Drugi pogled

Tokrat se bomo v Drugem pogledu odpravili dobrih 200 kilometrov severovzhodno od Ljubljane. Spoznali bomo namreč Karlo Varga, 27-letno Hrvatico, ki je iz Medžimurja v Ljubljano prišla zaradi študija arheologije. In čeprav je današnja sogovornica odraščala zelo blizu Slovenije, je Lani Furlan povedala, da se kljub temu Hrvaška precej razlikuje od Slovenije.

Alejandro Garcia je Perujec, ki živi v Sloveniji. Je tudi ekonomist, ki dela v čokoladnici! Čeprav je Darji Pograjc povedal, da ni najbolj zadovoljen s svojim znanjem našega jezika, ga je prepričala, da sta pogovor posnela v slovenščini. Drugi pogled tako danes o življenju v Limi in Velenju, o prednostih ter slabostih prvega in drugega, pa tudi o prometu, gorah in krompirju.

Pred desetimi leti se je Poljak Przemek Duszyński prvič preselil v Slovenijo. Drugič se je k nam vrnil leta 2020. »Včasih je bila Slovenija za Poljake država, kjer mora človek kupiti drago vinjeto, da pride do Hrvaške. Zdaj ni več tako,« mi je povedal, ko sva se srečala v Velenju. Tudi to nam je zaupal, da je pri nas našel najboljšo jed na svetu – rižev narastek.

Tokrat v Drugem pogledu prvič gostimo sogovornico iz Črne gore, in sicer Milico Vukićević, 22-letno študentko, ki se je v prestolnico preselila pred dobrimi tremi leti. V Slovenijo jo je torej pripeljal študij matematike, tu pa pozneje načrtuje ostati, tudi zaradi ljubezni do Slovenca. Kako lahka se je Milici zdela slovenščina in kakšno študentsko življenje ponuja Slovenija, slišite v naslednjih minutah. Pred mikrofon je Milico Vukićević povabila Lana Furlan.

Šest let živi v Sloveniji tokratna drugopoglednica. To je Argentinka, potomka slovenskih starih staršev, Nadia Magister, modna oblikovalka in solopevka. Odraščala je v glasbeni družini, zato je vedela, da je recimo petje del slovenske tradicije. Vseeno pa jo je presenetilo, kako dobri smo Slovenci v petju.

»V Kolumbiji večinoma pijemo tako imenovano filter kavo. Najboljši približek temu, ki ga lahko dobim v Sloveniji, je americano," je v oddaji Drugi pogled, ki jo je Darja Pograjc pripravila na svetovni dan kave, povedal Kolumbijec Andrés David Santamaria Galvis. Podoktorski matematik, ki v Kopru na Univerzi na Primorskem opravlja delo raziskovalca in asistenta, je v oddaji razmišljal tudi o domačem mestu Medellinu, družinski kavni plantaži, kolumbijski kulturi, slovenski hrani in kavi pa tudi o dopisovanju z ameriškim profesorjem, ki ga je po srečnem naključju pripeljalo v Slovenijo.

Assia Moussi, Rusinja, se je v Slovenijo preselila leta 2022 in svoj materni jezik v hipu zamenjala za slovenščino. Strokovnjakinja za marketing namreč meni, da lahko le tako - s poznavanjem jezika - stkeš prijateljstva in dosegaš dobre rezultate pri delu. Vse, česar se loti tokratna sogovornica, počne s srcem in predanostjo, zato tudi s takšnim odnosom pripoveduje o slovenski kulinariki, gastronomiji in vinarstvu.

»Pravzaprav je Slovenija izbrala mene, nisem jaz izbrala nje,« mi je povedala Alejandra Ramos Rivera, ko sva se poleti sešli v Kopru. Ko je v Ciudadu de Méxicu opravljala magisterij, ji je mentorica – ki je obiskala konferenco v Sloveniji – poslala elektronsko sporočilo in v njem sporočila, da Univerza na Primorskem ponuja možnost za opravljanje doktorata in ostalo je zgodovina. Poskusili sva v slovenščini, nadaljevali v angleščini, zaključili v španščini in nastal je današnji Drugi pogled!

Finka Johanna Robinson v Sloveniji živi 15 let. Je raziskovalka, povezana s številnimi projekti z okoljsko problematiko. Odgovornost do okolja, trajnostni razvoj, spoštovanje in ohranjanje narave ter domača samooskrba povezujejo njene življenjske usmeritve. Je navdušena kolesarka, ki jo moti nespoštovanje pravil, predvsem v prometu. V družini so trijezični: hčerki govorita slovensko in  finsko, Johanna in njen mož pa se pogovarjata v angleščini.

Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled, JOHN BOYD, prihaja iz Združenih držav Amerike, točneje iz New Jerseya. Ljubezenska zgodba z zdajšnjo ženo Sonjo ga je leta 1993 prvič pripeljala na obisk v Slovenijo – in že takrat je bil presunjen nad lepotami Slovenije in njenih gora, ki so ga pustile odprtih ust. Pravi, da je že takrat vedel, da bo nekoč v Sloveniji tudi živel – in res je tako že zadnjih 25 let. Kako drugačno je življenje pri nas kot v Ameriki, koga najbolj pogreša, kako težka se mu zdi slovenščina in še kaj boste slišali v prihodnjih minutah – z Johnom Boydom se je pogovarjala Tadeja Bizilj.

»Ta fant mi je všeč,« je Ying po tem, ko je na Phuketu srečala Slovenca, zaupala svoji prijateljici, ostalo je zgodovina. Zdaj Tajka že 5 let živi pri nas – tu sta ji najbolj všeč prijaznost ljudi in svežina našega podnebja, slovenščino pa vadi s svojim najboljšim štirinožnim prijateljem. Z Wichudo Thirachrak (oz. Ying) se je pogovarjala Darja Pograjc.

