Intelekta

Varna raba interneta je zelo širok in nenehno spremenljiv pojem. Od škodljivih algoritmov do generativne umetne inteligence, ki ustvarja pornografske globoke ponaredke. Od vplivnežev do spolnih predatorjev. Od heca do travme. Z vsako novo aplikacijo ali orodjem pridejo tudi nove možnosti zlorab. Kako na varen vstop v spletno okolje pripraviti mlade uporabnike in uporabnice? Kdaj jih pustiti same pred zasloni in jim dovoliti nenadzorovano rabo? Kakšne so nevarnosti? Odgovori v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Catherine Knibbs

Niels Van Paemel

Michael Colborne

Državljan D

Bellingcat

safe.si

Spletno oko

Izid predsedniških volitev v Združenih državah ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovnici

V Združenih državah so predsedniške volitve pred vrati, njihov izid pa slej ko prej ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovnici. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako bi zmaga Donalda Trumpa oziroma Kamale Harris utegnila vplivati na zapletanje in razpletanje ključnih, strateško najpomembnejših kriznih žarišč našega časa – od vojne v Ukrajini prek konflikta na Bližnjem vzhodu do rastočih napetosti okoli Tajvana. V tem kontekstu nas je prvenstveno zanimalo, kaj voditelji Rusije, Kitajske, Izraela, Irana pa še kakšne države pravzaprav pričakujejo od obeh kandidatov? Koga si, drugače rečeno, po volitvah bolj želijo videti v Beli hiši in, jasno, zakaj? – Odgovore so nam pomagali iskati naš nekdanji dopisnik iz Moskve, Miha Lampreht, pa politolog, predavatelj na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem, dr. Primož Šterbenc, ter sinologinja, predavateljica na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Maja Veselič.

foto: uradna vladna portreta Kamale Harris in Donalda Trumpa (Wikipedija, javna last)

Vsak peti prebivalec Slovenije je star 65 let ali več – v številkah to pomeni, da pri nas živi že več kot 460.000 starostnikov in starostnic. Starost je lahko lepo in polno življenjsko obdobje. Kar pa ne velja za vse. Lahko jo spremljajo stereotipi, predsodki, diskriminacija. Vedno glasnejši so tisti, ki opozarjajo, da smo v neoliberalizmu – ki ceni moč, mladost, zdravje, lepoto, produktivnost – prešli iz sočutnega dojemanja starosti v sovražni starizem – v sovražno staromrzništvo. Namesto, da bi starostnike obravnavali kot enakopravne člane družbe, jih potiskamo na rob. Kakšna je torej starost v Sloveniji? Kako v Sloveniji živijo starejši od 65 let; starostniki?

Razpravljajo: doc. dr. Mateja Berčan, ki na terenu dela kot patronažna medicinska sestra, hkrati tudi predava na Univerzi Alma Mater Europaea; predavateljica in raziskovalka asist. dr. Miriam Hurtado Monarres s Fakultete za družbene vede, magister managementa Alen Gril (Dom dr. Janka Benedika Radovljica) ter antropolog in predavatelj prof. dr. Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka. V živo iz Cankarjevega doma ob Festivalu za tretje življenjsko obdobje pripravil: Iztok Konc.
Foto: Pixabay, cc

Novi načini komunikacije so s sabo prinesli tako pozitivne kot negativne učinke, s katerimi se različne religijske skupine soočajo na različne načine.

Kako so se religijske skupnosti digitalizirale v času zaprtja zaradi pandemije koronavirusa? Kakšne prakse so se od izrednih razmer obdržale? Kdo so religijski vplivneži? Ali je Qanon nova religijska skupnost? Kako je digitalizacija vplivala na raziskovanje religijskega življenja?

Velike spremembe v rabi digitalnih tehnologij je povzročila pandemija koronavirusa in z njo prepovedovanje druženja večjih skupin v zaprtih prostorih. Za zaslone in med štiri stene domov so se preselile tudi religijske skupnosti, ki so poleg družbenih medijev, aplikacij za sestanke in množično sporočanje, uporabljale tudi starejše načine komuniciranja, od telefona do elektronske pošte, večje pa tudi radio in televizijo. V okviru mednarodne raziskave religijskih skupnosti Recovira, ki se je začela leta 2022 in se bo letos končala, v njej pa poleg Slovenije sodeluje še 6 držav, so raziskovali, kako so se v času zaprtja zaradi pandemije koronavirusa znašle tri religijske skupine: prevladujoča religijska institucija, dolgo uveljavljena manjšinska skupnost in novejša, manj razširjena religijska skupnost. V Sloveniji so raziskovali soočanje s pandemijo v Rimskokatoliški cerkvi, Islamski skupnosti in Skupnosti za zavest Krišne. Ugotovili so pomembne razlike v načinu komuniciranja prek spleta. Več v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Predsodki in stigmatizacija ne pripomorejo k rešitvi problema

Svetovna zdravstvena organizacija je marca sporočila, da je na svetu debelih že več kot milijarda ljudi – debel je torej že vsak osmi človek; samo v Sloveniji približno 400.000 (po oceni NIJZ). "Osupljivo število ljudi živi z debelostjo," je dejal glavni avtor analize, ki jo je objavila znanstvena revija Lancet. Pri Svetovni zdravstveni organizaciji so ob tem poudarili, da smo mejnik presegli prej, kot so pričakovali – to je leta 2030.

Kdo je kriv? Kje tiči razlog? Ali je vzrok v tako imenovanem debelilnem okolju, ki nas sili v nezdrave izbire? Kakšno vlogo imajo pri epidemiji debelosti geni, hormoni, sladke pijače, procesirana hrana, gibalna neaktivnost, sedeč življenjski slog? Ali trend sploh še lahko zaustavimo, ali gre za začaran krog, za spiralo brez konca?

O teh vprašanjih v Intelekti razpravljajo pediatrinja dr. Irena Štucin Gantar iz Bolnišnice za otroke s Šentvida pri Stični, mlada raziskovalka Kaja Kranjc, magistrica inženirka prehrane z Biotehniške fakultete v Ljubljani, profesor športne vzgoje dr. Gregor Starc s fakultete za šport in pediater dr. Primož Kotnik z ljubljanske Pediatrične klinike.

Kako je zdravilo za sladkorno povzročilo revolucijo pri zdravljenju debelosti TUKAJ

S sogovornicami in sogovornikoma smo se prejšnji teden na Biotehniški fakulteti v Ljubljani udeležili 7. Simčičevega simpozija z naslovom Debelost kot izziv moderne družbe, ki je problematiko prav tako osvetlil z različnih zornih kotov. Posnetek simpozija o debelosti TUKAJ

Ali lahko človek, ki sedi za mizo v Ovalni pisarni, res premika gore v ameriški notranji in zunanji politiki ali pa je, nasprotno, zgolj klavrna lutka v rokah različnih lobijev ter zakulisnih interesnih skupin?

Ameriške volitve so pred vrati in ves svet se sprašuje, kdo se bo po njih vselil v Belo hišo – Donald Trump ali Kamala Harris? Ampak: zakaj natanko naj bi bilo to tako pomembno? – Nekateri pravijo, da seveda zato, ker je voditelj Združenih držav najmočnejši človek na planetu. Pristojnosti in pooblastila, s katerimi razpolaga ameriški predsednik, naj bi pač bili tolikšni, da lahko ta, ki funkcijo opravlja, tako v notranji kakor zunanji politiki navsezadnje premika gore … Pa to drži? – V tem kontekstu najbrž ne gre spregledati vseh tistih glasov, ki že leta zatrjujejo, da je v resnici vse čisto drugače in da ameriški predsednik ne odloča o ničemer, saj da je le nekakšna lutka v rokah različnih interesnih skupin in lobijev, od bankirskega do orožarskega.

Kdo ima, skratka, prav? Kolikšna je realna politična moč, ki jo vihti človek, ki sedi za mizo v Ovalni pisarni? Je ta moč odvisna od individualnih kvalitet predsednika oziroma predsednice? In kako se je moč funkcije spreminjala skozi čas? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo politologinjo in predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner, pa diplomata, nekdanjega ambasadorja Republike Slovenije v Washingtonu, Romana Kirna, ter, ne nazadnje, zgodovinarja, našega radijskega kolega, novinarja in urednika, dr. Tomaža Gerdena.

Foto: Mount Rushmore, spomenik v Južni Dakoti, ki je pod vodstvom kiparja Gutzona Borgluma nastal med letoma 1927 in 1941 in prikazuje obraze štirih ključnih predsednikov ZDA: Georgea Washingtona, Thomasa Jeffersona, Theodorja Roosevelta ter Abrahama Lincolna (Thomas Wolf / Wikipedija)

Dezinformacije so postale stalne spremljevalke dogajanja v svetu; srečamo jih pri volilnih kampanjah, pri informacijah o dogajanju na vojnih območjih ter pri vrsti drugih dogodkov, od velikih do zelo lokalnih. Poleg tega bo vsaka ciljna skupina deležna svoje, po meri ukrojene pošiljke dezinformacijskih vsebin. A ta vseprisotnost med seboj pogosto tudi nasprotujočih si dezinformacij prav nič ne zmanjšuje njihovega učinka. Ne glede na to, kako očitne ali celo absurdne so, se zdi, da jim nekako kar ne zmoremo stopiti na prste. Zakaj?

Smo se morda resničnosti preprosto naveličali? Po stoletjih vladavine racionalnosti in poudarjanja ključne vloge znanja in izobraževanja za doseganje t. i. družbenega napredka se včasih zdi, da je tej strategiji zmanjkalo nagovorne moči. Ali pa je, po drugi strani, resničnost postala tako temačna in neobetavna, da se ji skušamo na različne načine izogniti, tudi z močnejšim zatekanjem v alternativne resničnosti?
Od kod pravzaprav izvirata moč in vpliv dezinformacij, zakaj številne strategije boja proti njim nimajo pravega učinka, in kakšen je njihov širši vpliv na današnjo družbo, bodo v današnji Intelekti razmišljali filozofinja doc. dr. Jela Krečič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, prof. dr. Igor Vobič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in direktor zavoda Državljan D, ki se posveča človekovim pravicam v informacijski družbi, Domen Savič.

Gradnja z zemljo v zadnjih letih ponovno doživlja zagon. Vse več projektov zasleduje cilj zniževanja ogljičnega odtisa, ki je pri gradnji z uporabo sodobnih materialov izjemno visok. Zemlja, nasprotno, predstavlja gradbeni material z enim najnižjih ogljičnih odtisov. Še več, navdušenci nad tovrstno gradnjo govorijo celo o zdravih hišah. Ilovico lahko mešamo z različnimi organskimi ali anorganskimi primesmi, ki izboljšujejo njene lastnosti.

V tokratni Intelekti boste slišali dva ločena pogovora. Arhitekt Matevž Granda iz revije Outsider bo spregovoril o njihovem odmevnem projektu, ki ga izvajajo v Centru za gradnjo z zemljo v Dobravi pri Škocjanu na Dolenjskem, arhitekt Robert Veselko, eden od pionirjev gradnje z zemljo pri nas pa bo spregovoril o praktičnih vidikih, ki spremljajo ta način gradnje.

Polarizacija in radikalizacija sta postali prevladujoča poslovna modela v ekonomiji pozornosti, vplivnice in vplivneži pa vse bolj razlagajo kaj misliti in ne več kaj kupiti. Če je bil splet nekoč prostor, kjer so se anonimni pripadniki spletnih subkultur cinično in ironično odzivali na aktualno dogajanje, so napadi, grožnje, sovražna, mizogina in rasistična retorika ter pozivi k vrnitvi v tako imenovano normalnost vse drugo kot ironični memi in trolovsko zbadanje. Kakšne so posledice tega? To vsaka s svojega zornega kota raziskujejo Leja Markelj, Tinca Lukan in Chiara Perin. Pred mikrofon jih je povabila Urška Henigman, ki je pripravila tokratno oddajo Intelekta.

Angela Nagle: Ubijte vse normalneže

Julija Ebner: V temi

Julja Ebner: Going mainstream

Carmia

Leja Markelj

Tinca Lukan

Chiara Perin

Digital Fissures - Bodies, Genders, Technologies

Kako je videti lastništvo zaposlenih danes, kakšne so razsežnosti tega pojava in zakaj se podpora tvorstnim podjetjem pojavlja tako med levimi kot med desnimi politiki?

Ob omembi podjetij, ki jih imajo v lasti zaposleni, verjetno večina Slovencev bodisi z nezaupljivim posmehom bodisi z nostalgično melanholijo pomisli na družbeno lastnino in samoupravljanje v nekdanji Jugoslaviji. In vendar danes ta ideja živi v precej drugačnih oblikah, in to ne le v kakšni od preostalih samooklicanih socialističnih držav, ampak kar v zahodnih centrih kapitalističnega razvoja, denimo v Združenih državah Amerike,Veliki Britaniji,Kanadi in Nemčiji, pa v Italiji, v Španiji in na Danskem, lastništvo zaposlenih pa se pojavlja tudi v slovenskih podjetjih in naša vlada je ravno nedavno potrdila izhodišča za zakon o lastniški zadrugi delavcev.
Od kod torej razmah ideje, ki se je verjetno marsikomu zdela pokopana s padcem berlinskega zidu? Kako je videti solastništvo delavcev danes? Zakaj se podjetja odločajo zanj in kakšne prednosti ter težave jim prinaša? Ter zakaj ideje o solastništvu zaposlenih dobivajo vedno več podpore tako med desnimi kot med levimi politiki, tovrstna podjetja pa so začela zanimati celo nekatere večje finančne vlagatelje? To so nekatera od vprašanj, o katerih bomo razpravljali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predstavnika dveh podjetij v lasti zaposlenih: Primoža Kokalja, direktorja Etikete v Žireh, ki so jo delavci odkupili že v času privatizacije in Sašo Muhič Pureber iz podjetja Inea, ki je nedavno pa prešlo v nov model solastništva zaposlenih. Pri pogovoru bosta sodelovala tudi dr. Tej Gonza, ekonomist in raziskovalec na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, in Kosta Juri, vodja raziskovalnega oddelka na Inštitutu za ekonomsko demokracijo. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Pixabay

Kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se v 60. in 70. letih 20. stoletja zgodile pod praporom rockovske glasbe?

