulturni fokus se je Magda Tušar pogovarjala z Jano Milovanović, ki se je pred leti priključila cirkusu, in na osnovi svojih raziskovanj in terenskih izkušenj napisala knjigo z naslovom Na robu mesta, v središču sveta. Knjigo o cirkusu je izdala Založba * cf.

Sinologinja in filozofinja Jana S. Rošker prepričljivo dokazuje, da se pomembne humanistične ideje in koncepti niso razvili le v evropski, ampak tudi v kitajski intelektualni tradiciji

Če v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pobrskamo za geslom »humanizem«, se podučimo, da je to »nazor, ki temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva in skrbi za človeka«. Slovar nato humanizem povsem eksplicitno poveže z renesančno kulturo, to pa nas slej ko prej napotuje k implicitnemu sklepu, da je zibko humanističnega pogleda na svet treba iskati v Evropi, k sklepu torej, da naj bi prav filozofske in umetnostne tradicije, ki so se v počasnem teku stoletij razvile na stari celini, človeštvu kot celoti podarile neskončno dragoceni ideji vsestransko razvitega, avtonomnega posameznika na eni strani ter univerzalnih človekovih pravic na drugi. Ob tolikšni intelektualni prodornosti in kulturni darežljivosti pa nam v Evropi tudi ne bi smelo zmanjkati razlogov za samovšečno trepljanje po ramenih, kajne?!

Prav zato je strahovito intrigantno in streznjujoče v roke vzeti razpravo Humanizem v transkulturni perspektivi : primer Kitajske, pod katero se podpisuje filozofinja in sinologinja, soustanoviteljica Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Jana S. Rošker. Avtorica v svoji knjigi namreč jasno pokaže, da se je humanistična misel razvila tudi na Kitajskem in da je ta intelektualna tradicija navsezadnje porodila koncepte, ki so mestoma sicer podobni, spet drugič pa tudi pomembno različni od tistih, ki so vzniknili v kontekstu evropskega humanizma.

Še več: Humanizem v transkulturni perspektivi nas vabi, da obe intelektualni tradiciji primerjamo ter kritično so- in zoper-postavljamo, da bi tako nemara mogli na nov, plodnejši način misliti človeka in njegov položaj na planetu, ki – kot so nam prepričljivo pokazali okoljevarstveniki – vse težje shaja z nami. Kakšne humanistične perspektive se nam torej odpirajo skozi prizmo kitajske filozofske tradicije? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jano Rošker.

foto: cesta Renmin v starem mestnem jedru Šanghaja (moerschy/Pixabay)

Eden izmed ključev leži v vsemogočni naravi, so modrovali evgeniki, nadaljevali pa z mislijo, da je človek določil samega sebe tudi ob pomoči naravoslovja, z medicino pa bo obvladoval njeno slepo vsemogočnost, tako da naravna selekcija, ki daje prednost bolj prilagodljivim, ne bo edini upravičeni izbor.

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so med drugim obstajale zveze za novo družbo, združbe, ki jim je veliko pomenilo nenasilje. Tudi po prvem svetovnem spopadu so ljudje ponekod poskušali graditi temelje večje enakosti in se zavzemali za socialni mir. Hkrati so pomembna imena na kvaziznanstvenih poskusih dokazovala vnaprej znane izide o pomembnih rasnih razlikah. Dokazovanje manjvrednosti potomcev koloniziranih staroselcev ni bilo nekaj novega, je pa dobilo veliko večjo veljavo v biologiji, medicini, zoologiji in drugih eksperimentalnih znanostih. V kraljestvu belega človeka je zavladala histerija - zamisel o rasni higieni in oplemenitenju biološke substance, ki bo prečiščena, brez nevarnih obarvanih primesi, dajala možnost vzreje nadčloveka, poleg tega pa se je treba rešiti slabotnih in odklonskih primerkov, jih zatreti in iztrebiti. Med zagovorniki so bili tako resni znanstveniki kot preroški vidci božanskih misli, ki so nekdaj hlepeli po idealnih utopičnih družbah ljudi z nadčloveško zavestjo. Desetletja so se dogajale usodne preobrazbe in znanstvena vnema je vodila do povezave vsemogočne, na kapitalu temelječe ekonomije z eksperimentiranjem na področju genetike. Veljala je precejšnja stopnja zaupanja v naravo, vendar je vseeno obstajala velika torelanca do poseganja v njene "slepe mehanizme." Dopustni so bili popravki in izboljšanja v naravi in pri človeku. Evgenika je omogočala prisilne sterilizacije in množične pomore šibkejših članov družbe.

Založba * cf je nedavno izdala romaneskno delo Ikarija, ki v ospredje postavlja tri osebe. Dve združuje interakcija med mogočo podobo ameriškega vojaka, ki pride v porušeno mesto povojne Nemčije, in mogočim pripovedovalcem življenjske zgodbe nekdanjega prijatelja, ki je iz navdušenega človekoljuba in idealista zaradi razočaranja in znanstvenega zanimanja, vsaj na teoretični ravni, postal entuziastični zagovornik evgenike. O knjigi in okoliščinah romana, ki ga je napisal Uwe Timm, več prevajalka knjigeMojca Kranjc in dr. Špela Virant, avtorica spremne besede.