Tokrat v Drugem pogledu spoznamo Vero Haliti, Albanko, ki se je pred 30-imi leti, ko je bila stara 18 let, za stalno preselila v Slovenijo. Ta izkušnja jo je zaznamovala in vplivala tudi na njeno poklicno pot. Danes je med drugim sodna tolmačka za albanski jezik in mediatorka v programu začetne integracije tujcev.

Tokrat potujemo v Brazilijo. Gerlane Mljač že 16 let živi v majhni vasi na Primorskem. V Prelože pri Lokvi jo je pripeljala ljubezen. Pravi, da ji je bila na začetku najbolj nenavadna tišina, v Braziliji je namreč na vsakem koraku glasna glasba, zdaj pa se je navadila na tišino in se celo njej zdi Brazilija preglasna. Več izveste v današnjem Drugem pogledu, ki ga je pripravila Lana Furlan.

Joanno Blejwas je v Slovenijo prvič leta 2014 pripeljala študentska izmenjava. Opravila jo je, se vrnila domov, tam dokončala dodiplomski študij, se nato vrnila v Ljubljano na podiplomski študij in tu tudi ostala. 33-letnica pravi, da je »po izobrazbi in duši glasbenica, po duši pa tudi plesalka.« Poučuje namreč saksofon in pleše swing. Več pa v Drugem pogledu, ki ga je pripravila Darja Pograjc. Foto: Ksenija Mikor.

Emanuela Lopes Jeronimo Kunej je 42-letna Portugalka, ki se je pred petnajstimi leti preselila v Slovenijo. Dom si je ustvarila v Brestanici, manjšem kraju, v katerem stoji grad Rajhenburg. Kako se njena zgodba prepleta s kulturno dediščino gradu, kako je pristala v vinarstvu in od kje ideja za čokoladna vina? Odgovorom na ta in druga vprašanja prisluhnite v tokratnem Drugem pogledu.

Domači kraj Italijanke Cristine Monticoli je Videm. Že v času študija, ko je sodelovala s slovenskimi glasbeniki, pa je v njeno življenje vstopila Slovenija. Ta vez se je leta 2022 še utrdila - od takrat namreč kot članica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija sodeluje z našo hišo. Drugi pogled bo zato močno prepleten z glasbo. Sta se pa z Darjo Pograjc seveda pogovarjali tudi o kulturnih razlikah med državama, problemih v prometu in kavi.

Kosovo ostaja delno priznana republika z večinsko albanskim prebivalstvom, med manjšinami oz. etničnimi skupnostmi pa ni zgolj srbsko, ampak tudi turško, hrvaško, črnogorsko, romsko in bošnjaško prebivalstvo ... V Drugem pogledu bomo danes spoznali 29-letno Vildano Osmani, ki pripada bošnjaški manjšini, sicer pa se je s Kosova v Slovenijo oz. iz Prizrena v Ljubljano preselila leta 2015.

Tokrat smo v Celju obiskali japonsko akademsko slikarko, ki pri nas živi že od leta 2006. V tamkajšnji Galeriji sodobne umetnosti je prav te dni na ogled njena prva večja samostojna razstava. V njej nastavlja ogledalo sodobni družbi z različnimi mediji: z risbo, fotografijo, videoposnetkom in instalacijami. Spoznali bomo Keiko Miyazaki.

Nurainina Binti Ayob je doktorska študentka mikrobiologije, ki se je v Slovenijo preselila lani oktobra. Sprva je bila povsem presenečena, da so pri nas trgovine ob nedeljah zaprte, a zdaj se je na to že navadila – tako kot tudi na vreme. V Maleziji, od koder je doma, namreč ne poznajo letnih časov, temperature pa čez leto ne nihajo tako zelo kot v Sloveniji. Kakšni so bili občutki, ko je prvič videla sneg, in kakšna se ji zdi Slovenija, pa v tokratnem Drugem pogledu.

Spaso Pecanov je 54-leten Makedonec. V Slovenijo je prišel leta 2012, in sicer s trebuhom za kruhom. Službo je našel na Primorskem, zato zdaj še vedno živi v Sežani. Kakšni so velikonočni običaji v Severni Makedoniji in katero makedonsko hrano najbolj pogreša, pa izvemo v današnjem Drugem pogledu. Pred mikrofon ga je povabila Lana Furlan.

Tokrat bomo spoznali drugi pogled nekoga, ki je s 17-timi leti prišel v Ljubljano, z našo državo pa je zdaj povezan že četrt stoletja. Gost oddaje Drugi pogled je izvrstni gruzijski košarkar, ki je bil ljubljenec ljubljanskega in slovenskega občinstva v zlatih letih košarkarskega kluba Olimpija. Vladimer Boisa se večkrat znajde v vlogi neformalnega ambasadorja Slovenije v Gruziji in Gruzije v Sloveniji. Trenutno opravlja dve službi, ob vinogradniško vinarski karieri je še podpredsednik Košarkarske zveze Gruzije. Pogovor je tekel o košarki, vinu, dežnikih in razumevanju besede domovina.

Huong Vu je odraščala v Hanoju. Ko je končala univerzitetno izobraževanje, se je v iskanju dela preselila na jug Vietnama v Hošiminh, spoznala Slovenca, preostalo pa je zgodovina. V današnjem Drugem pogledu izveste, da Slovencem ribja omaka ne diši najprijetneje, da pa si z Vietnamci delimo podobno ljubezen do goveje juhe. Tudi o filmu, snegu, birokraciji in še marsičem se je Darja Pograjc pogovarjala z Vietnamko, ki v Mariboru živi od leta 2011.

Luz Soto Bravo se je v Slovenijo preselila iz tretje največje države v Južni Ameriki – iz Peruja. Svoje inkovske korenine je pognala v Kunovi v občini Gornja Radgona, kjer sta z možem ustvarila multikulturni meditacijski in ekološki center Pachamama, ki ga obiskovalci od blizu in daleč že dobro poznajo. Življenje v sožitju z naravo nam prinaša zdravje in zadovoljstvo, Slovenci pa se niti ne zavedamo, v kako lepem okolju živimo, je prepričana Indijanka Luz. Čeprav je po poklicu frizerka, je človek mnogih talentov, enako njen mož, domačin, ki je bil nekdaj Branko, danes pa se imenuje Dhiraj in se poleg meditacije oziroma duhovnosti ukvarja še z raznovrstnimi opravili, pa najsi gre za urejanje različnih nasadov in okolice, obdelavo lesa, gradnjo ali pa kaj povsem drugega. Sin Osho je navdušen nad kung-fujem, vse bolj pa mu gre tudi kitajščina. Z Luz se je v Pachamama centru sredi Slovenskih goric pogovarjala Lidija Kosi.

