Ambulanta 202

V novi seriji oddaj Na podstrešju se bomo zadržali med čustvenimi in duševnimi stiskami otrok in mladostnikov. Kako zgraditi podporno, varno družinsko okolje in ustvariti temelje za zdrav čustven razvoj otroka ter zmanjšati tveganje za razvoj vedenjskih in duševnih težav? Kako opremiti otroka, da se razvije v funkcionalno osebo z zdravo samopodobo? Danila Hradil Kuplen gosti kliničnega psihologa dr. Aleksandra Zadela.

Kako zgraditi podporno, varno družinsko okolje in ustvariti temelje za zdrav čustven razvoj otroka ter zmanjšati tveganje za razvoj vedenjskih in duševnih težav?

Kako opremiti otroka, da se razvije v funkcionalno osebo z zdravo samopodobo? Če želite ustariti varno okolje, otroka, ki joka, objemite in bodite tiho. Šele potem začnite postavljati vprašnja.

"Varno okolje ni tisto, v katerem nekdo nekaj dopoveduje in otroku predlaga kup rešitev. V varnem okolju otroku dopustimo, da je v stiski, da jo izrazi in da je ne kritiziramo." – dr. Aleksander Zadel, klinični psiholog

Najpogostejše vedenje, ki ga dr. Zadel zaznava pri starših, je dajanje nasvetov na podlagi njihovih izkušenj in njihovega pogleda na svet.

"Ena od najhujših stvari, ki jo lahko rečemo otroku, je: 'Jaz vem, da ti to zmoreš, to bi ti lahko.' Kot da bi bili odrasli ves čas stoodstotni, da ves čas svoje obveznosti opravljamo na vrhuncu svojih zmogljivosti. Starši smo sprejeli misel, da je otrok naš projekt."  

Starši zmotno mislijo, da so ne le soodgovorni, ampak odgovorni za uspeh svojega otroka, da so otroci njihov projekt in da je od njihovega angažmaja, prisile in nadzora nad otrokom odvisen njegov uspeh, njegova sreča, vse prihodnje službe in napredek, ugotavlja dr. Zadel.

"Tako se gradi zid med starši in otroki. Takrat ko bi bilo najbolj potrebno, da bi bili starši in otroci povezani, ko otroku morda zdrsne in potrebuje nekoga, s komer je čustveno, pristno, ne prijateljsko povezan."

Otrok svojih resničnih stisk ne upa zaupati staršem, ki pri njem iščejo perfekcijo. Kako razviti zdravo samopodobo, da se zmoremo spoprijeti z različnimi izzivi? 

"Zdrava samopodoba je tudi dvom, to, da jaz pri svojih letih dvomim v sebe in si rečem, da ne vem, če bom to zmogel. Meni čisto nič ne pomaga, če mi deset ljudi reče: 'Ne, pa saj ti vedno narediš super.' Pomagal mi bo tisti, ki me bo vprašal, od kod izvira moj dvom."

Kako prepoznati vedenja, ki so povezana z odklanjanjem šole in kako otroku pomagati v čustvenih stiskah, ki se odražajo kot anksioznost, depresivnost, izbruhi trme in besa?

Kako prepoznati vedenja, ki so povezana z odklanjanjem šole, in kako otroku pomagati v čustvenih stiskah, ki se kažejo kot anksioznost, depresivnost, izbruhi trme in besa?

Otrok, ki odklanja šolo zaradi čustvenih dejavnikov, svoj strah sprva kaže z jutranjo počasnostjo, bolečinami v trebuhu, tudi s slabim počutjem, če se stiska krepi, se temu pridružijo še siloviti izbruhi jeze, besa in trme. Starši, ki otroku skušajo stisko olajšati, jo lahko nevede poglobijo, poudarja klinični psiholog dr. Peter Janjušević.

"Naravni odziv staršev je otroku pomagati, a kadar mu omogočijo izogib težavi, ki v njem zbuja strah, nehote naredijo veliko napako. Otroka je seveda treba podpreti in razumeti, a ga tudi spodbuditi, da se s težavo, ki v njem vzbuja anksioznost, spopade."

Tudi anksioznost je lahko razlog, zaradi katere otrok odklanja šolo, a se prav ta krepi, ko se otrok šoli izogne. Duševne motnje, ki se lahko razvijejo, kadar otrok, mladostnik odklanja šolo zaradi čustvenih dejavnikov, so v veliki meri obvladljive, če jih pravočasno zaznamo.

Priročnika o pomoči pri odklanjanju šole

Moj otrok noče v šolo

Odklanjanje šole – preprečevanje, prepoznavanje in pomoč

Pandemija in razmere v družbi poglabljajo duševne stiske. Posebej pri mladostnikih utegnejo biti hujša težava, saj za svoj razvoj potrebuejojo občutek pripadnosti, ki pa ga dobijo s socialno interakcijo. Navajeni so bili, da pripadajo svojemu krogu vrstnikov, da so se lahko družili in dobivali nove izkušnje. Te so jim zdaj omejene, opozarja klinični psiholog dr. Tristan Rigler.

Pomembno je, da starši mladostnikom omogočijo soodločanje v družini, da lahko prispevajo določene besede k družinski dinamiki in skupnemu dogovoru. 

Psiholog Aleksander Zadel o šolskem letu, ki ga je zaznamovala pandemija. Kako ocene, učni uspeh in sporočila učiteljev vplivajo na samopodobo tistih, ki se šolajo? Kako se nanje odzivajo učenci in kako njihovi starši?

Ob vrnitvi v šole so se vsem stiskam zaradi vrnitve pridružile tudi stiske ob takojšnjem ocenjevanju. Resna težava današnjega dne je, da imamo odličnjake, ki padejo v depresijo, če ne dosegajo vedno najvišje postavljenih ciljev in ne zadostijo vedno perfekcionizmu. "Odrasli smo strokovnjaki v postavljanju nerazumnih kriterijev," opozori dr. Aleksander Zadel. Naključna spraševanja, ki so v šolah še ostanek starih časov, ko so s tem učitelji pridobivali avtoriteto in moč, otrokom predstavljajo velik stres. Lastna pričakovanja, ki jih imajo starši do svojih otrok, so obremenjujoča, treba pa se je zavedati tudi, da nobena pot ni premočrtna.

S psihologom Aleksandrom Zadelom o vzdrževanju ravnovesja v zahtevnih časih.

Življenje je kdaj tudi zahtevno, spremenjene razmere od nas zahtevajo prilagoditve in kriza pokaže, kako smo opremljeni za spoprijemanje s spremembami. Kaj je ključno, da tudi v zahtevnih časih ostanemo funkcionalni?

"Od rojstva smo navajeni, da je treba vzdrževati ravnovesje, ampak pri nekaterih stvareh včasih postane samoumevno, da ravnovesje dosežemo na zelo preprost način. In potem če se v naših rutinah kar koli spremeni, pride do nezadovljstva."

O tem nas je poučil dr. Aleksander Zadel, ki kot psiholog ljudi uči, kako lahko kljub čustvom, ki jih imajo, izberejo vedenje, ki bo vplivalo na njihovo čustvovanje in počutje.

"Nič ni narobe, če obupuješ ob izgubi službe ali ob policijski uri. To je normalno, nekaj si izgubil, nekaj te moti. A vendar funkcionalen človek načrtuje svoja vedenja, da bo kljub slabemu počutju nekaj storil, počel nekaj ustvarjalnega in da bo vplival na svoje ravnovesje. Delal na tem, kako se bo v prihodnje počutil."

"Če človek vidi, da je sam odgovoren, da v določenih okoliščinah začne sprejemati kakovostne odločitve, potem lahko energijo, ki se v njem kopiči, spremeni v kreativnost. V to, da lahko reši svojo situacijo. Če je nemočen in nima teh vedenj, se nezadovoljstvo samo povečuje, tako se začne agresivnost obračati proti njemu ali proti drugim, saj se ta energija mora nekje sprostiti, " še dodaja.

Prepričan je tudi, da večina otrok in mladostnikov zaradi epidemije ne bo občutila resnih obremenilnih posedic. A opozarja, da je treba biti izjemno pozoren na ranljive otroke, na tiste, ki so imeli težave že pred epidemijo. Od vsakega od nas je odvisno, kako jim bomo pomagali, saj bo sistem v teh časih marsikoga spregledal. O tem tudi na Valu 202 prihodnji četrtek.

V drugi oddaji o empatiji z gledišča nevroznanosti in psihologije Zvezdan Pirtošek in Miran Možina razmišljata o vprašanju, ali družba, v kateri živimo, postaja čedalje manj empatična in sočutna.

V drugi oddaji o empatiji z gledišča nevroznanosti in psihologije Zvezdan Pirtošek in Miran Možina razmišljata o vprašanju, ali družba, v kateri živimo, postaja čedalje manj empatična in sočutna

V družbi, ki jo poganja storilnost, ki zapoveduje uspeh in ustvarja individualiste, so nove življenjske razmere v epidemiji obudile spoznanje, da potrebujemo drug drugega.

Zakaj ne bi razmišljali o idealnem politiku, se sprašuje psihiater Miran Možina, o politiku, ki združuje modrost in socialno inteligenco?

"Gandhi, denimo, je zmogel čutiti in misliti množice, ne samo enega ali dva ali samo stranko. Mislim, da je dobro imeti tudi zglede. Vsak gre lahko v to smer! Politikom bi želel več modrosti, več sočutja."

V štiridesetih letih je nevrolog Zvezdan Pirtošek politikom velikokrat pojasnjeval težave ljudi z demenco, jih seznanjal s potrebo po domovih, zdravilih. In, kot pravi, pri tem ni dosegel skorajda nič.

"Velikokrat sem srečal kakšnega mlajšega politika, ki me je pozorno poslušal. Jaz si niti ne bi želel niti zahteval od tega politika, da bi bolečino bolnikov poznal in občutil kot jo jaz kot zdravnik. Želel bi se le, da bi kognitivno razumel položaj teh bolnih ljudi, ki ne morejo skrbeti zase."

V družbi, ki jo poganja storilnost, ki zapoveduje uspeh in ki ustvarja individualiste, so nove življenjske razmere v epidemiji obudile spoznanje, da potrebujemo drug drugega. Potencial za empatijo je v vseh, a ni nujno, da jo bomo vsi razvili. O empatiji in sočutju z gledišča nevroznanosti in psihologije. Sogovornika: psihiater Miran Možina in nevrolog Zvezdan Pirtošek.

O empatiji in sočutju z gledišča nevroznanosti in psihologije. Sogovornika: psihiater Miran Možina in nevrolog Zvezdan Pirtošek

V družbi, ki jo poganja storilnost, ki zapoveduje uspeh in ki ustvarja individualiste, so nove življenjske razmere v epidemiji obudile spoznanje, da potrebujemo drug drugega. Potencial za empatijo je v vseh, a ni nujno, da jo bomo vsi razvili.

"Moralnost je širša od empatije in empatija sama po sebi, brez sočutja, ni zadostno jamstvo, da ne bi počeli grdobij in zla. Empatijo se da tudi manipulirati." – Miran Možina, psihiater

Narava nas je ne le opremila z empatijo, skrbi tudi za to, da lahko že vgrajene mehanizme v nas tudi moduliramo. Možgani nam dajejo možnost, da lahko empatijo tudi zavremo.

"Prav z banalnostjo zla, ki ga je ob procesu Eichmann opisala Hannah Arendt, lahko dobro pojasnimo povprečne ljudi s povprečno empatijo, ki se kaže v skrbi za njihovega kužka, denimo, a jim najnovejši, kognitivni del možganov zaradi ukazov, morda okolja, šefa, posledično aktivno zavre ta proces empatije." – Zvezdan Pirtošek, nevrolog

Psihiatrinja asis. dr. Karin Sernec in klinični psiholog dr. Tristan Rigler o tem, da če ni jasnih meja, se otrok ne počuti varnega, in če ni varnosti, ne zgradi zdrave samopodobe

Psihiatrinja asis. dr. Karin Sernec in klinični psiholog dr. Tristan Rigler o tem, da če ni jasnih meja, se otrok ne počuti varnega, in če ni varnosti, ne zgradi zdrave samopodobe

“Pri otrocih in mladostnikih je treba biti pozoren na tri ključne spremembe, to so spalne, prehranjevalne in socialne navade. Če se kar koli od tega nenadno spremeni, nam mora zasvetiti rdeča luč.” – asis. dr. Karin Sernec, psihiatrinja

V kakšnem družinskem okolju lahko otrok, mladostnik razvije zdravo samopodobo, ki mu daje oporo, da se zna spoprijeti z različnimi izzivi in okoliščinami ter da se nanje ne odzove s pobegom v neustrezne vedenjske vzorce.

“Slišati je zelo fino; bolj ko bo otrok svoboden, bolj bo srečen. Vedno znova se je to izkazalo kot velika zabloda. Otrok vedno išče meje.” – dr. Tristan Rigler, klinični psiholog, Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana

Ta čas na strokovnjake za duševno zdravje pogosto naslavljamo vprašanja o vplivu novonastalih razmer na naše počutje, zdravje, na duševno kondicijo.Tudi minula valovska oddaja Na podstrešju je sledila tem vprašanjem. Osrednja tema današnje so spremembe. Razmere, v katerih smo se znašli in osamitev, iz katere smo izstopili, so namreč marsikoga opremile z novimi spoznanji, z željo po spremembah, prevrednotenju vrednot, spremembi prioritet. Sogovornika Danile Hradil Kuplen sta urednik in publicist Aljoša Harlamov in psihiatrinja Mojca Zvezdanana Dernovšek.

Kdaj so spremembe potrebne, kako se jih lotiti in kaj prinašajo?

Nove razmere, v katerih smo se znašli in osamitev, iz katere smo izstopili, so marsikoga opremile z novimi spoznanji, z željo po spremembah, prevrednotenju vrednot, spremembi prioritet. Kdaj in zakaj so spremembe potrebne, kaj prinašajo in kako se jih lotiti, razmišljata psihiatrinja, prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek in glavni urednik Cankarjeve založbe Aljoša Harlamov, ki sta pred leti korenito spremenila svoje življenje.

"Spomnimo se, da denar ni vse in da tudi ljudje, s katerimi se družimo, niso vsi čisto zmeraj dobri za nas. In da je tudi tukaj treba kdaj narediti kakšno pomladansko čiščenje." - Mojca Zvezdana Dernovšek

Dokler zdravniki niso ugotovili, da razlogi za njegove težave niso fiziološki, Aljoša Harlamov ni razmišljal, da je krivec njegov način življenja.

"Spremembe zahtevajo kar nekaj discipline. Disciplina ni samo to, da si rečeš, to bom zdaj naredil, ampak da si rečeš tudi, da boš to zdaj nehal delati."

Potem ko smo v novembrskih oddajah Na podstrešju preverjali, kako na porast duševnih motenj vpliva družba s svojimi zahtevami, opozarjali na podcenjevanje stresa, iskali razloge za anksioznost in depresijo, se zdaj posvečamu času, ki ga je zaznamovala pandemija ter v naša življenja vnesla še več tesnobe in negotovosti. Kako razmere, v katerih smo se znašli, vplivajo na duševno zdravje in kako se odzivamo nanje? Kako ta čas doživlja Matej in kako o njem razmišlja psihiater in psihoterapevt Miran Možina, v oddaji na Podstrešju.

Kako negotove razmere, ki jih je prinesel koronavirus, vplivajo na duševno zdravje in kako se odzivamo nanje? Kako ta čas doživlja Matej, kako o njem razmišlja psihiater in psihoterapevt Miran Možina

“Pred obdobjem samoizolacije sem imel dosti težav v življenju in potem je ta korona to le še potencirala. Zato sem potem bolj čutil osamljenost, ki sem jo čutil že prej, a sem jo lahko obvladoval, ker je bilo življenje normalno.” - Matej

V družbo, ki zapoveduje uspeh in nenehno zadovoljstvo, ustvarja individualiste in deloholike, neguje strah in razvija tesnobne posameznike, je koronavirus vnesel še več negotovosti, tesnobe, strahu pred brezposelnostjo, krizo. Kako razmere, v katerih smo se znašli, vplivajo na duševno zdravje in kako se odzivamo nanje? Kako ta čas doživlja Matej in kako o njem razmišlja psihiater in psihoterapevt Miran Možina.

"Problema brezposelnosti ne bomo reševali samo psihologi, psihiatri in socialni delavci. To je neoliberalistična zloraba teh poklicev. Namesto da bi se ustvarjale nove, interdisciplinarne politike, ki bi take velike družbene pojave obrnile v pozitivno smer, se bodo polnile ordinacije, povečala se bo produkcija psihofarmakov. To je grozljivo!" – Miran Možina

Če privzdignete dlani in si jih ogledate, se vam morda na prvi pogled zdijo čiste. Pogled skozi mikroskop razkrije, da vam po dlaneh gomazi več sto tisoč bakterij in virusov, večina je neškodljivih, kakšne med njimi pa bi lahko povzročale nevšečnosti. Za zadostno umivanje rok morate pod vodo porabiti vsaj 15 sekund, pomembno je tudi, da si jih ustrezno posušite. Če želite opraviti res temeljito čiščenje rok, strokovnjaki priporočajo razkužilo.

Kako si pravilno umivati roke? Kako dolgo? In kaj je bolje - umivanje ali razkuževanje?

Če privzdignete dlani in si jih ogledate, se vam morda na prvi pogled zdijo čiste. Pogled skozi mikroskop razkrije, da vam po dlaneh gomazi več sto tisoč bakterij, večina je neškodljivih, kakšne med njimi pa bi lahko povzročale nevšečnosti.

Za zadostno umivanje rok morate pod vodo porabiti vsaj 15 sekund (to je približno toliko, kot da bi v zmernem ritmu zapeli pesem Vse najboljše za te, še bolje dvakrat toliko.

Prof.Didier Pittet, vodja programa za preprečevanje in nadzor okužb ter centra Svetovne zdravstvene organizacije za zaščito pacientov, svetuje uporabo zmernega mila, če tega nimate pri roki, je dovolj tudi voda. Roke si po umivanju temeljito posušite in ne uporabljajte že vlažnih brisač, ki so pogosto največje leglo bakterij.

Dilema pri umivanju rok je: milo in voda ali razkužilo?

“Z razkuževanjem pobijemo tiste bakterije, ki jih imamo na rokah, pri tem pa tistih odmrlih tudi ne odstranimo z rok, morebitne preživele celice pa s tem nimajo prostora za razmnoževanje,” je pojasnila raziskovalka na Kemijskem inštitutu dr. Ana Kroflič. “Če pa si umijemo roke z milom, poberemo z njih vse odmrle in v veliki meri tudi žive celice. Tiste, ki bodo preživele, pa bodo imele vse pogoje za dobro razmnoževanje, saj bodo imele naenkrat za to veliko prostora. Na enaki časovni skali bi torej na rokah po umivanju našli veliko več bakterij kot pa po razkuževanju.” 

V seriji Na podstrešju predstavljamo orodja, ki utegnejo olajšati pot iz primeža razpoloženjskih in duševnih motenj: Čuječnost in meditacija.