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Pred devetdesetimi leti je bil v Ljubljani dograjen in odprt Nebotičnik, edinstvena zgradba, ki je v tedanji Kraljevini Jugoslaviji zbujala nemalo zavisti, saj se podobno in tako visoko ni mogel pohvaliti niti Beograd kot središče tedanje še mlade države, večje ambicije o visokem objektu pa so imeli tudi v Zagrebu. Zgodnje nebotičnike so pred tem gradili predvsem v ZDA in Angliji. Naša arhitekturna srenja, ki je poskušala združiti nove in moderne estetske tokove z ekonomičnostjo in funkcionalnostjo v novem objektu, se je zgledovala predvsem po tem, kar je nastajalo na drugi strani oceana. Ljubljanski nebotičnik – odprt je bil 21. februarja 1933 – je ob podpori tako različnih pomembnih finančnikov, političnih in drugih elitnikov, alpinistov in gornikov ter predstavnikov prostozidarjev nastal po naročilu Pokojninskega sklada, projektiral pa ga je arhitekt Vladimir Šubic, katerega usoda se je po vojni končala v precej nejasnih okoliščinah. O nebotičniku so bile napisane pesmi in skladbe, v njem so se začenjale ljubezenske zgodbe, snemali filmi in tako kot vedno, razvijale življenjske zgodbe. Arhitekt in sedanji direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje dr. Bogo Zupančič je pred leti zbral veliko dokumentarnega gradiva in zgodb ter napisal knjigo z naslovom Ljubljanski Nebotičnik: denar in arhitektura. Magda Tušar ga je povabila v oddajo Kulturni fokus.

Katere teme in probleme so po razpadu Sovjetske zveze v svojih delih literarno obdelovali ukrajinski avtorji in avtorice? Kakšno sliko življenja v Ukrajini so tako navsezadnje ustvarili?

24. februarja 2022 je Vladimir Putin oboroženim silam Ruske federacije ukazal napasti Ukrajino. Med številnimi argumenti, ki jih je ruski predsednik takrat navedel v podporo svoji odločitvi, je bila tudi osupljiva trditev, da naj bi Ukrajinci ne bili čisto pravi narod, ampak raje nekakšna umetna tvorba, ki da so si jo izmislili Lenin in drugi boljševistični voditelji. No, če je imel v 19. stoletju prav francoski filozof in zgodovinar Ernest Renan, ki je nacijo definiral kot skupino ljudi, ki se, metaforično rečeno, vsak dan znova udeležijo tihega referenduma, na katerem se potem vprašajo, ali hočejo še naprej živeti skupaj in ali hočejo – kakor nemara že kdaj poprej, v preteklosti – s skupnimi močmi dosegati velike stvari, tedaj bi v 12 mesecih, ki so minili od začetka ruske invazije, tudi oblastnikom v Kremlju moralo postati jasno, da Ukrajinci seveda so narod.

Toda kakšen? Kako Ukrajinci vidijo svojo preteklost, kako sedanjost in kako prihodnost? – Ker Slovenci že po tradiciji menimo, da se je po odgovor na to vprašanje najbolje odpraviti h knjigam, k literaturi, smo tokratni Kulturni fokus posvetili sodobni ukrajinski književnosti. Kdo so torej ključni avtorji in avtorice, ki so od razpada Sovjetske zveze leta 1991 ustvarjali v samostojni Ukrajini? Katere teme in probleme so v svojih delih literarno obdelovali? Predvsem pa: kakšno sliko svoje dežele in tamkajšnjih ljudi so na ta način navsezadnje ustvarili?

Odgovore na ta zapletena vprašanja smo iskali v pogovoru z mag. Andrejo Kalc, ki že od leta 2006 prevaja iz ruske in ukrajinske literature, še zlasti poezije, no, študijski leti 2018/19 ter 2019/20 pa je kot učiteljica slovenskega jezika preživela na kijevski Univerzi Tarasa Ševčenka in je torej Ukrajino spoznala resnično od blizu.

foto: Andreja Kalc ob lvovskem grafitu, ki pravi »knjige pozabljenih prednikov«. Gre za parafrazo naslova romana ukrajinskega pisatelja Mihaila Kociubinskega, Sence pozabljenih prednikov, po katerem je znameniti sovjetski režiser Sergej Paradžanov, čigar podoba je tudi na grafitu, leta 1965 posnel istoimenski film (iz osebnega arhiva A. Kalc)

Če so naši štirje veliki impresionisti – Jakopič, Grohar, Jama in Sternen – dramatično spremenili tok slovenske umetnosti, lahko ob aktualni pregledni razstavi njegovega ustvarjanja v Narodni galeriji ugotovimo, kakšen natanko je bil v tem smislu prispevek tistega izmed impresionistov, Mateja Sternena, ki ga sodobna javnost najbrž pozna najslabše

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je v slovenskem kulturno-umetnostnem prostoru zavel nov veter. Saj vemo, Cankar, Župančič, Kette in Murn so modernizirali književnost, v polju likovne umetnosti pa so nekaj podobnega storili Jakopič, Grohar, Jama in Sternen. Ta, pogojno rečeno, osemperesna deteljica ustvarjalcev je z inovativno, pri sočasnih evropskih tokovih navdahnjeno umetnostjo izzvala in navsezadnje tudi uspešno presegla duha sladkobne, sentimentalistične in sporočilno že precej utrujene romantike, ki je še v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih 19. stoletja navduševala slovensko meščanstvo.