Rus Andrej Ilin je v Slovenijo prišel z ženo, hčerko in sinom pred petimi leti. Starejši sin je ostal v Rusiji, kjer dela kot zdravnik. Morda se jim nekoč tudi on pridruži v Ljubljani, a kljub pomanjkanju zdravnikov imajo Rusi pri nas težave s priznavanjem izobrazbe, pravi tokratni 'drugopoglednik'. Poleg tega je o Sloveniji, Slovencih in načinu življenja tu Andreji Čokl povedal še marsikaj zanimivega.

Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled, Sheridan Stevens, prihaja iz Združenih držav Amerike. Ljubezenska zgodba jo je leta 2019 pripeljala v Nemčijo, dve leti pozneje pa sta se z možem Slovencem preselila v Slovenijo, točneje, v Kranj. A ker mož trenira plavanje v Trstu, sta pred nekaj meseci sklenila, da novo domovanje najdeta v obmorskem mestu Koper, kjer živita sedaj. Kako drugačno je življenje pri nas kot v Ameriki, koga najbolj pogreša, kako ji gre slovenščina in še kaj boste slišali v prihodnjih minutah – s Sheridan Stevens se je pogovarjala Tadeja Bizilj.

»Slovenci, raziskujte svojo deželo, ker je čudovita.« Tako pove tokratni sogovornik v oddaji Drugi pogled, ki jo je pripravila Nataša Rašl. Pogovarjala se je s Tunizijcem, ki se je v Slovenijo za stalno preselil pred 15-imi leti. Ime mu je Amine Jemai in peče pice v eni izmed novomeških picerij. Katere sestavine in modrosti iz Tunizije in Slovenije je združil na svoji življenjski poti?

Kitajka Xiaoling Xia v Sloveniji živi že 25 let. Pri trinajstih letih je z družino s Kitajske pripotovala v Slovenijo, kjer se je zanjo veliko spremenilo. Vztrajno se je učila slovenščine in se prilagajala. V Kranjski Gori je pognala nove korenine in se navadila na prave zime, tudi na mraz. "Moramo se prilagajati, sprejemati navade, zdaj živimo v Sloveniji", je vodilo, ki ga prenaša tudi na družino. Trije otroci Yian, Anna in Anyue Qiu, ki obiskujejo osnovno šolo in vrtec, mamino slovenščino včasih tudi popravijo, skupaj bogatijo besedni zaklad. Xiaoling Xia je nadvse ponosna na osebni dosežek, saj se je letos opogumila in prvič stopila na smuči. Njen poslovni svet  je delo v kitajski restavraciji, kjer se najbolj razveseli  stalnih, tudi tujih gostov.

Dunajčanka Martina Wanis je leta 2008 prvič obiskala Slovenijo, a takrat ni vedela, da bo nekoč živela v Mariboru. 39-letna magistrica nevrobiologije ima zdaj skupaj s partnerjem Slovencem, podjetje v Zrkovcih – med drugim se ukvarjata s pridelavo in predelavo sladkega krompirja. Če spremljate televizijsko oddajo, ki na eni od slovenskih komercialnih televizij, spodbuja mlade podjetnike, da razvijejo svoj produkt in ga postavijo na trgovske police, ste morda že slišali zanjo. V Drugem pogledu razkrije tudi, katero slovensko jed bi lahko jedla vsak teden in kje tiči vzrok, da se Slovenci tako radi primerjamo z Avstrijci in Nemci.

“V Vipavski dolini sem našel vse, kar sem iskal,” pravi Poljak Damian Buraczewski, ki je v Slovenijo prišel leta 2011. Njegova prva daljša postojanka je bilo Zasavje, potem je nekaj časa živel na Štajerskem, dokler se ni končno ustalil v Vipavski dolini. Tam je namreč našel sonce, harmonijo in dobro slovensko vino, ki ga je tako navdušilo, da o njem že trinajst let piše na svojem vinarskem blogu.

V Slovenijo je prišel pred osmimi leti. V oddaji Drugi pogled tokrat predstavljamo mladega Simona Trussevicha, po rodu Rusa iz Kazahstana. Njegova letnica rojstva: 2004. Njegov življenjepis pa – zelo izčrpen. Je nekdanji predsednik Dijaške organizacije Slovenije, zdaj je predsednik Medgeneracijske koalicije Slovenije. Kako je bilo, ko se je v šestem razredu preselil na drugo celino, ko tukaj ni poznal nikogar razen svojih staršev? Kako pomembno vlogo je takrat imela učiteljica slovenščine in zakaj pravi, da je v slovenskih šolah premalo discipline?

Lano Milovanović je v Koper pred dobrima dvema letoma pripeljal študij. Oktobra leta 2021 se je iz Beograda preselila k nam. Sem ni prišla na izmenjavo, ampak študira redno. Po diplomi si želi ostati in v Ljubljani nadaljevati podiplomski študij. Zakaj je za študij izbrala prav Koper in kateri so njeni najljubški kotički v Sloveniji, je med drugim zaupala Darji Pograjc.

Danes se odpravljamo na potovanje čez Atlanski ocean, vse do Karibskega otočja, oziroma bolj natančno do Kube. Yassera Maresmo je pred 18-imi leti v Slovenijo pripeljala ljubezen. Sprva je živel v prestolnici, dobro leto nazaj pa sta se s punco preselilo v Pliskovico, majhno vas na Krasu. V Pliskovici je Yassera obiskala Lana Furlan in ga povprašala o kubanski hrani, običajih in mrzlem vremenu, več pa v današnjem Drugem pogledu.