V seriji Na podstrešju predstavljamo orodja, ki utegnejo olajšati pot iz primeža razpoloženjskih in duševnih motenj: Čuječnost in meditacija

Potem ko smo v prejšnjih oddajah Na podstrešju preverjali, kako na povečano število duševnih motenj vpliva družba s svojimi zahtevami, opozarjali na podcenjevanje stresa in poudarili razloge, ki pripeljejo v anksioznost in depresijo, v zadnji oddaji Tina Košir in Borut Škodlar predstavljata orodja, ki utegnejo olajšati pot iz primeža razpoloženjskih in duševnih motenj.

Predstave o ljudeh, ki meditirajo, so velikokrat napačne. Marsikdo pomisli, da je to nekaj zelo nenavadnega, posebnega, rezerviranega za izjemne ljudi, za izjemne doživljaje in občutja. Gre pa za nekaj zelo preprostega. Meditacija ni umik in ni mistika.

"Tudi sredi križišča in v stresnih razmerah je mogoče čutiti dihanje in telo kot celoto, namesto da se povsem izgubimo v mislih, ki nas takrat kot vrtinec meljejo in iz katerih ne moreš izstopiti." –Borut Škodlar, psihiater in psihoterapevt

Ne da nimamo časa, volje nimamo, da bi usmerjali svojo pozornost. Vsakodnevna praska nam pomaga, da pridemo redno domov, k sebi. Spomnimo se na občutek sproščenosti in umirjenosti! Kako neskončno bolj doma smo v tem kot v stresu.

"Stalno moramo biti zaposleni, da smo vredni živeti. Ne bežimo opravkom naproti, ampak smo nenehno na begu stran od sebe, stran od tega, kar čutimo. In si nakopljemo opravke, da imamo navidez plemenit izgovor, zakaj smo potem stresni in anksiozni." –Tina Košir, učiteljica joge

Preostali deli serije Na podstrešju:

Na porast duševnih motenj vpliva družba s svojimi zahtevami

Anksioznost in depresija

Od stresa do izgorelosti

Čeprav se kdaj znajdemo v primežu hudega strahu in tesnobe, čeprav smo kdaj nerazpoloženi, potrti in brez energije, še ne pomeni, da bomo razvili anksiozno in depresivno motnjo. A bodimo pozorni, če tako počutje traja več kot dva tedna, večji del dneva in nas začne ovirati v vsakdanjem življenju! V oddaji Na podstrešju sta o anksioznosti in depresiji govorila soustanoviteljica društva DAM Emanuela Malačič Kladnik in psihiater in psihoterapevt Miran Možina. Oddajo je pripravila Danila Hradil Kuplen.

Serija Na podstrešju: Anksioznost in depresija

Anksioznost in depresija. Čeprav se kdaj znajdemo v primežu hudega strahu in tesnobe, čeprav smo kdaj nerazpoloženi, potrti in brez energije, ni nujno, da bomo razvili anksiozno in depresivno motnjo. A bodimo pozorni, če nas tako počutje začne ovirati v vsakdanjem življenju. Kakšne stiske prinašata tesnoba in depresija ter kako se izviti iz njunega primeža, pojasnjujeta Emanuela Malačič Kladnik, soustanoviteljica društva DAM, in Miran Možina, psihiater in psihoterapevt.

"Ljudje, ki so tesnobni in imajo veliko skrbi, niso ljudje z nizkimi pričakovanji. Njihova lestvica je postavljena visoko," pravi Miran Možina.

Emanuela Malačič Kladnik pa dodaja, da moramo zdržati. Da vedno obstaja rešitev, čeprav jo je včasih malo težje najti.

"Pred leti sem imela veliko paničnih napadov, mislila sem, da sem edina, ki to doživljam. Takrat mi je koristila kognitivna vedenjska terapija, kar sedem let sem se borila brez antidepresivov, potem pa sem se odločila zanje. Moram reči, da so mi res pomagali."

Ostali deli serije Na podstrešju:

Na porast duševnih motenj vpliva družba s svojimi zahtevami

Od stresa do izgorelosti

Čuječnost in meditacija

Ustavite konje, kdaj pa kdaj, čeprav je delo prvenstveni vir vašega zadovoljstva. Če ob ponedeljkih, po prostem koncu tedna, prihajate na delo utrujeni, je to resen znak za alarm! Ko vam stres odnaša spanje, energijo in prosti čas, ko stres obvlada vaše življenje, utegne biti prepozno! Gostji Danile Hradil Kuplen sta bili psihiatrinja prof. Mojca Zvezdana Dernovšek in psihologinja dr. Eva Boštjančič.

Serija Na podstrešju: Od stresa do izgorelosti

Ustavite konje, kdaj pa kdaj, čeprav je delo prvenstveni vir vašega zadovoljstva. Če ob ponedeljkih, po prostem koncu tedna, prihajate na delo utrujeni, je to resen znak za alarm! Ko vam stres odnaša spanje, energijo in prosti čas, ko stres obvlada vaše življenje, utegne biti prepozno! Gostji sta bili psihiatrinja prof. Mojca Zvezdana Dernovšek in psihologinja dr.Eva Boštjančič.

Psihologinja Eva Boštjančič: "Meja med prostim in delovnim časom postaja vse bolj zabrisana. Krajši delovni čas vidim kot rešitev za našo družbo."

"Stres mora biti prisoten v delovnem okolju, ker nas motivira, da smo učinkoviti. A če stresa ne znamo uravnati, če traja predolgo, če nam odnaša spanje, energijo in prosti čas, utegne pripeljati do izgorelosti," se strinjata prof. Mojca Zvezdana Dernovšek in dr. Eva Boštjančič.

Preostali deli serije Na podstrešju:

Na porast duševnih motenj vpliva družba s svojimi zahtevami

Anksioznost in depresija

Čuječnost in meditacija

Čustva, občutki, ranljivost, negotovost. Tesnoba, depresija, stres in izgorelost. Pritiski družbe in zagate posameznika, preventiva in kurativa. O stiskah človeka se pogovarjamo v štiridelni seriji oddaj Na podstrešju. Prvi gost je bil psihiater in psihoterapevt dr. Miran Možina, ki je spregovoril tudi o pritiskih družbe, ki želi, da živimo v strahu: "Strah imamo vgrajen v živčni sistem, to je alarmna funkcija prepoznavanja stalne nevarnosti. Sistem neprenehoma deluje, a se ga ne zavedamo. Čim pa pride dražljaj, vizualni, slušni, se sistem aktivira in strah prevlada nad vsem." V sodobnem času se človek vseskozi sooča s pričakovanji, da bo pri svojem življenju, pri delu, uspešen. Če je neuspešen, si je sam kriv. "Mnogokrat je uspeh v prvem planu, če ti ne gre, si v delo vložil premalo truda. To je šlo predaleč," pravi dr. Miran Možina in doda: "Spomnim se mlade ženske, ki je prišla v svet dela z nekimi ideali, a je bila ob soočenju s kruto realnostjo razočarana. Stiskanje, odpuščanje delavcev, vse večje obremenitve. Ni si želela življenja podrediti službi, s čimer pa se danes sooča vse več zaposlenih, ki so sposobni." Pogovor je pripravila Danila Hradil Kuplen.

V novi štiridelni seriji Na podstrešju govorimo o skrbeh sodobnega človeka. O strahu, ki je vgrajen v naš živčni sistem, pa o pritisku družbe, da moramo biti naduspešni doma in v službi

Čustva, občutki, ranljivost, negotovost. Tesnoba, depresija, stres in izgorelost. Pritiski družbe in zagate posameznika, preventiva in kurativa. O stiskah človeka se pogovarjamo v štiridelni seriji oddaj Na podstrešju. Prvi gost je bil psihiater in psihoterapevt dr. Miran Možina, ki je govoril tudi o pritiskih družbe, ki želi, da živimo v strahu:

"Strah imamo vgrajen v živčni sistem, to je alarmna funkcija prepoznavanja stalne nevarnosti. Sistem ves čas deluje, a se ga ne zavedamo. Čim pride dražljaj, vizualni, slušni, se sistem aktivira in strah prevlada nad vsem."

V sodobnem času se človek vseskozi spoprijema s pričakovanji, da bo v svojem življenju in pri delu uspešen. Ob neuspehu krivi sebe. "Velikokrat je uspeh v prvem planu, če ti ne gre, si v delo vložil premalo truda. To je šlo predaleč." 

"Spomnim se mlade ženske, ki je prišla v svet dela z nekimi ideali, a je bila ob spopadu s kruto realnostjo razočarana. Stiskanje, odpuščanje delavcev, vse večje obremenitve. Ni si želela življenja podrediti službi, s čimer pa se danes spoprijema vse več zaposlenih, ki so sposobni."

Preostali deli serije Na podstrešju:

Anksioznost in depresija

Od stresa do izgorelosti

Čuječnost in meditacija

Oktobra se na Valu 202 pridružujemo tekaški vnemi, ki bo v državi dosegla vrhunec konec meseca z Ljubljanskim maratonom, največjo tekaško prireditvijo v Sloveniji. A da o teku ne bomo govorili le med studijskimi zidovi, smo se odločili, da gremo ven, na prave tekaške proge in skupaj z našimi poslušalci in sledilci v enem mesecu osvojimo osnovno tekaško znanje ter vse ključne informacije, ki jih mora imeti rekreativni tekač začetnik. Prva postaja je bila ta ponedeljek pri Koseškem bajerju v Ljubljani, kjer se je zbrala številčno zela lepa tekaška skupina, kako je bilo, pa zdajle Maja Ratej in Jure Jeromen.

Na Valu 202 jeseni tečemo in v svojo družbo vabimo rekreativne tekače in tudi tiste, ki bi si želeli začeti teči.

Na naši prvi tekaški postojanki v okviru akcije “Val teče” smo s tekaškim trenerjem Romanom Kejžarjem na čelu izkusili tekaški trening z ogrevalnim kilometrom, intervalnim fartlekom in obveznimi razteznimi vajami na koncu, in to v pisanojesenskem ambientu Koseškega bajerja.

Osrednji del treninga je predstavljal “fartlek”. To je intervalna igra, kjer kombiniramo tekaške odseke različnih hitrosti. Popestrimo ga lahko s poskoki, počepi … : “Težko ga je izvajati narobe. Pri fartleku ponavadi ni težav z motivacijo, ker ne gre za monotono nabiranje kilometrov.”  

“Napredujte počasi in z jasnimi cilji.”

Roman Kejžar nas je poučil tudi o ustrezni tehniki teka in pravilnih tehnikah dihanja:“Pravilno je, da priletimo na sprednji zunanji del stopala. Malo moramo zmanjšati korak, ko stopimo na tla, korak začnemo pod boki. Ob tem dihajte v skladu s koraki, dva koraka vdih in dva izdih. Čez čas pa bo vse to postalo del rutine.”

Udeleženci tekači z dolgoletnimi izkušnjami pa so opozorili tudi na napake, ki jih pogosto delajo začetniki: prehitro obupajo, naenkrat želijo doseči vse in premalokrat si poiščejo strokovno trenersko pomoč.

Val 202 teče: Druga postaja – Maribor

V oddaji smo se posvetili tudi izbiri primerne tekaške obutve. Kot je povedal tekaški trener Uroš Kožar, se je najpomembneje vprašati, po kakšnem terenu boste tekli. “Rekreativnim tekačem začetnikom priporočam več blaženja, tekačem, bolj usmerjenim v rezultat, pa manj. Sicer pa ne velja pravilo, da za (naj)več cene dobimo najboljše copate.”

Val 202 teče: Tretja postaja – Ljubljana

Osrednja tema tega tekaškega treninga z maratoncem in tekaškim trenerjem Romanom Kejžarjem sta telesna zmogljivost in zdravje tekača. Preverjamo, kako poteka obremenitveni test, ki postaja v svetu rekreativnega teka vse bolj priljubljen.

Val 202 teče: Četrta postaja – Novo mesto

Pred največjim tekaškim dogodkom v Sloveniji so tekači lovili še zadnje dneve za izboljšanje pripravljenosti in moči.

"Začelo se je povsem nedolžno, bolel me je trebuh. Tretji dan se je stanje nenadoma poslabšalo, izkazalo se je, da mi življenje visi na nitki. Od tam naprej se ne spomnim ničesar več, sledilo je 37 dni kome in nato še skoraj mesec bivanja na intenzivni negi. Brez naprav, ki so več kot mesec dni nadomeščale moje srce in pljuča, me ne bi bilo," se takrat 25-letna študentka spominja boja za svoje življenje pred osmimi leti.

Od povsem nedolžne bolečine v trebuhu do življenja na nitki v treh dneh, čemur je sledilo 37 dni kome

“Začelo se je povsem nedolžno, bolel me je trebuh. Tretji dan se je stanje nenadoma poslabšalo, izkazalo se je, da mi življenje visi na nitki. Od tam naprej se ne spomnim ničesar več, sledilo je 37 dni kome in nato še skoraj mesec bivanja na intenzivni negi. Brez naprav, ki so več kot mesec nadomeščale moje srce in pljuča, me ne bi bilo,” se takrat 25-letna študentka spominja boja za svoje življenje pred osmimi leti.

Tudi zato je Nuša Bernik med pobudniki pohoda, ki bo v soboto opomnil na to, kako hitro življenje lahko postane odvisno od znanja strokovnjakov intenzivne medicine in naprav, med katerimi je tudi ECMO ali zunajtelesna membranska oksigenacija. To je najbolj zahtevna oblika pomoči bolnikom z odpovedjo srca ali pljuč, ki prehodno nadomesti delovanje srca ali pljuč in bolnika ohranja pri življenju.

V središču letošnjega tedna mobilnosti je poziv k hoji, ki naj postane redna spremljevalka naših vsakdanjih opravkov. Slovenci po podatkih Statističnega urada v povprečju hodijo pol ure na dan, pri tem pa so ženske nekoliko dejavnejše kot moški. Zakaj je hoja koristna za zdravje in blagodejno vpliva na naše duševno počutje ter za katere družbene skupine je še posebej priporočljiva? Naš gost bo dr. Aleš Dolenec s Fakultete za šport v Ljubljani.

Namesto z avtom raje peš - hoja ima spodbudne učinke na zdravje, pomaga že nekaj 10-minutnih intervalov na dan

V središču letošnjega tedna mobilnosti je poziv k hoji, ki naj postane redna spremljevalka naših vsakdanjih opravkov. Slovenci po podatkih Statističnega urada v povprečju hodijo pol ure na dan, pri tem pa so ženske nekoliko dejavnejše kot moški. Zakaj je hoja koristna za zdravje in blagodejno vpliva na naše duševno počutje ter za katere družbene skupine je še posebej priporočljiva? Naš gost bo dr. Aleš Dolenec s Fakultete za šport v Ljubljani.

Na svetovnem prvenstvu v kajaku na mirnih vodah je Slovenija prvič osvojila dve kolajni na enem tekmovanju. V dvosedu sta srebro in bron osvojili Špela Ponomarenko Janič in Anja Osterman. Pri tem uspehu še posebej izstopa zgodba Špele, ki je do odličja na svetovnem prvenstvu priveslala le 10 mesecev po rojstvu hčerke. O tem, kako združuje materinstvo in vrhunski šport, se je s Špelo Ponomarenko Janič pogovarjal Franci Pavšer.

Špela Ponomarenko Janič je do odličja na svetovnem prvenstvu priveslala le deset mesecev po rojstvu hčerke

“Po porodu sem se lahko hitro vrnila v vrhunski šport, ker sem bila aktivna med nosečnostjo. Tako sem se bolje počutila. Če kakšen dan nisem delala nič, so mi zatekle roke in noge in sem bila že vsa živčna.”

Na svetovnem prvenstvu v kajaku na mirnih vodah je Slovenija prvič osvojila dve kolajni na enem tekmovanju. V dvosedu sta srebro in bron osvojili Špela Ponomarenko Janič in Anja Osterman. Pri tem uspehu še posebej izstopa zgodba Špele, ki je do odličja na svetovnem prvenstvu priveslala le deset mesecev po rojstvu hčerke. O tem, kako združuje materinstvo in vrhunski šport, se je s Špelo Ponomarenko Janič pogovarjal Franci Pavšer.

Kakšna dva odstotka ljudi naj bi imelo fibromialgijo, bolezen, ki prinaša boleče mišice in neskončno utrujenost. Čeprav jo lahko imajo tudi otroci, je najpogostejša pri odraslih ženskah; naša sogovornica Anja Klepac pa je z njo morala živeti že v najstništvu.

Anja Klepac je študentka, ki živi s fibromialgijo. Te bolezni ne poznajo dobro niti zdravniki, zato do postavitve diagnoze včasih traja tudi več kot desetletje

“Predstavljajte si najhujšo bolečino, kar ste jo izkusili, in jo pomnožite za nekajkrat, dodajte še neznosno utrujenost. Takšno, ko moraš že po tuširanju vsaj pol ure počivati. To je fibromialgija.”

Kakšna dva odstotka ljudi naj bi imelo fibromialgijo, bolezen, ki prinaša boleče mišice in neskončno utrujenost. Čeprav jo lahko imajo tudi otroci, je najpogostejša pri odraslih ženskah; naša sogovornica Anja Klepac pa je z njo morala živeti že v najstništvu.

“Raziskava, ki jo zdaj delam v okviru študija, je pot do tega, da bomo bolezen bolje spoznali in da bo z boleznijo znosneje živeti. Ker vem, kako zelo je pomembno razumevanje okolice, sem s svojimi izkušnjami na voljo za pomoč bolnikom in svojcem: anja.klepac29@gmail.com. Vabim pa tudi tiste, ki bi želeli sodelovati v raziskavi.”

Vsaka zgodba mladega športnika invalida je ne le izjemna zgodba o premagovanju telesnih omejitev, pač pa tudi dokaz, da sta volja in vztrajnost dober kažipot za doseganje izjemnih rezultatov. Tri zgodbe mladih športnikov, ki jim je šport pomagal doseči športne, pa tudi življenjske uspehe, smo predstavili v Ambulanti 202.

Robi Bojanec, Senta Jeler in Patrik Jagodic, trije mladi športniki invalidi, ki jim telesne ovire niso preprečile športnih dosežkov. Šport pa jim daje še veliko več

“Košarka je zame nova raven v mojem življenju, ker se lahko še naprej izpopolnjujem, ker lahko nekaj naredim zase.” – Robi Bojanec, reprezentant v košarki na vozičkih

Vsaka zgodba mladega športnika invalida je ne le izjemna zgodba o premagovanju telesnih omejitev, pač pa tudi dokaz, da sta volja in vztrajnost dober kažipot za doseganje izjemnih rezultatov. Tri zgodbe mladih športnikov, ki jim je šport pomagal doseči športne, pa tudi življenjske uspehe, smo predstavili v Ambulanti 202.