A če gledamo samo tako, panoramsko in razvojno, tedaj seveda ne moremo dobro videti individualnih posebnosti in odlik teh umetnikov. To pa se zdi vsaj malo ironično, saj bi bilo mogoče zagovarjati tezo, da smo na Slovenskem prav z moderno na eni in impresionizmom na drugi strani dokončno uvideli, da v umetnosti kar največ šteje natanko umetnikov osebni glas oziroma njegova idiosinkratična vizija.

Prav zato je še kako dobrodošla pregledna razstava, posvečena Mateju Sternenu, ki je proti koncu lanskega leta odprla vrata v Narodni galeriji v Ljubljani. Ker bi Sternen utegnil biti tisti izmed impresionistov, čigar mesto v našem kolektivnem kulturno-zgodovinskem spominu je v splošnem najšibkeje opredeljeno, se obiskovalkam in obiskovalcem razstave, ki jo je zasnoval umetnostni zgodovinar in kustos Narodne galerije, dr. Andrej Smrekar, z vso silovitostjo zastavljajo takale vprašanja: kdo je bil Matej Sternen; kakšna je bila njegova slikarska vizija; kako se je razlikoval od svojih sodobnikov in sopotnikov; kako nas njegova dela nagovarjajo tu in zdaj? – No, ta in druga sorodna vprašanja smo si zastavili tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Andreja Smrekarja.

foto: Matej Sternen - Dama v modrem, 1942, izrez (Goran Dekleva)

Začetki evropskih srečevanj z blagom iz bombaža so dokaj slabo zabeleženi v nejasni preteklosti.

Podamo se lahko do prvih znanih sredozemskih in maloazijskih civilizacij, ki so Evropo z njim seznanile. V novejših zgodovinskih obdobjih, ko se je pridelovanje razmahnilo tako v Indiji, Afriki, Združenih državah Amerike, kot tudi na Kitajskem, obrati proizvodnje pa niso bili nujno na istih mestih posejani po svetu, lahko sledimo tudi spremembam v odnosu do večkrat zasužnjene delovne sile, ki spremljajo industrializacijo, kolonialne prakse izkoriščanja staroselskega znanja in onesnaževanje njihovega okolja. Vzgoja bombaža tako pripelje do bombažnih lakot, kot zelenih revolucij in do dolžniških kriz. Kako smo pri nas spoznavali bombažno tkanino in druge izdelke ter indijske in afriške navade prek avanturistični izumiteljskih umov in misijonarskih posredovanj, ter kako so vsiljene evropocentrične navade, mentalitete in pravni redi vplivali na poljedelski Togo in predele Indije, v oddaji Kulturni fokus, v kateri bo gostja avtorica razstavnega projekta o bombažu Tina Palaić, ki sicer vodi projekt Etnografski muzeji in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi, kamor tudi sodi razstava z naslovom Belo zlato: zgodbe o bombažu.
Na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju so na ogled tudi filmske projekcije, katerih zvočno podobo bo slišati tudi v oddaji.

Iz SEM-a je bilo sporočeno, da sta v Indiji raziskavo opravila umetnostna zgodovinarka dr. Kanika Gupta in njen sodelavec Akash Kumar Sahu; potekala je med januarjem in marcem 2022;
V Togu je mesec marec 2022 preživela mlada raziskovalka na ZRC SAZU Ana Reberc. 
Obsežno posneto gradivo smo v muzeju pregledali in izbrali tiste odlomke, ki najbolje ilustrirajo izzive gojenja bombaža
Na razstavi je poleg izjav kmetovalcev mogoče slišati še vodjo predilnice iz Odiše, iz Toga pa predstavnico nevladne organizacije Mladi zeleni Togo in ustanoviteljiteljico Eco.conscience tv; NGO in TV se oba zavzemata za ozaveščanje o podnebnih spremembah in iskanje strategij za preseganje njihovih posledic, tudi na področju gojenja bombaža.
 

Ob deseti obletnici ustanovitve specializirane stripovske založbe smo se z njeno glavno urednico, Anjo Zag Golob, pogovarjali o odnosu Slovencev do devete umetnosti nasploh in žanra risoromana posebej

Na deveto umetnost so na Slovenskem številni dolgo gledali zviška, češ da je vse preveč sporočilno enostavna, neestetska, nasilna in, jasno, namenjena izključno množični potrošnji, kar naj bi bilo kar najbolj zanesljivo znamenje, da je s stripom kot umetnostno prakso nekaj hudo narobe. Je pa prav verjetno, da ti skeptiki nikoli v življenju niso imeli v rokah risoromana, posebnega, dolgometražnega, literarno in likovno izrazito ambicioznega stripovskega žanra, ki se je med stripoljubci na oni strani Atlantika začel uveljavljati nekako ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, pred desetletjem pa je, zahvaljujoč predvsem dejavnosti založbe VigeVageKnjige, začel osvajati tudi bralke in bralce pri nas.

So torej stari slovenski predsodki zoper deveto umetnost danes naposled preseženi? Je risoroman tista forma, ki se dovolj približa duhu visoke literature, da smo si Prešernovi in Cankarjevi dediči ob njej končno dovolili uživati tudi v sekvencah narisanih sličic? Je bilo naše bralke in bralce težko prepričati, da strip poleg Jake Racmana in Supermana ponuja še kaj bolj izzivalnega in izpolnjujočega? Kakšna bi utegnila biti prihodnost ne le branja temveč tudi ustvarjanja risoromana na Slovenskem? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili glavno in odgovorno urednico založbe VigeVageKnjige, Anjo Zag Golob.

foto: Dora Kaštrun - knjižne police na uredništvu založbe VigeVageKnjige (objavljeno z dovoljenjem VVK)

Kako je znamenitemu italijanskemu pisatelju, ki je preživel Auschwitz, uspelo izreči neizrekljivo resnico o holokavstu?