Šestinštiridesetletna Veronika Berčeniova Debevec prihaja izpod Visokih Tater na Slovaškem, iz mesta Poprad. V Sloveniji je že 18 let, živi v Pivki. Tri leta je poročena in ima dveletno hčerko Kiaro. To je na začetku pogovora v svojem maternem jeziku zaupala tudi naši sodelavki Sabrini Mulec.

Luko Radičevića je v Slovenijo pripeljala želja po študiju v tujini, zato se je po srednji šoli poslovil od domačega Niša in pozdravil svoj novi dom v Ljubljani. Sprva se je domov vračal skoraj vsak mesec, danes pa redkeje. 25-letni magistrski študent obramboslovja in varnostnih ved večino časa posveča študiju, učenju slovenščine, svojemu zagonskemu podjetju ter prijateljem. Ker je bil s študijem v Sloveniji zelo zadovoljen, je nad njim navdušil tudi svojo sestro in partnerko. Kako so njegovo odločitev, da odide v Slovenijo, sprejeli starši in kaj najbolj pogreša, pa nam je zaupal v tokratnem Drugem pogledu.

Ksenia Juvan, Rusinja iz mesta Togliati, je zelo mlada odšla od doma. Najprej v Nemčijo, potem na Nizozemsko, živela je tudi na Kitajskem, povsod se je izobraževala. V Slovenijo je pred osmimi leti prišla na dopust, v Portorožu je spoznala sedanjega moža in ostala. Študirala je turizem, danes se ukvarja z digitalnim marketingom. Na svojem blogu Ksenia in Slovenia je promotorka Slovenije, njenih naravnih lepot, odkriva manj znane kotičke, srečuje ljudi, povezane s turizmom, spoznava gastronomijo, vina, predvsem jo zanimajo zgodbe. Središče Ljubljane, kjer živi z družino, jo navdihuje. Obožuje tudi Gorenjsko, od koder je doma njen mož, in Obalo. Zanjo je največjega pomena znanje tujih jezikov, ki ga prenaša tudi na hčerki, stari 3 in 6 let. Več pa v Drugem pogledu, ki ga je pripravila Aljana Jocif.

Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled Luz Medrano prihaja iz Mehike. Prej je živela v okolici Ciudada de Mehika, v mestu Puebla, ki ima okrog dva milijona prebivalcev. Zdaj živi v Loškem potoku, ki šteje približno 2000 prebivalcev. Navajena je bila na hiter način življenja, veliko število ljudi, avtomobilov, veliko vsakodnevnega hrupa ... Selitev v manjši podeželski kraj je bila zanjo res velika sprememba in obenem tudi izziv. Kako se je privadila na to, kaj najbolj pogreša, kaj jo je najbolj presenetilo tukaj in zakaj je hvaležna, da živi v tako lepi državi, kot je Slovenija, je povedala Tadeji Bizilj.

Rikardo Smith je 45-letni Britanec, ki se je pred tremi leti - v času covida in tik po brexitu - preselil v Slovenijo. Najprej je živel v Baški grapi, zdaj v hiši na Kovačevem rovtu nad Idrijo. Pri idrijski rudarski godbi na pihala igra trobento, saj je po izobrazbi glasbenik, čeprav je v Združenem kraljestvu nazadnje delal na področju socialne pomoči ranljivim skupinam, kot so begunci, brezdomci in brezposelni. Podobno službo išče tudi v Sloveniji, čeprav se zaveda, da jo bo težko našel, kljub 25-letnim izkušnjam z delom na tem področju. Kot je povedal Nini Brus, sta ga v Slovenijo privabila narava in mirno okolje, saj se je v Birminghamu, v bližini katerega je živel prej, kriminal preveč razrastel.

Nova epizoda Drugega pogleda se morda bere kot kakšna filmska ljubezenska zgodba: Slovenec in Kitajka se srečata na izmenjavi, ugotovita, da drug brez drugega ne moreta, ona se preseli k njemu, sledijo poroka in rojstvo otroka, vmes pa še nova služba zanjo v mednarodnem podjetju. Kot boste slišali v nadaljevanju, zapustiti domovino vendar ni tako lahko in samoumevno, vsaka stvar pa zahteva svoj čas in nekaj potrpežljivosti, morda tudi popolno menjavo poklica. Spoznajmo zgodbo Kitajke Sha Xu, z njo se je pogovarjala Ana Skrt.

Če vas je pot v zadnjih mesecih zanesla na Tržnico Koseze v Ljubljani, ste verjetno opazili tovornjak, predelan v kuhinjo na štirih kolesih, kjer lahko poskusite različne afriške jedi. V njem kuha Nigerijec Mike Dayo, ki je v Slovenijo prišel leta 2006. Živi sicer v Piranu, a se vsak dan pripelje na delo v Ljubljano. Njegovo rojstno mesto Lagos leži na obali Gvinejskega zaliva na jugozahodnem delu Nigerije in je za Kairom drugo največje mesto v Afriki. Število prebivalstva metropolitanskega območja Lagosa v zadnjih desetletjih eksplozivno narašča in je že višje od tistega v Kairu. O tamkajšnjih številkah in življenju v Sloveniji pa sogovornik Andreje Čokl.

Benin leži na zahodu Afrike, obkrožajo ga na severu Niger in Burkina Faso, na vzhodu Nigerija, na zahodu Togo, na jugu pa ima vrata v Atlantski ocean. Tokratni sogovornik Amédée Kazotti prihaja iz mesta Cotonou, za katerega pravi, da je za turiste po navadi najbolj privlačno, saj ima čudovite plaže, kar 20 hektarov veliko tržnico, na katero prihajajo kupovat in prodajat tudi iz drugih afriških držav, pa tudi številne spomenike, veliko zgodovine, predvsem pa te tam »zapeljejo vonji in barve ter nočno življenje«, opiše sogovornik. Prejšnji teden sem se odpeljala v Leskovec pri Krškem, kjer Amédée Kazotti zdaj živi leto in štiri mesece.