Saj je težko verjeti, a 26. julija bo Mick Jagger dopolnil 81 let. Paul McCartney je 82. svečko na rojstnodnevni torti upihnil junija, Bob Dylan pa jih ima celo že 83. Ni kaj, bogovi rocka so se postarali. In čeprav so tako njihovi koncerti kakor nove studijske plošče še vedno razprodani, se zdi čas kar primeren, da povlečemo končno bilančno črto pod glasbeno revolucijo, ki so jo omenjeni glasbeniki pa tudi njihovi že pokojni vrstniki – od Janis Joplin in Tine Turner do Jimija Hendrixa in Davida Bowieja – sprožili v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja.

Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, ali klasični rock sploh še navdihuje ustvarjalke in ustvarjalce, ki danes kraljujejo na vrhovih lestvic popularne glasbe – od ameriške megazvezdnice Taylor Swift do kraljev korejskega popa, skupine BTS? Zanimalo nas je tudi, kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se zgodile pod praporom rockovske glasbe? No, navsezadnje pa smo se tudi vprašali, ali je v sodobni, heterogeni, razsrediščeni in digitalizirani kulturni krajini glasba še naprej tisti ključni kulturno-umetnostni fenomen, ob katerem glavnina mladih odrašča, se pravi: išče svoj, od staršev in tradicije neodvisen vrednostni sistem oziroma pogled na svet?

Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja sta nam pomagala iskati naša tokratna gosta: antropolog, predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Rajko Muršič, ter sociolog kulture, predavatelj na Oddelku za sociologijo iste visokošolske ustanove, dr. Jože Vogrinc.

Foto kolaž:
- Paul McCartney, med koncertom v Sao Paolu, 2019 (Cecioka /Wikipedia)
- Mick Jagger, med koncertom v Londonu, 2022 (Ralph_PH / Wikipedia)
- Bob Dylan, med koncertom v Vitoria-Gasteizu, 2010 (Alberto Cabello / Wikipedia)

V letu, ko mineva 100 let od prve zlate olimpijske medalje, ki jo je Leon Štukelj dosegel v mnogoboju, bo na poletne olimpijske igre v Pariz odpotovalo največ slovenskih športnikov do sedaj. S svojimi uspehi nas razveseljujejo v številnih, tudi ekipnih športih. Slovenci smo ponosni na to, da smo glede na število prebivalcev v samem vrhu osvojenih kolajn, tudi sicer pa smo Slovenci športno precej aktiven narod. Kje so razlogi za uvrstitve naših športnikov na velika tekmovanja, na zmagovalne odre in olimpijske igre? Kakšna je povezava med organiziranostjo športa v šolah in klubih ter vrhunskimi dosežki športnikov? Kakšen odnos ima do športa in športnikov država? In zakaj strokovnjaki s Fakultete za šport opozarjajo, da brez sistemskih sprememb na področju športa v šolah čez deset let ne bomo več imeli za koga navijati?

Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti, gosti so bili: dr. Uroš Mohorič, direktor za šport pri Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez; Gašper Plestenjak, Zavod za šport RS Planica, in prof. dr. Gregor Starc s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, vodja nacionalnega sistema meritev športnovzgojnega kartona.

Medtem ko vse večji delež naših življenj poteka prek spleta in je tehnologija kos vse bolj zahtevnim nalogam, postaja vprašanje uporabe biometričnih podatkov vse bolj relevanten del širše zgodbe današnjega zbiranja in obdelave digitalnih podatkov. Konec koncev svojega obraza, prstnih odtisov, šarenice, pa tudi načina tipkanja ali hoje ne moremo kar spremeniti, zato utegne prav biometrija v dobi umetne inteligence postaviti temelje novih oblik nadzora.

Evropska unija je sicer glede uporabe in varovanja biometričnih podatkov verjetno najbolj zadržan in previden konec sveta, pa vendar bodo na olimpijskih igrah v Parizu uporabljali tudi biometrične tehnologije za prepoznavo in sledenje oseb, da bi zagotovili boljši nadzor nad množicami športnih navdušencev, ki se bodo to poletje zgrnile v francosko prestolnico.
Kaj prinaša vse bolj razširjena raba biometričnih podatkov v digitaliziranem svetu in kje so ključne pasti, so v tokratni Intelekti razmišljali ugledni kanadski sociolog prof. dr. David Lyon, dr. Jelena Burnik z Urada informacijske pooblaščenke ter prof. dr. Vitomir Štruc z Laboratorija za strojno inteligenco na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Zdravilo Ozempic s pozitivnimi učinki preseneča na vedno novih in novih področjih

Zelo malo zdravil je deležnih toliko zanimanja medicinske in farmacevtske stroke, bolnic, bolnikov, medijev in tudi širše javnosti, kot ga je deležno zdravilo semaglutid, ki je bolj znano pod imenom Ozempic. Učinkovina je bila razvita za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2, vendar je veliko več pozornosti vzbudilo dejstvo, da lahko z njo zdravimo tudi debelost.

Petdesetletna Ljubljančanka zdravilo Ozempic po navodilih zdravnika uporablja že eno leto: »Po treh mesecih jemanja sem imela redni pregled. Izvidi so pokazali, da nisem imela nič več povišanega holesterola in maščob, shujšala pa sem za 8 kilogramov. Tudi zvišanega pritiska nisem več imela in sem lahko opustila tablete za pritisk. Hujšala sem počasi, zelo sem zadovoljna; v enem letu sem shujšala za 30 kilogramov.«

Na eni strani navdušenje uporabnic, uporabnikov in tudi stroke, na drugi pa opozorila in svarila pred prehitrim in preobsežnim predpisovanjem. Več v Intelekti: diabetolog doc. dr. Mitja Krajnc (Oddelek za endokrinologijo in diabetes UKC Maribor), kardiolog asist. Marko Gričar (Splošna bolnišnica Novo mesto) in farmacevt prof. dr. Lovro Žiberna (Fakulteta za farmacijo v Ljubljani). Oddajo je pripravil Iztok Konc.

O semaglutidu diabetolog Fabčič TUKAJ

Oddaja Koda TUKAJ 

Trebušna debelost TUKAJ

Albert Camus: »Usoda in mogoče tudi veličina Kafkovega dela je v tem, da pušča odprte vse možnosti in nobene ne potrjuje.«

V romanih in kratkih zgodbah Franza Kafke, ki pogosto tematizirajo zapleteno, skrivnostno, celo nedoumljivo delovanje birokracije, se tako mojstrsko prepletajo in vzajemno dopolnjujejo občutki tesnobe, krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, da je – v pridevniški obliki »kafkovski« – njegov priimek navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta. Je torej Kafka, od čigar smrti je 3. junija minilo natanko sto let, pravzaprav osrednji avtor svetovne literature 20. stoletja? In če to drži, zakaj proza tega pisatelja, ki se je julija leta 1883 rodil v Pragi nemško govorečim staršem judovskega rodu, nagovarja bralke in bralce celo danes, ko pa smo vendar že globoko zakorakali v 21. stoletje? Kaj nam, drugače rečeno, sporočajo Kafkovi romani, kot so Amerika, Procesin Grad, pa kratke zgodbe, kot so Preobrazba, Sodba, Gladovalecin V kazenski koloniji, da se jih ne naveličamo brati? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Mladena Dolarja ter dr. Vaneso Matajc in dr. Vida Snoja, komparativista, ki predavata na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete.

Foto: skice, ki jih je narisal Franz Kafka (Wikipedia, javna last)

Mladost je življenjsko obdobje, za katerega so značilne velike spremembe. Odraščanje prinaša nove družbene vloge in burno fizično in psihično dogajanje. Kakšno je danes poslavljanje od otroštva in kako poteka stopanje v odraslost? Koliko je negotovosti? Kaj radosti mlade in kaj jih skrbi? Kakšen je pogled na svet prek zaslonov in aplikacij? Kakšna so tvegana vedenja? Kaj pa duševno zdravje? So mladi v redu ali bi nas moralo skrbeti?

Digitalne tehnologije so postale del naših vsakdanjih življenj in očitno bo tako ostalo oziroma bo tehnologije še več, kljub temu, da imamo z njo številne težave. Edward Snowden je razkril, da spletni giganti v sodelovanju z obveščevalnimi in varnostnimi agencijami omogočajo množičen nadzor ljudi, Christopher Wylie, da na Facebooku poteka ciljana politična propaganda, Frances Haugen, da Meta ve za škodljive učinke svojih algoritmov prikazovanja vsebine na Instagramu na duševno zdravje mladih uporabnic in uporabnikov, pa jih ne popravi. Julia Ebner, raziskovalka ekstremizma, pa ugotavlja, da se je ta iz temnih kotičkov interneta preselil na največje platforme in jih zavzel, tudi s pomočjo lažnih profilov in umetne inteligence. Polarizacija in radikalizacija sta postali del našega vsakdana.
Kako gre v tem svetu mladim? Mladi so digitalni domorodci, v svet pametnih telefonov, družbenih medijev in računalniških iger so se rodili. V času pandemije je del njihovega vsakdana postalo izobraževanje in druženje prek domačih računalnikov, ki so se iz skupnih prostorov spet preselili v otroške sobe. Od pandemije naprej otroška psihiatrtija poka po šivih od najhujših primerov depresije, anksioznosti, samopoškodovalnih vedenj, motenj hranjenja in samomorilnosti. Iz osnovnih šol poročajo o hudih pritiskih, ki jih mladi doživljajo pri pehanju za najboljšimi ocenami, in o strahu pred najhujšimi oblikami medvrstniškega nasilja, ki so se zgodile tudi v državah v naši bližini in se ne dogajajo več le čez lužo.
Potem pa je tu še nič kaj vzpodbudna realnost, od podnebne krize do vojnih žarišč v neposredni bližini, inflacije, nepremičninske krize, do porasta nasilja na podlagi spola, krhanja demokracije in odvzemanja človekovih pravic. Kako to doživljajo mladi? Kaj kažejo raziskave? Kako zelo nas mora skrbeti in kaj lahko sploh naredimo? Kako je torej v naši domovini biti mlad?
O tem v tokratni oddaji Intelekta z gostjami. To so zaslužna profesorica doktorica Mirjana Ule, znanstvena svetnica s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, doktorica Helena Jeriček Klanšček z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, vodja mednarodne raziskave za Slovenijo HBSC – Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju, in raziskovalka medijev in tehnologij mladih doktorica Barbara Brečko, znanstvena sodelovka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
foto: pixabay

Vesolje je polno vznemirljivih ugank; samo v naši galaksiji bi, na primer, utegnilo biti okoli 100 milijonov črnih lukenj. Problem je seveda v tem, da jih neposredno ne moremo videti. Izdaja jih predvsem vpliv, ki ga imajo na zvezde, ki so dovolj blizu, da se znajdejo v njihovem gravitacijskem objemu, iz katerega, kot vemo, ni moč pobegniti. A črne luknje še zdaleč niso edini fenomen v vesolju, katerega obstoj lahko zaznamo, izmerimo in izračunamo, ne da bi pri tem imeli kakšne zelo jasne predstave, za kaj pravzaprav gre. Nove in nove raziskave že desetletja potrjujejo, da je običajne snovi, iz katere smo ljudje in Zemlja in planeti pa sonce in vse druge zvezde v vseh stotinah milijard galaksij v vesolju … za pičlih 5 odstotkov. Kar je za nas običajno, je v vesolju tako rekoč izjema. Večino zavzemata t. i. temna snov in temna energija.

Odkrivanje nečesa, kar je v temelju tako zelo drugačno, pa seveda terja, da na kar najbolj inovativen način uporabimo vse možne metode detekcije dogajanja tam zunaj. Imamo teleskope v vesolju in na Zemlji, ki skupaj pokrivajo tako rekoč celoten elektromagnetni spekter sevanja, z detektorji lovimo nevtrine in kozmične delce, v zadnjih letih pa prisluškujemo tudi gravitacijskim valovom.
Vsi ti prijemi seveda obetajo, da bomo odkrili in razumeli marsikaj, kar je ta hip še neznano in nerazumljeno, vendar pri tem ne gre spregledati, da se sodobna astrofizika srečuje tudi z zagatnimi težavami. Eno najbolj perečih predstavljajo velike konstelacije satelitov, kakršna je današnji Starlink podjetja SpaceX, obetajo pa se še številne druge, ki bi število satelitov v nizki Zemljini orbiti lahko dvignile na več 10 000. To pa predstavlja resno težavo tako za astronomijo kot za naš dostop do vesolja. Zakaj? – Odgovor iščemo v tokratni Intelekti; gosta oddaje sta prof. dr. Andreja Gomboc s Centra za astrofiziko in kozmologijo Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici in prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

Foto: sploh prvi posnetek kake črne luknje (galaksija Messier 87), kolaboracija Event Horizon Telescope

Znanstveniki so razvili revolucionarno metodo, kako naposled prebrati zoglenele papirusne zvitke iz knjižnice v starorimskem Herculaneumu, na katerih bi se utegnila skrivati velika izgubljena dela antičnega sveta

Na znanem mestu v sagi o Vojni zvezd mojster Yoda pripomni, da je težko videti v prihodnost, ker je ta pač v nenehnem gibanju. Vse lepo in prav, ampak nekaj podobnega bi najbrž lahko rekli tudi o preteklosti. Naše razumevanje tega, kako so ljudje nekoč živeli, delali, mislili in čustvovali, se namreč dopolnjuje, spreminja in premika z vsakim arheološkim izkopavanjem, z vsakim dolgo pozabljenim dokumentom, odkritim v državnem arhivu, z vsako porumenelo fotografijo, najdeno na zaprašenem podstrešju.

To gibanje je praviloma seveda inkrementalnega značaja, no, tu in tam pa zgodovinarji, arheologi in drugi humanistični znanstveniki odkrijejo kaj tako velikega, tako pomembnega, da se lahko naš pogled na preteklost obrne na glavo čez noč. In vse kaže, da se je nekaj takega zgodilo pred nekaj meseci v južni Italiji. Za kaj torej gre?