27. januarja 1945 so enote rdeče armade osvobodile najbolj zloglasno izmed vseh nacističnih taborišč smrti, Auschwitz. Zato na pobudo Združenih narodov že vse od leta 2005 na ta dan obeležujemo spomina na žrtve holokavsta, v katerem je, kakor ocenjujejo zgodovinarji, življenje na kar najbolj okruten način izgubilo približno šest milijonov Judov. Toda ta številka je tako velika, tako vrtoglava, nemara celo tako abstraktna, da si tisti, ki smo se rodili po drugi svetovni vojni, pravega značaja trpljenja v koncentracijskih taboriščih, getih in ječah skorajda ne moremo predstavljati.

Kaj ta številka šestih milijonov resnično pomeni, si nemara lahko začnemo predstavljati šele, ko se srečamo z umetnostjo, ki zgodovinskim poročilom podeli konkretno, individualno človeško razsežnost. Ko namreč stojimo pred slikarskimi deli Zorana Mušiča, ko gledamo filme, kot sta Shoafrancoskega režiserja Clauda Lanzmanna ali Savlov sin njegovega madžarskega kolega Laszla Nemesa, ali ko beremo literarizirana pričevanja madžarskega pisatelja Imreja Kertesza, našega Borisa Pahorja ali italijanskega pisatelja Prima Levija, tedaj v srcu začutimo resnično grozo črne luknje, ki so jo nacisti odprli sredi stare celine.

A kako tem umetnikom uspe izreči resnico, ki se zdi, bolj ko o njej premišljujemo, neizrekljiva? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo podrobneje govorili o pisateljskem opusu Prima Levija, ki po splošni sodbi velja za svetovno najpomembnejšega pisatelja, ki je uspel svojo izkušnjo taborišča preliti na papir v delih, kot so Ali je to človek, Premirje, Periodni sistem ter Potopljeni in rešeni. Pri razumevanju Levijeve kompleksne proze nam je pomagala dr. Irena Prosenc, italijanistka, predavateljica na ljubljanski Filozofski fakulteti ter avtorica znanstvene monografije Primo Levi v ogledalu, ki je v dvojezični, italijansko-slovenski obliki pred nedavnim izšla pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani.

foto: Primo Levi za pisalno mizo leta 1960 (Wikipedia, javna last)

Krivica, zarota, prenarejanje, maščevanje, samožrtvovanje … Nič čudnega, da znamenita japonska zgodba, ki je pred 320 leti nastala po resničnih dogodkih in vsebuje vse te napete elemente, magnetično privlači tudi sodobno globalno občinstvo

Zahvaljujoč spretnemu vodstvu šogunov iz dinastije Tokugawa, leta 1701 v deželi vzhajajočega sonca že kako stoletje vladajo red, mir, družbena stabilnost in – posebej za pripadnike bojevniškega pa tudi obrtniškega in trgovskega razreda – naraščajoče materialno blagostanje, ki ga spremlja osupljiv razcvet številnih umetnosti: od poezije prek slikarstva do gledališča. Potem pa na šogunov dvor v Edu, kakor se je tisti čas imenoval Tokio, pripotuje Asano Naganori, razmeroma mlad in le malo pomemben plemič z zahoda osrednjega japonskega otoka Honšu. Na tem sicer ni bilo nič posebej izstopajočega, saj so morali v tem obdobju japonske zgodovine prav vsi fevdalni gospodje vsako drugo leto preživeti v Edu pod budnim očesom šogunov, pa vendar je Asanov prihod sprožil niz presenetljivih, povsem izjemnih dogodkov, ki so globoko vznemirili tedanjo japonsko družbo.

O tem, kaj se je pravzaprav zgodilo v dveh letih po Asanovem prihodu v Edo, so takrat razpravljali vsi, od visokih dvorjanov prek državnih uradnikov do filozofov in duhovnikov, še pomembneje pa je najbrž, da so burno dogajanje tako rekoč nemudoma pograbili gledališčniki, slikarji in pisatelji in iz njega ustvarili zgodbo, ki jo menda še danes pozna vsak Japonec. Kaj se je torej pripetilo? Kaj nam ti dogodki povedo o življenju v tradicionalni japonski družbi in zakaj ta zgodba, ki jo na Zahodu poznamo kot povest o 47 samurajih brez gospodarja, še vedno privlači ne le domače ampak vse bolj tudi globalno občinstvo – pa čeprav se seveda svet, v katerem živimo danes, radikalno razlikuje od fevdalne družbe, značilne za deželo vzhajajočega sonca izpred treh stoletij in še malo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili predstojnika Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, japonologa dr. Luko Culiberga.

foto: Katsushika Hokusai - Samuraji brez gospodarja napadejo glavni vhod v rezidenco Kira Yoshinaka, lesorez, izrez (Wikipedia, javna last)