“Moja invalidnost me sploh ne ovira. Lahko hodim v šolo, delam kot natakarica v lokalu, vozim avto in tečem. Lahko počnem skoraj vse. Nogomet sem trenirala pred nesrečo, a zdaj ne gre več. Pri sedeči odbojki pa smo vsi enaki. Kot ambasadorka programa Postani športnik hodim po osnovnih šolah in predstavljam svojo zgodbo. Razlagam kaj vse mi je šport prinesel, kako se ti pozna na samozavesti, kondiciji in koliko novih ljudi spoznaš.” – Senta Jeler, reprezentantka v odbojki sede

Ves junij je bil namenjen opozarjanju na redko avtoimunsko bolezen – miastenijo gravis. Gre za kronično in neozdravljivo obolenje, ki mu pravimo tudi Goldflamova bolezen in prizadene živčno-mišični stik skeletnih mišic. Če ob simptomih ne ukrepamo pravočasno, je bolezen lahko tudi smrtna. Ugotavljanje prave diagnoze še zmeraj traja zelo dolgo. Čeprav se lahko pojavi v kateri koli starosti, je najpogostejša med mladimi ženskami do 40-ega leta in pri moških po 40-em. Spoznali smo zgodbi dveh bolnic, ki jima bolezen kroji življenje že od mladih let: predsednico združenja bolnikov s to boleznijo Sašo Ciber in podpredsednico Darjo Pugelj.

Če ob simptomih ne ukrepamo pravočasno, je bolezen lahko tudi smrtna. Ugotavljanje prave diagnoze še vedno traja zelo dolgo.

Ves junij je bil namenjen opozarjanju na redko avtoimunsko bolezen – miastenijo gravis. Gre za kronično in neozdravljivo obolenje, ki mu pravimo tudi goldflamova bolezen in prizadene živčno-mišični stik skeletnih mišic. Čeprav se lahko pojavi v kateri koli starosti, je najpogostejša med mladimi ženskami do 40. leta in pri moških po štiridesetem. Spoznali smo zgodbi dveh bolnic, ki jima bolezen kroji življenje že od mladih let: predsednico združenja bolnikov s to boleznijo Sašo Ciber in podpredsednico Darjo Pugelj.

“Hitrejša je diagnoza, boljše je zdravljenje miastenije. Še vedno se dogaja, da pacienti najprej pristanejo pri psihiatru in drugih specialistih, šele potem pri nevrologu, kjer bi morali malo prej.” – Saša Ciber, predsednica Združenja MG & CMS

Ste vedeli, da je radioaktivno sevanje naš vsakdanji spremljevalec, da sevajo tla, po katerih hodimo, hrana, ki jo jemo, celo mi sami smo radioaktivni. A poleg vsakdanjih doz se radioaktivnemu sevanju pogosto izpostavljamo tudi hote. Dodatne količine prejmemo med dolgimi letalskimi poleti na veliki višini in v višjih geografskih širinah, v zaprtih prostorih z veliko radona, obiski jam, še najbolj pa svoj telesni dozimeter vsakodnevno obremenjujejo – kadilci. Z nami bo strokovnjak dr. Tomaž Šutej z Uprave Republike Slovenije za varstvo pred sevanji.

O radioaktivnem sevanju v našem okolju in kje se mu lahko ognemo

Ste vedeli, da je radioaktivno sevanje naš vsakdanji spremljevalec, da sevajo tla, po katerih hodimo, hrana, ki jo jemo, celo mi sami smo radioaktivni. A poleg vsakdanjih doz se radioaktivnemu sevanju pogosto izpostavljamo tudi hote. Dodatne količine prejmemo med dolgimi letalskimi poleti na veliki višini in v višjih geografskih širinah, v zaprtih prostorih z veliko radona, obiski jam, še najbolj pa svoj telesni dozimeter vsakodnevno obremenjujejo – kadilci.

“Če že kadimo, moramo imeti čim boljši filter, ker se v njem zaustavijo škodljivi delci. Kajenje v pljučih povzroči tako radioaktivno kot kemijsko škodo, tako da imajo aktivni kadilci neprimerno višjo možnost, da zbolijo za pljučnim rakom.”

Z nami je bil strokovnjak dr. Tomaž Šutej z Uprave Republike Slovenije za varstvo pred sevanji.

“Delavci v kraških jamah prejmejo celo več radioaktivnega sevanja, kot zaposleni v Jedrski elektrarni Krško.” 

Sladkorna bolezen, tudi tista tipa 1, ki zahteva doživljenjsko vsakodnevno injiciranje inzulina, nikakor ni več ovira za normalno življenje in tudi ne za vrhunski šport. Na dirki po Sloveniji zato prav zdaj tekmuje tudi ekipa profesionalnih kolesarjev s to neozdravljivo boleznijo, ki s tem ne dosega le kolesarskih ciljev, pač pa ima še dodatno misijo: opogumiti druge bolnike s to boleznijo. Vsi tekmovalci imajo sladkorno bolezen tipa 1, njihove sanje – postati profesionalni kolesar, so se vsem uresničile.

Na dirki po Sloveniji tekmuje tudi ekipa profesionalnih kolesarjev s sladkorno boleznijo tipa 1, ki s tem ne dosega le kolesarskih ciljev, pač pa ima še dodatno misijo: opogumiti druge

“Kolesariti sem začel pri devetih letih. Leto pozneje sem dobil diagnozo sladkorne bolezni tipa 1. Moj oče ima tudi sladkorno bolezen tipa 1 in mi je takoj rekel, da ni potrebe, da bi prenehal. Diabetes je pač nekaj, za kar skrbim poleg vsega preostalega. To ni nič dramatičnega. V naši ekipi imamo vsi sladkorno bolezen, a na prvem mestu je to, da smo profesionalni kolesarji. Ta bolezen ničesar ne spremeni. Kot drugi se tudi mi borimo za zmago.” – profesionalni kolesar Joonas Henttala (Finska)

Sladkorna bolezen, tudi tista tipa 1, ki zahteva dosmrtno vsakodnevno dodajanje inzulina, nikakor ni več ovira za normalno življenje in tudi ne za vrhunski šport. To dokazuje kolesarska ekipa Team Novo Nordisk. Vsi tekmovalci imajo sladkorno bolezen tipa 1, njihove sanje – postati profesionalni kolesar – so se vsem uresničile.

“Ta ekipa nas je navdušila. Pripoveduje, da je mogoče živeti sanje, ne glede na to, kaj te v življenju doleti. To je eno najpomembnejših sporočil, ki si jih lahko dajemo ljudje med seboj.” – prof. dr. Tadej Battelino, pediatrični endokrinolog

Kupujete sončna očala in ne veste, po kakšnih merilih se odločiti za prava? V tokratni valovski tedenski oddaji o zdravju smo še posebno skrb posvetili otrokom. Ni nujno, da jim za vsako ceno trpamo sončna očala na nos. Pravzaprav lahko pomanjkanje dnevne svetlobe dolgoročno ogrozi razvoj vida pri njih in vpliva na razvoj kratkovidnosti. Gost oddaje je bil dr. Rok Grčar. “Če izbirate očala, bodite pozorni na oznako CE, ki od leta 2009 potrjuje, da so očala v skladu z evropskimi standardi in da torej preprečujejo kvaren vpliv nevarnih ultravijoličnih žarkov. To je zelo pomembno – očala, ki niso ustrezna, ki ne nudijo zaščite pred ultravijoličnimi žarki, so lahko celo nevarnejša od tega, kot če očal sploh ne bi nosili. Če imajo le temna stekla brez ustrezne UV zaščite, sporočajo zenicam, da se razširijo, oči pa so s tem še ranljivejše za škodljive UV žarke.”

Previdno pri izbiri očal brez ustreznih certifikatov: če ne omogočajo dobre zaščite pred ultravijoličnimi žarki, so lahko celo nevarnejša od tega, kot če očal sploh ne bi nosili

Kupujete sončna očala in ne veste, po kakšnih merilih se odločiti za prava? Gost oddaje je bil dr. Rok Grčar iz Očesnega centra Irman v Žalcu. “Prepustnost za UV-svetlobo naj bo nič, prepustnost za sončno svetlobo pa naj bo ustrezna namenu uporabe. Očala, ki jih na primer uporabljamo pri smučanju, niso primerna za vožnjo avtomobila.”

“Vemo, da je preveč UV-žarkov škodljivih za oko, poškodbe delimo na akutne, katerih posledice čutimo takoj, in pa na kronične. Pri akutnih se oči solzijo, postanejo rdeče, boli nas glava. Kronične poškodbe pa nastanejo z leti. Sončni žarki lahko poškodujejo površino oči, globlje dele očesa, kot je naravna leča (izpostavljenost sončni svetlobi lahko tako povzroči sivo mreno), sončni žarki pa lahko prodrejo tudi čisto do mrežnice in povzročijo starostno degeneracijo rumene pege. To je zelo huda, a tudi zelo pogosta bolezen.”

Če izbirate očala, bodite pozorni na oznako CE, ki potrjuje, da so očala v skladu z evropskimi standardi in da torej preprečujejo kvaren vpliv nevarnih ultravijoličnih žarkov. To je zelo pomembno – očala, ki niso ustrezna, ki ne omogočajo zaščite pred ultravijoličnimi žarki, so lahko celo nevarnejša od tega, kot če očal sploh ne bi nosili. Če imajo le temna stekla brez ustrezne UV-zaščite, so naše oči še ranljivejše za škodljive UV-žarke.

Otrok ne potrebuje sončnih očal za vsako ceno

V tokratni valovski tedenski oddaji o zdravju smo še posebno skrb posvetili otrokom. Ni nujno, da jim za vsako ceno nadevamo sončna očala, če za to ni potrebe. Pravzaprav lahko pomanjkanje dnevne svetlobe dolgoročno ogrozi razvoj vida pri njih in vpliva na razvoj kratkovidnosti.

“Sonce igra v razvoju očesa dvojno vlogo. Seveda si ne želimo, da bi v najzgodnejših letih UV-svetloba poškodovala oko. Po drugi strani pa je naravna sončna svetloba zelo pomembna za razvoj očesa, da je dioptrija normalna, da se oko pravilno razvije. Sončna očala je pomembno nositi pri dejavnosti, pri kateri smo dolgo časa na močnem soncu, ne bi pa priporočal stalne nošnje sončnih očal. Dovolj je že, da otroci nosijo kapo s ščitnikom ali da se izognejo močni svetlobi, ki bi sijala neposredno na njihovo oko.”

Kronična bolečina kroji življenje več kot tretjini prebivalcev, starejših od 60 let, seveda pa tudi številnim mlajšim, celo otrokom. Zakaj je sodobna medicina še zmeraj ni sposobna bolje obvladovati, kaj lahko storimo, da je življenje z njo vsaj znosnejše? Bi razumevanje, da ne gre le za posledico bolezni ali poškodbe, pač pa da gre za bolezen samo po sebi, prineslo tudi drugačne in uspešnejše načine zdravljenja? Na vprašanja poslušalcev o obvladovanju kronične bolečine je odgovarjal prim. Gorazd Požlep, vodja protibolečinske ambulante UKC Ljubljana.

Prim. Gorazd Požlep, vodja protibolečinske ambulante UKC Ljubljana, je odgovarjal na vprašanja poslušalcev o obvladovanju kronične bolečine

“Dražljaj bolečine se lahko na poti do občutka okrepi ali pa zaduši. Pri kronični bolečini lahko majhen vzrok, tudi psihični, privede do neznosnih bolečin.”

Kronična bolečina kroji življenje več kot tretjini prebivalcev, starejših od 60 let, seveda pa tudi številnim mlajšim, celo otrokom. Zakaj je sodobna medicina še zmeraj ni sposobna bolje obvladovati, kaj lahko storimo, da je življenje z njo vsaj znosnejše? Bi razumevanje, da ne gre le za posledico bolezni ali poškodbe, pač pa da gre za bolezen samo po sebi, prineslo tudi drugačne in uspešnejše načine zdravljenja?

“Najprej moramo sistem paliativne oskrbe idealno urediti. Potem se lahko začnemo pogovarjati o evtanaziji.”

Čeprav se kdaj znajdemo v primežu nerazložljivega strahu in tesnobe, ni nujno, da bomo razvili anksiozno motnjo. Prav tako ni nujno, da se bo panični napad, ki ga lahko povsem nepričakovano doživi tudi zdrava oseba, razvil v panično motnjo. A zagotovil ni. Pojasnjuje psihiater, psihoterapevt Miran Možina.

Čeprav se kdaj znajdemo v primežu nerazložljivega strahu in tesnobe, ni nujno, da bomo razvili anksiozno motnjo. Pojasnjuje psihiater, psihoterapevt Miran Možina

Ob nedavnih okužbah z ošpicami smo se skorajda bolj kot nad boleznijo začudili nad slabo hranjeno javno zdravstveno dokumentacijo. Bolj kot ne naključno lahko slutimo, pred katerimi nalezljivimi otroškimi boleznimi smo bili v otroštvu cepljeni, ali smo jih morda celo preboleli. Izjeme najdemo med tistimi, ki svojo zdravstveno dokumentacijo vzorno hranijo doma; ali pa so med svoje orumenele spominske fotografije spravili celo nekdanjo zdravstveno knjižico. Damjan Zorc je z gostjo epidemiologinjo Nadjo Šinkovec z Nacionalnega inštituta za javno zdravje skušal vendarle raziskati vse možne poti do izgubljene ali založene zdravstvene zgodovine.

Ob nedavnih okužbah z ošpicami smo se skorajda bolj kot nad boleznijo začudili nad slabo hranjeno javno zdravstveno dokumentacijo

Ob nedavnih okužbah z ošpicami smo se skorajda bolj kot nad boleznijo začudili nad slabo hranjeno javno zdravstveno dokumentacijo. Bolj kot ne naključno lahko slutimo, pred katerimi nalezljivimi otroškimi boleznimi smo bili v otroštvu cepljeni, ali smo jih morda celo preboleli. Izjeme najdemo med tistimi, ki svojo zdravstveno dokumentacijo vzorno hranijo doma; ali pa so med svoje orumenele spominske fotografije spravili celo nekdanjo zdravstveno knjižico. Damjan Zorc je z gostjo epidemiologinjo Nadjo Šinkovec z Nacionalnega inštituta za javno zdravje skušal vendarle raziskati vse možne poti do izgubljene ali založene zdravstvene zgodovine.

Da je med dober, so ljudje ugotovili že pred več deset tisoč leti. Da je tudi zelo koristen, kot so koristni tudi drugi čebelji pridelki, ki so popolnoma naravna živila, pa se poudarja zadnja leta. Cvetni prah je na primer eno izmed najbogatejših doslej znanih živil, propolis pa naravni čebelji antibiotik. Na našem ozemlju je deloval tudi oče moderne apiterapije, sicer Čeh po rodu – Filip Terč. Bil je zdravnik, pa tudi revmatični bolnik, ki je sebi in drugim lajšal bolečine s čebeljim strupom. Prav blizu Maribora je doma tudi Karl Vogrinčič, predsednik sekcije za apiterapijo dr. Filipa Terča pri Čebelarski zvezi društev Maribor. Naš sogovornik je tudi čebelar Brane Borštnik, ki pravi, da mu uživanje čebeljih pridelkov ohranja zdravje.

Apiterapija oziroma koristi uporabe čebeljih pridelkov

Že stare civilizacije so se učile od čebel in se spogledovale z apiterapijo, vedo o tem, kako ob pomoči čebeljih pridelkov, čebeljih panjev in pikov okrepiti in ohranjati zdravje. Pravzaprav se vsak, ki ima čebele in ki dela z njimi, po malem ukvarja z apiterapijo.

Karl Vogrinčič, ki ga teme, povezane z apiterapijo, intenzivno zanimajo zadnjih 20 let in je tudi predsednik sekcije za apiterapijo dr. Filipa Terča pri Čebelarski zvezi društev Maribor, si je v Močni, kjer stanuje, za svojo dušo in družino postavil apiterapevtski čebelnjak. Pol ure počivanja na panjih, polnih čebel, človeku vrne toliko energije kot pet ur v postelji.

“Poslušanje čebel je apiterapija, inhaliranje tega zraka je apiterapija, opazovanje čebel je apiterapija, potem pa prihajajo drugi efekti, uživanje proizvodov.”

Vsi čebelji pridelki so popolnoma naravna živila. Pri apiterapiji se običajno uporablja le kristaliziran med. Biti mora cvetlični, torej tisti, ki je pridobljen iz nektarja cvetov, in ne gozdni, ki ga čebele ustvarijo iz izločkov žuželk, ki sesajo sok na rastlini.

Med čebelje pridelke, ki učinkujejo na naš organizem, sodijo tudi matični mleček, propolis, ki ga čebele potrebujejo za svoje lastno zdravje, in cvetni prah.

Kot pravi Brane Borštnik, čebelar, čebelarski mentor in terenski svetovalec, pozna kar nekaj primerov, ko je uživanje cvetnega prahu olajšalo tegobe s prostato. Sam uživa svež cvetni prah, osmukanec, ki ga čebelam odvzame ob pomoči smukalnikov z nožic, ko se vrnejo s paše, drugi pa dajejo prednost načinu, ko cvetni prah izkopljemo s posebno žličko iz satja, kjer ga čebele shranijo in obogatijo z izločki svojih žlez.

“Preden sem začel čebelariti, sem imel angino tudi petkrat, šestkrat na leto. Pojedel sem toliko ospenov, da me je kar želodec bolel. Ko pa sem začel čebelariti, je angina izginila.”

Apiterapija v Sloveniji ni sestavni del uradne medicine, vendar jo pogosto priporoča kot dopolnilo pri preprečevanju ali zdravljenju nekega obolenja. Je pa kot eden od naravnih načinov za izboljšanje človekovega počutja in zdravja zelo priljubljena med ljudmi in prav tako zdravljenje s čebeljimi pridelki ne izključuje uradne medicine.

»Povsem mi je jasno, kakšen užitek je pognati stroj pod seboj, kakšen občutek svobode je to, ki zlahka premami tudi zrelejše ‘fante v drugi puberteti’. A hitrost neusmiljeno veča možnost in težo poškodb. Ko vidiš, kako udarec v glavo kljub čeladi človeka za vselej spremeni, kako neukrotljive so krvavitve, kako se medenica razleti kot porcelanasta skleda, mora razum vselej zmagati,« pravi dolgoletni reševalec na motorju Reševalne postaje UKC LJ Danijel Andoljšek. Kaj najbolj vpliva na stopnjo poškodovanosti, ali sodobna oprema lahko prepreči poškodbe in kako pravilno pomagati poškodovanim voznikom enoslednih vozil, bo reševalec, ki pogosto prvi pomaga poškodovanim motoristom, pojasnjeval v Ambulanti 202.