V Drugem pogledu danes spoznamo nekoga, ki se je iz Bangladeša v Slovenijo preselil pred skoraj dvanajstimi leti. Nasmejan deloholik, ki utrujenosti ne pozna. Tako bi ga lahko opisali na kratko. Kako pa ga opisujejo komentatorji na spletu: »Odličen kuhar. Ko ga opazuješ med pripravo jedi, vidiš da to, kar dela, dela s srcem in je z glavo pri stvari. Skozi majhno okence ti v nekaj minutah polepša dan.« Tokratnega sogovornika smo ujeli v njegovem delovnem okolju: v majhnem kiosku z azijskimi uličnimi jedmi v središču Ljubljane. To je – na kratko – Babu.

Sarah Fairchild se je pred štirimi leti iz Amerike preselila v Slovenijo in se takoj zaljubila v tukajšnjo naravo in prijaznost ljudi. Kot atletinja in podjetnica je sicer prepotovala že dobršnji del sveta, a se nikjer drugje ni počutila tako varno, kot se v Sloveniji. V Drugem pogledu je z nami podelila svoje najljubše kotičke Slovenije in razlike med slovenskim in ameriškim šolskim sistemom.

Mehyar Badii je otroštvo preživljal na severu Irana pod 5 tisoč metrov visoko goro Damavand. Pozneje se je s starši in z dvema bratoma preselil v Združeno kraljestvo, kjer je doštudiral računalništvo in matematiko. Njegova vera je baha'i. Z ustanavljanjem novih bahajskih skupnosti je bila pred dobrimi tremi desetletji povezana tudi njegova pot iz Združenega kraljestva na Balkan. Življenje v Bašlju, kjer je z družino srečen, in pogled na Storžič ga vsak dan spominja na njegovo goro Damavand. »Ljudem moramo pomagati«, pravi Mehyar Badii, »in prav zato s svojim delom in spoznanji širim dobro«, je povedal naši lokalni dopisnici Aljani Jocif.

V Severni Makedoniji je Marko Durdubakov dokončal študij glasbe in v Slovenijo prišel, ker se je želel tu vpisati na podiplomski študij. Ker mu to ni uspelo, se je odločil, da bo njegova druga diploma s področja filozofije in sociologije ter se vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto. Gost tokratnega Drugega pogleda je torej dipl. flavtist, prodekan študent, ljubitelj počasnega pitja kave in neljubitelj ričeta.

Riitta Fagerholm Mosić prihaja iz Vante, mesta v bližini Helsinkov. Finko je v Slovenijo pred 16 leti pripeljal poletni oddih, med katerim je mimogrede obnovila slovensko poznanstvo še iz časa študija v Gradcu. Kdo bi si mislil, da bo preprosto vabilo na kavo tisti trenutek, ki bo njeno življenjsko pot obrnil v povsem novo smer. Tu je našla zaposlitev - je koordinatorica projektov v podjetju, ki se ukvarja z zbiranjem in analitiko podatkov - si ustvarila družino in zdaj živi v Ljubljani, kjer se je srečala z Andrejo Gradišar. Med drugim ji je razkrila, zakaj poletij v nasprotju z večino Slovencev ne preživlja na Hrvaškem, pa tudi kaj finskega pogreša in v čem smo si Finci in Slovenci podobni.

Ali ste vedeli, da v Sloveniji živi nosilka olimpijske medalje iz Kanade? Gre za smučarsko skakalko iz Calgaryja Abigail Strate, ki je skupaj z mešano reprezentanco na zadnjih zimskih olimpijskih igrah v Pekingu osvojila bron. Že več kot dve leti namreč kanadske skakalke večino leta preživijo v naši državi, saj imajo tu bazo. Dve leti so živele skupaj, pri družini enega od trenerjev, letošnje poletje pa je bilo pravo za »osamosvojitev,« pravi Abigail Strate, ki jo je pred mikrofon povabila Andreja Gradišar. V nadaljevanju tako o razlikah v življenju v Kanadi ter Sloveniji, seveda se bomo dotaknili tudi športa.

Pot Drugega pogleda se namreč danes začenja v jugovzhodni Aziji, v eni najbolj naseljenih držav na svetu – Indoneziji. Od tam prihaja Diah Fauziah, ki trenutno živi v Šentjurju. Novinarka je domovino zapustila v marcu, k nam jo je pripeljala ljubezen. Trenutno se ukvarja predvsem z urejanjem vse dokumentacije, ki je potrebna za bivanje v tuji državi. V načrtu ima udeležbo na tečaju slovenščine, potem pa bo čas tudi za iskanje poslovnih priložnosti.

Danes začenjamo 9. sezono oddaje Drugi pogled. In prva v sezoni je država Gvineja. Obmorska država v severozahodni Afriki je znana tudi z imenom Francoska Gvineja. To je domovina Oumarja Barryja, ki od marca 2015 živi v Ljubljani. Iz domovine so ga pregnale težave z vladajočo politiko. V Sloveniji je lepo, pravi, a vseeno pogreša dom. O prednostih in slabostih življenja pri nas pa v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.

Ahmed Hammad je model in igralec ter računovodja, ki je pred osmimi leti domačo Aleksandrijo zamenjal za dom v Ljubljani. Družina in podjetje, ki ga je pri nas odprl njegov oče, sta bila vzrok za selitev. Se je pa Ahmed leta pozneje, ko se je družina vrnila domov, odločil, da ostane v Ljubljani. Čeprav pogreša egipčansko hrano in prijetno sredozemsko klimo, življenje v Sloveniji prinaša kup drugih prednosti. Tudi o tem v prihodnjih minutah. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.

Z Drugim pogledom se tokrat selimo na skrajni jug afriške celine. Država, ki leži tam, je v slovenščini pogosto napačno poimenovana Južnoafriška republika, saj je slednje pravzaprav ime burske države iz druge polovice 19. stoletja, sodobna država pa je le Južna Afrika ali uradno Republika Južna Afrika. Iz Južne Afrike se je v Slovenijo pred letom in pol preselila Adel Kostanjevec, ko je po tridesetih letih končno spet našla svojo najstniško simpatijo. Zdaj živi na podeželju v okolici Ljubljane, kjer jo je obiskala Andreja Čokl, in ne more prehvaliti raznolikosti in varnosti nove domovine.