Za Maje, ki nikoli niso oblikovali skupnega, enotnega identitetnega prostora, saj gre za več skupin ljudstev Srednje Amerike, ki so med drugim govorila vsaka svoj jezik, se je marsikdo začel zanimati po kontroverzni hollywoodski filmski upodobitvi Apokalipso. Ta je, čeprav z izkrivljeno sliko, pometla s prejšnjimi romantiziranimi predstavami o miroljubnih, včasih poduhovljenih poljedelcih, ki so se ogibali vojnim napetostim in krvavim spopadom. Čeprav je bila njihova civilizacija v zatonu in je skoraj popolnoma propadla že pred španskim prihodom, arheologi v zarasli džungli še vedno odkrivajo nekdanja urbana središča. Tudi potomci Majev še živijo ter znova spoznavajo svojo staroselsko kulturo, znanja prednikov, ki zajemajo tako astrologijo, matematiko in astronomijo kot umetnost, pisavo in zapletene koledarske sisteme. Dr. Ivan Šprajc, arheolog, zgodovinar in antropolog, je v sodelovanju z drugimi strokovnjaki z raziskovanjem odkril, da uporaba sistema majevskega koledarja z 260-dnevnim ciklom sodi dlje v preteklost, kot je veljalo doslej, Dr. Šprajc, ki je tudi predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU, je v oddaji Kulturni fokus povedal več o arheoastronomskih raziskavah in novih dognanjih. Vse to je namreč pripeljalo do dokazov o zgodnejšem obstoju in razcvetu sofisticiranih astronomskih znanj pri Majih. Magda Tušar

Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ... V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponekod, v južnih, andskih predelih Amerike, staroselska ljudstva poznajo način razmišljanja, ki zemljo priznava ne le kot enakovreden subjekt vsem drugim, pač pa bi ji težko pripisali določen spol ali vlogo. V prvi izmed dveh oddaj, ki sta nastali sočasno s ciklom predavanj v Cankarjevem domu v Ljubljani z naslovom Narava v religiji in kozmologiji, so si predavatelji zastavili izhodiščna vprašanja: kaj je človek, koliko je udeležen v družbeni stvarnosti in koliko je le del narave. V cikel predavanj, ki ga je zasnovalo Društvo za primerjalno religiologijo, sodi tudi predavanje o filozofiji dihanja, nenavadnem filozofskem konceptu, ki prestopa okvirje samorazumevanja evropske filozofije. Z vsebino respiratorne filozofije, ki se razvija iz zavedanja, da smo ljudje, odvisni od dihanja, izjemno ranljivi v razmerju do naravnega okolja, sploh pa dihamo vse slabši zrak, tudi začenjamo oddajo. V oddajah bodo sodelovali: - prof. dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije na ZRS Koper in dekan Fakultete za humanistični študij – Institutum Studiorum Humanitatis, ki deluje v okviru Alma Mater Europaea. Ukvarja se z etiko, filozofsko teologijo in religijskimi študijami. - dr. Igor Škamperle, docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Strokovno se posveča sociologiji znanosti, vizualni umetnosti in polju religiologije. Piše strokovne članke in razprave iz kulturne zgodovine. - dr. Marija Mojca Terčelj, predavateljica na Oddelku za antropologijo in kulturne študije ter raziskovalka na Inštitutu za medkulturne študije Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem od študijskega leta 2003/04. Pred tem je vodila Oddelek za zunajevropske kulture Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje so kozmologija, religija, magija in znanost, medicinska antropologija, kolonialne in postkolonialne socialne politike za staroselsko prebivalstvo, človekove pravice – pravice staroselcev. - dr. Cirila Toplak, redna univerzitetna profesorica in znanstvena svetnica. Predava političnozgodovinske predmete na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in je predstojnica raziskovalnega Centra za politične teorije FDV. Kot članica programske skupine Raziskave kulturnih formacij raziskuje tudi na Institutum Studiorum Humanitatis AMEU. Cirila Toplak je predsednica Balkanskega politološkega združenja in članica Etične komisije za poskuse na živalih. - dr. Nina Petek, docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete iz indijske filozofsko-religijske tradicije. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z ontologijo in epistemologijo v hindujskih in budističnih filozofskih šolah ter tradicijo budističnega puščavništva na območju zveznega teritorija Ladakh v predelu indijske Himalaje. Je direktorica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.

Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ...

V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponekod, v južnih, andskih predelih Amerike, staroselska ljudstva poznajo način razmišljanja, ki zemljo priznava ne le kot enakovreden subjekt vsem drugim, pač pa bi ji težko pripisali določen spol ali vlogo. V prvi izmed dveh oddaj, ki sta nastali sočasno s ciklom predavanj v Cankarjevem domu v Ljubljani z naslovom Narava v religiji in kozmologiji, so si predavatelji zastavili izhodiščna vprašanja: kaj je človek, koliko je udeležen v družbeni stvarnosti in koliko je le del narave.
V cikel predavanj, ki ga je zasnovalo Društvo za primerjalno religiologijo, sodi tudi predavanje o filozofiji dihanja, nenavadnem filozofskem konceptu, ki prestopa okvirje samorazumevanja evropske filozofije. Z vsebino respiratorne filozofije, ki se razvija iz zavedanja, da smo ljudje, odvisni od dihanja, izjemno ranljivi v razmerju do naravnega okolja, sploh pa dihamo vse slabši zrak, tudi začenjamo oddajo.
V oddajah bodo sodelovali:
- prof. dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije na ZRS Koper in dekan Fakultete za humanistični študij – Institutum Studiorum Humanitatis, ki deluje v okviru Alma Mater Europaea. Ukvarja se z etiko, filozofsko teologijo in religijskimi študijami.
- dr. Igor Škamperle, docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Strokovno se posveča sociologiji znanosti, vizualni umetnosti in polju religiologije. Piše strokovne članke in razprave iz kulturne zgodovine.
- dr. Marija Mojca Terčelj, predavateljica na Oddelku za antropologijo in kulturne študije ter raziskovalka na Inštitutu za medkulturne študije Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem od študijskega leta 2003/04. Pred tem je vodila Oddelek za zunajevropske kulture Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje so kozmologija, religija, magija in znanost, medicinska antropologija, kolonialne in postkolonialne socialne politike za staroselsko prebivalstvo, človekove pravice – pravice staroselcev.
- dr. Cirila Toplak, redna univerzitetna profesorica in znanstvena svetnica. Predava političnozgodovinske predmete na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in je predstojnica raziskovalnega Centra za politične teorije FDV. Kot članica programske skupine Raziskave kulturnih formacij raziskuje tudi na Institutum Studiorum Humanitatis AMEU. Cirila Toplak je predsednica Balkanskega politološkega združenja in članica Etične komisije za poskuse na živalih.
- dr. Nina Petek, docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete iz indijske filozofsko-religijske tradicije. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z ontologijo in epistemologijo v hindujskih in budističnih filozofskih šolah ter tradicijo budističnega puščavništva na območju zveznega teritorija Ladakh v predelu indijske Himalaje. Je direktorica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.