Nesreče z motorji, sploh pri velikih hitrostih, prinašajo izjemno težke poškodbe, opozarja Danijel Andoljšek, dolgoletni reševalec na motorju Reševalne postaje UKC LJ

“Glava je najranljivejši del našega telesa. Glede na statistične podatke je več kot polovica poškodovanih imela poškodbo glave. To lahko povroči hudo invalidnost in dolgo zdravljenje.” – Danijel Andoljšek, reševalec na motorju Reševalne postaje UKC LJ

“Povsem mi je jasno, kakšen užitek je pognati stroj pod seboj, kakšen občutek svobode je to, ki zlahka premami tudi zrelejše ‘fante v drugi puberteti’. A hitrost neusmiljeno veča možnost in težo poškodb. Ko vidiš, kako udarec v glavo kljub čeladi človeka za vselej spremeni, kako neukrotljive so krvavitve, kako se medenica razleti kot porcelanasta skleda, mora razum vselej zmagati,” pravi dolgoletni reševalec na motorju Reševalne postaje UKC LJ Danijel Andoljšek. Kaj najbolj vpliva na stopnjo poškodovanosti, ali sodobna oprema lahko prepreči poškodbe in kako pravilno pomagati poškodovanim voznikom enoslednih vozil, je reševalec, ki pogosto prvi pomaga poškodovanim motoristom, pojasnil v Ambulanti 202.

“Kadar koli se vsedete na motor, preden speljete z domačega dvorišča, vedno poglejte, kdo vas čaka, kam se morate vrniti.” – Danijel Andoljšek, reševalec na motorju Reševalne postaje UKC LJ

Podatki kažejo, da ima v Sloveniji petina otrok težave s preveliko telesno težo. Javnozdravstvene probleme je nujno reševati tudi s sistemskimi rešitvami. Predstavili bomo, kako deluje nacionalni projekt za krepitev zdravja MoST, ki ga izvajajo v 25 zdravstvenih domovih po Sloveniji.

Nacionalni projekt za krepitev zdravja MoST je v dobrem letu izvajanja poskrbel za številne pozitivne zgodbe

Ozaveščanje ranljivih skupin o preventivi je le eno izmed področij, ki jih skuša obravnavati nacionalni projekt MoST oziroma model skupnostnega pristopa za krepitev zdravja in zmanjševanje neenakosti v zdravju v lokalnih skupnostih, ki poteka v 25 zdravstvenih domovih po Sloveniji.

“O preventivi poleg vseh drugih želimo predvsem izobraziti tiste, ki jih zdravstveni sistem pogosto spregleda. V to kategorijo spadajo tisti, ki živijo sami, ostareli, matere samohranilke in prebivalci etničnih manjšin.” – Rade Pribaković Brinovec, NIJZ

Debelost otrok je še ena izmed težav, s katero se ukvarja projekt MoST. Slovenija je sicer ena izmed redkih držav na svetu, ki je od leta 2011 število čezmerno prehranjenih otrok zmanjšala. Delež teh otrok in mladostnikov pa se je vse do leta 2010 skokovito povečeval, zato bo trajalo še najmanj desetletje, da z zdajšnjimi pozitivnimi smernicami pridemo na želeno raven, dodaja Rade Pribaković Brinovec.

“Prvič v državnem obsegu otrokom s povečano telesno težo in njihovim staršem ponujamo storitev, s katero se vključijo v kompleksno delavnico za spremembo življenjskega sloga. To je velika novost, saj smo do zdaj v preventivo po večini vlagali pri odraslih.”

Projekt MoST je del kampanje EU PROJEKT MOJ PROJEKT 2019, ki združuje dobre zgodbe porabljanja evropskih sredstev v Sloveniji.

Migrena ni le močan občasen glavobol, ampak nevrološka bolezen, ki jo je težko obvladovati in je tretji najpomembnejši vzrok invalidnosti pri osebah, mlajših od petdeset let. Ljudi onesposablja na številne načine, jim zmanjšuje kakovost življenja, delovno sposobnost in učinkovitost. In ne nazadnje, migrena je velika težava delodajalcev in družbe, saj strošek bolnikov z migreno v Evropi na leto doseže do sedemindvajset milijard evrov. Zdravila proti migreni, ki jih ponujajo na trgu, ne učinkujejo vselej, nevarna pa je tudi njihova pogosta raba. Ta namreč lahko celo zviša pogostnost in jakost migren ter tako agonijo bolnikov le poveča. Bo novo zdravilo, ki ga lahko predpišejo le nevrologi in se vbrizga samo enkrat na mesec, dokončno obračunalo tudi z najtrdovratnejšimi oblikami migrene? Gost oddaje je nevrolog asist. dr. Andrej Fabjan, ki odgovarja tudi na vprašanja poslušalcev.

Nevrolog asist. dr. Andrej Fabjan o novem zdravilu, ki ga lahko predpišejo samo nevrologi in se vbrizga samo enkrat na mesec

Migrena ni le močan občasen glavobol, ampak nevrološka bolezen, ki jo je težko obvladovati in je tretji najpomembnejši vzrok invalidnosti pri ljudeh, mlajših od petdeset let. Ljudi onesposablja na številne načine, jim zmanjšuje kakovost življenja, delovno sposobnost in učinkovitost. In  navsezadnje je migrena velika težava delodajalcev in družbe, saj strošek bolnikov z migreno v Evropi na leto doseže do sedemindvajset milijard evrov.

Zdravila proti migreni, ki jih ponujajo na trgu, ne učinkujejo vselej, nevarna pa je tudi njihova pogosta uporaba. Ta namreč lahko celo zviša pogostnost in moč migren ter tako agonijo bolnikov le poveča. Bo novo zdravilo, ki ga lahko predpišejo le nevrologi in se vbrizga samo enkrat na mesec, dokončno obračunalo tudi z najtrdovratnejšimi oblikami migrene? Gost oddaje je nevrolog asist. dr.Andrej Fabjan, ki odgovarja tudi na vprašanja poslušalcev.

Zbujanje z glavobolom in zvišanim krvnim tlakom, nenaspanost, potenje, predvsem okoli vratu, so resni opozorilni znaki motenj dihanja v spanju oziroma spalne apneje pri ženskah. Pogosto, ne pa nujno, so povezani s smrčanjem, ki pa je pri ženskah še zmeraj tabu tema. Toda učinek motenj spanja, pogosto povezanih tudi s smrčanjem, je veliko usodnejši. Nezdravljena obstruktivna apneja namreč za ženske prinaša več tveganja za možgansko kap kot kajenje. Zato na motnje dihanja in smrčanje pri ženskah, predvsem v nosečnosti in po menopavzi, opozarjamo v tej oddaji.

Vsem bolnikom z dokazano apnejo stroške opornice in CPAP aparata krije zdravstvena zavarovalnica na napotnico

“Ženske se lastnega smrčanja bolj sramujemo in se tudi hitreje iz spalnice odselimo, kar pomeni, da nihče ni pozoren na naše dihanje.” – Kristina Ziherl, vodja Laboratorija za motnje dihanja v spanju Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergije Golnik

Običajno smrčanje brez apneje vsaj po sedaj znanih podatkih ni nevarno, motnje dihanja v spanju oz. spalnih apneje pa vselej so. Nekaterih vrst apnej kot je t.i. centralna, smrčanje praviloma ne spremlja. Najpogostejše t.i. obstruktivne spalne apneje, ki je za ženske, sploh po menopavzi, precej nevarna, pa brez smrčanja ni!

Poti zdravljenja je več:
Kadar je apnejo ali pa tudi zgolj smrčanje pomagalo povzročiti očitno povečanje telesne teže, je njeno zmanjšanje prvi nujen ukrep.

Druga rešitev je popravljanje toka zraka skozi usta do dihal, bodisi s posebnimi opornicami ali s posegi: pri slednjih velja, da bolj kot je poseg radikalen, bolj dolgo trajajo učinki: odstranitev zelo velikih mandljev pri odraslih ali kirurška korekcija nosnega pretina sta lahko zelo uspešni, tudi dolgoročno. Večina drugih, predvsem laserskih posegov pa je kratkotrajne sape in po letu ali dveh zahteva ponovitev, je jasna specialistka

Med ukrepi popravljanja toka zraka skozi usta je tudi izdelava posebne spalne opornice oz ustnega vstavka, ki čeljusti med spanjem drži v najbolj optimalni poziciji. Najbolj učinkovite so po meri izdelane individualna opornica. Ker gre za kar precejšen znesek, je pomembno vedeti, da vsem bolnikom z dokazano apnejo stroške opornice krije zdravstvena zavarovalnica na napotnico.

Kadar omenjeni ukrepi niso uspešni, kadar gre za zelo izrazito apnejo ali pa v času nosečnosti, pa je daleč najboljša izbira poseben aparat, imenovan CPAP, ki prek obrazne maske – poenostavljeno povedano- vzdržuje zračni tlak v dihalnih poteh. Tudi tega lahko bolniki z dokazano hudo apnejo dobijo na napotnico.

“Spalna apneja, če je huda in nezdravljena, vodi v srčno-žilno ogroženost, nezdravljena pa predstavlja celo večje tveganje za nastop možganske kapi kot kajenje.” – Jasmina Gabrijelčič, specialistka pulmologije in interne medicine iz ljubljanskega UKC

Kultura pogovora izginja, ne le zaradi pomanjkanja časa, ampak tudi zato, ker postajamo vse bolj asocialni. Strukture sogovornikove agresivne komunikacije ne moreš spremeniti, lahko pa s svojim odzivom spremeniš njegovo vedenje. Mojca Žirovnik, strokovnjakinja za komunikacijo.

Strukture sogovornikove agresivne komunikacije ne moreš spremeniti, lahko pa s svojim odzivom spremeniš njegovo vedenje

“Agresivna komunikacija se manj kaže s tem, kaj smo povedali. Večjo težo ima to, kako smo povedali.” – Mojca Žirovnik, strokovnjakinja za komunikacijo

Kultura pogovora izginja, ne le zaradi pomanjkanja časa, ampak tudi zato, ker postajamo vse bolj asocialni. Strukture sogovornikove agresivne komunikacije ne moreš spremeniti, lahko pa s svojim odzivom spremeniš njegovo vedenje.

“Sami lahko vplivamo na sogovornikovo vedenje. To pa naredimo tako, da se drugače odzovemo na njegovo vedenje.”

Da je smrčanje ubijalska reč, vedo vsi, obsojeni na spanje ob smrčečem človeku. A če gre tu predvsem za metaforo, je smrčanje, če se mu pridružijo še motnje dihanja, lahko zares usodno tudi za bolnika. Kako pogosto je smrčanje povezano z motnjami dihanja, kdaj je nujna zdravniška pomoč, kateri ukrepi so res učinkoviti in kako med poplavo pripomočkov na trgu izbrati učinkovite, bo svetovala pnevmologinja Kristina Ziherl, vodja Laboratorija za motnje dihanja v spanju Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik.

Smrčanje, če se mu pridružijo še motnje dihanja, je lahko zares usodno tudi za bolnika. Kako pogosto je smrčanje povezano z motnjami dihanja

Da je smrčanje ubijalska reč, vedo vsi, obsojeni na spanje ob smrčečem človeku. A če gre tu predvsem za metaforo, je smrčanje, če se mu pridružijo še motnje dihanja, lahko zares usodno tudi za bolnika. Kako pogosto je smrčanje povezano z motnjami dihanja, kdaj je nujna zdravniška pomoč, kateri ukrepi so res učinkoviti in kako med poplavo pripomočkov na trgu izbrati učinkovite, je svetovala pnevmologinja Kristina Ziherl, vodja Laboratorija za motnje dihanja v spanju Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik.

Pred najmnožičnejšim slovenskim športnim in navijaškim praznikom nas bo zanimalo, zakaj skoraj s pomilovanjem gledamo na tiste, ki ob takih priložnostih ne pijejo alkohola, in zakaj se nam veseli dogodki nasploh zdijo popolni le, če so dopolnjeni s kozarcem, džojntom, črtico ali kakšno sorodno popestritvijo? Je to posledica ukoreninjene tradicije, narodnega značaja ali česa tretjega? In kaj narediti, da se bodo (vsaj) mlajše generacije znale zabavati brez škodljivih substanc?

"Pogosto slišim, saj kozarec rdečega vina pri kosilu je zdravo. Ne, priporočljivo je nič!"

Skozi stoletja v naši družbi nerazdružljivo povezujemo alkohol in veselje, zato se zdi, da si drugega brez drugega ne znamo predstavljati. Pitje alkohola je pri nas zgodovinsko in kulturološko pogojeno. Že v himni opevamo vince ter omotično in prijetno stanje, ki ga dosežemo s pitjem, pravi Mirjana Frankovič, psihoterapevtka, ki se ukvarja tudi s transakcijsko analizo in s svojim znanjem, ki ga zdaj nadgrajuje še z doktorskim študijem, pomaga tudi ljudem z raznvrstnimi zasvojenostmi.

Čeprav imamo res veliko akciji na temo brez alkohola; taka je tudi akcija 40 dni brez alkohola, ki poteka ravno v času, ko se v Planici dogaja športni praznik, ki naj bi bil dogodek zdravega načina življenja, pa psihoterapevtka Mirjana Frankovič pravi:

“Zelo velikokrat ljudje pomislijo, grem v Planico. Uf, kako se ga bom nabasal. Ker žal pač to poistovetijo s fajn se imeti.”

Zasvojenosti imajo pogosto skupne vzorce in osnove. Za alkohol pa se odločamo zato, ker je zelo dostopen in družbeno sprejemljiv. Imamo celo skupino ljudi, ki se hvalijo s tem, kako zelo so bili pijani in kaj vse so takrat počeli.

Kot pravi Mirjana Frankovič, se moramo vprašati, ali gremo v Planico pit ali navijat za športnike:

“Če gremo gledat športnike, je to težko početi s kozarcem, steklenico ali po tem, ko smo že vse to izpraznili. Takrat že zelo malo vidimo. Če je stvar samo v tem, da se gremo napijat, pa je nepomembno, ali smo tam ali kje drugje.”

“Pred nama je Valentina, pojedla je oreščke in ni vedela, da je alergična nanje,” resno pove Uroš Zafošnik, vodja simulacijskega centra ZD Ljubljana. Tam si na glavo poveznemo očala za obogateno resničnost in že smo v položaju, ko rešujemo človeka, ki je dožível anafilaktični šok. V ljubljanskem zdravstvenem domu imajo 2 700 000 pacientov na leto, samo 18 je reanimacij, pravi Zafošnik, zato je pomembno, da imajo zdravstveni delavci in tudi laiki možnost, da se hitrega posredovanja naučijo ob pomoči obogatene resničnosti. Nismo teoretizirali, Valentino smo čisto resno reševali v Ambulanti 202.

V ljubljanskem zdravstvenem domu imajo 2 700 000 pacientov na leto, samo 18 je reanimacij. Pomembno je, da se zdravstveni delavci lahko naučijo hitrega posredovanja v obogateni resničnosti

“Pred nama je Valentina, pojedla je oreščke in ni vedela, da je alergična nanje,”resno pove Uroš Zafošnik, vodja simulacijskega centra ZD Ljubljana. Tam si na glavo poveznemo očala za obogateno resničnost in že smo v položaju, ko rešujemo človeka, ki je dožível anafilaktični šok.V ljubljanskem zdravstvenem domu imajo 2 700 000 pacientov na leto, samo 18 je reanimacij, pravi Zafošnik, zato je pomembno, da imajo zdravstveni delavci in tudi laiki možnost, da se hitrega posredovanja naučijo ob pomoči obogatene resničnosti. Ne bomo teoretizirali, Valentino bomo čisto resno reševali v četrtkovi Ambulanti 202.

Jutri na @Val202 rešujem Valentino, ki je doživela anafilaktični šok.

Na srečo se to ni zgodilo v realnem življenju, ampak v obogateni resničnosti. Kako mi je šlo in ali je Valentina preživela, izveste jutri ob 10.00 v #Ambulanta202. ⏰ pic.twitter.com/erEr58PrFv

— Maja Stepančič (@mstepancic) March 13, 2019

»Še zmeraj se zgodi, da mi pred očmi umirajo bolniki, ki niso želeli na preventivni pregled takrat, ko bi bolezen odkrili v zelo zgodnji fazi,« opozarja prim. Jana Govc Eržen, spec. druž.med, nacionalna koordinatorka za preventivo bolezni srca in ožilja in članica programskega sveta programa Svit. Široka paleta dostopnih preventivnih pregledov in posebni programi, ki sistematično vabijo k nekaterim preventivnim pregledom, še zmeraj ne prepričajo zadostnega števila ljudi, da bi raka in druge bolezni odkrili pravočasno.

Ljudje se preventivnih pregledov ne udeležijo, ker jih je strah, da jim bodo nekaj ugotovili

»Še zmeraj se zgodi, da mi pred očmi umirajo bolniki, ki niso želeli na preventivni pregled takrat, ko bi bolezen odkrili v zelo zgodnji fazi,« opozarja prim. Jana Govc Eržen, spec. druž.med, nacionalna koordinatorka za preventivo bolezni srca in ožilja in članica programskega sveta programa Svit. Široka paleta dostopnih preventivnih pregledov in posebni programi, ki sistematično vabijo k nekaterim preventivnim pregledom, še zmeraj ne prepričajo zadostnega števila ljudi, da bi raka in druge bolezni odkrili pravočasno.

“Vsak, ki ima izbranega osebnega zdravnika in je starejši od 30 let, ima na vsakih pet let možnost opraviti preventivni pregled.”

Paraplezalec Gregor Selak je pri petindvajsetih zbolel za multiplo sklerozo. “Spraševal sem se, ali bom lahko še hodil. Tako zelo me je bilo strah vsega. Že vse življenje se ukvarjam s športom, zdaj bom pa končal na vozičku? Ne dovolim si tega.” Dovoli si samo premagovanje vertikal in negotovosti. “Na težke trenutke gledam kot na izzive. Več ko boš imel slabih stvari v življenju, boljši človek boš postal, ker boš moral vse to premagati.”

Paraplezalec Gregor Selak je pri petindvajsetih zbolel za multiplo sklerozo. Po otopelosti ob diagnozi je postal še bolj zagnan, saj kolesari, pleza, tekmuje na svetovnih prvenstvih

Paraplezalec Gregor Selak je pri petindvajsetih zbolel za multiplo sklerozo. “Spomnim se tistega dne, zjutraj sem šel iz postelje do stranišča in sem padel. Mislil sem, da gre za preutrujenost. A to se je večkrat ponovilo, noge mi je “vzelo” v trenutku.” Preden je izvedel za diagnozo, je bil živčna razvalina. Prijatelji, družina – vsi so mu želeli pomagati, a so mu šli na živce. To je neozdravljiva bolezen, če bi znali pomagati, bi že pomagali.

“Spraševal sem se, ali bom lahko še hodil. Tako zelo me je bilo strah vsega. Že vse življenje se ukvarjam s športom, zdaj bom pa končal na vozičku? Ne dovolim si tega.”

Dovoli si samo premagovanje vertikal in negotovosti.“Na težke trenutke gledam kot na izzive. Več ko boš imel slabih stvari v življenju, boljši človek boš postal, ker boš moral vse to premagati.” 