Ko so najzgodnejši arheologi v 18. stoletju začeli odkopavati antične Pompeje in druga naselja, ki jih je leta 79 pokopal izbruh Vezuva, so v eni izmed vil na robu mesteca Herculaneum odkrili tudi sobo, v kateri je bilo na stotine sicer zoglenelih in krhkih, a vendar intaktnih papirusnih zvitkov. To so bile, jasno, rimske knjige. Kaj v njih piše, doslej ni mogel prebrati nihče, pred nekaj meseci pa so znanstveniki sporočili, da so razvili pionirsko metodo, kako s pomočjo umetne inteligence vendarle pokukati v te knjige.

Posledično se nam obeta, da bomo lahko zdaj prebirali grške in rimske knjige, za katerimi se je v počasnem teku stoletij izgubila vsaka druga sled. A kakšna dela bi se utegnila skrivati v tej zogleneli herkulanejski knjižnici? Bomo nemara odkrili še neznana besedila grških in rimskih književnikov, znanstvenikov in filozofov, med njimi morda celo pisanja Sapfo, Aristotela ali Livija? Bo zaradi teh novih uvidov treba navsezadnje na novo napisati kar celotno zgodovino antike?

To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo v studiu gostili tri izvrstne poznavalce grško-rimskega sveta: predavatelja na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino, dr. Gregorja Pobežina, ter dr. Sonjo Weiss in dr. Davida Movrina, oba predavatelja na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete.

foto: stenski mozaik v hiši št. 22 v Herculaneumu, ki prikazuje morskega boga Neptuna in Salacio, boginjo slane vode (Goran Dekleva)

Ali naj gre Slovenija po poti Nemčije, Nizozemske, Kanade ...

Na presenečenje mnogih je v sicer pregovorno zadržani Nemčiji z začetkom aprila (2024) začel veljati zakon o delni legalizaciji konoplje za osebno rabo. Ta omogoča, da jo lahko vsak polnoletni prebivalec povsem legalno kupi ali do tri rastline goji sam doma. Konopljo lahko uporabi tako za samozdravljenje kot tudi za užitek – za tako imenovane rekreativne namene. Če je to storila Nemčija, se mnogi zdaj sprašujejo, ali bi po tej poti morala iti tudi Slovenija.

O tem vprašanju v Intelekti debatirajo:

zdravnica Mateja Jandl (NIJZ)
psihiater doc. dr. Andrej Kastelic (Psihiatrična klinika)
raziskovalka in predavateljica doc. dr. Vera Grebenc (Fakulteta za socialno delo)
pravnica Varja Holec
in Julija Vita Glas (Mladinska zveza Brez izgovora)

V Sloveniji je, tako kot tudi v Nemčiji in drugih državah, konoplja oziroma marihuana ali trava najbolj razširjena prepovedana droga. Pripravlja Iztok Konc.

Konoplja: droga, zdravilo ali posel: https://365.rtvslo.si/arhiv/intelekta/174987378

Po dobrih dveh letih od ruskega napada na Ukrajino se sprašujemo, v kakšem stanju je ruska ekonomija, kako se je Moskva spopadla z obsežnimi zahodnimi sankcijami ter kako vse to vpliva ne le za rusko zmožnost nadaljnjega vojskovanja, ampak tudi na širše preoblikovanje odnosov v svetovnem gospodarstvu

Ko so zahodne države po ruskem napadu na Ukrajino pred dvema letoma uvedle obsežne gospodarske sankcije proti Rusiji, smo slišali odločne napovedi, kako bo to rusko gospodarstvo potisnilo na rob propada, tako da si Rusija nikakor ne bo mogla privoščiti nadaljevanja vojne v Ukrajini. In vendar danes pogled na rusko ekonomijo sploh ne sovpada s takratnimi zahodnimi pričakovanji. Rusija je morala sicer res v veliki meri preoblikovati svoje gospodarstvo in ogromen del svojega proračuna namenja vojnim potrebam, ampak police v trgovinah so polne, rubelj je kmalu po začetnih nihanjih postal stabilen, brezposelnost je rekordno nizka, inflacija ni dosegla katastrofalnih razsežnosti, Rusija pa je lani in bo po napovedih tudi letos beležila večjo rast od skupine razvitih držav G7, ki tudi same niso ušle nekaterim negativnim posledicam lastnih ukrepov.

Kakšen je bil torej resničen učinek zahodnih gospodarskih sankcij? Na kakšne načine se jim je Rusija prilagodila oziroma jih obšla? Kako ruskemu gospodarstvu kaže ne le trenutno, ampak tudi na srednji in daljši rok? Ter kaj vsi ti procesi pomenijo ne le za rusko zmožnost nadaljnjega vojskovanja v Ukrajini, ampak tudi za oblikovanje novih gospodarskih zavezništev in odvisnosti, ki bodo na svetovno gospodarstvo in politiko verjetno vplivali še dolgo po koncu tega spopada? O vsem tem se bomo v tokratni Intelekti pogovarjali z ekonomistom z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Jožetom P. Damijanom ter dobrim poznavalcem postsovjetskega prostora, dr. družboslovnih znanosti, ekonomistom in nekdanjim diplomatom Denisom Mancevičem, nekaj vtisov iz Rusije pa je prispevala tudi naša dopisnica Vlasta Jeseničnik. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Ši Džinping in Vladimir Putin, Wikipedija, javna last

Zemlja se vztrajno segreva in številnim negativnim učinkom podnebnih sprememb se ne da več izogniti. Bi jih bilo mogoče vsaj načrtno upočasniti? Bi morda lahko s podvodnimi pregradami zaščitili ledenike na Antarktiki ali pa s pomočjo delcev žvepla, ki bi jih spustili v atmosfero, odbili del sončeve toplote? To so le nekatere izmed idej, ki so se v zadnjem času porodile v polju tako imenovanega geoinženirina. Ta po eni strani skuša nasloviti nekatere pomembne probleme, ki jih prinašajo podnebne spremembe, in nam takó pridobiti nekaj časa za razogljičenje, po drugi pa strani pa zbuja nelagodnost in številne zadržke.

O svojih pogledih na geoinženiring in možnih strategijah, so v Intelekti razmišljali meteorolog dr. Žiga Zaplotnik s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani; podnebni znanstvenik dr. Blaž Gasparini z Dunajske univerze, ki raziskuje vpliv oblakov na podnebje in solarni geoinženiring; John Moore, profesor podnebnih sprememb in glaciologije na Laponski univerzi na Finskem, vodja projekta The Seabed Curtain; dr. Bojana Bajželj iz podjetja Supercritical, ki se ukvarja s podporo projektom za razogljičenje in zajem CO2; dr. Nataša Zabukovec Logar s Kemijskega inštituta, ki zavija sodobne materiale za zajem CO2 ter sociolog kulture dr. Primož Krašovec.

Nad staro celino so črni oblaki: Trump poziva Ruse k napadu na članice Nata, ki plačujejo premalo za ameriško zaščito, Macron razmišlja o napotitvi evropskih vojakov v Ukrajino, Putin pa svari pred jedrsko eskalacijo

Zdaj, ko se zdi dovolj verjetno, da bi bil Donald Trump novembra lahko ponovno izvoljen za predsednika, bi se na stari celini najbrž morali začeti spraševati, kaj storiti, če bo januarja 2025 za mizo v Ovalni pisarni znova sedel mož, ki Nato očitno šteje za Ameriki odvečno zavezništvo in ki v Evropski uniji slej ko prej prepoznava možno geopolitično tekmico Združenim državam, katere potenciale bi veljalo preemptivno nevtralizirati.

Vprašanje negotovih čezatlantskih odnosov pa utegne postati še bolj pereče, če se bo pod Trumpom Washington nato še po bratsko pogodil z Moskvo glede Ukrajine. Evropa je z vsestransko pomočjo Kijevu v zadnjih dveh letih namreč pošteno razdražila ruskega medveda, a je pri teh politikah vztrajala, saj se je zanašala, da vse to počne v dovolj trdnem zavezništvu z Združenimi državami. Če pa bosta Bela hiša in Kremelj dosegla dogovor, po katerem se bo Ukrajina ponovno znašla v trdnem ruskem objemu, evropske države pa nenadoma ne bodo mogle več računati na ameriško vojaško zaščito, tedaj se bo dobršen del stare celine znašel med Putinovim kladivom in Trumpovim nakovalom, v skrajno neprijetnem geopolitičnem položaju, skratka. Časa za razmislek, kaj v takem primeru storiti, ni veliko, a kolikor ga je, ga je menda treba izkoristiti zdaj.

Kakšne poteze bi torej morale v naslednjih mesecih ali letu dni povleči evropske vlade? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom v studiu gostili dr. Ljubico Jelušič, nekdanjo obrambno ministrico in predavateljico na Katedri za obramboslovje ljubljanske Fakultete za družbene vede, ter dr. Boštjana Udoviča, ki poučuje na Katedri za mednarodne odnose iste visokošolske ustanove, prek spleta pa sem nam je v diskusiji pridružil še zgodovinar, urednik revije Razpotja in publicist, Luka Lisjak Gabrijelčič.

foto: Leuchtturm81, Pixabay

Zakaj se posameznik aktivira, zapusti varnost ter udobje svojih štirih sten, udobje svojega kavča, se aktivira in se priključi protestirajoči množici

Zakaj se v množici vedemo drugače, kot takrat, ko smo sami? Kaj vpliva na odločitev, da se posameznica ali posameznik aktivira in postane del množice? Ali je za uspeh dovolj, da klikamo po spletu, ali je za spremembo nujno potreben tudi fizični angažma? To so vprašanja oddaje Intelekta. Oče pojma »psihologija množic« je francoski zdravnik, psiholog in mislec Gustave Le Bon, ki je živel med letoma 1841 in 1931. Prepričan je bil, da je množico mogoče z neko naključno idejo podzavestno in brez koherentnega razmisleka pripraviti k herojskim pa tudi h kriminalnim dejanjem.

V oddaji sodelujejo: socialni psiholog prof. dr. Bojan Musil (Oddelek za psihologijo Filozofska fakulteta Maribor), politolog doc. dr. Marko Hočevar (Katedra za teoretsko analitsko politologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani) in socialni psiholog doc. dr. Žan Lep (Filozofska fakulteta v Ljubljani in Pedagoški inštitut). Intelekto je pripravil Iztok Konc.

Foto: Slovenija, Ljubljana, Demonstracije na Roški; julij 1989/ BoBo

Današnja digitalizirana družba je povsem odvisna od nepregledne množice naprav, ki med seboj komunicirajo in omogočajo, da vsi procesi in vse naše komunikacije potekajo bolj ali manj nemoteno. Temelj, ki to omogoča, so integrirana vezja oziroma, po domače, čipi. Naj gre za najbolj običajno digitalno uro, pralni stroj ali avto, ali pa za pametne telefone, satelite in superračunalnike, takšni ali drugačni čipi so vsepovsod. Toda dostopnost čipov ni samoumevna.

Večina vseh čipov danes in skoraj vsi najnaprednejši so izdelani na Tajvanu. Tajvan pa je vse prej kot varen kraj za proizvodnjo temeljne tehnologije sodobnega sveta. Zaradi navzkrižnih interesov Združenih držav Amerike in Kitajske se prav Tajvan pogosto omenja kot najbolj nevralgična točka za potencialni spopad globalnih razsežnosti. Zapletena zgodbi o čipih, temeljni tehnologiji sodobnega sveta, je v središču tokratne Intelekte, v kateri sodelujejo:
- dr. Saša Bajt z Instituta Desy v Hamburgu, ki je sodelovala pri razvoju ključne tehnologije, na podlagi katere se danes izdelujejo najzmogljivejši sodobni čipi;
- prof. dr. Patricio Bulić s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani;
- sinologinja, vodja Centra za tajvanske študije doc. dr. Saša Istenič Kotar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani;
- prof. dr. Andrej Žemva z Laboratorija za načrtovanje integriranih vezij na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Kaj bi lahko drugi največji južnoameriški državi prinesla izvolitev ekscentričnega samooklicanega anarhokapitalista Javierja Mileia, ki namerava hudo gospodarsko krizo rešiti z obsežno privatizacijo, krčenjem države in ukinitvijo lokalne valute?

Človek z motorno žago, ki se dere, da bo posekal državne institucije in prepovedal splav, človek, ki rohni proti levičarjem, ki so zanj kar vsi po vrsti komunisti; človek, ki se označuje za anarho-kapitalista, in zagovarja radikalno džunglo prostega trga, državo pa bi skrčil zgolj na vojsko, policijo in sodstvo; človek, ki hoče ukiniti centralno banko in lokalno valuto druge največje države Južne Amerike ter v njej uvesti dolar, svojim sodržavljanom pa popolnoma odkrito in grobo napoveduje šok terapijo - to ni izmišljeni lik norega profesorja, ampak legitimno izvoljeni novi argentinski predsednik Javier Milei, ki je decembra nastopil svoj štiriletni mandat. Kaj torej pričakovati od tega ekstravagantnega voditelja? Kako resno jemlje svoje ideje in kako uspešen je lahko pri dejanski realizaciji politik, ki naj bi po njegovem rešile več kot 200-odstotno letno inflacijo ter hudo zadolženost Argentine? Kaj bodo uvedbe teh politik pomenile za tamkajšnje prebivalstvo, med katerim že tako in tako več kot 40 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine? Kakšne bodo zunanjepolitične posledice predsedovanja Mileia, ki javno prisega zvestobo Izraelu in Združenim državam, Kitajsko in Brazilijo, ki sta njena daleč največja trgovinska partnerja, pa označuje za sovražnika? Ter, nenazadnje - kaj vse je šlo v Argentini narobe v preteklih desetletjih, da ima nekdaj ena najbogatejših držav na svetu danes tako ogromne težave in se je pripravljena prepustiti revolucionarni retoriki samooklicanega anarho-kapitalista? O tovrstnih vprašanjih bomo v tokratni Intelekti govorili z dr. Štefanom Bogdanom Barenboimom Šalejem, nekdanjim novinarjem, poslovnežem in politikom, ki že 60 let živi v Braziliji, z novinarjem ter dolgoletnim dopisnikom iz Latinske Amerike Tonetom Hočevarjem ter še enim novinarskim kolegom, ki redno potuje v Južno Ameriko in je bil ravno pred jesenskim volitvami tudi v Argentini, zunanjepolitičnim komentatorjem Branko Sobanom. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Kaj se je resnično dogajalo v vojnem in povojnem času na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji ter zakaj so ti tragični dogodki v zadnjih desetletjih postali tako privlačna snov za od zgodovinskih dejstev vedno bolj oddaljeno italijansko politično propagando?