Ameriški zgodovinar Alan Mikhail v knjigi Božja senca dobro pokaže, kako je pri nas sicer neznani sultan Selim, ki je Otomanskemu imperiju vladal na začetku 16. stoletja, daljnosežno spremenil potek svetovne zgodovine

V sodobnem, tesno povezanem, globaliziranem svetu smo se vsi skupaj že navadili na to, da tudi dogodki, ki se pripetijo daleč stran, na drugem koncu planeta, lahko močno vplivajo na naša življenja. Samo pomislimo, na primer, kako daljnosežno so celo na majhno, na svetovnem odru večidel neopazno Slovenijo vplivali zlom nepremičninskega trga v Združenih državah leta 2008 pa begunska kriza, ki jo je sprožila državljanska vojna v Siriji, ali izbruh epidemije covida na Kitajskem leta 2019. A vse to, kot rečeno, nekako lahko razumemo; v svetu, ki pozna internet, mednarodni ladijski in letalski promet ter prost pretok kapitala in blaga, se pač zdi neizbežno, da bodo dogodki na oddaljenih celinah tako ali drugače odmevali tudi pri nas.

Bolj presenetljivo pa je spoznanje, da tovrstna tesna prepletenost geografsko oddaljenih koncev sveta sploh ni preveč nov pojav. Če, denimo, v roke vzamemo knjigo Božja senca ameriškega zgodovinarja Alana Mikhaila, ki je v prevodu Mateja Veniera, našega radijskega kolega s programa Ars, pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, hitro ugotovimo, da je bil svet bistveno bolj, kakor si mislimo, povezan že v 15. in 16. stoletju. Alan Mikhail, predstojnik katedre za zgodovino na sloviti univerzi Yale, namreč v Božji senci govori o sultanu Selimu, ki je Osmanskemu imperiju vladal med letoma 1512 in 1520 in v tem kratkem času svojo državo pomagal preobraziti v svetovno velesilo, ki je s svojo trgovsko, vojaško in kulturno močjo spremenila tok zgodovine – in to ne le zgodovine dežel, ki so jim neposredno vladali iz Istanbula, temveč kar zgodovino vsega sveta, saj sta, kot prepričljivo pokaže Mikhail, natanko pod vtisom naraščajoče turške moči vsak na svojem področju delovala tudi tako različna človeka, kot sta bila Krištof Kolumb in Martin Luther.

To pa slej ko prej pomeni, da je edina zgodovina, ki je resnično vredna svojega imena, zgodovina vsega človeštva, saj nihče ni, kot je rekel angleški pesnik John Donne, za njim pa ponovil Ernest Hemingway, otok sam zase; vsi smo pač del iste kopnine. Kako je torej Osmanski imperij preobrnil človeško zgodovino, kako je preobrnil zgodovino islamskega in krščanskega sveta, zgodovino sredozemskega bazena, zgodovino Evrope in Azije, navsezadnje zgodovino Slovenije in kakšno vlogo je pri vsem tem igral pri nas danes povsem spregledani sultan Selim? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Božje sence, Mateja Veniera.

foto: Nakkaş Osman - portret sultana Selima, izrez (Wikipedia, javna last)

Črtomir Frelih povzema misel svojega kolega, da znanstveniki svoja dognanja neprestano preverjajo, spreminjajo, dopolnjujejo in popravljajo, Mona Liza pa je bila naslikana samo enkrat in za vselej. Nobenih popravkov ne potrebuje več. Tokrat je gost oddaje Kulturni fokus umetnik in pedagog Črtomir Frelih, ki se pretežno ukvarja z medijem grafike. V Mednarodnem grafičnem likovnem centru so namreč nedavno odprli razstavo, na kateri je mogoče videti primerke risarskih in grafičnih del, s katerimi si je štiri desetletja gradil prepoznavno umetniško identiteto, se učil od starih mojstrov, spoznaval vrednost matric likovnih tehnik, se otepal rigidnih form in se vpisoval med inovatorje grafičnih postopkov, večinoma ustvarjal na svetlobi in leta risal v temi. Zadnja leta ga knjigojubna javnost in družbeno medijsko medmrežje poznata po podobah lisic in knjigi umetnika z naslovom Lisice. Breda Ilich Klančnik pa je kurirala aktualno pregledno razstavo z naslovom Grafike in risbe. Štiri desetletja.