Dobro uro in pol oz. približno 140 km cest ločuje mesto, od koder prihaja, in mesto, kjer zdaj živi, Marija Marčan. Zagrebčanko je pred leti v Slovenijo za en semester pripeljal študijski program Erazmus. Pozneje se je vrnila in pri nas končala doktorat. Preden se je dokončno preselila v Ljubljano je s partnerjem nekaj časa živela v Veliki Britaniji. Danes je doktorica elektrotehnike zaposlena na področju vodenja projektov (pri katerih razvijajo programsko opremo za nove inovativne načine zdravljenja raka) pri prodjetju Cosylab. Z njo se je pogovarjala Darja Pograjc.

Anesta Nuwanrekha Barnett se je v domači Šrilanki ukvarjala z manekenstvom in igralstvom, bila je tudi učiteljica japonščine. Zato je nekaj let tudi živela na Japonskem, zdaj pa že približno 14 let v Sloveniji. Njen dom je v Mariboru, v katerem se ukvarja z ročnimi obrtmi, je torej rokodelka, občasno pa tudi poučuje japonščino. Kot pravi, mi Slovenci njeno domovino pogosto pohvalimo in jo začudeno vprašamo, zakaj neki je prišla v Slovenijo. Odgovarja, da je tudi Slovenija lepa. Kaj je tu lepega in ali jo kdaj tudi kaj zmoti, v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.

Dežela dolgega belega oblaka je domovina našega današnjega sogovornika v oddaji Drugi pogled. Tak je namreč prevod maorskega poimenovanja za Novo Zelandijo, ki se glasi Aotearoa. Največje mesto države je Auckland in od tam prihaja Demetrius King, zdaj že več kot 15 let prebivalec Maribora. Tja so ga pripeljali baletni čevlji, nekaj let je bil namreč član baletnega ansambla SNG Maribor. Danes je aktiven v računalniških vodah, prosti čas najraje preživlja z družino. Pred mikrofon Drugega pogleda ga je povabila Andreja Gradišar.

Jurybe Balsa Garantini prihaja s Filipinov, a že dobrih deset let so njen dom Trbovlje. V domovini je najprej delala v restavraciji, nato v finančnem sektorju, potem se je začela ukvarjati z masažo, kar nadaljuje tudi v Sloveniji. Z južnega dela Filipinov pa jo je zvabil Slovenec. K nam je prišla v snežnem metežu s 4-mesečnim sinom, kar ni bila najbolj prijetna izkušnja. Danes ji sneg pomeni čisto nekaj drugega. Kako ga dojema in kako vidi življenje v Sloveniji, v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.

Spoznala sem ju v prostorih kulturno-izobraževalnega društva PiNA v Kopru. Ala Tomilova in Vitalij Tomilov sta iz Harkova zaradi vojne odšla marca lani. Po letu dni življenja v Sloveniji še nista povsem prepričana o svoji slovenščini, a sta se za nas in vas potrudila ter poskusila. Kjer je volja, je pač tudi pot. Z njima se je pogovarjala Darja Pograjc.

Natalia Baymacheva je v Sloveniji že skoraj leto dni. Prišla je iz Rusije, pri nas pa študira kemijsko informatiko. Rodila se je v mestu Iževsk, ko je dopolnila 14 let, pa se je preselila v Moskvo. Kakšno je študentsko življenje, opravljanje vozniškega izpita v Sloveniji in katera je po njenem najbolj nenavadna slovenska beseda, vse to boste slišali v Drugem pogledu.

Nico Huurman je po poklicu inženir, ukvarja se s svetovanjem na področju železniške signalizacije. Njegova domovina je Nizozemska, dom pa že malce več kot 5 let Ljubljana. Razlog: žena je Slovenka. Najprej sta skupaj dobri dve leti živela na Nizozemskem, v Utrechtu, a zaradi družine, na katero je žena močno navezana, sta se leta 2018 odločila za selitev v Slovenijo. Sta pa s seboj pripeljala svoji nizozemski kolesi. Nico Huurman je gost oddaje Drugi pogled.

V Drugem pogledu gostimo enega od priseljenskih »staroselcev«. Slaba tri desetletja je Slovenija namreč že dom Turka Erola Bakirkayje. V Slovenijo je na povabilo strica, ki mu je tudi dal prvo zaposlitev – v gradbeništvu – prišel pri le 19. letih. Od takrat je počel marsikaj, trenutno pa vodi tri trgovine – s turško hrano, mesnico in z opremo za dom v Ljubljani, kjer tudi živi. Pravi, da je v tem času že posvojil veliko slovenskih navad in je zato njegov obisk Turčije ter pogled na mentaliteto rojakov precej drugačen. Erol Bakirkaya je sogovornik Andreje Gradišar.

Svoje življenje je posvetila karieri, zato je pred osmimi leti tudi prišla k nam in se preselila slabih 9000 kilometrov stran od doma. Kljub službi in izobraževanjem, ki ji vzamejo velik del časa, pa – kot že »prava Slovenka« – najde dovolj časa za svoj majhen zelenjavni vrt. Kaj takšnega, pravi, v Hongkongu, kjer je živela prej, ne bi bilo mogoče.

Domagoj Juraga se je z Reke v Koper preselil v prvi polovici lanskega leta. Ko je izvedel, da je tu izobraževalni sistem bolj prilagodljiv kot na Hrvaškem in bo tu enostavneje spremenil smer študija, se je odločil za podiplomski študij. Je pa Darji Pograjc povedal, da to ni bil edini razlog za njegov prihod v Slovenijo. Naše obalno mesto mu je že priraslo k srcu, zdi se mu "kot pomanjšana Reka, a vseeno podobno multikulturna".