Šolske počitnice so tu ali pa za nekatere še pridejo. Naj ne bodo le nov izgovor za posedanje pred računalnikom in televizijo, otroke (in sebe) napodimo ven, na svež zimski zrak! Otroci so bili nekoč nenehno v gibanju, danes pa kakor da nimajo več časa niti za prosto gibalno igro. Prosta igra in svobodna izbira pri njej sta ključni za krepitev samopodobe in za to, da otrok odkrije, kdo sploh je. Najnovejše raziskave tudi potrjujejo povezavo med gibanjem in kognitivno sposobnostjo, še sporoča današnja oddaja o zdravju. Maja Ratej in njena gostja dr. Tina Bregant tako v tokratni Ambulanti 202 sporočata predvsem eno: Pametni se gibljejo!

Dodatne ure športne vzgoje ali vsakodnevna vadba po raziskavah pripomorejo k temu, da otroci bolje berejo, pišejo in računajo.

Šolske počitnice so tu, za nekatere pa še pridejo. Naj ne bodo le nov izgovor za posedanje pred računalnikom in televizijo, otroke (in sebe) napodimo ven, na svež zimski zrak. Otroci so se nekoč ves čas gibali, danes pa kakor da nimajo več časa niti za prosto gibalno igro. Prosta igra in svobodna izbira pri njej sta ključni za krepitev samopodobe in za to, da otrok odkrije, kdo sploh je. Najnovejše raziskave tudi potrjujejo povezavo med gibanjem in kognitivno sposobnostjo, še sporoča današnja oddaja o zdravju. Maja Ratej in njena gostja dr. Tina Bregant tako v tokratni Ambulanti 202 sporočata predvsem eno – pametni se gibljejo.

“Pri tem ima gibanje zelo pomembno vlogo. Pri igri otroci vadijo gibe, ki jih drugače ne bi mogli. Igro na igrišču si telo zapomni, možgani si zapomnijo izkušnje – recimo, če pijan voznik pridrvi okoli vogala, je zelo pomembno, kako se boš odzval. Stvari, ki si jih prej vadil na igrišču, lahko pridejo prav.”

Reden tek v gozdu, prosta gibalna igra ali pa brcanje žoge na igrišču, kot poudarja dr. Tina Bregant, ni le “izguba časa” ali “kurjenje kalorij”. Ne samo da izboljša našo telesno kondicijo, ampak tudi blagodejno vpliva na naše umske sposobnosti. Telesna vadba spodbudi sproščanje določenih snovi v možganih, ki okrepijo živčne celice in izboljšajo delovanje možganov. Dodatne ure športne vzgoje ali pa vsakodnevna vadba pa po raziskavah pripomorejo k temu, da otroci bolje berejo, pišejo in računajo.

“O tem je bila opravljena velika raziskava, ki je pokazala, da so se tisti otroci, ki so bili 60 minut telesno aktivni, bolje odrezali na akademskih testih. Teh 60 minut se ni dalo nadomestiti z dodatnimi 60 minutami akademske aktivnosti.”

Dr. Tina Bregant je o tem in še o marsičem zanimivem pisala za našo rubriko zManost.

Blizu nam je skandinavski stil dela, kjer prevladuje protestantska delovna etika, a ta pri nas ni tako pristona, kot govorimo, da je. Vprašanje je, ali bi slovenski zaposleni v takem sistemu funkcionirali. V Ambulanti o motivaciji na delovnem mestu gostimo Evo Boštjančič, izredno profesorico psihologije na ljubljanski Filozofski fakulteti, vodjo Katedre za psihologijo dela in organizacij.

Delovna pogodba in plača ne zadostujeta. Zaposleni potrebuje celostno obravnavo na delovnem mestu

Blizu nam je skandinavski slog dela, pri čemer prevladuje protestantska delovna etika, a ta pri nas ni tako prisotna, kot govorimo, da je. Vprašanje je, ali bi slovenski zaposleni v takem sistemu lahko delovali. V Ambulanti o motivaciji na delovnem mestu gostimo dr. Evo Boštjančič, izredno profesorico psihologije na ljubljanski filozofski fakulteti, vodjo Katedre za psihologijo dela in organizacij.

Osnovnošolci in maturantje se bodo v prihodnjih tednih morali odločiti, kako nadaljevati svojo pot. Strah pred tem, da je odločitev lahko napačna in da ima nepopravljive posledice, je velik predvsem pri tistih, ki sploh ne vedo, kaj bi v življenju zares radi počeli. Kako jim pomagati, predvsem pa, kako jih razbremeniti strahu pred morebitno napačno odločitvijo? Svetuje dr. Miha Lovšin, vodja področja za karierno orientacijo na Centru za poklicno izobraževanje.

Tudi odkrivanje, česa res ne želimo početi, je pomembna pot. Četudi morda izgubimo kakšno šolsko leto

Osnovnošolci in maturantje se bodo v prihodnjih tednih morali odločiti, kako nadaljevati svojo poklicno pot. Strah pred tem, da je odločitev lahko napačna in da ima nepopravljive posledice, je velik predvsem pri tistih, ki sploh ne vedo, kaj bi v življenju zares  radi počeli.  Kako jim pomagati, predvsem pa, kako jih razbremeniti strahu pred morebitno napačno odločitvijo? Svetuje dr. Miha Lovšin, vodja področja za karierno orientacijo na Centru za poklicno izobraževanje.

Spletni strani Moja izbira in spletna  stran Zavoda za zaposlovanje s programom “Kam in kako” sta lahko mladostnikom v pomoč pri izbiri poklica.

Pred sorodno  dilemo pa so tudi starši bodočih prvošolčkov, kis e vse pogosteje odločajo za odloženi vpis v osnovno šolo. Že pred časom smo pripravili tudi oddajo, v kateri smo podrobno pojasnili, kdaj je tak odlog  smiseln in kdaj ne.

Ali kot je v knjigi Kreativne šole zapisal izjemen angleški pedagog sir. Ken Robinson: “Nekateri najsijajneši in najbolj ustvarjalni ljudje kar jih poznam,  so bili slabi učenci. Številni sploh niso odkrili, kaj zmorejo – in kdo v resnici so – dokler niso zapustili šole in okrevali od izobraževanja.”

Rak na materničnem vratu je četrti najpogostejši rak na svetu pri ženskah in osmi v Evropi. Slovenija se v zadnjih letih uvršča med države z najmanjšo umrljivostjo zaradi raka na materničnem vratu. Pri nas zboli za njim približno 120 žensk na leto, želimo pa, da bi se to število še zmanjšalo oziroma, da bi rak na materničnem vratu postal prvi rak, ki bi nam ga uspelo odpraviti, kot nam je uspelo z nekaterimi nalezljivimi boleznimi, na primer z rdečkami. K temu zelo pripomoreta dva učinkovita javnozdravstvena ukrepa – cepljenje proti okužbam s človeškimi papilomavirusi in presejalni program za zdrave ženske v okviru ZORE.

Bi rak na materničnem vratu lahko postal prvi rak, ki nam ga je uspelo odpraviti

Rak materničnega vratu je četrti najpogostejši rak na svetu pri ženskah in osmi v Evropi. Slovenija se v zadnjih letih uvršča med države z najmanjšo umrljivostjo zaradi raka materničnega vratu. Na leto za njim zboli približno 120 žensk, a želja je, da se ta številka še zmanjša oziroma da bi rak materničnega vratu postal prvi rak, ki bi nam ga uspelo odpraviti, tako kot nam je uspelo nekatere nalezljive bolezni – na primer rdečke. K temu zelo pripomoreta dva učinkovita javnozdravstvena ukrepa: presejanje zdravih žensk v okviru programa ZORA in cepljenje proti okužbam s človeškim papilomavirusi.

Približno polovica staršev se za cepljenje svojih hčera ne odloči. Največji odstotek cepljenih deklic je na Ravnah na Koroškem, več kot 80 odstotkov, najmanjši v Ljubljani, kjer je cepljenih le približno 36 odstotkov deklet. Razlog za necepljene je tudi bojazen pred morebitnimi zapleti in stranskimi učinki, a do zdaj je bilo po svetu razdeljenih več kot 70 milijonov odmerkov teh cepiv in izkazalo se je, da so vse velike svetovne raziskave potrdile odličen varnostni profil vseh treh cepiv proti HPV-ju.

Po 15-tem letu je cepljenje samoplačniško, potrebni so trije odmerki cepiva, vsak stane 69 evrov, cepljenje pa je priporočeno do 45-tega leta tako za ženske kot moške. S cepljenjem moških in fantov pa bi se povečala tudi kumulativna zaščita celotne populacije.

V Sloveniji se pravkar spopadamo z vrhuncem letošnje sezone gripe. Virus, ki jo prenaša, je strokovnjakom še danes precej trd oreh, saj neprestano mutira. Kako iščejo pravo cepivo, zakaj so nekatere sezonske gripe občutno hujše kot druge in ali je res, da običajen človek v povprečju na desetletje nekajkrat preboli to virusno obolenje, ne da bi vedel, bo pojasnila mag. Katarina Prosenc Trilar iz Laboratorija za javnozdravstveno virologijo.

Prava loterija je napovedovati, kateri sev virusa bo tisti, ki bo v novi sezoni sejal največ škode.

V Sloveniji se pravkar spopadamo z vrhuncem letošnje sezone gripe. Virus, ki jo prenaša, je strokovnjakom še danes precej trd oreh, saj neprestano mutira. Kako iščejo pravo cepivo, zakaj so nekatere sezonske gripe občutno hujše kot druge in ali je res, da običajen človek v povprečju na desetletje nekajkrat preboli to virusno obolenje, ne da bi vedel, bo pojasnila mag. Katarina Prosenc Trilar iz Laboratorija za javnozdravstveno virologijo.

Novica o diagnozi rak človeka vedno preseneti, pride nepričakovano in s seboj prinese občutek nemoči in stanje šoka. Ne le za bolnika, tudi za njegove svojce in prijatelje. Odzivi na bolezen so različni tako, kot smo različni ljudje. Tisti, ki imajo za sabo izkušnjo, kako je, ko ti zboli ljuba oseba, poudarjajo, kako pomemben je odkrit pogovor o bolezni, zaupanje zdravljenju in podpora bolniku. Svoje izkušnje z boleznijo so z nami delili oče in hči Jana Koteska in Boris Koteski, Boštjan P. Strnad, Metod Pevec pa tudi predsednica združenja za boj proti raku dojk Europa Donna Tanja Španić.

Ne moreš namesto otroka na terapijo, namesto mame na operacijo

Novica o diagnozi rak človeka vedno preseneti, pride nepričakovano in s seboj prinese občutek nemoči in stanje šoka. Ne le za bolnika, tudi za njegove svojce in prijatelje. Odzivi na bolezen so različni tako, kot smo različni ljudje. A tisti, ki imajo za sabo izkušnjo, kako je, ko ti zboli ljuba oseba, poudarjajo, kako pomemben je odkrit pogovor o bolezni, zaupanje zdravljenju in podpora bolniku.

Svoje izkušnje z boleznijo so z nami delili oče in hči Jana Koteska in Boris Koteski, Boštjan P. Strnad, Metod Pevec pa tudi predsednica združenja za boj proti raku dojk Europa Donna Tanja Španić, ki je zbolela stara le 26 let. Najhuje ji je bilo povedati mami in šele dve leti pozneje je začela razmišljati o tem, da je bila njena mama v hujši stiski od nje.

Imunoterapija se pri zdravljenju rakavih bolezni vse bolj prebija v ospredje, saj pri nekaterih vrstah raka bistveno izboljša preživetje celo bolnikom v zadnjih fazah bolezni.

Metoda bistveno izboljša preživetje celo bolnikom v zadnjih stopnjah bolezni

Med številnimi statističnimi podatki, ki so ob koncu leta zaokrožili v javnosti, je bil med odmevnejšimi zagotovo podatek Evrostata o tem, da je Slovenija v samem evropskem vrhu po številu smrti zaradi raka. Vendar ne po številu obolelih za rakom, prav tako nismo na vrhu zaradi neuspešnega zdravljenja: v obeh kategorijah smo namreč v evropskem povprečju.

Preživetje obolelih se k sreči le še daljša, tudi tukaj pa se obetajo še učinkovitejše metode. Med njimi je zagotovo imunoterapija, za razvoj katere je bila lani podeljena tudi Nobelova nagrada za medicino. S njo se med drugim ukvarja profesor farmacevtske biokemije na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani in vodja Odseka za biotehnologijo na Institutu Jožefa Stefana dr. Janko Kos. 

“Tovrstne imunoterapije ne smemo istovetiti z krepitvijo imunskega sistema, ki ga izvajamo sami z zdravim načinom življenja ali prehranskimi dodatki. Domneve, da bi vitamini, zelišča, konopljini pripravki ali druge snovi lahko delovali na uničenje rakastih celic podobno, kot to naredi onkološka imunoterapija, ne držijo.” 

Temeljno izhodišče pozitivne psihologije ni prizadevanje za nenehno srečo in ugodje ljudi, ampak raziskovanje človekovih virov in moči ter razvijanje metod za boljšo kakovost življenja. Kaj točno je pozitivna psihologija, je razložil Miran Možina.

Temeljno izhodišče pozitivne psihologije ni prizadevanje za nenehno srečo in ugodje ljudi, ampak raziskovanje človekovih virov in moči ter razvijanje metod za boljšo kakovost življenja

“Vsi se bojimo osamljenosti in tako počnemo reči, da ugajamo drugim. To pa ni ustvarjalnost. Cena ustvarjalnosti je ponavadi odklon od tega, kar je vsem všeč.”

Temeljno izhodišče pozitivne psihologije ni prizadevanje za nenehno srečo in ugodje ljudi, ampak raziskovanje človekovih virov in moči ter razvijanje metod za boljšo kakovost življenja. Kaj točno je pozitivna psihologija, je razložil Miran Možina, psihiater, psihoterapevt, dekan Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze S. Freuda v Ljubljana.

“Bolj ko človek sledi le užitku, bolj se bo ta užitek praznil. Nato nastopita osamljenost in tesnoba.”

Življenje je prekratko, da bi imeli dolgočasne lase, a kaj ko je to, kakšne lase imamo v zelo majhni meri odvisno od nas samih. Za to pač poskrbijo starši in genetika. Podobno kot barva oči se namreč dedujeta tudi oblika in barva las; dominantnejši je gen za kodraste in temne lase. Sicer pa je človeško telo pokrito z lasnimi mešički praktično povsod, po vsem telesu je teh približno 5 milijonov, na glavi jih je 100 000. Če si las ne bi nikoli ostrigli, bi v dolžino zrasli do 9 metrov, sicer pa nam lasje najhitreje rastejo v otroštvu, malce pohitijo tudi v poletnem času. En las na naši glavi ostane do osem let in tako lasje o svojem lastniku povedo marsikaj, od tega v kakšnem okolju je živel pa tudi to, katere substance je užival.

Če si las ne bi nikoli ostrigli, bi v dolžino zrasli do 9 metrov

Življenje je prekratko, da bi imeli dolgočasne lase, a kaj ko je to, kakšne lase imamo v zelo majhni meri odvisno od nas samih. Za to pač poskrbijo starši in genetika. Podobno kot barva oči se namreč dedujeta tudi oblika in barva las; dominantnejši je gen za kodraste in temne lase. Sicer pa je človeško telo pokrito z lasnimi mešički praktično povsod, po vsem telesu je teh približno 5 milijonov, na glavi jih je 100 000. Če si las ne bi nikoli ostrigli, bi v dolžino zrasli do 9 metrov, sicer pa nam lasje najhitreje rastejo v otroštvu, malce pohitijo tudi v poletnem času. O laseh smo se pogovarjali s predstojnico Dermatovenerološke klinike, primarijko Tanjo Planinšek Ručigajin doktorico Tatjano Robič Pikel z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani.

En las na naši glavi ostane do osem let in tako lasje o svojem lastniku povedo marsikaj, od tega v kakšnem okolju je živel pa tudi to, katere substance je užival.

“Z analizo las lahko odkrijemo rabo amfitaminov, kokaina, marihuane, izpostavljenost težkim kovinam kot sta živo srebro in arzen in tudi istovetnost osebe, pripadnost določeni rasi, genetske motnje in spol, ne da pa se ugotoviti starosti.” – doktorica Tatjana Robič Pikel

Potreba po psihoterapevtski pomoči je v sodobnem času čedalje večja in odločitev zanjo, kot marsikdo zmotno misli, ni poraz, ampak korak k bolj kakovostnemu življenju. Bolj kot metoda in tehnika psihoterapije je za učinkovito pomoč pomemben odnos, ki se razvije med terapevtom in klientom. Mojca Brezavšcek, psihologinja in psihoterapevtka.

Kdaj je psihoterapija uspešna, kako poteka in kdaj se odločiti zanjo

Potreba po psihoterapevtski pomoči je v sodobnem času čedalje večja in odločitev zanjo, kot marsikdo zmotno misli, ni poraz, ampak korak k bolj kakovostnemu življenju. Bolj kot metoda in tehnika psihoterapije je za učinkovito pomoč pomemben odnos, ki se razvije med terapevtom in klientom. Mojca Brezavšcek, psihologinja in psihoterapevtka.

Vec kot 230 bolnikov trenutno caka na presaditev primernega organa. Teh ni dovolj tudi zato, ker se le nekaj odstotkov Slovencev uradno vpiše med prostovoljne darovalce. Zato o darovanju njihovih organov odlocajo svojci po njihovi smrti. Zdaj se obstojeci, zelo zamudni poti vpisa med darovalce pridružuje še zelo preprosta prijava po elektronski poti. Kako poteka in kakšne prednosti prinaša, bo pojasnila prim. Danica Avsec, dr. med., direktorica Zavoda RS za presaditve organov in tkiv, Slovenija-transplant.

Kako poteka in kakšne prednosti prinaša elektronski vpis med darovalce organov

Vec kot 230 bolnikov trenutno caka na presaditev primernega organa. Teh ni dovolj tudi zato, ker se le nekaj odstotkov Slovencev uradno vpiše med prostovoljne darovalce. Zato o darovanju njihovih organov odlocajo svojci po njihovi smrti. Zdaj se obstojeci, zelo zamudni poti vpisa med darovalce pridružuje še zelo preprosta prijava po elektronski poti. Kako poteka in kakšne prednosti prinaša, bo pojasnila prim. Danica Avsec, dr. med., direktorica Zavoda RS za presaditve organov in tkiv, Slovenija-transplant.

Pojem 'čustvenih manipulacij' ima zelo negativen prizvok, in ljudi, ki ga zelo skrajno uporabljajo za doseganje svojih ciljev, označujemo tudi  kot 'čustvene vampirje'. A pri tovrstnih dejanjih ne gre vselej za preračunljivost in naklepna dejanja, v resnici se v vlogi manipulatorja lahko znajde vsak. Kako jo prepoznati pri sebi in drugih in kako ukrepati, je pojasnila strokovnjakinja Melita Kuhar.