Nobena zgodovinska, še zlasti vojna ali povojna situacija, ni črno-bela. V vseh vojnah se, na eni in na drugi strani, pojavljajo tudi nedolžne žrtve in usoda sleherne izmed njih je tragična. Če teh žrtev ne gre pozabiti in jih popolnoma utopiti v širšem toku zgodovine, pa je ravno tako nevarno skozi njihove zgodbe izkrivljati preteklost in jo izrabljati za politično propagando. Prav to se v zadnjih desetletjih intenzivno dogaja s tem, kar z italijansko besedo za kraška brezna posplošeno imenujemo »fojbe«. Izvensodne usmrtitve nekaj tisoč povečini italijanskih sodelavcev fašističnega režima, ki so se deloma že med, predvsem pa ob koncu druge svetovne vojne zgodile na Primorskem in v Istri - in smo v našem prostoru o njih resnično dolgo molčali - se namreč v čustveno nabiti retoriki italijanskih osrednjih medijev in (ne le desničarskih) politikov brez vsakega zgodovinskega konteksta in obsojanja fašizma prikazujejo kot povsem neizzvan zločin barbarskih komunističnih Slovanov nad blagohotnimi in civiliziranimi Italijani, ki so žrtve krutih Jugoslovanov postali izključno zaradi svoje narodnosti. Podobno je z ezuli: če je bila usoda okrog 200 tisoč Italijanov, ki so se po ocenah zgodovinarjev izselili iz območja, ki je po vojni pripadlo Jugoslaviji, res marsikdaj tragična, se je v italijanski različici spremenila kar v prisilni izgon, ki je pod imenom »eksodus« dobil skorajda biblične razsežnosti.

Kaj se je torej na tem območju v resnici dogajalo v vojnem in povojnem času? Kako lahko to dogajanje vidimo v širšem zgodovinskem kontekstu tega prostora, pa tudi v kontekstu povojnih obračunavanj in preseljevanj, ki so se takrat dogajala drugod po Evropi? Ter kako se je percepcija teh dogodkov skozi nadaljnjo zgodovino spreminjala na obeh straneh meje in zakaj so Italijani ravno v zadnjih desetletjih začeli ob hkratnem zamolčevanju fašističnih zločinov tako veliko govoriti o nečem, kar je prej dolgo ostajalo zgolj v spominih ezulov in med skrajno desnico ob vzhodni italijanski meji? O tovrstnih vprašanjih se bomo nekaj dni pred prihajajočim italijanskim Dnevom spomina na fojbe in izgon Italijanov iz Julijske krajine, Istre in Dalmacije pogovarjali v tokratni Intelekti. Z mano v studiu so trije zgodovinarji, dr. Nevenka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je bila tudi članica mešane slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, ki je leta 2000 sprejela skupno poročilo o dogajanju, ki ga bomo obravnavali, dr. Gorazd Bajc z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter sodelavec znanstveno-raziskovalnega središča Koper, italijanski zgodovinar dr. Federico Tenca Montini. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

»V preteklosti je bil na prvem mestu človek, v prihodnosti mora biti na prvem mestu sistem.«

Če smo kapitalizem in socializem vajeni videti kot dva popolnoma nasprotna pogleda na to, kako bi morala biti urejena naša družba in gospodarstvo, se zdi toliko bolj nenavadno, da obstaja veda, ki je od svojega nastanka na začetku 20. stoletja pronicala v obe največji ideologiji preteklega stoletja, do danes pa je preoblikovala tako rekoč vsa področja naše družbe. V tokratni Intelekti bomo govorili o znanstvenem managementu, ki je na začetku 20. stoletja sprožil široko revolucijo delovnih procesov in po eni strani močno povečal učinkovitost dela, po drugi strani pa s svojim grobim, zelo tehničnim pogledom na človeka, postal navdih za nekatere največje distopične romane preteklega stoletja. O managementu bodo ob delu njegovega utemeljitelja Fredericka Winslowa Taylorja s naslovom Načela znanstvenega managementa,ki je lani izšlo pri Inštitutu Časopis za kritiko znanosti, razmišljali filozof, predavatelj na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primož Turk, znanstveni sodelavec Pedagoškega inštituta, komunikolog dr. Igor Bijuklič ter samostojni raziskovalec, politični filozof dr. Andrej Marković. Oddajo, ki ste jo v preteklosti že lahko slišali v Ars humani na 3. programu Radia Slovenija, je pripravila in vodila Alja Zore.

foto: fotografija enega od preizkusov, s katerimi je F. W. Taylor znanstveno raziskoval, kako najbolj učinkovito opravljati posamezna dela v tovarniških procesih

Je voditelj Oktobra in utemeljitelj Sovjetske zveze danes zgodovinsko diskreditirana in idejno presežena figura, ali pa nam lahko, nasprotno, njegova revolucionarna politika pomaga bolje, prodorneje misliti sodobni svet?

V nedeljo, 21. januarja, bo minilo natanko sto let od smrti Vladimirja Iljiča Uljanova Lenina. Da se je voditelj oktobrske revolucije in utemeljitelj sploh prve socialistične države, Sovjetske zveze, vpisal v svetovno zgodovino 20. stoletja kot eden njenih ključnih protagonistov, ni težko razumeti. Toda Sovjetske zveze zdaj že trideset let ni nikjer več. Pravzaprav od padca berlinskega zidu in propada realno obstoječih socializmov tudi množične emancipatorno-revolucionarne politike ni zares nikjer več. In kolikor danes še mislimo na mednarodni komunizem, mislimo predvsem na milijone, ki so zaradi njega umrli. Je Lenin potemtakem zgodovinsko diskreditirana in, za nameček, idejno presežena figura, ki ob dilemah, krizah in katastrofah, s katerimi se soočamo leta 2024, nima relevantnih odgovorov in lahko kvečjemu molči?

Sociolog dr. Rastko Močnik meni, da s počeznimi diskvalifikacijami ne gre po vsej sili hiteti in da se nam Leninovi pogledi na še kako pertinenten način ponujajo v razmislek, vsaj ko gre za delovanje današnjega globalnega kapitalizma, pa za vojno, ki ponovno postaja priljubljeno sredstvo za razreševanje političnih sporov, ter za pravico najrazličnejših ljudstev, ki prav zdaj terjajo ustanovitev svojih samostojnih nacionalnih držav. Kako se torej kaže sodobni svet, če ga pogledamo skozi prizmo Leninove politične teorije in prakse? – To je vprašanje, ki nas je v pogovoru z dr. Močnikom zaposlovalo v tokratni Intelekti.

Foto: Diego Rivera, Človek, kotrolor vesolja, mural iz leta 1934, detajl, ki prikazuje Lenina (Jaontiveros/Wikipedia)

Od družbenih sprememb in izzivov, ki jih pred nas postavljajo sodobne tehnologije, ter širših družbenih trendov, ki zaznamujejo naš vsakdan in določajo koordinate možnega v prihodnje, do premislekov o tistih ekonomskih in geopolitičnih premikih, ki niso pogosto deležni poglobljene pozornosti, - tokrat sta to Kitajska in Kavkaz -, Intelekta se vedno znova poglablja v teme in fenomene, ki definirajo duha našega časa. V tokratni Intelekti smo vas popeljali skozi utrip leta 2023.

Seveda pa vas vabimo, da prisluhnete celotnim oddajam, odlomke iz katerih prinaša naš letni nabor. Sicer pa med Intelektami najdete še marsikaj zanimivega.

Je ChatGPT človeka odvrgel na smetišče zgodovine?

Digitalna suverenost

Kaj prinaša digitalizacija šolstva?

"Enakost ne pomeni biti podobna moškemu"

Znanost je vzpostavila moderno civilizacijo - zakaj ji ne zaupamo več?

Gentrifikacija pred našim pragom

Kitajska gospodarska kriza in njene globalne posledice

Kavkaški sod smodnika

Debatirajo Matjaž Hanžek, Vesna Leskošek, Srečo Dragoš, Marta Gregorčič in Špela Razpotnik

Izkušnje kažejo, da se z zmagovalci radi družijo vsi. Kaj pa s poraženci? Kako ravnamo z najbolj odrinjenimi, revnimi in ranljivimi? S podatkov razberemo, da se politika v Sloveniji noče odpovedati neoliberalnemu vzorcu, ki širokogrudno nagrajuje najbogatejši sloj. Praznični dan je prava priložnost za pogovor o državi, ki je naš skupen dom – za pogovor o Sloveniji. V Intelekti, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: Matjaž Hanžek, ki je med letoma 2001 in 2007 opravljal delo varuha človekovih pravic; dr. Vesna Leskošek in dr. Srečo Dragoš, oba raziskujeta in predavata na Fakulteti za socialno delo; dr. Marta Gregorčič z Urada za makroekonomske analize in razvoj; in dr. Špela Razpotnik, predavateljica na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in sopobudnica projekta za brezdomce Kralji ulice. Foto: Pixabay

Od smrti Edvarda Ravnikarja, osrednjega mojstra slovenske modernistične arhitekture, letos mineva 30 let. Kako je z današnjega vidika videti njegova stavbarska in urbanistična zapuščina?

Letos smo obeležili 30. obletnico smrti arhitekta Edvarda Ravnikarja in vlada je to leto razglasila za Ravnikarjevo leto. Ta najvidnejši predstavnik slovenske moderne arhitekture, o katerem slovenska laična javnost pravzaprav ne ve kaj dosti, je s svojimi stavbami, projekti, zapisi in pedagoškim delom usodno zaznamoval naš prostor, pa tudi vsa dogajanja in prelomnice v slovenski arhitekturi, urbanizmu in v veliki meri tudi oblikovanju v drugi polovici 20. stoletja. Pa vendar je vprašanje, kako in koliko smo ga sploh razumeli. Sam je ob neki priložnosti zapisal: »Sprašujemo arhitekta, a odgovor je v njegovem delu. Tega pa ne znamo brati.« Za podrobnejši vpogled, uvide v lik, razmišljanje in delo Edvarda Ravnikarja je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič v studio 1. programa Radia Slovenija povabila: Majdo Kregar - arhitektko biroja Ambient, Ravnikarjevo diplomantko in dolgoletno sodelavko, eno od skrbnic Ravnikarjeve dediščine, prof. dr. Aleša Vodopivca - arhitekta, upokojenega profesorja s Fakultete za arhitekturo, tudi diplomanta prof. Ravnikarja, ki jeostal z njim v stiku tudi po končanem študiju in dr. Miloša Kosca - docenta na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in kustosa razstave Struktura modernosti: iskanja Edvarda Ravnikarja v MAO (Muzeju za arhitekturo in oblikovanje).

foto: Cankarjev dom v Ljubljani so med letoma 1977 in 1982 zgradili po načrtih Edvarda Ravnikarja (Wikipeija, javna last)

Kako in zakaj so se države odpovedale monopolu nad oboroženo silo ter kaj to pomeni za mednarodne odnose v vse bolj multipolarnem svetu?

Če ne prej, smo ob začetku vojne v Ukrajini vsi postali pozorni na to, da v današnjih oboroženih konfliktih ne nastopajo nujno samo državne vojske, ampak lahko v njih izredno pomembno vlogo odigrajo tudi zasebne vojaške organizacije, kakršna je Wagner. In vendar to ni prvi in še manj osamljen primer. Nenazadnje so plačanci - najbolj znano prek podjetja Blackwater - tako v Afganistanu kot v Iraku na vrhuncu vojn predstavljali več kot polovico ameriških oboroženih sil. Že v 90. letih pa smo bili priča delovanju južnoafriškega podjetja Executive Outcomes v več afriških državah in še bi lahko naštevali. Če so nekaj stoletij zasebne vojske postajale vedno bolj obroben pojav, se torej zdi, da se je od konca hladne vojne trend radikalno obrnil.

Kakšno vlogo zasebne vojaške organizacije v resnici igrajo v sodobnih konfliktih? Kaj to vračanje zasebnih najemniških vojska pomeni za moč držav, ki so nenazadnje svojo sodobno obliko dobile prav z vzpostavitvijo ekskluzivnega monopola nad razpolaganjem s silo? Kako in zakaj so zasebne vojske državam koristne, kje pa jih lahko začnejo ogrožati? Ter kaj vse to pomeni za mednarodne odnose v vedno bolj multipolarnem svetu? To so nekatera od vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali v današnji Intelekti. Gosta v studiu sta obramboslovka, nekdanja obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič ter dr. mednarodnih odnosov Boštjan Udovič, oba s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

foto: pripadniki skupine Wagner

Čeprav je Azerbajdžan letos obnovil suverenost nad Gorskim Karabahom, na Kavkazu še naprej diši po vojni, saj se v teh gorah na meji med Evropo in Azijo križajo interesi Rusije, Turčije, Irana, Indije, Kitajske, ZDA in EU

Živimo v obdobju skrajno zaostrenih mednarodnih odnosov. V tem kontekstu ta hip največ medijske pozornosti slej ko prej pripada Bližnjemu vzhodu, na naših pregovornih radarjih sta seveda še naprej tudi Ukrajina in Tajvan, le malokdo pa bi med nevralgične točke, na katerih se utegne odločiti geopolitična usoda sveta v 21. stoletju, najbrž prištel območje Kavkaza. Pa vendar se v teh visokih, le stežka prehodnih gorah, ki ležijo med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom, med Evropo in Azijo torej, križajo vitalni strateški interesi Rusije, Turčije in Irana, območje pa je še kako zanimivo tudi za Američane, Indijce, Kitajce ter Evropsko unijo. In ker so odnosi med tamkajšnjimi, etnično heterogenimi državami – med Gruzijo, Azerbajdžanom in Armenijo – vsaj zapleteni če ne kratko malo sovražni, bi večje sile v zasledovanju lastnih koristi na Kavkazu najbrž lahko brez večjih težav zakuhale novo vojno, katere pomen bi skoraj zagotovo presegal »zgolj« regionalni okvir.