S pesnikom in prejemnikom letošnje Rožančeve nagrade za »naj« esejistično zbirko smo govorili o slovenskem pesniškem kanonu pa tudi o tem, da je ubadanje s književnostjo danes pravzaprav urjenje v različnih oblikah beračenja

Vsakega 3. decembra se spominjamo rojstva Franceta Prešerna. Zdaj že lepo število let ob tej obletnici kulturne ustanove po vsej državi, od galerij in muzejev do gledališč, pripravijo prav poseben, slavnostni program in na stežaj – ter večidel zastonj – odprejo svoja vrata. To je seveda imenitno; ni pa izključeno, da je sredi vsesplošnega kulturno-umetnostnega vrveža na Prešernov dan navsezadnje še najmanj pozornosti deležna tista umetniška disciplina, ki jo je, kot vemo, kar najvišje povzdignil sam Prešeren – poezija.

Da bi nekako preemptivno zapolnili ta predpostavljeni manko, smo se v Kulturnem fokusu na predvečer t. i. veselega dne kulture posvetili prav pesništvu. V goste smo tako povabili enega naših najbolj izrazitih, umetniško najmočnejših pa tudi vplivnih pesnikov zadnjih treh desetletij, Uroša Zupana.

Toda tema, okoli katere se je sukal naš pogovor, ni bila toliko Zupanova lastna poezija, ki jo sicer lahko beremo v širokem loku, ki se pne od Suter, njegovega prvenca iz leta 1991, pa vse do zbirke Psica in poletje, ki je luč sveta ugledala to poletje. Ne; s tokratnim gostom smo se pogovarjali o slovenski poeziji nasploh – od njenega prvega vrha pri Prešernu pa vse do danes. Pri tem pa smo se opirali na neko drugo knjigo, ki jo je Zupan izdal letos, na Znamenja v kroženju. Za to delo je avtor jeseni potem prejel Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko, v njem pa v 15 intrigantnih besedilih na poudarjeno intimen način govori o svojem odnosu do pesmi naših velikanov.

Kako torej brati slovenski pesniški kanon kot nabor živih glasov, s katerimi lahko potem kramljamo, se prerekamo ali skupaj z njimi navdušujemo? Kako torej brati kanon ne kot skupek mumificiranih veličin, temveč kot skupino sopotnikov, ki nam pomagajo misliti svet, spoznavati sami sebe in se prebijati skozi zagatni vsakdan? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v pogovoru z Urošem Zupanom.

foto: iz osebnega arhiva Uroša Zupana (avtorica fotografije je Nada Žgank)

Kako je teolog Franc Grivec naši javnosti kot prvi sistematično predstavil bogato religiozno tradicijo, ki se je skozi stoletja razvila na slovanskem vzhodu?

Kadar govorimo o trajnem ruskem prispevku v evropsko oziroma svetovno kulturno zakladnico, praviloma govorimo o velikih književnikih in skladateljih 19. in 20. stoletja, o Dostojevskem, Tolstoju in Ahmatovi pa o Čajkovskem, Prokofjevu in Stravinskem. In kar velja za evropski, slej ko prej velja tudi za slovenski prostor; zdi se pač, da sta v zadnjem stoletju in še malo v našem intelektualnem okolju kar najbolj odmevali prav ruski literatura in glasba, ki jima najbrž ob bok lahko postavimo še film z Eisensteinom in Tarkovskim na čelu.

Pa vendar to ni vse, kar zvedavim duhovom ponuja slovanska velikanka. Kakor namreč že nekaj časa zgovorno dokazuje založniška dejavnost KUD Logos, so vse pozornosti vredni tudi ruski filozofi in pravoslavni teologi, ki s svojim živim, zavzetim, pogosto presenetljivim pisanjem bralkam in bralcem omogočajo na svež, drugačen način misliti ne le evangeljsko sporočilo nasploh ampak tudi, v nekoliko ožjem smislu, katoliško duhovno-intelektualno tradicijo posebej. Je pa k temu najbrž treba dodati, da pravoslavna misel ni začela vstopati v slovenski intelektualni prostor šele v zadnjem času, s pomočjo omenjene založbe, temveč že precej prej, okoli leta 1920, z znanstveno-raziskovalnim delom dr. Franca Grivca, enega prvih predavateljev na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.

No, natanko njegovo zanimanje za rusko pravoslavje, pa je tudi predmet obravnave v najnovejši knjigi, ki je izšla pod okriljem KUD Logos. Gre za razpravo Pravoslavje in ruska kultura v delih Franca Grivca, pod katero se podpisuje dr. Simon Malmenvall, predavatelj tako na ljubljanski Teološki fakulteti kakor na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Monografija je sicer nastala v okviru raziskovalnega projekta Slovenska intelektualna zgodovina v luči sodobnih teorij religija: od ločitve duhov in kulturnega boja do komunistične revolucije, ki ga podpira Javna agencija Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost. Kakšen je bil torej pionirski prispevek profesorja Grivca k slovenskemu dialogu z vzhodnoslovansko teološko mislijo ter kako je poglobil naše poznavanje in razumevanje ruskega pravoslavja, smo v pogovoru z dr. Malmenvallom preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu.

foto: Trojica ali Abrahamovo gostoljubje, Andrej Rubljov, zgodnje 15. stoletje, izsek (Wikipedia, javna last)

Konji so v središču številnih pripovedi in legend. Nekdanji divji prebivalci step in savan so v prvih civilizacijah upodobljeni med vojnimi spopadi, v epskih besedilih in v mitologijah nastopajo kot del hibridnih bitji. V mnogih kulturnih izročilih varujejo tuzemsko in posmrtno življenje. Iz prazgodovine so se ohranili primerki keramičnih konjskih kipcev. Tudi v krščanski tradiciji so praznično izpostavljeni tako na martinovo kot na štefanovo. Nedavno je bila v Slovenskem etnografskem muzeju odprta razstava za naslovom Sveti konji - nebesni jezdeci. Avtorsko jo je zasnoval dr. Marko Frelih, zato ga je Magda Tušar povabila v oddajo Kulturni fokus.