V vlogi manipulatorja se lahko znajde vsak, kako to prepoznati pri sebi in drugih in kako ukrepati, je pojasnila strokovnjakinja Melita Kuhar

Pojem ‘čustvenih manipulacij’ ima zelo negativen prizvok, in ljudi, ki ga zelo skrajno uporabljajo za doseganje svojih ciljev, označujemo tudi  kot ‘čustvene vampirje’. A pri tovrstnih dejanjih ne gre vselej za preračunljivost in naklepna dejanja, v resnici se v vlogi manipulatorja lahko znajde vsak. Kako jo prepoznati pri sebi in drugih in kako ukrepati, je pojasnila strokovnjakinja Melita Kuhar.

Ljubljanski maraton v pogon spravi kar odstotek populacije, veliko ljudi pa v želji po več ne upošteva zakonitosti treninga in zdravega odnosa do športne rekreacije. Je res potrebno za zdravje migati več ur na dan ali pa preteči dnevno 10 kilometrov ali več? V Ambulanti bomo temne plati pretiranega ukvarjanja s športom razkrivali s trenerjema Dejanom Lenartom in Urbanom Praprotnikom, filozofom dr. Milanom Hosto, športnim psihologom mag. Alešem Vičičem in fizioterapevtom Matejem Čebokljem.

Je res treba za zdravje migati več ur na dan ali pa preteči 10 kilometrov, razmišljamo pred ljubljanskim maratonom

V Ljubljani bo konec tedna na sporedu že 23. Ljubljanski maraton. Ta športna prireditev v pogon spravi kar odstotek populacije, veliko ljudi pa v želji po več ne upošteva zakonitosti treninga in zdravega odnosa do športne rekreacije. Je res treba za zdravje migati več ur na dan ali pa dnevno preteči deset kilometrov ali več?

Temne plati pretiranega ukvarjanja s športom razkrivamo s trenerjema Dejanom Lenartom in Urbanom Praprotnikom, filozofom dr. Milanom Hosto, športnim psihologom mag. Alešem Vičičem in fizioterapevtom Matejem Čebokljem.

Skoraj vsakdo lahko zamenja pregorelo žarnico, halogenko ali LED svetilko, le malokdo pa se ob tem vpraša, kolikšna svetlost in kakšna svetilnost je za človeški vid najprimernejša. Tudi človeško oko se je na svoj način prilagodilo življenjskim potrebam, dandanašnji pa prav z vidom zaznavamo tri četrtine vseh informacij iz okolja.

Dr. Dragica Kosec o škodljivi modri barvi in dobri praksi pri uporabi svetil

“Ljudje, ki delajo ponoči in so izpostavljeni umetni svetlobi, imajo več rakavih obolenj.” – Dr. Dragica Kosec, oftalmologinja

Skoraj vsakdo lahko zamenja pregorelo žarnico, halogensko žarnico ali LED-svetilko, le malokdo pa se ob tem vpraša, kolikšna svetlost in kakšna svetilnost sta za človeški vid najprimernejša. Tudi človeško oko se je na svoj način prilagodilo življenjskim potrebam, dandanašnji pa prav z vidom zaznavamo tri četrtine vseh informacij iz okolja.

“Svetila naj bi bila na stropu in naj ne bi svetila neposredno v oči. Sama raje delam brez svetil, dokler je še dovolj dnevne svetlobe.” – Dr. Dragica Kosec, oftalmologinja

Vrsto let je pridobivanje znanja o pravilnem oživljanju in drugih nujnih stanjih (za laike, a tudi za profesionalce vseh vrst,) potekalo na zelo preprostih učnih lutkah, bolj znanih kot "Ančke". Zdaj pa sodoben, mobilni simulacijski center ponuja povsem drugačen način poučevanja. Tečajniki "oživljajo" izjemno realistične lutke, ki so delo z oskarjem nagrajenih holivudskih profesionalcev, uporabljajo profesionalni enako učno opremo in tudi s pomočjo virtualne realnosti vajo doživijo kot resničen dogodek. Simulacijski center je bil v ZD Ljubljana zasnovan in domišljen predvsem za zaposlene v zdravstvu, zdaj pa vrata odpira tudi laikom. Ker gre za mobilno enoto, 9m dolgo avtomobilsko prikolico, jo je mogoče odpeljati v še tako zakoten kraj. Zato bodo dobesedno nepozabni tečaji temeljnih postopkov oživljanja potekali tudi v krajih, kjer ljudje s srčnim zastojem takrat, ko bo šlo zares, pravočasne pomoči reševalcev najbrž ne bodo dočakali.

Sodoben, mobilni simulacijski center ponuja moderen način poučevanja

Vrsto let je pridobivanje znanja o pravilnem oživljanju in drugih nujnih stanjih (za laike, a tudi za profesionalce vseh vrst) potekalo na zelo preprostih učnih lutkah, bolj znanih kot Ančke.

Tečajniki pa v novem simulacijskem centru “oživljajo” izjemno realistične lutke, ki so delo z oskarjem nagrajenih hollywoodskih profesionalcev, uporabljajo profesionalno enako učno opremo in tudi s pomočjo virtualne realnosti vajo doživijo kot resničen dogodek.

Simulacijski center je bil v ZD Ljubljana zasnovan in domišljen predvsem za zaposlene v zdravstvu, zdaj pa vrata odpira tudi laikom. Ker gre za mobilno enoto, devet metrov dolgo avtomobilsko prikolico, jo je mogoče odpeljati v še tako zakoten kraj. Zato bodo dobesedno nepozabni tečaji temeljnih postopkov oživljanja potekali tudi v krajih, kjer ljudje s srčnim zastojem takrat, ko bo šlo zares, pravočasne pomoči reševalcev najbrž ne bodo dočakali.

Več informacij o centru najdete na njihovi spletni strani. https://sim.zd-lj.si/index.php/sl/

Mi pa vas ob tem opozarjamo na svetovni dan oživljanja, ki bo prihodnji teden, in kot vselej oktobra vas tudi letos vabimo na brezplačne tečaje oživljanja po vsej Sloveniji, ki jih organizirajo SloRS in RKS s partnerji. Seznam najdete tukaj: http://slors.szum.si/svetovni-dan-ozivljanja-2018/

Pozitivnih primerov oživljanja v Sloveniji sicer ne manjka:

Program OMRA, ki ga je zagnala skupina strokovnjakov in raziskovalcev, stopa na pot pri prizadevanju za kakovostnejše duševno zdravje. Da se težave prepoznajo, zavedanje o njih okrepi, zmanjša z njim povezana stigma in najde ustrezna pomoč. V studiu smo gostili psihiatrinjo dr. Mojco Zvezdano Dernovšek.

Pismenost o duševnem zdravju pomaga pri obvladovanju motenj razpoloženja

Program OMRA, ki ga je zagnala skupina strokovnjakov in raziskovalcev, stopa na pot pri prizadevanju za kakovostnejše duševno zdravje. Da se težave prepoznajo, zavedanje o njih okrepi, zmanjša z njim povezana stigma in najde ustrezna pomoč.

“Stres je motnja razpoloženja, ki pa ni bolezenska. Je normalna reakcija ne nenormalno okoliščino.”

– psihiatrinja dr. Mojca Zvezdana Dernovšek

“Majhna tesnoba je včasih dobrodošla. Na primer med učenjem, saj nas prisili, da ostanemo za knjigami. Če pa nas stresira do te mere, da ne gremo na izpit, oziroma si ne moremo nič zapomnit, je pa to že motnja. Pri tem je podobno kot s telesno temperaturo, prenizka ni v redu, previsoka ni v redu, moramo biti nekje vmes.”

Delež starejših v Sloveniji se povečuje: Leta 2010 je bilo ljudi, ki so starejši od 65 let, 16,5 odstotka, ta delež pa je do zdaj narasel na skoraj 20 odstotkov, vsak peti v Sloveniji je torej že starejši od 65 let. Da smo hitro starajoča se družba, kaže tudi to, da se javnofinančni stroški v zvezi s staranjem pri nas povečujejo hitreje kot v drugih državah članicah Evropske unije. V zvezi z izzivi, ki jih v družbi prinaša staranje, smo se pogovarjali z enim od vodilnih britanskih strokovnjakov in vladnih svetovalcev za staranje profesorjem Tomom Kirkwoodom, ki za začetek svetuje, naj na staranje pogledamo kot na izziv in ne težavo.

Vsak peti Slovenec je starejši od 65 let. Da smo hitro starajoča se družba, kaže tudi to, da se javnofinančni stroški v zvezi s staranjem pri nas povečujejo hitreje kot v drugih državah članicah EU

V zvezi z izzivi, ki jih v družbi prinaša staranje, smo se pogovarjali z enim od vodilnih britanskih strokovnjakov in vladnim svetovalcem za staranje profesorjem Tomom Kirkwoodom, ki za začetek svetuje, naj na staranje pogledamo kot na izziv in ne težavo.

Svet leta 2100

Na vprašanje, kakšna bo leta 2100 zahodna družba, Kirkwood odgovarja: “Zaznamovala jo bo občutna rast najstarejšega dela populacije, najhitreje bo torej rasel delež ljudi, ki so starejši od 85 let. Po drugi strani bo zdajšnjo demografsko sliko zamajala tudi nizka rodnost. To dvoje skupaj vpliva na zasuk, da bodo v populaciji vse bolj prevladovale starejše starostne skupine.”

Na začetku 19. stoletja je bila pričakovana življenjska doba 40 let, zdaj je že več kot 80, celo 83 let za ženske.

V preteklosti smo smrtnost v mladostnem obdobju in v srednjih letih korenito zmanjšali na račun izjemnega napredka v medicini. Pred desetletji so celo napovedovali, da bo šla pričakovana življenjska doba zaradi tega v nebo, toda ni. Načrte je prekrižala smrtnost med zelo starimi ljudmi, ki sicer upada, a še vedno počasi. Kot da smo trčili ob starostni strop, ki pa ga – to je res – dosega vse večji delež prebivalstva.

Po besedah Kirkwooda, ki je častni profesor in izredni dekan za staranje na Univerzi v Newcastlu, se “kaže nekaj drugega: ljudje visoko starost dočakamo v vse boljši formi, bolj zdravi kot kadar koli. Zadnjih 40 let nas je naučilo, da proces staranja ni samo biološko definiran, ampak lahko nanj vplivamo s številnimi dejavniki, na primer z boljšimi pogoji življenja. In ta rast se v večini držav še vedno nadaljuje. Vprašanje pa je – kako dolgo še? Tukaj vstopamo na polje negotovosti, neznanega. Delno vpogled lahko ponudi znanost, a še vedno ne bomo imeli povsem jasnega odgovora, kaj bo prinesla prihodnost.”

Ljudje visoko starost dočakamo v vse boljši formi, bolj zdravi kot kadar koli.

Zgornja starostna meja človeštva

Če se postavimo na raven genov, ki smo jih podedovali od naših prednikov, je v njih zapisan kakršen koli načrt v zvezi s staranjem? Je narava v njih predvidela zgornjo starostno mejo? Kirkwood: “Vemo, da geni vplivajo na dolžino življenja. Če ste iz družine, v kateri so vaši starši in stari starši živeli dlje od povprečja, imate tudi vi boljše možnosti za dolgo življenje. Toda prav tako vemo, da ne obstaja nikakršen genetski program v nas, ki bi nastavil uro.”

Nikakor nimamo nikjer v sebi zapisano, pri kateri starosti bomo umrli.

Naša telesa so, evolucijsko gledano, programirana za preživetje. V daljni preteklosti, ko smo bili neprestano na udaru plenilcev in drugih nevarnosti v naravi, tudi ni imelo smisla, da bi imeli v sebi zapisan načrt o večnem trajanju. Primaren vzvod naših teles je bil v tem, da se kar najhitreje znova popravijo in ohranjajo pri preživetju, vse dokler jih bomo potrebovali. A danes je svet veliko varnejši. Živimo nad starostno mejo, ki so jo naši geni predvideli v preteklosti.

Profesor Kirkwood med drugim opozarja, da je pristop, kakršnega medicina ubira zdaj, pomanjkljiv. Zdraviti posamične bolezni ni dovolj. Potrebujemo drugačno obravnavo za zagotavljanje kakovosti življenja pri najstarejših skupinah v družbi. “Tradicionalni model medicine se osredotoča na kurativo, torej zdravljenje oziroma spoprijemanje z boleznimi. Danes pa se spopadamo s številnimi boleznimi, pri katerih je največji vzrok prav starost. Vse bolje namreč spoznavamo, da so sprožitveni mehanizmi za številne bolezni podobni tistim, ki so značilni za pojav staranja. Ko si zelo star, običajno nimaš le ene bolezni, ampak več in vse imajo določene skupne vzroke. Tradicionalna medicina bi se lotila ene, jo preučila, našla vzroke zanjo, šla na drugo in tako naprej. “Revolucija, ki se mora zgoditi v medicini, je, da temeljiteje povežemo proces staranja z vzroki bolezni, ki nas ogrožajo.”

Pet korakov za reševanje izzivov starejše družbe

Vsaka starejša družba prinaša svoje izzive. Da bomo uspešno zagrizli vanje, Tom Kirkwood svetuje pet korakov: Prva in najpomembnejša naloga je, da spremenimo miselnost. Na staranje populacije še vedno gledamo kot na problem, toda to je izziv in obenem tudi velika priložnost. Starejši ljudje so ogromen vir znanja. Počnemo pa ravno nasprotno: ko ljudje enkrat dosežejo starost za upokojitev, je skoraj tako, kot da jih je družba odpisala. Toda vsak, ki se upokoji, ne glede na to, kaj je delal in s čim služil denar, s sabo nosi izjemno popotnico znanja in izkušenj, ki jih je zbiral celo življenje. Starejši ljudje tudi vedo, kako je biti star v današnjem svetu. Oni nam lahko dajo odgovor na izzive starajoče se družbe. “Pripravljeni pa moramo biti tudi na to, da bo treba dejansko radikalno spremeniti ustroj zdravstvenega in socialnega sistema. Brez tega ne bo šlo, čeprav počasi in to od najosnovnejših ravni naprej. Vedno me nasmeje, ko na vratih ambulant preberem napise: Zdravniki imajo veliko dela, zato, prosimo, prihajajte le z enim vprašanjem ali težavo. Toda starejši imajo veliko težav naenkrat, to je neizogibno. Taki primeri so v sodobnem svetu že skoraj absurdni. Spremeniti moramo tudi izobraževalni sistem. Ko država varčuje, je eden od izdatkov, ki se ga najprej znebi, vlaganje v izobraževanje starejših ljudi. Ravno izobraževanje predstavlja pri starejših močno orodje za boj proti osamljenosti in depresiji, hkrati pa jim omogoča, da ostanejo produktivni. Vlaganje v izobraževanje starejših lahko tako privede do prihrankov pri zdravljenju omenjenih zdravstvenih problemov. Starejših tudi ni priporočljivo strpati v domove, ampak jim omogočiti interakcijo z drugimi in rekreacijo, da ostanejo čim dlje telesno in mentalno dejavni.”

Pripravljeni pa moramo biti tudi na to, da bo treba dejansko radikalno spremeniti ustroj zdravstvenega in socialnega sistema.

Kako uspešni pa smo pri prilagajanju na novi svet, svet starejših, ki prihaja?

Kirkwood odgovarja: “Mislim, da smo zelo počasni, saj smo si vzeli precej časa za odziv na spremembe. Upam, da nismo prepozni. Ne smemo pa se predati malodušju, saj ni nikoli prepozno za spremembe. Le odpreti je treba oči in prepoznati potrebo po spremembah. Čeprav imamo ljudje v splošnem dobre namene, imamo naraven odpor do sprememb. Vidim, da se države prebujajo počasi. Spremembe bo morala sprejeti tudi Slovenija.”

Kako smo pripravljeni v Sloveniji?

Slovenija še ni na točki, ko bi se s podaljševanjem življenjske dobe podaljševala tudi leta zdravega življenja. Kot opaža Klavdija Kobal Straus, moramo dejavneje pristopati k preprečevanju nastanka bolezni in ugotavljanju dejavnikov tveganja, več se mora dogajati torej na področju preventive, ne le kurative. Prav tako je nujna sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe.

Pri Slovenskem farmacevtskem društvu so nedavno opozorili, da številni ne ločijo med zdravili in prehranskimi dopolnili, sploh ko gre za izdelke iz zdravilnih rastlin. Čeprav prehranska dopolnila niso namenjena zdravljenju ali preprečevanju bolezni in se jim teh lastnosti tudi ne sme pripisovati, v praksi pogosto ni tako. Kakšna je razlika med zdravili in prehranskimi dopolnili, kdaj po slednjih sploh poseči in za koga nikakor niso priporočljiva?

Prehranska dopolnila niso namenjena zdravljenju in se jim teh lastnosti tudi ne sme pripisovati

Pri Slovenskem farmacevtskem društvu so nedavno opozorili, da številni ne ločijo med zdravili in prehranskimi dopolnili, sploh ko gre za izdelke iz zdravilnih rastlin. Čeprav prehranska dopolnila niso namenjena zdravljenju ali preprečevanju bolezni in se jim teh lastnosti tudi ne sme pripisovati, v praksi pogosto ni tako. Kakšna je razlika med zdravili in prehranskimi dopolnili, kdaj po slednjih sploh poseči in za koga nikakor niso priporočljiva?

“Pacienti hkrati jemljejo čedalje več zdravil in prehranskih dopolnil. Ob velikih količinah je taka kombinacija lahko nevarna.” – Maša Zadravec Koritnik, specialistka klinične farmacije

Kljub večji ozaveščenosti, je stigma še vedno tista, ki osebe v hudi stiski pogosto odvrne od iskanja pomoči, zato je preprečevanje samomora naloga vseh nas.

Kljub večji ozaveščenosti, je stigma še vedno tista, ki osebe v hudi stiski pogosto odvrne od iskanja pomoči, zato je preprečevanje samomora naloga vseh nas

Kot družba, ki je po številu samomorov še vedno v vrhu evropskih držav, smo še vedno premalo izobraženi, da bi znali prepoznati osebo s samomorilnim vedenjem in se pravilno odzvati.

Jaz sem bila tam na robu in vem, kaj je čutil nekdo, ki je storil samomor

“Če tega nisi sam doživel, moraš biti zelo empatičen, da lahko razumeš nekoga, ki se znajde na robu ali gre čez rob. Ko pa to doživiš, razumeš. Zato nikoli nikogar ne obsojam. Je moral biti v zares hudi stiski.”

Potem, ko se je izvila iz primeža anksioznosti, si Emanuela Malačič Kladnik že dobro desetletje prizadeva za destigmatizacijo duševnih motenj, je soustanoviteljica društva DAM z izjemno obiskanim spletnim forumom.

Ste vedeli, da redke bolezni niti niso tako redke? Kar osem odstotkov Slovencev se spopada s katero od njih. Ker so po večini zapisane v genih, je najzanesljivejša pot do njihove diagnoze genetsko testiranje. Število ljudi, ki se testirajo, se je v zadnjih dveh letih več kot podvojilo, Slovenija se je ob tem zavihtela v vrh držav po medicinski ponudbi tovrstnih testiranj. V svetu ob tem opažajo tudi bliskovito povečanje komercialnih testov, do katerih pa velja ostati previdno skeptičen. Kaj lahko pogled v našo osebno genetsko banko pove o nas in naši podvrženosti morebitnim redkim boleznim, se bomo ta četrtek ob 10ih pogovarjali z dr. Luco Lovrečič s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko na ljubljanskem UKC.