Natanko v ta kontekst sodi tudi ravnanje Azerbajdžana, ki po nedavnem zmagovitem zaključku tri desetletja trajajoče vojne z etnično armensko skupnostjo iz Gorskega Karabaha – ti ljudje so v strahu za svoja gola življenja pred nekaj meseci zapustili domove svojih prednikov ter en masse pobegnili v Armenijo – zdaj kaže apetite po tem, da bi morda kar prekoračil mednarodno priznane meje Republike Armenije in se tako ozemeljsko neposredno povezal z Nahičevanom, svojo eksklavo, stisnjeno med Turčijo, Iran in jugo-zahod Armenije.

Ali bo torej kavkaški sod sodnika že v kratkem razneslo? Kdo bi od tega utegnil imeti koristi? Pa tudi: kako se geopolitična prerivanja na Kavkazu vklapljajo v širšo sliko zagatnih mednarodnih odnosov? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologa, predavatelja na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca, pa izvrstnega poznavalca post-sovjetskega prostora, nekdanjega Delovega dopisnika iz Moskve, Branka Sobana, ter zgodovinarja, našega radijskega kolega, novinarja in urednika, dr. Tomaža Gerdena.

foto: Nasina satelitska slika Kavkaza, posneta junija 2001 (Wikipedia, javna last)

Le še dober teden nas loči od prvega rojstnega dne aplikacije ChatGPT in v tem sorazmerno kratkem času so tehnologije t. i. generativne umetne inteligence pretresle svet in odprle ali poglobile številna daljnosežna vprašanja, kot so denimo: v kolikšni meri bodo zmogljivosti nove tehnologije nadomestile človeške delavce in posledično še pospešile naraščanje neenakosti? Bodo utrdile in povečale predsodke in diskriminacijo, ki je v družbah že prisotna in je bila posledično tudi vpisana v podatke, na katerih so se modeli učili? Kaj pomeni tovrstna tehnologija v rokah peščice zasebnih korporacij? Pojavlja pa se tudi vprašanje, ali bo umetna inteligenca dosegla točko, ko bo v vseh vidikih pametnejša od ljudi?

Paleta zelo različnih in kompleksnih vprašanj, ki se tu porajajo, lahko že sama po sebi predstavlja neprehoden gozd, v katerem se zlahka izgubimo, izgubi pa se kaj lahko tudi pozitivni potencial nove tehnologije. Nekaterim ključnim dilemam, ki jih preskok v zmogljivostih ključne tehnologije 21. stoletja postavlja pred nas, smo se posvetili v Intelekti. Gosta sta prof. dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani in dr. Maja Bogataj Jančič, direktorica Inštituta za odprte podatke in intelektualno lastnino ODIPI, vodja projekta Šola Generativna AI in pravo, ki v sodelovanju Instituta Odipi, Fakultete za računalništvo in informatiko in Pravne fakultete Univerze v Ljubljani trenutno poteka na slednji.

Foto: vizija prihodnosti, kot si jo zamišlja generativni model Dall-E

Prva mednarodna konferenca o digitalni suverenosti DISCO Slovenija

Konec oktobra je v Ljubljani potekala konferenca DISCO, ki je združila tako tuje kot tudi domače govorce in govorke, strokovnjakinje in strokovnjake ter goste iz prakse, ki so preizpraševali prevladujoče poglede na tehnološki napredek in se pogovarjali o tem, kako razviti boljše tehnologije za vse. Pred naš mikrofon smo povabili tri sogovornice. Kako o digitalni suverenosti razmišlja pravnica iz Poljske, ki se bojuje proti spletnim gigantom, raziskovalka iz Združenega kraljestva, ki presprašuje etično rabo tehnologij umetne inteligence, in študentka političnih ved, ki je egiptovsko revolucijo na Trgu Tahrir opazovala s svoje otroške sobe? Dorota Anna Glowacka, dr. Eleanor Drage in Alia ElKattan so se o svojem delu in digitalni suverenosti pogovarjale z Urško Henigman, ki je pripravila tokratno oddajo Intelekta.

Panoptykon Foundation

The Good Robot

Survival of the best fit

Gender Shades

Technochauvinism

Artificial Uninteligence: How Computers Misuderstand the World

Meredith Broussard

Coded Bias

Social Warming

Kdo neki so ljudje, ki se odločijo za tako poglobljeno učenje slovenščine, da se lahko potem lotijo literarnega prevoda? In kaj jih na naši književnosti privlači, da pri prevajanju navsezadnje vztrajajo leta in leta?

Slovenija bo kot častna gostja letošnjega frankfurtskega knjižnega sejma skušala prepričati urednike in založnike z vsega sveta, da so naši pesniki in pisateljice, naši esejisti in filozofinje še kako vredni pozornega branja. Iz te moke pa dolgoročno seveda ne bo kruha, če slovenskih knjig ne bodo v angleščino, nemščino, španščino, kitajščino, hindi ter druge velike in majhne jezike tega sveta navsezadnje prelili prizadevni prevajalci.

A kdo neki so tujci, ki se odločijo za tako temeljito, tako poglobljeno učenje slovenščine, da se lahko potem lotijo literarnega prevoda? Kaj jih pravzaprav motivira, ko se morajo soočati z vsemi tistimi skloni, spoli, števili, nestalnimi naglasnimi mesti in drugimi težavnimi posebnostmi slovenskega jezika? Katere tematske in stilistične specifike, katere odlike naše književnosti jih posebej privlačijo? In kaj lahko naredimo mi, da jim bo prevajalsko delo šlo čim lažje od rok?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili enega prevajalca in tri prevajalke – Američana Thomasa McDonalda, Makedonko Dragano Evtimovo, Poljakinjo Marleno Gruda ter Romunko Alino Popescu –, ki si prizadevajo, da bi dober glas o naši literaturi resnično segel v deveto vas.

Z njimi smo se lahko pogovarjali iz oči v oči, ker so bili med letošnjim letom gostje Sovretovega kabineta na Dolu pri Hrastniku, umetniške rezidence, nad katero v programskem smislu bdi Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Zato smo v goste povabili še predsednico DSKP, Tanjo Petrič, da bi nam povedala kaj več o tem, kako podpreti tiho, potrpežljivo delo prevajalk in prevajalcev, brez katerih promocija v Frankfurtu najbrž ne bo obrodila nobenih pravih sadov.

foto: inspire-studio/Pixabay

Alojz Ihan, Alenka Zupančič, Marina Dermastia in Tomaž Zwitter o dvomu in kritičnem razumu

Zadnja tri leta so nam govorili, naj zaupamo v znanost in izsledke raziskav. Govorili so, naj zaupamo in verjamemo poznavalcem, strokovnjakom, znanstvenikom. Vendar; ali ni prav dvom bistvo znanosti? Ali ni kritični razum tisto, kar najbolj krasi inteligentnega človeka? Vprašanja, ki odpirajo širše dileme. Ali moramo zaupati v znanost? Ali lahko verjamemo znanstvenicam in znanstvenikom? V Intelekti razmišljajo: zdravnik Alojz Ihan, filozofinja Alenka Zupančič, biologinja Marina Dermastia in astrofizik Tomaž Zwitter. Vsi so doktorji znanosti, ugledni predavatelji, vsi pišejo in objavljajo. Na debato v studio Prvega jih je povabil Iztok Konc.

Foto, od leve proti desni in od spodaj navzdol:

Vse fotografije so na Wikipediji objavljene kot javna last, z izjemo naslednjih: al-Hvarizmi (Wikipedija, Davide Mauro), de Saussure (Wikipedija, Frank-Henri Jullien), Tu (Wikipedija, Bengt Nyman), Franklin (Wikipedija, MRC Laboratory of Molecular Biology), Charpentier (Wikipedija, Bianca Fioretti), Doudna (Wikipedija, Cmichel67), Goodall (Wikipedija, Muhammad Mahdi Karim), Rubin (Wikipedija, NOIRLab), Lévi-Strauss (Wikipedija, UNESCO), Fibonacci (Wikipedija, Hans-Peter Postel), Mirzakhani (Wikipedija, Maryeraud9),

Kritike, da na področju uporabe konoplje v Sloveniji že leta in desetletja zaostajamo za drugimi državami, so vedno glasnejše. Nekatere so upravičene, druge ne

Prav od začetka letošnjega leta se v naši državi za zdravljenje lahko dobi kapljice, ki vsebujejo CBD in THC. Nemška vlada je šla še korak dlje, saj so sprejeli predlog za legalizacijo konoplje tudi za rekreativne namene. Vsaka odrasla oseba v gospodinjstvu bo smela gojiti tri rastline za tako imenovano domačo pridelavo. Kaj na vse to pravi dr. Lumir Hanuš ki je eden od vodilnih svetovnih znanstvenikov s področja raziskovanja konoplje? »Konoplja ne pozdravi vsakič, ne pozdravi vseh, ne pozdravi vsake bolezni in ne pozdravi vseh stopenj bolezni. Torej ne verjemite tistemu, kar piše na spletu; ne gre za čudežno zdravilo.«

V tokratni Intelekti sodelujejo: kemik prof. dr. Lumir Hanuš, pravnik Peter Homberg, biokemičarka prof. dr. Tamara Lah Turnšek, inženir živilske tehnologije asist. dr. Roman Štukelj in farmacevt prof. dr. Borut Štrukelj. Z vsemi se je ob robu Mednarodne konference o poslovanju s konopljo – ICBC na Bledu pogovarjal Iztok Konc.

V Sloveniji kanabinoidi zdaj na zdravniški recept

Dr. Hanuš: Rad imam droge, a samo za znanost

Učinek podnebnih sprememb v obliki ekstremnih vremenskih katastrof smo to poletje zelo nazorno občutili in skoraj povsod po svetu njihova frekvenca, naj gre za poplave, orkane, suše, požare ali vročinske rekorde naglo narašča. A zelo verjetno je, da smo šele pri uvodnih dejanjih mnogo bolj brutalne podnebne predstave v bližnji prihodnosti. Pomemben del odgovorov, zakaj je temu tako, se skriva v oceanih. Ti so v preteklosti absorbirali večji del presežne toplote in znaten del naših izpustov ogljikovega dioksida in se pri tem tudi občutno segreli. S tem in ob vse hitrejšem taljenju ledu na polih pa se spreminja tudi njihova dinamika; z daljnosežni posledicami za ves svet. V današnji Intelekti se bomo posvetili nekaterim vidikom kompleksnega dogajanja v svetovnih morjih in oceanih. Na naše kraje najbolj neposredno vplivata vse toplejša severni Atlantik in Sredozemsko morje. Še hitreje in po aktualnih opozorilih znanstvenikov s še bolj alarmantnimi posledicami za svet se segreva Južni ocean, ki obdaja Antarktiko in vse hitreje načenja tamkajšnji ledeni oklep. Za piko na i pa je - po sedmih letih - znova sezona močnega El Nina, cikličnega pojava v Tihem oceanu, ki značilno požene temperaturne trende navzgor ter temeljito preobrne in zaostri vremenske vzorce marsikod po svetu.

Kaj torej napoveduje aktualno dogajanje v oceanih in v kako neznane vode glede prihodnje podnebne dinamike pravzaprav pljujemo, bosta osvetlila klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije Republike Slovenije za okolje in oceanograf dr. Matjaž Ličer, prav tako z ARSO in z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo.

Ko je Kitajska konec lanskega leta po večletnem strogem zapiranju gospodarstva zaradi epidemije koronavirusa spremenila svojo politiko in državo ponovno odprla, so ekonomisti po vsem svetu pričakovali visok skok ekonomske rasti drugega največjega svetovnega gospodarstva. In vendar iz Pekinga prihajajo manj spodbudne novice: hude težave kitajskih nepremičninskih gigantov in gradbenega sektorja, upad izvoza, skromna domača poraba, manj zanimanja tujih investitorjev, grozeča deflacija in velika brezposelnost mladih. Kaj se torej dogaja z gospodarstvom azijske velesile, ki že zaradi svoje velikosti neobhodno vpliva tudi na celotno svetovno ekonomsko sliko? Gre za resne gospodarske težave ali pa so ocene Zahoda, ki je Kitajski že večkrat napovedoval skorajšnji kolaps, tudi tokrat pretirane? Kateri so ekonomski, družbeni in geopolitični vzroki za upočasnjevanje gospodarstva države, ki je dolga desetletja rastlo z vrtoglavo hitrostjo? Ter kaj vse to pomeni za kitajsko družbeno-politično stabilnost ter nenazadnje tudi legitimnost kitajske komunistične partije?

O teh in drugih vprašanjih sta v Intelekti razmišljala sinologinja dr. Maja Veselič z Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter ekonomist dr. Matevž Rašković, izredni profesor mednarodnega poslovanja in strategije na Tehnološki univerzi v novozelandskem Aucklandu ter gostujoči profesor na Univerzi Džedžjang na Kitajskem.

Evropska unija je z novo zakonodajo o digitalnih storitvah določila nova pravila za 19 zelo velikih spletnih platform. Te bodo morale omejiti ciljano oglaševanje, zbiranje in hranjenje podatkov, uporabnice in uporabnike pa ščititi pred dezinformacijami, nezakonitimi vsebinami in drugimi družbenimi tveganji. Podjetjem nova pravila nalagajo tudi oceno sistemskih tveganj njihovih izdelkov, večjo transparentnost glede podatkov in algoritmov, zakonodaja pa še posebej ščiti najbolj ranljive in prepoveduje ciljano oglaševanje mladoletnicam in mladoletnikom. Od velikih platform zahteva večjo transparentnost glede podatkov in algoritmov, uporabnice in uporabniki facebooka in instagrama denimo, se bodo lahko odločali o tem, čigave objave bodo videli in v kakšnem vrstnem redu – izbrali bodo lahko kronološko časovnico in vidnost objav tistih ljudi in profilov, ki jim dejansko sledijo.