Brazilija je šifra današnjega Drugega pogleda. Pérola Regina Ribeiro je klovnesa, ki že dobro desetletje živi v Sloveniji. Je programska vodja društva Rdeči noski. Milijonsko mesto Campinas v bližini Sao Paola je zamenjala sprva za Maribor. Pri nas ji veliko pomeni občutek varnosti, nogomet je zanjo umetnost, ajda in bučno olje pa dragoceni odkritji slovenske kulinarične zakladnice. Med sambo in slovensko narodno zabavno zanjo ni pretirane razlike, in odkar imajo družinskega psa sta tudi slovenska zima in sneg »kar v redu«.

Ukrajinka Iryna Hambroš v Sloveniji živi že štirinajst let. Profesorica ukrajinščine, ki je v Ukrajini poučevala učence od petega do devetega razreda na 11-letki, se je slovenščine naučila sama. »Za učenje tujega jezika je najpomembnejši besedni zaklad,« pravi Iryna Hambroš, ki ji je pot do Slovenije utrla ljubezen. Danes dela kot prodajalka v starem Kranju, ki ga rada odkriva. Osrečuje jo tudi pletenje z zahtevnimi vzorci, o njej pravi avtorica oddaje Drugi pogled, ki sledi, Aljana Jocif.

Alyson Hill ima 25 let in je doma iz Vancouvra – ameriškega, ne kanadskega – v ameriški zvezni državi Washington. V Slovenijo se je priselila in poročila leta 2020. Razlog za to, da živi v Zagorju ob Savi, je torej ljubezen. Moža je spoznala med študijem krajinske arhitekture v ZDA. Najprej sta načrtovala, da se bo on priselil v ZDA, a se je vse skupaj zaradi epidemije koronavirusa zasukalo precej drugače. Prisluhnimo Alyson Hill v oddaji Drugi pogled.

Gostja tokratne oddaje Drugi pogled je Anastasia Banovec, doktorica znanosti in glasbena pedagoginja, ki se je iz Moskve v Slovenijo zaradi ljubezni preselila pred šestimi leti. Z možem in otrokoma živijo v Ljubljani, a večkrat na teden potuje v Novo mesto, kjer vodi moški oktet Krka, in v Semič, kjer ima zasebno glasbeno šolo in kjer živijo moževi starši. V oddaji bomo spoznali njen pogled na življenje v Sloveniji, ki ji je prirasla k srcu.

Tokrat bomo sogovornico oddaje Drugi pogled poiskali v bližini Celja. Gurujoth Kaur, krajše Jo, se je rodila v Veliki Britaniji in pred prihodom v Slovenijo živela v Birminghamu. Slovenija je sploh prva tuja država, ki jo je obiskala, nato pa se je vanjo tudi preselila. Razlog je tipičen – ljubezen. Z Britanko z indijskimi koreninami bomo govorili o tem, kako je, ko udari priseljenska realnost, o spoznavanju vrtičkarstva, razočaranju ob obisku slovenskega kina, slovenski neposrednosti.

Štiridesetletni Davor Knežiček je bil rojen v Tuzli, tretjem največjem mestu Bosne in Hercegovine. Seže pa njegova vez s Slovenijo (kot boste slišali v oddaji) vsaj tri generacije v preteklost. Sogovornik v Ljubljani zdaj živi že 22 let, sem ga je pripeljala želja po študiju angleškega jezika na ljubljanski Filozofski fakulteti. O slovenski arhitekturi, bosanski kavi, besedi "vesolje" in še marsičem v današnjem Drugem pogledu!

Italijan Mauro Raunich bo novi sogovornik v oddaji Drugi pogled. Kot že samo ime pove, je povezan s slovenskim svetom. Rojen je v Milanu, a njegovi predniki izvirajo iz Istre. Zaradi pogostih menjav oblasti na prehodu v 20. stoletje ne ve, ali so iz hrvaškega ali iz slovenskega dela. V svojem življenju se je veliko selil – živel na Cipru, v Združenih državah, na Novi Zelandiji, Hrvaškem. Slovenija je njegov dom že poldrugo desetletje in pravi, da bo to tudi ostala. »Govorim kot otrok,« reče, ko ga poprosimo, da bi se pogovarjali v slovenščini, v kateri boste slišali večino oddaje. Kdaj pa kdaj je kakšno besedo za lažje izražanje poiskal tudi v angleščini in tam si bomo pomagali s prevodom, ki ga je prebral Igor Velše. To je Drugi pogled Maura Raunicha.

32-letna Ayla Heier prihaja z Nizozemske. Izvorno sicer iz Utrehta, je pa zadnjih 10 let pred selitvijo v Slovenijo živela v Amsterdamu. Njeno delo vključuje ukvarjanje s telesom, dihanjem, meditacijo. Je tudi maserka in vodi delavnice. »Baza v Sloveniji z rednimi obiski Nizozemske,« tako pa je odgovorila, ko jo je Darja Pograjc vprašala, kakšno bi bilo po njenem idealno življenje. Začelo se namreč še zdaleč ni tako zelo idilično. Prisluhnite torkovi rubriki Drugi pogled!

Joseph Rakotorahalahy prihaja iz Madagaskarja in je upokojenec. V Slovenijo je prišel po naključju pred več kot štirimi desetletji, ko se je odločil za študij arhitekture v takratni Jugoslaviji. Po študiju se je nameraval vrniti v domovino, a se je obrnilo drugače, saj se je zaljubil. Poklicni arhitekt se je ukvarjal s številnimi stvarmi. Bil je scenograf, občasni igralec, še vedno sklada in ustvarja glasbo. Ukvarja se tudi s pripovedovanjem zgodb, nedavno je v okviru družinskega društva Drevo sozvočja izdal slikanico z naslovom Ibotity, ki temelji na malgaški pripovedki. Še vedno je torej povezan z domovino, tja se tudi občasno vrača in se ukvarja z dobrodelnostjo. Za našo oddajo je pripovedoval o prihodu v Ljubljano v sedemdesetih letih ter svoji povezanosti z glasbo. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Indonezija se ponaša z izjemnim rastlinskim in živalskim svetom; je dom več kot 100 ogroženih živalskih vrst, le tam še v divjini živijo orangutani in tudi komodoški varan – največji kuščar na svetu. Prestolnica države Jakarta, pa je popolno nasprotje. Pozidana, polna nakupovalnih središč. Kar 130 jih je v mestu, eno večjih ima kar 9 nadstropij. Jakarta se sicer ponaša tudi z neslavnim nazivom mesta z najslabšim prometom na svetu. In tudi o tem spregovori sogovornica v oddaji, njeno ime je Annisa Queentarina. Pa jo spoznajmo!