Osem odstotkov Slovencev ima eno od redkih bolezni. Ker so po večini zapisane v genih, je najzanesljivejša pot do njihove diagnoze genetsko testiranje

Naši geni skrivajo ogromno podrobnosti o naših prednikih, iz njih je mogoče sklepati, kaj lahko prenesemo na svoje potomce, v teh bankah podatkov se najdejo tudi taki, ki lahko brez sence dvoma pokažejo na morebitne redke bolezni, ki smo jim lahko podvrženi. Dostikrat so prav genetska testiranja edina pot, da jih odkrijemo ali potrdimo. V Sloveniji jih izvajajo na Kliničnem inštitutu za medicinsko genetiko v ljubljanskem UKC, kjer imajo na letni ravni vsako leto za več kot 30 odstotkov več pregledov in testiranj. Lani so njihovi klinični genetiki opravili več kot 3000 pregledov in posvetov ter izvedli več kot 5000 genetskih testov.

Kot pojasnjuje klinična genetičarka dr. Luca Lovrečić z omenjenega inštituta, “velik delež populacije, približno 8 odstotkov ljudi zboleva za eno od redkih bolezni. 80 odstotkov je genetskih in so resnično zapisane v genih, petina pa je odvisna od drugih dejavnikov, verjetno pa se tudi zanje skrivajo nastavki v našh genih.”

“V teoriji lahko preventivno, torej preden se izrazi, odkrijemo katerokoli redko bolezen, za katero poznamo vzrok. Teh bolezni je od pet do šest tisoč. Pri zdravih posameznikih ne delamo genetskih testiranj, šele ko imamo razlog, da nas usmeri, izvedemo testiranje.”

V zadnjih letih se je obdobje od prvih simptomov do končne diagnoze pri nas zelo skrajšalo, potem ko je še pred nekaj leti kar četrtina pacientov čakala na diagnozo od pet do tudi 30 let. “V vmesnem času je genetika nepredstavljivo napredovala. Ta statistika bi danes zvenela drugače.”

Redke bolezni so lahko pogosto tudi ključ pri zdravljenju in razumevanju drugih bolezni in stanj v telesu. Pred slabim letom je v Sloveniji odmeval dosežek Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko, kjer so ob primeru dečka z izjemno redko boleznijo Tiborjaodkrili gen za prezgodnje staranje, s pomočjo tega odkritja pa bodo zdaj lažje razumeli procese staranja in preučili vlogo gena pri težavah z debelostjo in metabolizmom in ne nazadnje rakom.

Draž in past komercialnih testiranj

V številnih svetovnih medijih so leto 2017 označili kot leto, ko je trg komercialnega testiranja človeškega genoma dobesedno eksplodiral. Lani se je tako testiralo več ljudi kot vsa leta pred tem skupaj, v Združenih državah Amerike naj bi imel dostop do lastnega sekvenciranega zaporedja DNK že vsak 25. odrasel Američan. V Sloveniji tako daleč še nismo, čeprav se že pojavljajo tako zavarovalniške ponudbe v tej smeri kot hitro rastoča mlada podjetja, ki obljubljajo prerokovanje iz našega DNK. A je treba biti vsaj za zdaj še skeptičen in previden, poudarja sogovornica dr. Luca Lovrečić. “Analiza celotnega genoma je relativno nova metoda, nimamo podatkov, da bi vedeli, kaj je še normalna variacija. Za zdaj je prehitro, da bi analizirali celotne genome, ker je podatkov preveč, da bi jih znali koristno uporabiti. Mogoče je, da bi se jih kdo napačno lotil in celo zlorabil.”

“Ponudnik testov direktno do potrošnika prehitevajo znanje in stanje ter obljubljajo stvari, ki za zdaj še niso uporabne.”

Dodatni preventivni testi za novorojenčke

Klinična genetičarka dr. Luca Lovrečić je v oddaji tudi pozvala, da bi morali s preventivnimi testiranji poskrbeti zlasti za novorojenčke in jim na tak način pomagati, da bi karseda uspešno zaživeli. In v zvezi s tem omenimo dobrodošlo novico za starše tistih otrok, ki se bodo rodili od jeseni naprej. Do zdaj so vse novorojenčke ob rojstvu s presejalnim testom na vzorcu krvi testirali na dve redki bolezni, in sicer na motnje v delovanju ščitnice in fenilketonurijo, od jeseni dalje pa se bo ta seznam (prav tako z analizo krvi) razširil na 20.

Med drugim na propionsko in metilmalonsko acidemijo, pomanjkanje dolgoverižne in srednjeverižne acil koencim A dehidrogenaze, pomanjkanje karnitin palmitoiltransferaze ena in dve ter druge. Pričakujejo, da bodo na ta način vsako leto odkrili od 20 do 25 novih primerov teh bolezni.

Blaž Gracar je glasbenik, pred dvema letoma je obiskal tri ure in pol dolg koncert skupine Swans in zaradi res glasne glasbe dobil kronični tinitus oziroma piskanje v ušesih. Frustracije, ki jih je doživljal ob misli, da se ne bo mogel več profesionalno ukvarjati z glasbo, je ubesedil v knjigi Tat not, poleg tega je svojo ustvarjalnost preusmeril tudi v izdelovanje družabnih iger. Kmalu po tej preusmeritvi fokusa se je tudi tinitus umiril, letos je tako izdal nov album Steven. Blaž Gracar bo govoril o občutkih, ko se piskanje v ušesih ni končalo, o pomenu filma It’s All Gone Pete Tong, pa tudi o tem, kako je vedno znova sanjal, da ima v dnevni sobi Mozarta. V svoji pripovedi nas bo popeljal do svoje Izole, kjer se je spoznal z glasbo in kamor se vedno znova vrača, tudi če zdaj živi in dela v Ljubljani.

Glasbenik Blaž Gracar je govoril o tem, kako sobiva s piskom v ušesih, kaj mu pomeni film It’s All Gone Pete Tong in kako je ubesedil pogoste sanje, da ima v dnevni sobi Mozarta

Blaž Gracar je glasbenik, pred dvema letoma je obiskal tri ure in pol dolg koncert skupine Swans in zaradi res glasne glasbe dobil kronični tinitus oziroma piskanje v ušesih.

“Pri blagajni so ponujali čepke, ki sem jih vzel, ampak sem jih imel v žepu. To je bila napaka – koncert je bil dolg 3 ure in pol, bil je res glasen. Od takrat je tinitus stalnica v življenju. In tako bo do konca življenja.”

Frustracije, ki jih je doživljal ob misli, da se ne bo mogel več profesionalno ukvarjati z glasbo, je ubesedil v knjigiTat not, poleg tega je svojo ustvarjalnost preusmeril tudi v izdelovanje družabnih iger. Tinitus je na trenutke zelo glasen, Blaž tudi pravi, da nekateri delajo samomore zaradi tinitusa.

“Tinitus se ne zgodi le zaradi zvočne travme, ampak je lahko tudi psihološka travma – ločitev staršev, prometna nesreča, stres. Kako ga zdravimo, pa nikjer nič ne piše. Mnogo je mazačev, ki govorijo o čudežnih zdravilih, ampak nič ne pomaga.”

Blaž je spregovoril je o občutkih, ko se piskanje v ušesih ni končalo, o pomenu filmaIt’s All Gone Pete Tong, pa tudi o tem, kako je vedno znova sanjal, da ima v dnevni sobi Mozarta. Tinitus pa je sprejel kot del njegovega življenja.

“Ko sem miren, je tinitus tišji, ko se zbudim sredi noči, je zelo glasen, ko sem jezen, je zelo glasen. Ko pijem alkohol, kavo, je glasen. A sprejel sem ga kot del sebe, če se ne bi zgodil, ne bi napisal knjige, ne bi spoznal sebe.”

Z enako gensko okvaro - mitohondrijsko encefalomiopatijo - sta se rodila oba sinova gospe Anice Dobnik iz Zlatoličja. Starejši Martin je z desetimi leti svojo življenjsko bitko izgubil, mlajši Jernej pa je marca praznoval 22. rojstni dan. Njegova mama živi zanj.  Zgodba družine Dobnik je tudi zgodba o tem, kako tako zelo drugačno življenje družino lahko poveže, pa tudi o tem, kako drugačne naloge starševstva prinaša skrb za tako hudo prizadeta otroka.

Z enako gensko okvaro - mitohondrijsko encefalomiopatijo - sta se rodila oba sinova gospe Anice Dobnik iz Zlatoličja

Starejši Martin je z desetimi leti svojo življenjsko bitko izgubil, mlajši Jernej pa je marca praznoval 22. rojstni dan. Njegova mama živi zanj.

“Ko bi mi vsaj enkrat lahko rekel mama. Ali pa ´mama tu me boli´. Potem bi bil moj svet povsem drugačen.” 

Zgodba družine Dobnik je tudi zgodba o tem, kako tako zelo drugačno življenje družino lahko poveže, pa tudi o tem, kako drugačne naloge starševstva prinaša skrb za tako hudo prizadeta otroka.

“Že nekaj časa zlomov sploh ne štejem več, ampak vsaj 25 ali 30 jih je zagotovo bilo. Štirikrat so mi kosti celo krajšali, da sploh lahko hodim. Krhka so tudi vsa vretenca, zato so mi hrbtenico z zelo tvegano operacijo po celotni dolžini podprli z nekakšno kovinsko konstrukcijo, ki mi omogoča nemoteno in neboleče sedenje. Pogosto se pohecam, da bi jo privoščila vsem, ki morajo veliko sedeti, a jih ob tem zelo boli hrbtenica,” posledice redke bolezni krhkih kosti ali osteogenesis imperfecta niza 34-letna Valentina Šardi. Kljub magisteriju iz ekonomije in zagrizenem iskanju zaposlitve se še ni našel delodajalec, ki bi bil pripravljen izkoristiti njeno znanje, predvsem pa bogate izkušnje z življenjem in ljudmi iz povsem drugačne perspektive. “Iron lady” kot jo kličejo prijatelji, je bila gostja Ambulante 202.

Valentina Šardi je imela že vsaj 30 zlomov, trikrat so ji kosti celo krajšali, da sploh lahko hodi, krhka so tudi vsa vretenca

“Že nekaj časa zlomov sploh ne štejem več, ampak vsaj 25 ali 30 jih je zagotovo bilo. Štirikrat so mi kosti celo krajšali, da sploh lahko hodim. Krhka so tudi vsa vretenca, zato so mi hrbtenico z zelo tvegano operacijo po celotni dolžini podprli z nekakšno kovinsko konstrukcijo, ki mi omogoča nemoteno in neboleče sedenje. Pogosto se pošalim, da bi jo privoščila vsem, ki morajo veliko sedeti, a jih ob tem zelo boli hrbtenica,” posledice redke bolezni krhkih kosti ali osteogenesis imperfecta niza 34-letna Valentina Šardi. Kljub magisteriju iz ekonomije in zagrizenemu iskanju zaposlitve se še ni našel delodajalec, ki bi bil pripravljen izkoristiti njeno znanje, predvsem pa bogate izkušnje z življenjem in ljudmi iz povsem drugačne perspektive. “Iron lady”, kot jo kličejo prijatelji, bo gostja Ambulante 202.

Znojenje je povsem normalen in zdrav pojav, kljub temu pa je z njim včasih težko živeti. Njegova osnovna naloga je ohranjanje primerne telesne temperature, ki jo telo uravnava z izhlapevanjem tekočine s kože. Zakaj ob tem včasih neznosno smrdi, kako se proti temu boriti, kaj je zdravo potenje in kaj terja pomoč zdravnikov? V Ambulanti 202 smo tokrat prepletli izkušnje poslušalcev in nasvete dermatovenerologije Katarine Šmuc Berger iz Splošne bolnišnice Izola.

Ta zelo natančen telesni mehanizem pripomore tudi k temu, da lahko prijemamo stvari in da pritegnemo (pravega) partnerja

Dva do pet milijonov žlez znojnic imamo ljudje in njihova najpomembnejša naloga je ohranjanje primerne telesne temperature. A ta zelo natančen telesni mehanizem pripomore tudi, da lahko prijemamo stvari in da pritegnemo (pravega) partnerja. Kljub temu pa je z znojenjem včasih težko živeti. Kako se boriti s prekomernim znojenjem in njegovimi vonjavami, so aluminijeve soli v antiperspiratih res škodljive, kako učinkovita je uporaba botoxa in kdaj je potrebna zdravniška pomoč, bo pojasnila Katarina Šmuc Berger, specialistka dermatovenerologije iz Splošne bolnišnice Izola.

Deset na novo organiziranih urgentnih centrov in prehod na nov način organizacije dispečerske službe, ki se za vso Slovenijo združuje v mariborskem in ljubljanskem centru, pa tudi vse pogostejše vključevanje prvih posredovalcev v reševanje najnujnejših primerov, so novosti, ki po desetletjih ustaljenega delovanja zdaj prinašajo bistvene spremembe v organizacijo nujne medicinske pomoči. Ob številnih prednostih se pojavljajo tudi težave, ena večjih je, da je od več kot 620.000 obravnavanih pacientov v letu 2016 le slaba tretjina odstotka tja prišla zaradi življenjske ogroženosti! Za vse druge bi zadostoval tudi pregled pri osebnem zdravniku. Kako so se podobnih zagat lotili v drugih državah in kako učinkoviteje organizirati urgentno službo, so strokovnjaki pred kratkim razpravljali na 25-em jubilejnem simpoziju o urgentni medicini.

Kakšne težave to prinaša in kako jih rešiti so strokovnjaki pred kratkim razpravljali na 25-em jubilejnem simpoziju o urgentni medicini

Deset na novo organiziranih urgentnih centrov in prehod na nov način organizacije dispečerske službe, ki se za vso Slovenijo združuje v mariborskem in ljubljanskem centru, pa tudi vse pogostejše vključevanje prvih posredovalcev v reševanje najnujnejših primerov, so novosti, ki po desetletjih ustaljenega delovanja zdaj prinašajo bistvene spremembe v organizacijo nujne medicinske pomoči. Ob številnih prednostih se pojavljajo tudi težave, ena večjih je, da je od več kot 620.000 obravnavanih pacientov v letu 2016 le slaba tretjina odstotka tja prišla zaradi življenjske ogroženosti! Za vse druge bi zadostoval tudi pregled pri osebnem zdravniku. Kako so se podobnih zagat lotili v drugih državah in kako učinkoviteje organizirati urgentno službo, so strokovnjaki pred kratkim razpravljali na 25-em jubilejnem simpoziju o urgentni medicini.

Strah in groza pred vsakršno napako je največja past, v katero se je ujela vsa naša družba. Silen strah pred napakami in nepopolnostjo nam je odvzel svobodo in zmožnost razmišljanja, raziskovanja. Notranji kritik perfekcionista nepretrgoma ocenjuje, kako dalec je še od uspešnosti. Za razliko od želje po odličnosti in marljivosti, ki prihaja od znotraj in prinaša zadovoljstvo pri delu, perfekcionizem nenehno teži po očesu zunanjega, ki bi pohvalilo in goji potrebo po tem, da smo videti popolni. Poleg tega, da je eroziven za lastno duševno strukturo, popolnoma uničuje odnose v v vseh okoljih.  Ne le posamezniki, celotna družba ga mora znati prepoznati kot motnjo in se ga znebiti. 

Perfekcionizem je eroziven za lastno duševno strukturo in popolnoma uničuje odnose v v vseh okoljih

Strah in groza pred vsakršno napako je največja past, v katero se je ujela vsa naša družba. Silen strah pred napakami in nepopolnostjo nam je odvzel svobodo in zmožnost razmišljanja, raziskovanja. Notranji kritik perfekcionista nepretrgoma ocenjuje, kako dalec je še od uspešnosti. Za razliko od želje po odličnosti in marljivosti, ki prihaja od znotraj in prinaša zadovoljstvo pri delu, perfekcionizem nenehno teži po očesu zunanjega, ki bi pohvalilo in goji potrebo po tem, da smo videti popolni. Poleg tega, da je eroziven za lastno duševno strukturo, popolnoma uničuje odnose v v vseh okoljih.  Ne le posamezniki, celotna družba ga mora znati prepoznati kot motnjo in se ga znebiti,pravi psihiatrinjaBreda Jelen Sobočan.

Svarila, da lahko sonce na koži povzroča tudi rakave spremembe, so predvsem za mlade stvar neoprijemljive in zelo oddaljene prihodnosti. Zato so avtorji projekta “Pametno s soncem za zdravo in mladostno kožo” našli prepričljivejše in učinkovitejše argumente: dijakom po vsej Sloveniji s posebnimi preiskavami (dobesedno) na njihovi lastni koži pokažejo, kako močno sonce pospeši staranje in gubanje kože ter zoprno neenakomerno pigmentacijo. Koža vse življenje poškodbe le sešteva, še posebej težko pa ob tem odpušča grehe iz mladosti. Zato na argumente, zakaj je kožo treba ščititi vse leto in vse življenje, opozorimo v Ambulanti 202. Sogovornici: doc. dr. Katja Žmitek, vodja programa Pametno s soncem za zdravo in mladostno kožo in Tina Pogačnik, dipl. kozm., obe z Oddelka za kozmetiko VIST Visoke šole za storitve v Ljubljani Fotografija voznika nazorno pokaže, kakšne poškodbe naredi sonce skozi steklo. Sonce mu je vedno sijalo z ene strani, kar se vidi v nagubanosti kože. Vir fotografije: NEJM

Koža ima izjemen spomin, poškodbe sončnih žarkov se v njej seštevajo vse življenje, posebej hude posledice se vanjo vgravirajo do 30. leta

Svarila, da lahko sonce na koži povzroča tudi rakave spremembe, so predvsem za mlade stvar neoprijemljive in zelo oddaljene prihodnosti. Zato so avtorji projekta “Pametno s soncem za zdravo in mladostno kožo” našli prepričljivejše in učinkovitejše argumente: dijakom po vsej Sloveniji s posebnimi preiskavami (dobesedno) na njihovi lastni koži pokažejo, kako močno sonce pospeši staranje in gubanje kože ter zoprno neenakomerno pigmentacijo. Koža vse življenje poškodbe le sešteva, še posebej težko pa ob tem odpušča grehe iz mladosti. Zato na argumente, zakaj je kožo treba ščititi vse leto in vse življenje, opozorimo v Ambulanti 202.

Projekt “Pametno s soncem za zdravo in mladostno kožo” bodo prihodnji petek imeli možnost preizkusiti tudi starejši, ko bodo na Visoki šoli za storitve (VIST)  v Ljubljani ves dan brezplačno opravljali omenjene preglede. Obvezna je predhodna prijava na njihovi spletni strani, kjer najdete tudi informacije o  razpisu za fotografski natečaj na temo ozaveščanja o nevarnosti vseh vrst sončenja.