O težavah s podatkovno ekonomijo in regulacijo spletnih platform govorimo veliko vsakič znova, ko se razkrijejo takšne in drugačne škodljive prakse. Kako torej usmeriti prihodnji razvoj tehnolologije, da nam bo pomagal predvsem rešiti ključne težave, ki jih imamo z demokracijo, zagotavljanjem človekovih pravic in svoboščin, neoliberalnim kapitalističnim sistemom, patriarhatom in podnebnimi spremembami? Še posebej, ker se ne strinjamo več o tem, kaj sploh so težave, kaj šele, da bi se lahko pogovarjali o tem, kako jih reševati? Zanimive razmisleke o vsem tem z zornega kota digitalne suverenosti ponujajo antropologinja Eva Vrtačič, docentka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, heker Filip Dobranić in komunikolog Tadej Štrok, vsi z Inštituta za druga vprašanja Danes je nov dan.

Kako se skozi prizmo idej in konceptov, ki jih danes razvija teologija, kaže svet 21. stoletja – od podnebnih sprememb prek razmaha umetne inteligence do vojne v Ukrajini?

Georg Wilhelm Friedrich Hegel, veliki nemški filozof prve polovice 19. stoletja, je trdil, da obstajajo tri discipline, tri ključne poti, po katerih si človek utira pot do spoznanja oziroma do vednosti. To naj bi bile: umetnost, teologija in filozofija. No, danes, skoraj 200 let po Heglovi smrti, omikana javnost brez večjih težav spremlja, kaj se godi novega v širokem polju umetnosti, od poezije do televizijskih serij, od baleta do konceptualnih likovnih instalacij. Tudi sodobna filozofija z imeni kot so Rancière, Sloterdijk ali Žižek najbrž ostaja v očišču pozornosti intelektualcev vseh barv, ozadij in specializacij.

Kaj pa teologija? Katera vprašanja, kateri problemi razgibavajo sodobno teološko misel? Kako današnji teologi in teologinje odgovarjajo na najrazličnejše krize, ki pretresajo naš svet? – Vtis je, da bomo med ljudmi, ki se sicer ponašajo z zgledno splošno razgledanostjo, danes le stežka našli sogovornika, ki bi nam lahko zadovoljivo odgovoril na tovrstna vprašanja.

Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako se skozi prizmo idej in konceptov, ki jih razvija sodobna teologija, navsezadnje kažejo zagatne razmere – od, na primer, podnebnih sprememb prek razmaha umetne inteligence do vojne v Ukrajini –, v katerih smo se v 21. stoletju vsi skupaj znašli. Pri tem so nam bili v pomoč trije sodelavci Teološke fakultete Univerze v Ljubljani: teolog in filolog asist. mag. Jan Dominik Bogataj pa rusist, zgodovinar in teolog doc. dr. Simon Malmenvall ter filozof prof. dr. Bojan Žalec.

Foto: oltar v helsinški cerkvi Temppeliaukio, detajl (Goran Dekleva)

Pri nas so razvili najnatančnejšo metodo za določanje starosti papirja Kako stara je knjiga, ki jo držimo v roki? Običajno lahko pogledamo letnico natisa. A če je knjiga starejša in letnice ni, lahko določanje starosti postane precej bolj negotovo početje. V knjižnicah je na tisoče knjig, katerih starost še vedno ni znana, ocene pa so lahko napačne tudi za desetletje ali več. Tu so tudi denimo številne slike in dokumenti, za katere se ne ve, ali so pristni ali morda ponarejeni, kar ima seveda znaten vpliv na njihovo ceno. A vendar v samem papirju se skrivajo zelo jasni indici, kdaj je papir nastal, le da jih ni preprosto razbrati. Zdaj pa so znanstveniki pri nas razvili do zdaj najnatančnejšo metodo določanja starosti papirja, ki starost določi na dve leti natančno. S tem so se odprle številne nove možnosti ne samo pri datiranju knjig, ampak tudi pri določanju pristnosti dokumentov, pri forenzičnih raziskavah in na številnih drugih področjih. Za tem uspehom pa se skriva tudi zanimiva zgodba o papirju in njegovih spremembah skozi čas.

Gosta Intelekte sta raziskovalka dr. Floriana Coppola, ki je metodo razvila, ter prof. dr. Matija Strlič, vodja Laboratorija za dediščinsko znanost na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, v okviru katerega je raziskava potekala.

Prvo vprašanje: Ali ima otrok lahko tri starše – gene treh staršev? In drugo vprašanje: Ali zarodek lahko nastane brez ženske in moške spolne celice – torej brez jajčeca in brez spermija?

Sledimo dvema novicama. V Združenem kraljestvu se je (najverjetneje že aprila letos) rodil prvi otrok z dednim materialom treh staršev. Prav tako v Združenem kraljestvu so raziskovalci ustvarili umetne človeške zarodke iz matičnih celic; ti zarodki so nastali brez združitve semenčic z jajčeci.

Kako je to mogoče, bomo v Intelekti pojasnili s pomočjo mlade raziskovalke asist. Ane Marije Peterlin (MF Ljubljana), genetičarke doc. dr. Luce Lovrečič (UKC Ljubljana) in s pomočjo specialista transfuzijske medicine prof. dr. Primoža Rožmana (ZTM). Odgovorili bodo na številna vprašanja. Zakaj so tovrstni postopki in študije potrebni? Kaj se iz njih lahko naučimo? Kaj pa pomisleki in svarila? Ali so upravičena opozorila, da znanost s tem prehiteva pravne in etične norme? K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: DrKontogianniIVF/ PublicDomain 

Bodo čez nekaj let učenci imeli ešolsko torbo in bodo brali le z zaslonov? Bodo v vrtcu digitalni kotički? Bodo učenci dobili še en obvezni predmet? Kakšno digitalizacijo, ki jo obljublja reforma šolstva, sploh zagovarja ministrstvo za vzgojo in izobraževanje? Pomislekov in odprtih vprašanj je veliko, saj strokovnjaki opozarjajo na negativne učinke pretirane uporabe zaslonov, na razlike med branjem z zaslonov in s papirja ter na vplivanje tehnologije na avtonomijo učiteljev. Kako v šole in v učni proces torej uvajati moderno tehnologijo, kako zvišati digitalne kompetence učiteljev in digitalno pismenost mladih ter na kaj pri procesu digitalizacije ne smemo pozabiti? To so vprašanja, ki si jih zastavljamo v tokratni Intelekti.

Gosti: dr. Igor Pesek, vodja Službe za digitalizacijo izobraževanja na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje; izr. prof. dr. Damijan Štefanc z oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; dr. Igor Ž. Žagar, direktor Pedagoškega inštituta, redni profesor retorike in argumentacije; in ravnatelj OŠ Hruševec Robert Gajšek.

Kako se bo živelo v našem drugem največjem mestu, če bodo zaradi krpanja luknje v občinskem proračunu tamkajšnji socialni, kulturni, športni in mladinski programi ostali brez ključnih sredstev? Pa tudi: zakaj se zdi v Sloveniji vselej najlažje varčevati prav pri sociali in kulturi?

V Mariboru se soočajo z zaskrbljujočim, približno 27 milijonov evrov težkim primanjkljajem v občinskem proračunu, spričo česar so mestne oblasti najprej napovedale drastično krčenje sredstev, ki jih namenjajo področjem sociale, mladih, športa in kulture, no, zdaj pa slišimo, da denar nekega dne sicer bodo izplačali, a slej ko prej šele takrat, ko bo proračunska luknja zakrpana. Nič kaj pomirjujoče napovedi, skratka.

Kaj vse to pomeni za življenje v drugem največjem mestu v naši državi? Kako bo prizadeta ključna infrastruktura, ki ljudem omogoča, da polno izživijo svoja življenja? Bo urbani vrvež v štajerski prestolnici kratko malo ugasnil? Je pričakovati pospešen beg možganov iz mesta ob Dravi? In kaj lahko v teh razmerah storijo Mariborčanke in Mariborčani, ki jim ni vseeno, kaj se godi z njihovim mestom? Kako prebivalke in prebivalci sploh vidijo srednje- oziroma dolgoročni razvoj svojega mesta, če naj se le to ne spremeni v nekakšno spalno predmestje Gradca?

To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili: filozofinjo, raziskovalko na področju socialnih in solidarnostnih ekonomij ter predavateljico na Doba fakulteti, dr. Karolino Babič, pa Urško Breznik, direktorico Pekarne Magdalenske mreže, ene najbolj propulzivnih nevladnih organizacij s področja umetnosti, kulture in mladine v Mariboru, ter dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, sicer strokovnjaka za antropologijo urbanih okolij.

foto: Glavni trg, Maribor (Goran Dekleva)

Ob 300. obletnici rojstva velikega škotskega razsvetljenskega misleca, očeta sodobne ekonomije in moralnega filozofa se sprašujemo, ali je bil Smith res zagovornik neusmiljene logike prostih trgov, za kakršnega so ga razglasili kasnejši privrženci deregulacije in umika države iz gospodarstva?

Ta mesec mineva 300 let od rojstva Adama Smitha, enega najbolj vplivnih mislecev v zgodovini, filozofa, začetnika ekonomske znanosti in za svoj čas radikalnega zagovornika kapitalizma in prostih trgov, ki je v marsičem popolnoma obrnil na glavo pogled na to, kako delujejo družbe in gospodarstva, njegove - bolje ali slabše razumljene teze - pa mnogi ekonomisti uporabljajo še danes. V tokratni Intelekti se bomo spraševali, v čem je bila misel Adama Smitha tako revolucionarna; kaj je slavni propagator prostih trgov sploh zares verjel in kako so kasnejši ekonomisti njegovo misel popačili; kako gre vse to skupaj z njegovo moralno filozofijo ter kako se nam njegove ideje kažejo v luči večstoletne zgodovine kapitalizma, ki smo ji bili priča od izida Smithovega znamenitega dela Bogastvo narodov. Gostje v studiu so predavatelj na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Neven Borak ter predavatelj na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Aljoša Kravanja. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Tehnološki preskok, ki ga predstavljajo veliki jezikovni modeli, kot je ChatGPT, in druge oblike generativne umetne inteligence, bo imel daljnosežne in izjemno globoke učinke na celotno družbo. Glede tega se strokovnjaki strinjajo. Kakšni konkretno ti učinki bodo, je mnogo manj jasno. Nedvomno se bo cela paleta t. i. intelektualnih poklicev temeljito spremenila, veliko jih bo tudi izginilo. Zagotovo so se povečale tudi možnosti za manipulacijo in zlorabe, pa tudi za nadaljnjo fragmentacijo družbe in razslojevanje. Pričakujemo pa lahko tudi učinke, ki se jih v naprej ne da napovedovati.

Kako torej uporabljati in regulirati tehnologijo, ki se razvija hitreje, kot jo lahko dohajamo, je bilo v središču razprave, v kateri so sodelovali: dr. Maja Bogataj Jančič, vodja Inštituta za odprte podatke in intelektualno lastnino ODIPI in sopredsedujoča delovni skupini za upravljanje podatkov pri Global Partnership on Artificial Inteligence; dr. Nina Cvar, raziskovalka na Fakulteti za elektrotehniko in docentka na oddelku za sociologijo kulture Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; filozof, sociolog kulture, heker in še kaj Filip Dobranić z Inštituta Danes je nov dan ter prof. dr. Aleš Završnik, direktor Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

Medtem ko številni na današnji levici dela klasične literature »popravljajo« skladno s svojimi ideološkimi senzibilnostmi, pa mnogi na desnici knjige, ki jih motijo, kratko malo mečejo iz knjižnic

Na jeziku ni ničesar statičnega, ničesar stalnega. Pomenski obsegi izrazov se z rabo pač nenehno širijo in ožijo, dopolnjujejo in premeščajo, spričo česar se lahko besede, ki so se zdele povsem nedolžne še ljudem, ki so živeli pred vsega nekaj desetletji, nam danes upirajo kot skrajno problematične, celo žaljive. Drži pa, seveda, tudi obratno.

Nemara so prav pod vtisom tega spoznanja v številnih zahodnih založbah sklenili pregledati klasična besedila evro-ameriškega literarnega kanona, ki jih zdaj pripravljajo za ponatis, in jih prilagoditi oziroma popraviti tako, da bodo bolje ustrezala našim današnjim ideološkim senzibilnostim. V ta namen je v zadnjih letih v založniški industriji vzbrstel poklic tako imenovane občutljivostne bralke oziroma občutljivostnega bralca (če tako poslovenimo angleški izraz sensitivity reader), čigar naloga je detektirati in predrugačiti vse tiste formulacije, ki so jih avtorji in avtorice nekdaj uporabljali brez posebnih pomislekov, medtem ko nas danes vsaj motijo, če ne že kar bolijo.

Ko pa so pri založbi Puffin pred nekaj meseci na ta način – se pravi z občutljivostnimi očali – pregledali dela znamenitega britanskega pisatelja mladinske književnosti Roalda Dahla in se lotili popravljanja ter prilagajanja njegove literature duhu naše sodobnosti, se je oglasilo veliko glasov, ki so izrazili resne pomisleke ob takšnem početju. Kritiki namreč trdijo, da gre tu vsaj za pretiravanje s politično korektnostjo – če ne kar že za orwellovsko gesto potvarjanja dokumentov preteklosti za potrebe velikih bratov sedanjosti.

Kdo ima torej prav? Ali smemo posegati v dela, ki so bila napisana pred tisočletji, stoletji ali celo samo desetletji, zato da bi jih prilagodili potrebam, okusom, vrednotam in predstavam našega lastnega časa – kakor so, na primer, francoski revolucionarji Louvre spremenili iz kraljevske palače v muzej –, ali pa bi bilo tu vendarle pametneje zavzeti drugačno držo, tako, ki pač vztraja na tem, da je preteklost tuja dežela, kjer tuji ljudje počno nam tuje stvari in je to treba absolutno spoštovati? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili književno prevajalko Tino Mahkota pa kritičarko in pisateljico Anjo Radaljac ter pesnico in urednico Anjo Zag Golob.

foto: Goran Dekleva

S sogovorniki o vprašanjih povezanih s pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja: filozofinja in sociologinja Renata Salecl, zdravnik Peter Golob, zgodovinar in etnolog Andrej Pleterski ter zdravnica Marija Petek Šter

V Evropi je do zdaj le peščica držav dokončno zakonsko uredila področje evtanazije oziroma pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Drugače pa je z razpravo o tem. Ta namreč teče v številnih državah, tudi v Sloveniji.