Kako na ozadju budističnih konceptov, filozofskih šol in življenjskih praks razumeti podobe in zgodbe, ki razsvetljujejo nočno temo za našimi vekami?

»Umreti, spati; spati, nemara sanjati – a tu se zatakne: kakšnih sanj nam da smrt spanec,« se na najbolj znamenitem mestu najbolj znamenite evropske drame sprašuje danski kraljevič, ko tuhta, ali naj dvigne roko nad samega sebe ali ne. No, tristo let pozneje pa nič manj znameniti zdravnik z Dunaja zatrdi, da sanje pravzaprav predstavljajo kraljevsko pot, ki vodi do razumevanja človekovih nezavednih procesov. Očitno je torej, da se intelektualno življenje na stari celini že dolgo v pomembni meri vrti okoli sanj – pa naj nas, kakor Shakespeara, plašijo, ali nam odpirajo, kakor je menil Freud, čisto nove spoznavne horizonte.

In vendar bi lahko rekli – še posebej, če smo pred tem brali knjigo Na pragu prebujenja, pod katero se podpisuje dr. Nina Petek, predavateljica na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete –, da se, primerjalno gledano, v Evropi pravzaprav le malo zanimamo za sanje in da so kje drugje na tem svetu podobe in zgodbe, ki razsvetljujejo nočno temo za našimi vekami, precej bolj nepogrešljive, da so, skratka, vzidane v same temelje tamkajšnjih civilizacij.

Tako lahko, na primer, na hrbtni strani knjižnega ovitka, ki ščiti monografijo dr. Petek, preberemo, da brez sanj kratko malo »ne bi bilo ne Buddhe ne budizma«. To po svoje lahko razumemo, saj sanje, ki jih sanja Budova mati – sanje o belem slonu –, igrajo izjemno pomembno vlogo v legendi o rojstvu tega indijskega modreca in učitelja; a kot prepričljivo pokaže Nina Petek, se povezave med sanjami na eni strani ter ključnimi budističnimi koncepti, filozofskimi šolami in življenjskimi praksami na drugi tu pravzaprav šele začenjajo. Kako torej razumeti sanje skozi prizmo budistične tradicije in kako budistično tradicijo skozi prizmo sanj? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Petek.

foto: kraljica Maja sanja o belem slonu; reliefna upodobitev v budističnem kompleksu Sanchi iz 3. stol. pr. n. št. (Biswarup Ganguly/Wikipedia)

Priznani kipar se je v zadnjem času javnosti predstavil z intrigantnima razstavama na severnem Primorskem in v Posavju

V zadnjem času je bilo mogoče obiskati kar dve intrigantni razstavi, ki ju je pripravil akademski kipar Boštjan Kavčič. Tako smo si še sredi poletja v Tolminskem muzeju lahko ogledali Vrnitev boginje Izide, medtem ko bodo Prehajanjav gradu Rajhenburg odprta še do februarja 2023.

A če so obiskovalci razstave na severnem Primorskem lahko videli umetnikovo intenzivno iskanje stilizirane ženske figure, ki na svojih rokah in glavi nosi kroglo kot simbol spoznanja, pa se tisti, ki se te dni napotijo v Posavje, srečujejo s Kavčičevim poizkusom, kako s skulpturami vzpostaviti neposreden dialog s preteklostjo soban in drugih grajskih prostorov.

Vtis je torej, da Kavčiča v umetniškem smislu privlačijo tako arhetipske, transhistorične podobe kakor srečanja s čisto konkretno zgodovino. In kako si ti dve, slej ko prej nasprotni stremljenji navsezadnje podajata roko, da bi vzpostavili enovit kiparski opus? – Odgovor smo iskali v pogovoru z Boštjanom Kavčičem, ki ga je pred naš mikrofon povabil Milan Trobič.

foto: Boštjan Kavčič z eno svojih Izid (iz osebnega arhiva B. K.)

Kako dobro preživeti svoje življenje, je eno najstarejših vprašanj, s katerim se človeške skupnosti in posamezniki bržkone ukvarjajo že od nekdaj. In prav to vprašanje je tudi v središču Nikomahove etike, ki jo je pred več kot dva tisoč tristo leti napisal znameniti antični filozof Aristotel, slovenski prevod pa so nedavno ponatisnili pri Slovenski Matici. O tem, na kakšen način Aristotel razmišlja o dobrem in krepostnem življenju ter koliko so uvidi, ki nam jih ponuja, vredni upoštevanja tudi v današnjem, zgodovinsko povsem drugačnem času, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: Aristotel, kot ga je na freski z naslovom Atenska šola naslikal renesančni slikar Rafael, izsek iz freske