Štiridesetletni Jose Miguel Estigarribia Villasanti se je v Slovenijo preselil pred 12 leti. Pred tem je živel na Hrvaškem, tako da zdaj v Evropi prebiva že 20 let. Kaj ga je z južnoameriške celine pripeljalo k nam? V prvi vrsti: študij. Izobrazba mu je od nekdaj pomenila veliko; že od majhnega je sanjal o študiju v Evropi. Sem pa so ga vlekle tudi njegove hrvaške korenine. Kako se je zavrtelo življenje, da je prišel v Slovenijo, kjer si je ustvaril družino in ostal, je razkril Darji Pograjc.

Novi Drugi pogled je pred nami in tudi nova država. V Beninu se je rodil Cocou Marius Mensah, ki ima v akademskem svetu pred svojim imenom tudi naziv docent doktor. Dela na mariborski pravni fakulteti, kjer je bil njegov prvi projekt po zaposlitvi vino. Kako in kaj, bo najbolje razložil kar sam v nadaljevanju. V oddaji pa nam podrobneje predstavi tudi svojo domovino, ki je mimogrede tudi domovina vuduja. Drugi pogled je pripravila Andreja Gradišar.

Sapana Gandharb se je leta 2000 preselila iz Nepala v Slovenijo. Iz države, ki nima stika z morjem, je prišla k nam na Primorsko. »Tu se drugače diha,« mi je povedala, ko sva se srečali v Portorožu in je nastala današnja oddaja. O težkih začetkih v tuji državi, o Bledu, ki jo spominja na domovino, o spremembah zaradi globalizacije, ki jih doživlja nepalska družba, in še o marsičem boste slišali v naslednjih 10 minutah. Avtorica Drugega pogleda: Darja Pograjc.

Monishankar Singha, za prijatelje Šila, je bil na Šrilanki 13 let budistični menih, ob tem je vzporedno študiral budistično in zahodno psihologijo. Pravi, da je ob prihodu v Slovenijo ob pogledu na dokaj prazne ljubljanske ulice doživel kulturni šok, kar pa ni čudno, saj prihaja iz Bangladeša, ki ima kar 165 milijonov prebivalcev. Preden mu je uspelo nostrificirati magisterij iz psihologije, je delal kot pomivalec posode in kuhar, zdaj pa uživa v poklicu psihologa. Letos se je povzpel na vrh Triglava, obožuje slovenske pečenke in višnjev zavitek, blizu mu je dvojina v slovenskem jeziku in že dve leti je urbani čebelar. Njegov »drugi pogled« na Slovenijo odstira Bojan Leskovec.

Jugoslavija je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vzpostavila številne izmenjave s članicami gibanja neuvrščenih. Od tam so v Slovenijo prišli umetniki, strokovnjaki in seveda študenti. Med njimi je bil tudi Robert Yebuah iz Gane. Z njim se je o otroštvu, študiju in življenjski filozofiji pogovarjala Nataša Rašl.

Američanka z novozelandskimi koreninami, ki se ukvarja s polinezijskimi plesi. To je Piper Williams. Utah je njena domača zvezna država. Iz kraja sredi puščave jo je v zeleno Slovenijo pripeljala misijonarska pot. Prišla je lani decembra, najprej v Celje, nato v Ljubljano, ostala bo do prihodnjega maja. Kako se ima v Sloveniji v tem času, pa v naslednjih minutah. Čas je za Drugi pogled.

Tokrat smo pred mikrofon povabili Irmgard Anderl Krajter, ki je po rodu Avstrijka. Anderl je njen dekliški priimek, priimek Krajter pa je prevzela po poroki s Slovencem. V Ljubljani živi že približno polovico življenja in prav toliko časa je tudi poklicna solooboistka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.

30-letni Senadin Pajalić se je iz majhne vasi v Bosni in Hercegovini v Ljubljano preselil, ko je imel samo19 let. Pri nas se je vpisal na fakulteto in tu tudi ostal. Če ste domači na Tiktoku ga morda celo poznate - je namreč eden tistih, ki imajo v Sloveniji na tej platformi največje število sledilcev. Darja Pograjc se je pogovarjala z njim.

V Zasavju, blizu Izlak, smo poiskali zadnjega sogovornika aktualne sezone Drugega pogleda. To je Nemec Heiko Werner, ki je v naše kraje z družino prišel zaradi nove službe. Za prijatelje, ki jih je spoznal širom po svetu – živel je namreč v več državah –, je neke vrste zasavski ambasador, saj jih v svojem domu pogosti, nastani pa še pelje naokoli. Nas bo v naslednjih minutah popeljal tudi pet let nazaj, ko je prišel v Slovenijo.

Naša današnja gostja Drugega pogleda je iz Slovaške in ni bila namenjena v Slovenijo, ko se je odločila za študij v tujini, pač pa se je pozneje znašla tu zaradi Slovenca, ki je prav tako iskal znanje po svetu. Slovenija ji je bila všeč tudi brez njega in odločno si je utirala pot k samostojnemu življenju v deželi, katere jezika niti še ni dobro poznala, njegova podobnost s slovaščino pa ji je prinesla le težave in včasih povzročila tudi salve smeha prijateljev in znancev. Cirila Štuber jo je srečala na plesu za starše osnovnošolcev, ples pa je vsekakor družabna dejavnost, ki jo je zadnji dve leti najbolj pogrešala.