Pri nas so jo v zadnjih mesecih med drugim spodbudili naslednji dogodki: sredi marca je v Švici umrla gospa Alenka Čurin Janžekovič, ki se je borila za uzakonitev evtanazije kot pravice do dostojne smrti v Sloveniji. Od rojstva je živela z neozdravljivo boleznijo, zaradi katere je trpela hude bolečine. Ker je bolezen napredovala, se je odločila za prostovoljno smrt. Konec aprila je slovensko Združenje za dostojno starost Srebrna nit začelo z zbiranjem podpisov za Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. V začetku maja je Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko o predlogu zakona izdala stališče, v katerem ocenjuje, da zakon spremlja visoko etično tveganje. Komisija zakona ne podpira in mu soglasno nasprotuje. Prejšnji teden pa je po dolgotrajni pravni bitki pravico do evtanazije in pomoči pri končanju življenja uzakonil portugalski parlament.

V Intelekti tokrat o evtanaziji. Povabilu k sodelovanju so se odzvali: filozofinja in sociologinja Renata Salecl, zdravnik Peter Golob, zgodovinar in etnolog Andrej Pleterski ter zdravnica Marija Petek Šter. Oddajo je pripravil Iztok Konc.

Predlog Zakona

Stališče Komisije

Pogovarjanje s stroji je pred slabimi petimi meseci stopilo na povsem novo raven in s tem se je vse spremenilo. Ljudje so osupljivi nivo komunikacije, ki ga je zdaj zmožna umetna inteligenca, nemudoma opazili; število uporabnikov aplikacije ChatGPT je podrlo vse rekorde: milijon v petih dneh, sto milijonov v štirih mesecih. Stavki, ki jih ustvarja ta tip umetne inteligence, so tako prepričljivi, da jih je težko ločiti od tistih, ki jih napišemo ljudje. Nemudoma so se pojavila opozorila, da gre za tehnologijo, ki bo globoko pretresla družbo. Za celo vrsto opravil, ki so se namreč še včeraj zdela v izključni domeni človeka, smo zdaj skorajda odveč. Kako velika revolucija se je pravzaprav zgodila in kako jo utegnemo občutiti v praksi, je vprašanje v fokusu tokratne Intelekte.

Gostje oddaje so: strokovnjaka s področja umetne inteligence prof. dr. Marko Robnik Šikonja in prof. dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani ter filozof prof. dr. Andrej Ule in sociolog doc. dr. Primož Krašovec s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Foto: ustvarila umetna inteligenca, aplikacija Photoleap

Zakaj v zadnjih letih postajajo vse bolj priljubljeni filmi, ki svoje zgodbe umeščajo v t. i. večvesolje, v katerem poleg našega obstajajo še številni drugi, vzporedni svetovi?

Spoznanja sodobne fizike razmeroma jasno nakazujejo možnost, da poleg našega obstajajo še druga, vzporedna vesolja, in da torej živimo v nekakšnem večvesolju oziroma multiverzumu. Po teh hipotezah bi stvarnost utegnila sestavljati cela množica kozmosov, ki se bodisi ravnajo po čisto drugačnih fizikalnih zakonih od teh, ki jih poznamo iz našega vesolja, bodisi po istih zakonih – le da se od našega vedno znova cepijo in gre tam zgodovina po bolj ali manj drugačnih poteh. Teh idej doslej še ni bilo mogoče eksperimentalno ne potrditi ne ovreči in vprašanje je, ali bo to sploh kdaj zares mogoče, so jih pa zdaj navdušeno pograbili tam, kjer se pač nikomur ni treba truditi z znanstvenimi dokazi – v Hollywoodu. Med drugim so jih uporabili ustvarjalci nadvse popularnega filma Vse povsod naenkrat, ki je pred nedavnim prejel tudi najprestižnejšega izmed oskarjev – tistega za najboljši film. In čeprav lahko rečemo, da hollywoodska akademija le redko nagrajuje umetniško najbolj polno realizirana dela, se ne moremo pretvarjati, da ameriška tovarna sanj nima občutka za zeitgeist, se pravi za želje, upanja, strahove in vrednote, ki – vsaj na Zahodu če ne že po vsem svetu – razgibavajo družbeno življenje in navsezadnje določajo koordinate tega, kaj se nam zdi možno, kaj zaželeno, kaj nujno in kaj nemogoče.

Prav zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, od kod opazen porast zanimanja za koncept večvesolja v sodobni industriji zabave? Zakaj nas ta ideja nenadoma tako zelo privlači? Je to nemara zato, ker smo nepoboljšljivi eskapisti in hočemo od môre svojih življenj na vsak način pobegniti v kakšno prijaznejše vesolje, v katerem alternativne različice nas samih živijo uspešnejša, bolj lagodna življenja? Ali pač zato, ker si hočemo dokazati, da se je pred štirimi desetletji Margaret Thatcher vendarle motila, ko je zatrdila, da kratko malo ni alternative družbeno-ekonomskemu sistemu, ki ga je sama zagovarjala in za katerega se danes zdi, da nas nezadržno poganja proti planetarnemu ekološkemu in societalnemu zlomu? Je, skratka, film o večvesolju film o tem, kako se iz sanj prebuditi – ali o tem, kako se vanje le še globlje pogrezniti? – Odgovor so nam pomagali iskati književni urednik dr. Aljoša Harlamov pa sociolog dr. Primož Krašovec ter filozofinja dr. Jela Krečič.

foto: geralt/Pixabay

Pred tremi leti se je zgodilo nepredstavljivo. Svet se je ustavil, države so ena za drugo uvedle stroga zaprtja, karantene, šolo in delo na daljavo. Družbeno in družabno življenje se je iz resničnega sveta preselilo za zaslone, kar je vplivalo tudi na intimna in partnerska življenja ljudi in hkrati razkrilo, da imajo različne družbe in kulture različne odnose do intimnosti, partnerstva, spolnosti in seksualnosti. V tokratni Intelekti raziskujemo vpliv kulture na človeško intimnost in seksualnost. Na Kongresu Evropskega združenja za spolno medicino, ki je letos prvič po izbruhu covidu potekal v živo, smo se pred mesecem dni v Rotterdamu pogovarjali z različnimi strokovnjakinjami in strokovnjaki seksologije in spolne medicine. V tokratni oddaji boste slišali tri strokovnjakainje, ki se vsaka s svojega zornega kota soočajo s težavami, ki jih povzroča nezmožnost različnih kultur in religijskih tradicij, da bi iskreno, odprto in na znanosti utemeljeno govorile o človekovi seksualnosti. Pogovori z njimi bodo izhodišče za pojasnila o spolnosti in seksulnosti z religiološkega in socialno psihološkega zornega kota. Vabljeni k poslušanju.

BBC o zločinih iz sovraštva

dr. Shalini Andrews

Sandrine Atallah

Chantelle Otten

ESSM

prof. dr. Aleš Črnič

prof. dr. Metka Kuhar

Evolucija užitka

"Kljub drugačnemu prepričanju finance danes niso največji problem slovenskega zdravstva," pravi ekonomistka Petra Došenović Bonča. "Res pa žal ne živimo v nebesih."

Neverjeten, a resničen, je podatek, da prebivalke in prebivalci Slovenije že zdaj direktno iz svojega žepa – tako rekoč iz svoje denarnice za zdravstvo vsako leto plačamo kar pol milijarde evrov. Tej vrtoglavi vsoti moramo prišteti še štiri milijarde in pol iz obveznega ter dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To pomeni, da za delovanje zdravstvenega sistema, in to brez investicij, letno namenimo kar pet milijard evrov. »Kljub drugačnemu prepričanju finance trenutno niso največji problem slovenskega zdravstva,« pravi ekonomistka Petra Došenović Bonča, strokovnjakinja na področju ekonomike javnega sektorja in zdravstva. Izpostavlja nevarnost razrasta vzporednega, pogovorno rečemo kar zasebnega zdravstva, počasno uvajanje sprememb v javnem zdravstvu in tudi počasno definiranje košarice, ki jo zagotavlja obvezno zavarovanje. »Res pa žal ne živimo v nebesih,« dodaja.

V tokratni Intelekti želimo osvetliti nekaj ekonomskih zakonitosti delovanja zdravstva. Z nami bodo prof. dr. Petra Došenović Bonča (Ekonomska fakulteta v Ljubljani) in novinar Matej Zwitter (Center za preiskovalno novinarstvo Oštro). Svojo izkušnjo z nizozemskim sistemom bo opisala Tina Batistuta, o avstrijskem zdravstvu bo poročal zdravnik Gorazd Kovač, o ameriškem pa naš dopisnik Andrej Stopar. K sodelovanju jih je povabil Iztok Konc. Foto: BoBo

Ob mednarodnem prazniku žensk, smo v tokratni oddaji Intelekta spregovorili o pomenu enakosti v družbi. Voditeljica Tita Mayer je v oddaji gostila zgodovinarko in raziskovalko dr. Manco G. Renko, asistentko ter zaupno osebo na Fakulteti za družbene vede Tonjo Jerele in direktorico Zavoda Maska Aljo Lobnik. Gostje so spregovorile o aktualnih problemih, s katerimi se soočajo ženske v vsej njihovi raznolikosti. Problematiko neenakosti so poskušale umestiti v širši družbeni kontekst in misliti morebitne poti k bolj napredni in vključujoči družbi prihodnosti.

Ob 70. obletnici diktatorjeve smrti skušamo dognati, kako je lahko vzpostavil absolutno oblast v Sovjetski zvezi, zakaj je njegova pot v epicenter zgodovine 20. stoletja tlakovana z milijoni trupel, pa tudi kakšni sta bili država in družba, ki ju je navsezadnje ustvaril

Mož, ki je prišel na ta svet 18. decembra 1878 v gruzijskem Goriju kot Josif Visarionovič Džugašvili in ga 5. marca pred natanko 70 leti zapustil kot Stalin, je brez najmanjšega dvoma ena najbolj pomembnih, strašljivih in enigmatičnih osebnosti 20. stoletja. Po Leninovi smrti leta 1924 je, kot vemo, prevzel vodenje Sovjetske zveze, ki jo je nato povedel do zmage v drugi svetovni vojni in iz nje napravil nesporno velesilo, obenem pa je seveda vzpostavil brutalno policijsko državo, sprožil lakoto bibličnih razsežnosti ter na milijone nedolžnih poslal na morišča in v gulage.

Ker je bila mera slehernega njegovega početja, metaforično rečeno, titanska, ker je z usodami ne le posameznikov temveč kar celih družbenih razredov, milijonskih narodov in pomembnih držav rokoval, kakor rokuje šahist s figurami na igralni plošči, se ljudje z vsega sveta niti v sedmih desetletjih po njegovi smrti nismo naveličali zastavljati si vprašanj, kot so: je bil Stalin sadist; je bil sociopat; je bil paranoik? – Vtis je, skratka, da bi pečat, ki ga je pustil na svetovni zgodovini, najraje razložili skozi prizmo njegove individualne psihologije oziroma psihopatologije. A če ravnamo tako, se nam slej ko prej izmuznejo kaka druga vprašanja, ki jih najbrž ne bi smeli prezreti ... Na primer: je Stalinova brutalnost pravzaprav kar najgloblja resnica revolucij nasploh in marksizma posebej? Kako je lahko človek, ki je bil kot mladenič goreče zavezan odpravi avtokracije, navsezadnje sam postal avtokrat? Bi bilo mogoče modernizirati sovjetsko industrijo in kmetijstvo tudi brez množične uporabe prisilnega dela in kolektivizacije? Čému so služili veliki teror, čistke in montirani procesi? Kakšno je bilo Stalinovo vodenje sovjetske zunanje politike v letih pred, med in po drugi svetovni vojni? Je spretno poveljeval rdeči armadi med njenim spopadom z Wehrmachtom? Kako sta se pod vplivom Stalinovih politik dolgoročno spremenili ruska družba in kultura? Ali njegova senca – pa čeprav je berlinski zid padel že pred dobrimi tremi desetletji – pada tudi v naš čas in ga še vedno določa?

Nekaj teh vprašanj smo odprli tudi v tokratni Intelekti, ko se nismo toliko spraševali, kdo je bil Josif Stalin, temveč raje, kakšni sta bili država in družba, ki ju je ustvaril? Drugače rečeno: Stalin nas ni toliko zanimal kot človek, ampak bolj kot zgodovinski fenomen. Pri tem sta nam pomagala sociolog, dr. Marko Kržan, ki je za založbo Sophia nedavno tudi prevedel intrigantno razpravo V Stalinovi ekipi avstralsko-ameriške zgodovinarke Sheile Fitzpatrick, ter dr. Blaž Podlesnik, ki na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava rusko kulturno zgodovino.

Fotografije (od leve proti desni in od zgoraj navzdol):
- Mladi Stalin, ki je tedaj še uporabljal psevdonim Koba, na policijski fotografiji ob aretaciji leta 1902
- Stalin med sibirskim izgnanstvom leta 1915
- Stalinova partijska članska izkaznica (št. 000002) iz leta 1936
- Stalin z redom rdečega prapora na prsih leta 1921
- Z Rooseveltom in Churchillom med teheransko konferenco leta 1943
- Ob Leninu septembra 1922, ko je voditelj oktobrske revolucije že močno bolehal
- Z Joachimom von Ribbentropom ob podpisu pakta z nacistično Nemčijo avgusta 1939
- Stalin na teheranski konferenci novembra 1943
- Na cesti z vodilnim boljševikoma A. Rikovom in L. Kamenjvom leta 1925 (oba sta bila pozneje žrtvi velike čistke)
- Javno slavje, ki so ga ob Stalinovi 70-letnici pripravili kitajski komunisti
- Stalin v družbi V. Molotova, K. Vorošilova in N. Ježova na volitvah leta 1937 (prva dva sta Stalina preživela, tretji, ki je operativno vodil veliki teror, je v čistkah nazadnje izginil tudi sam)
- Z Mao Zedongom v Moskvi na slavju ob 71. rojstnem dnevu
- Žalni sprevod ob Stalinovi smrti leta 1953 v vzhodnonemškem Dresdnu
Vse fotografije: Wikipedia (javna last); kolaž: Prvi program

O trajnostnem razvoju, kulturni in biološki raznolikosti ter nujnih alternativah za 21. stoletje

V zadnjih letih se vse več poudarja potrebo po trajnostnem razvoju, s katerim naj bi naslovili problem podnebnih sprememb in pretiranega izčrpavanja naravnih virov. Toda trajnost lahko razumemo precej različno in se je tudi lotevamo na različne načine, v praksi pa rezultati pogosto tudi zgrešijo zastavljene cilje. Sodobna antropologija lahko s svojim uvidom v raznolikost človeštva in kultur ponudi zanimive perspektive, kako se tega orjaškega problema plodno lotiti.

Iskanju odgovorov na kompleksne probleme današnjega časa se je posvetila tudi mednarodna večdisciplinarna konferenca z naslovom Razsrediščenje trajnosti: K lokalnim rešitvam globalnih okoljskih problemov, ki je v začetku februarja potekala v Ljubljani v organizaciji Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in raziskovalne mreže Common Ground. Med osrednjimi govorci sta bila tudi svetovno uveljavljena antropologa: Britanka Veronica Strang in Norvežan Thomas Hylland Eriksen, ki se vsak na svoj način posvečata alternativnim pristopom po svetu, ki skušajo človeško civilizacijo postaviti na bolj trajnostne temelje.

Foto: Pixabay

Padec berlinskega zidu je vsaj za nekaj desetletij prinesel absolutno prevlado zahodnih držav na svetovnem geopolitičnem odru. Če smo se na zahodu ob tem potapljali v zmagoslaven občutek konca zgodovine, pa tovrstna politično-ekonomska ureditev sveta marsikomu ne ustreza tako zelo. Ne le Kitajski, državi, ki se je s skokovito gospodarsko rastjo zadnjih desetletij izkazala za največjo tekmico Združenih držav in želi imeti temu sorazmerno več vpliva v svetovni ureditvi, ampak tudi številnim drugim manj razvitim državam, ki v tem unipolarnem okolju ne vidijo najboljših pogojev za svoj razvoj. Ni torej presenetljivo, da se nekatere tako imenovane države globalnega juga skušajo na različne načine organizirati tudi mimo prevladujočih zahodnih institucij. V tokratni Intelekti se bomo posvečali morda najbolj odmevnemu izmed teh poizkusov, platformi, poimenovani BRICS, ki povezuje največje države v razvoju - Brazilijo, Indijo in Kitajsko - ter Rusijo in kasneje pridruženo, gospodarsko veliko šibkejšo Južno Afriko. Kako učinkovita in pomembna je zares ta povezava, katere članice imajo sicer skupno več kot 40 odstotkov svetovnega prebivalstva in več kot četrtino svetovnega bruto domačega proizvoda? Ali BRICS s svojo investicijsko banko članicam prinaša otipljive ekonomske koristi ali so pomembnejše politične implikacije tega povezovanja? Ter kako se vse to spreminja v luči vojne v Ukrajini in zahodnih sankcij, ki jo spremljajo? Gostje so politologa, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc in znanstvena sodelavka centra za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede dr. Jana Arbeiter ter ekonomist Davor Vuchkovski, asistent na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Zakaj je potrebno negovati tudi kolektivni spomin na boleča in travmatična poglavja naše kulturno-zgodovinske dediščine in kako to kar najbolje storiti?

Česa se spominjamo, ko se spominjamo preteklosti? Uspehov, zmag, triumfov? – Gotovo. Toda življenje, kot še predobro vemo, pomembno zaznamujejo tudi zmote, porazi, tragedije in katastrofe. A teh se – tako se vsaj zdi – v splošnem spominjamo precej bolj obotavljivo. Pa tudi če v javni prostor že umestimo kak spomenik ali odkrijemo komemorativno ploščo, ki naj bi služila kot opomnik na trpljenje generacij, ki so šle pred nami, nikakor ni nujno, da bomo dovolj pozornosti namenili premisleku, kaj natanko naj bi to ali ono obeležje skušalo obvarovati pred pozabo. Kolikokrat se, denimo, vprašamo, ko nas pot pripelje mimo kakšnega kužnega znamenja, kaj je kuga dejansko pomenila za naše prednike v 17. stoletju? In kolikokrat nam v tihi kontemplaciji zastane korak, ko naletimo na kakšnega izmed spotikavcev, tistih drobnih, v pločnike vgrajenih kovinskih ploščic, ki širom po Evropi označujejo kraje, kjer so pred drugo svetovno vojno živeli Judje, ki so potem potonili v črni luknji holokavsta? Vtis je, skratka, da bi se hoteli, ko se spominjamo preteklosti, spominjati zelo selektivno.

Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako poskrbeti, da naš kolektivni kulturno-zgodovinski spomin ne bo manjkav, popreproščen, enodimenzionalen oziroma, drugače rečeno, kako poskrbeti, da bodo tudi tiste temnejše, bolj problematične plati naše zgodovinske dediščine ustrezno dopolnjevale predstave, ki jih sicer imamo o tem, od kod pravzaprav prihajamo, kdo smo in kam gremo? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagale iskati naše gostje: dr. Sonja Bezjak, direktorica Muzeja norosti na Tratah, pa mag. Marina Gradišnik, muzejska svetovalka v Muzeju Ribnica, ter Vilja Lukan s podiplomske šole ZRC SAZU, ki se znanstveno-raziskovalno posveča preučevanju ljubeljske podružnice zloglasnega koncentracijskega taborišča Mauthausen.

foto: koncentracijsko taborišče Ljubelj (Wikipedia, javna last)

Mladi se bodo pozitivno razvijali, ko bodo njihove prednosti usklajene z viri v njihovem okolju. Tako bodo pokazatelji pozitivnega razvoja mladih, ki se kažejo v njihovih kompetentnosti, značaju, samozavesti, skrbi in povezanosti z okoljem, bolj verjetni, tvegano ali težavno vedenje pa bosta manj pogosta. Takšno prepričanje zagovarja perspektiva pozitivnega razvoja mladih, ki prinaša ne le teoretski okvir njihovega preučevanja, temveč tudi raziskave mladih in okolja, v katerem živijo. Več o pozitivnem razvoju mladih in o raziskavi Pedagoškega inštituta, ki je bila izvedena v obdobju ukrepov proti širitvi covida 19, izvemo v Intelekti.

Tajnost podatkov in pestra paleta finančnih instrumentov, pogosto na meji ali onkraj legalnosti, so ključ do odtekanja bogastva na račune peščice.

Nič se ni v desetletjih intenzivne globalizacije tako intenzivno globaliziralo kot finančni tokovi. Sočasno so se vzpostavili tudi najrazličnejši finančni mehanizmi, ki tako multinacionalkam kot premožnim zasebnikom omogočajo, da svoje premoženje in dobičke skrijejo pred očmi domačih držav in da, posledično, svoje davke 'optimizirajo', včasih pa se jim tudi povsem izognejo. Po ocenah na leto na globalni ravni v javnih blagajnah tako umanjka vsaj 483 milijard dolarjev, za Slovenijo je ta številka prek 300 milijonov evrov.
Ključno vlogo pri tem igrajo davčne oaze, države z zelo nizko ali nično davčno stopnjo, ki ponujajo svojim strankam iz tujine zelo pestre finančne prijeme na čelu z visoko stopnjo tajnosti, ki spremlja finančne posle. Kako izredne razsežnosti ima ta pojav, vemo predvsem zaradi številnih novinarskih razkritij, ki so razgalila razsežnost in vseprisotnost tovrstnih finančnih prijemov.
Koliko se je torej na tej podlagi v zadnjih letih spremenilo in kakšno mesto v delovanju sodobnega kapitalizma pravzaprav zavzemajo davčne oaze, preverjamo v Intelekti, v kateri sta sogovornici preiskovalna novinarka Anuška Delić, ustanoviteljica in odgovorna urednica Oštra, Centra za preiskovalno novinarstvo v jadranski regiji, in Maruša Babnik, generalna sekretarka nevladne organizacije Transperancy International Slovenia.

Foto: Pixabay/javiercalvoparapar

Razprava z zdravniki: Neno Kopčavar Guček, Matejem Cimermanom, Markom Nočem in Primožem Rožmanom. Ali zdravniki še lahko delujejo po Hipokratovi prisegi in v dobro pacientov? *Kam greš slovenska medicina?

»Zdravstvo je obtičalo v socializmu.« »Veljaki bodo na operacije hodili v tujino.« V oddaji Intelekta smo besedo dali štirim vrhunskim zdravnikom: Neni Kopčavar Guček, Mateju Cimermanu, Marku Noču in Primožu Rožmanu. Slovenci smo bili vedno ponosni na dosežke naših zdravnikov in medicine. Veljalo je, da smo v Sloveniji, ko prestopimo prag zdravstvenih ustanov, v dobrih rokah; da smo deležni najboljšega zdravljenja. Kaj pa danes? Ali v trenutnih kriznih in kaotičnih razmerah, ki vladajo v slovenskem zdravstvu, še lahko govorimo o ustrezni in optimalni skrbi za bolnike ter o novih medicinskih dosežkih? Ali zdravniki še lahko delujejo po Hipokratovi prisegi in v dobro pacientov?

Sodelujejo: družinska zdravnica dr. Nena Kopčavar Guček, travmatolog dr. Matej Cimerman, kardiolog in intenzivist dr. Marko Noč, transfuziolog dr. Primož Rožman. Na pogovor jih je povabil Iztok Konc. Foto: BoBo

Ali se misli očeta indijske neodvisnosti o politiki, zasidrani v iskanju resnice, pa o nenasilnem odporu in državljanski nepokorščini lahko kosajo z brutalnimi družbenimi in geopolitičnimi realnostmi našega časa?

Leto 2022 mineva v znamenju nasilja. Putin je ruski vojski ukazal napad na Ukrajino, oblasti v Iranu izvajajo javne usmrtitve protestnikov, napetosti na severu Kosova se bližajo vrelišču. Poleg tega ne bi smeli pozabiti, da so se oboroženi konflikti v Siriji, Jemnu in Kongu z večjo ali manjšo intenzivnostjo nadaljevali tudi letos, da je oblast talibov v Afganistanu iz dneva v dan bolj brutalna, da vladi Združenih držav Amerike in Ljudske republike Kitajske še naprej izpopolnjujeta spletni nadzor nad svojimi državljani, nadzor, na katerega bi bil najbrž ponosen celo Orwellov veliki brat. Še bolj demoralizirajoče pa je, da nihče ne ve, kako bi pravzaprav presekali ta gordijski vozel, kako bi izstopili iz začaranega kroga nasilja, lakote, teptanja človekovih pravic in njegovega dostojanstva.

V tem položaju idejno-politične dezorientacije bi se morda lahko po navdih obrnili k Mahatmi Gandhiju, ki je leta 1947, pred natanko tri četrt stoletja torej, popeljal Indijo iz kolonialne odvisnosti. Čeprav je bila Podcelina dolgo dragulj v kroni britanskega imperija, čeprav so Angleži obvladali taktiko divide et impera in imeli na voljo še arzenal drugih, manj nežnih prijemov za nadaljnje izkoriščanje svoje ključne kolonije, se je prav okoli Gandhijevih idej vzpostavilo množično gibanje, ki je, upoštevaje okoliščine, z zelo majhnim številom žrtev uspelo Pakistanu, Indiji in Bangladešu zagotoviti neodvisnost.

Kakšne so torej te ideje? Kakšno je njihovo filozofsko in religiozno ozadje? In ali so še uporabne v novih okoliščinah, ki jih je ustvarilo 21. stoletje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofe in predavatelje na dveh fakultetah Univerze v Ljubljani, na Filozofski in Pedagoški, dr. Janeza Kreka pa dr. Nino Petek in dr. Andreja Uleta ter Antona Rozmana iz Teozofskega društva Slovenije. Naši štirje gosti so namreč pod uredniškim vodstvom dr. Petek sodelovali pri nastajanju intrigantnega zbornika Zapuščina miru in resnice : Študije o življenju in delu Mahatme Gandhija, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi Univerze v Ljubljani.

foto: Gandhi ob kolovratu v poznih 20. letih 20. stoletja (Wikipedia, javna last)

Zadnji dve leti so bile kriptovalute v ospredju pozornosti predvsem zaradi vrtoglavih donosov. Danes se zdi, da se je kripto svet znašel sredi hude zime.

Vrednosti kriptovalut že mesece vztrajno padajo. Zlom ene največjih kripto borz FTX novembra letos je te negativne trende še dodatno okrepil. Okrepil pa je tudi glasove, ki napovedujejo nič manj kot zaton te panoge in izpostavljajo, da kaj več od energetsko potratnih špekulacij kriptovalute tako ali tako niso prinesle.
Toda na drugi strani so tisti, ki menijo, da blockchain oziroma tehnologija veriženja blokov, na kateri temeljijo tudi kriptovalute, svojega pravega potenciala sploh še ni pokazala. Infrastruktura, ki omogoča, da je vsaka transakcija jasno zabeležena in se je ne da spremeniti, vendarle ponuja relevantno alternativo zasnovi današnjega spleta, ki ga v pretežni meri obvladuje peščica digitalnih gigantov, ki imajo edini v rokah vse sledi naših digitalnih življenj.
Kaj torej ponuja tako imenovani Web 3, kje se skrivajo njegovi pravi potenciali in kje tičijo pasti, sta v tokratni Intelekti razmišljala pravnica Anja Blaj, predsednica Blockchain Thinktanka Slovenija in Felix Stalder, profesor digitalne kulture in teorije spleta na Univerzi v Zürichu.

Družbeni mediji želijo čim več naše pozornost, zato nas njihovi algoritmi ciljajo s personaliziranimi vsebinami, ne glede na to, kdo jih objavlja in ali so resnične. Takšna podatkovna ekonomija je polarizirala uporabnice in uporabnike in še olajšala propagando, ki je dosegla povsem nove razsežnosti med vojno v Ukrajini. Kakšne laži širi Rusija, koga cilja in kako se spopasti z informacijsko vojno v digitalnem okolju? Odgovori v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Emir Zulejhić, raskrinkavanje.ba

SEE Check

Tetiana Matychak

notmywar.eu

Sofiia Kuhut 

Brave new media forum