Sogovornici: doc. dr. Katja Žmitek, vodja programa Pametno s soncem za zdravo in mladostno kožo in Tina Pogačnik, dipl. kozm., obe z Oddelka za kozmetiko VIST Visoke šole za storitve v Ljubljani

Poraba zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj pri osebah, mlajših od 20 let, se je v obdobju od leta 2008 do leta 2015 povečala za 48 %. Najbolj se je povečala med mladostniki med 15. in 19. letom starosti, za kar 73 % , močno, za kar 43-odstotkov je narasla poraba antidepresivov, poraba psihostimulansov pa kar za 88 odstotkov. V tem času se je na primarni zdravstveni ravni število obravnav otrok in mladostnikov zaradi duševnih in vedenjskih motenj povečalo za več kot četrtino, v specialistični ambulantah se je število takih obravnav povečalo za več kot 70 odstotkov, največ v skupini med 15 in 19 letom starosti. Najpogosteje so pomoč poiskali zaradi motenj prehranjevanja, drugih anksioznih motenj ter motenj vedenja in čustvovanja, kažejo podatki najnovejše publikacije NIJZ. A ne gre le za to, da so čakalne dobe na strokovno pomoč neznosno dolge: težava je tudi v drugih vidikih dostopnosti. Na Pedagoški fakulteti v Ljubljani so zato s pomočjo več kot 130 mladostnikov naredili raziskavo o dostopnosti, v kateri jih je bolj kot same čakalne dobe zanimalo, kako so pomoč sprejeli in ali jim je ponujena oblika pomoči sploh lahko pomagala iz stisk in težav.

Mladi najpogosteje poiščejo pomoč zaradi motenj prehranjevanja, drugih anksioznih motenj ter motenj vedenja in čustvovanja

Izrazit porast izdanih receptov za zdravila otrokom in mladostnikom v duševni stiski, naraščajoče število obiskov ambulant, a tudi tistih, ki dolge mesece čakajo na pomoč, kaže, da je v skrbi za duševno zdravje mladih ogromno težav. Dodatna je še ta, da mladostniki, ki pomoč le dobijo, s to pogosto niso zadovoljni, saj ni prilagojena njihovim potrebam in je zato manj učinkovita.

Poraba zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj pri osebah, mlajših od 20 let, se je v obdobju od leta 2008 do leta 2015 povečala za 48 odstotkov. Najbolj se je povečala med mladostniki med 15. in 19. letom starosti, za kar 73 odstotkov. V tem času se je na primarni zdravstveni ravni število obravnav otrok in mladostnikov zaradi duševnih in vedenjskih motenj povečalo za več kot četrtino. Najpogosteje so pomoč poiskali zaradi  motenj prehranjevanja, drugih anksioznih motenj  ter motenj vedenja in čustvovanja, kažejo podatki najnovejše publikacije NIJZ.

A ne gre le za to, da so čakalne dobe na strokovno pomoč neznosno dolge: težava je tudi v drugih vidikih dostopnosti.  Na Pedagoški fakulteti v Ljubljani so zato  s pomočjo več kot 130 mladostnikov  naredili raziskavo o dostopnosti, v kateri jih je bolj kot same čakalne dobe zanimalo, kako so pomoč sprejeli in ali jim je  ponujena oblika pomoči sploh lahko pomagala  iz stisk in težav. Gostji ambulante sta članici raziskovalne skupine Pedagoške fakultete UL Špela Razpotnik inDarja Tadič.

Medtem ko zakonodaja vse bolj omejuje prodajo tobačnih in sorodnih izdelkov, tobačna industrija ponuja nove oblike kadilskih pripomočkov. Trend v zadnjih mesecih so naprave, ki tobak le segrevajo. So vse te nove oblike "kajenja" res manj škodljive, kako njihovo prodajo ureja zakonodaja in ali ta ob vse pestrejši ponudbi kadilskih pripomočkov bitko za zmanjšanje števila kadilcev sploh lahko dobi? Gostja oddaje Helena Koprivnikar z NIJZ je spomnila tudi na povsem brezplačne programe za opustitev kajenja, s katerim si je do opustitve kanjenja pomagala tudi Lea Hedžet. "Enkrat sem že poskusila opustiti kajenje, a nisem bila dovolj odločna. Po naključju sem izvedela za program in znance, ki so uspešno prenehali s kajenjem. Vsako cigareto je treba ozavestiti, jo oštevilčiti, vsako pokajeno cigareto je treba zabeležiti. Potem je bil tu še skupinski moment, saj smo na koncu programa podpisali pogodbo, da do določenega časa ne bomo prižgali cigarete. Obljube ne moreš prelomiti." Lea Hedžet je nekdanja kadilka in pravi, da to postaneš, le če si močno želiš: "Vsak mesec sem shranjevala toliko denarja, kolikor sem ga prej porabila za cigarete. V 10 mesecih sem prihranila za družinski dopust."

Lea Hedžet je od prenehanja kajenja vsak mesec privarčevala toliko denarja, kolikor ga je prej porabila za cigarete. V desetih mesecih je prihranila za družinski dopust

Zakonodaja vse bolj omejuje prodajo tobačnih in sorodnih izdelkov, tobačna industrija pa ponuja nove oblike kadilskih pripomočkov. Trend v zadnjih mesecih so naprave, ki tobak le segrevajo. So vse te nove oblike “kajenja” res manj škodljive, kako njihovo prodajo ureja zakonodaja in ali ta ob vse pestrejši ponudbi kadilskih pripomočkov bitko za zmanjšanje števila kadilcev sploh lahko dobi? Gostja oddaje Helena Koprivnikar iz NIJZ je spomnila tudi na povsem brezplačne programe za opustitev kajenja, s katerim si je do opustitve kajenja pomagala tudi Lea Hedžet.

“Enkrat sem že poskusila opustiti kajenje, a nisem bila dovolj odločna. Po naključju sem izvedela za program in znance, ki so uspešno prenehali kajenje. Vsako cigareto je treba ozavestiti, jo oštevilčiti, vsako pokajeno cigareto je treba označiti. Potem je bil tu še skupinski trenutek, saj smo na koncu programa podpisali pogodbo, da do določenega časa ne bomo prižgali cigarete. Obljube ne moreš prelomiti.”

Lea Hedžet je nekdanja kadilka in pravi, da to postaneš, če si močno želiš: “Načrtovala sem selitev in nisem želela, da bi stene v stanovanju smrdele.”

“Vsak mesec sem shranjevala toliko denarja, kolikor sem ga prej porabila za cigarete. V desetih mesecih sem prihranila za družinski dopust.”

Tudi na področju fizioterapije so ponekod dolge čakalne dobe velik problem. A izvajalci storitev opozarjajo, da nezanemarljiv del problema prispevajo tudi tisti bolniki, ki sploh ne odpovedo terapije, če se je ne morejo udeležiti oz. to storijo bistveno prepozno. Izvajalci take, zadnji hip odpovedane termine sicer skušajo zapolniti s klicanjem bolnikov na čakalni listi. A ker gre praviloma za res kratke roke, le dan ali dva pred samim začetkom terapije, se mnogi čakajoči zaradi delovnih obveznosti na povabilo ne morejo odzvati. Tako se dogaja, da termini ostajajo nezasedeni kljub dolgim čakalnim dobam.

Izvajalci storitev opozarjajo, da nezanemarljiv del problema prispevajo tudi tisti bolniki, ki sploh ne odpovedo terapije, če se je ne morejo udeležiti

Tudi na področju fizioterapije so ponekod dolge čakalne dobe velik problem. A izvajalci storitev opozarjajo, da nezanemarljiv del problema prispevajo tudi tisti bolniki, ki sploh ne odpovedo terapije, če se je ne morejo udeležiti oz. to storijo bistveno prepozno. Izvajalci zadnji hip odpovedane termine sicer skušajo zapolniti s klicanjem bolnikov na čakalni listi. A ker gre praviloma za res kratke roke, le dan ali dva pred samim začetkom terapije, se številni čakajoči zaradi delovnih obveznosti na povabilo ne morejo odzvati. Tako se dogaja, da termini ostajajo nezasedeni kljub dolgim čakalnim dobam.

Čeprav namreč nova ureditev že od začetka leta bistveno strožje obravnava tiste bolnike, ki te svoje dolžnosti ne izpolnijo, se čakalne dobe na fizioterapiji  podaljšujejo. V povprečju te zdaj znašajo 110 dni za nujne primere in več kot 190 za redno čakajoče, več kot 13.000 bolnikov čaka dlje od dopustne dobe. To je seveda povprečje, sicer pa po podatkih s spletne strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje tudi za tiste z rednimi napotnicami ponekod čakalnih dob sploh ni, trenutno rekorden čas pa je na Jesenicah, tam bi na vrsto prišli šele čez 430 dni.

Pri tridesetih letih, nekaj ur po drugem porodu, je Lara Slivnik doživela obsežno možgansko kap s številnimi pretresljivimi posledicami. Prvi dnevi po kapi so minili kot v nekakšnem globokem snu, ko se je stanje toliko izboljšalo, da so jo lahko hranili, pa jo je presenetilo vprašanje medicinske sestra, kako je ime takrat triletni hčerki.

Pri tridesetih letih je Lara Slivnik doživela obsežno možgansko kap s številnimi pretresljivimi posledicami

Pri tridesetih letih, nekaj ur po drugem porodu, je Lara Slivnik doživela obsežno možgansko kap s številnimi pretresljivimi posledicami. Prvi dnevi po kapi so minili kot v nekakšnem globokem snu, ko se je stanje toliko izboljšalo, da so jo lahko hranili, pa jo je presenetilo vprašanje medicinske sestra, kako je ime takrat triletni hčerki.

“Nisem se mogla spomniti njenega imena, nikakor. Pretreslo me je, vso noč sem premišljevala, pa ni šlo. Še zdaj, skoraj 20 let pozneje, o tem težko govorim. Takrat šele dojameš, kakšne omejitve v življenje je prinesla kap, koliko se spremeni vsakdanje življenje in kako naporno je to za vse, tudi za družino,” pravi Lara Slivnik, ki še zmeraj občuti nekaj posledic kapi predvsem pri gibanju, ji je pa uspelo doktorirati in ohraniti redno zaposlitev.

Z zdravim načinom življenja bi bilo številne možganske kapi mogoče preprečiti, kljub temu pa zaradi staranja prebivalstva lahko pričakujemo, da se bo število obolelih še povečevalo. Ker hitra zdravniška pomoč lahko namreč močno omili posledice kapi, je zelo pomembno, da znamo prepoznati prve znake kapi in takoj poiščemo pomoč. Zato je vsako pomlad mesec maj namenjen ozaveščanju o možganski kapi in premisleku, kako živeti z njenimi epidemičnimi razsežnostmi. Tudi zato bo prihodnji teden Evropsko združenje za možgansko kap v Evropskem parlamentu predstavilo “Akcijski načrt za obvladovanje možganske kapi v Evropi”, slovensko združenje bolnikov pa bo ta dan ob pomoči bolnikov in strokovnjakov o življenju po možganski kapi ozaveščalo tudi slovensko javnost.

Številne informacije o možganski kapi najdete tudi na spletu, na primer na spletni strani Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije.

Čeprav je kronično srčno popuščanje vzrok za dva do trikrat večje število smrti kot zaradi napredovalega raka dojke ali raka črevesja, žal mnogi bolniki ne poiščejo pomoči pravočasno. Starejši zato, ker pešanje moči zmotno pripisujejo staranju ali drugim boleznim, mladi pa, ker na vpliv kakšne druge bolezni na srce ne pomislijo. Kronično srčno popuščanje ni ozdravljivo, a ga je mogoče učinkovito ustaviti le, če ga začnemo zdraviti pravočasno, zato nanj opozarjamo v Ambulanti 202.

Kronično srčno popuščanje je vzrok za dva do trikrat večje število smrti kot zaradi napredovalega raka dojke ali raka črevesja

Čeprav je kronično srčno popuščanje vzrok za dva do trikrat večje število smrti kot zaradi napredovalega raka dojke ali raka črevesja, žal mnogi bolniki ne poiščejo pomoči pravočasno. Starejši zato, ker pešanje moči zmotno pripisujejo staranju ali drugim boleznim, mladi pa, ker na vpliv kakšne druge bolezni na srce ne pomislijo. Kronično srčno popuščanje ni ozdravljivo, a ga je mogoče učinkovito ustaviti le, če ga začnemo zdraviti pravočasno, zato nanj opozarjamo v Ambulanti 202.

Dan pred Mednarodnim dnevom astme, kronične vnetne bolezni dihal, ki je v razvitem svetu še vedno v porastu, se bomo pozanimali o njeni razširjenosti med najmlajšimi Slovenci. Naš gost bo vodja službe za pljučne bolezni na ljubljanski Pediatrični kliniki - dr. Uroš Krivec. Še vedno ne docela raziskana bolezen, ki menda tudi pri nas že dosega vrh pojavnosti, je ob pravilnem zdravljenju pa obenem tudi dobri informiranosti tako otrok kot staršev - skoraj povsem obvladljiva. Še nedolgo nazaj ni bilo tako ...

Je pa ob pravilnem zdravljenju in dobri informiranosti tako otrok kot staršev - skoraj povsem obvladljiva

Dan pred Mednarodnim dnevom astme, kronične vnetne bolezni dihal, ki je v razvitem svetu še vedno v porastu, smo se pozanimali o njeni razširjenosti med najmlajšimi Slovenci. Naš gost je bil vodja službe za pljučne bolezni na ljubljanski Pediatrični kliniki – dr. Uroš Krivec, ki pravi, da je astma še vedno ne docela raziskana bolezen, a je ob pravilnem zdravljenju pa obenem tudi dobri informiranosti tako otrok kot staršev – skoraj povsem obvladljiva.

Danska klinična psihologinja Helle Jensen je prepričana, da se z empatijo rodimo, a če ni naša spremljevalka že od takrat, se je je mogoče priučiti tudi v odrasli dobi.

Danska klinična psihologinja Helle Jensen je prepričana, da se z empatijo rodimo, a če ni naša spremljevalka že od takrat, se je je mogoče priučiti tudi v odrasli dobi

Vse hitrejši tempo, vse večji pritiski po storilnosti, še več tekmovalnosti in še hitrejši ritem. Je rešitev res le v tem, da se še bolj potrudimo, še bolj pospešimo in damo vse od sebe, ali obstaja način, da ta nori krog prekinemo in prav tako uspešno jadramo v zahtevnem svetu sedanjosti? Ena od rešitev, ki vse bolj išče svoje mesto v šolah in družinah, je empatija. Veščina tega, da znamo prisluhniti sebi in drugim. In ja, lahko se je priučimo. Danska klinična psihologinja Helle Jensen je prepričana, da se z njo rodimo, a če ni naša spremljevalka že od takrat, se je je mogoče priučiti tudi v odrasli dobi.

Vsako jutro natanko ob 7.30 vsaj 3500 ljudi na več kot 140 lokacijah po vsej Sloveniji dan začne s polurno telovadbo na prostem. Vadba, poimenovana "1000 gibov", je primerna za prav vse starosti in je več kot le razgibavanje, saj mnogim pomeni tudi pomemben del družabnega življenja. Ker so s toplejšim spomladanskim vremenom odpadli še zadnji izgovori, zakaj ljudje, tudi najstarejši, ne bi dneva začeli z rekreacijo na prostem, smo vam s predsednico društva Šola Zdravja Zdenko Katkič v Ambulanti 202 pojasnili, kje in kako se jim lahko pridružite.

Vsako jutro natanko ob 7.30 vsaj 3500 ljudi na več kot 140 lokacijah po vsej Sloveniji dan začne s polurno telovadbo na prostem

Vadba, poimenovana “1000 gibov”, je primerna za prav vse starosti in je več kot le razgibavanje, saj mnogim pomeni tudi pomemben del družabnega življenja. Ker so s toplejšim spomladanskim vremenom odpadli še zadnji izgovori, zakaj ljudje, tudi najstarejši, ne bi dneva začeli z rekreacijo na prostem, je v Ambulanti 202 gostovala predsednica društva Šola Zdravja Zdenka Katkič.

“Nobenega ne popravljamo, nobenega ne nadlegujemo, naši prostovoljci zgolj motivirajo in prikazujejo vaje.”

Skupino lahko ustanovite tudi v svojem domačem kraju, samo letos so ustanovili že petnajst novih skupin.

“Če v nekem kraju želijo vaditi, pošljemo tja naše prostovoljce. Ponavadi nas že prvi dan pričaka 15-20 ljudi. To so čudovite zgodbe.”

V Sloveniji je začel veljati pravilnik, s katerim Slovenija, kot doslej že sedem drugih evropskih držav, omejuje vsebnost transmaščobnih kislin v živilih. Čeprav so jih na Danskem začeli raziskovati že pred 25 leti in prvi v Evropi leta 2003 sprejeli zakon, ki je bistveno omejil transmaščobe, ve o njih povprečen potrošnik povedati bore malo. Vsebujejo jih piškoti, napolitanke, jušni koncentrati, rastlinske smetane, čips, ocvrt krompirček, celo mleko v prahu. Škodljive transmaščobne kisline močno povečujejo tveganje za srčni udar ali kap in na embalažah izdelkov niso niti označene, številni jih primerjajo s cigaretami. Pet gramov zaužitih transmaščobnih kislin na dan ima namreč za posledico bistveno povečano tveganje za nastanek kapi, podobno kot od pet do 10 pokajenih cigaret.

V Sloveniji je začel veljati pravilnik, s katerim Slovenija, kot doslej že sedem drugih evropskih držav, omejuje vsebnost transmaščobnih kislin v živilih

Čeprav so jih na Danskem začeli raziskovati že pred 25 leti in prvi v Evropi leta 2003 sprejeli zakon, ki je bistveno omejil transmaščobe, ve o njih povprečen potrošnik povedati bore malo. Vsebujejo jih piškoti, napolitanke, jušni koncentrati, rastlinske smetane, čips, ocvrt krompirček, celo mleko v prahu. Škodljive transmaščobne kisline močno povečujejo tveganje za srčni udar ali kap in na embalažah izdelkov niso niti označene, številni jih primerjajo s cigaretami.

Pet gramov zaužitih transmaščobnih kislin na dan ima namreč za posledico bistveno povečano tveganje za nastanek kapi, podobno kot od pet do 10 pokajenih cigaret.

Vse pogosteje se zaposleni v slovenskih zdravstvenih ustanovah pri svojem delu srečujejo z osebami, ki govorijo njim nepoznane jezike in se soočajo z jezikovnimi in kulturnimi nesporazumi. Za premagovanje teh težav so pomembne tudi t.i. kulturne kompetence , ki so v tujini že dolgo pomemben del usposabljanja zdravstvenih delavcev, pri nas pa je komunikacija povsem prepuščena le iznajdljivosti zdravstvenega osebja oz. možnostim pacientov, da s seboj pripeljejo nekoga, ki je dovolj vešč obeh jezikov. Kako bo vsem naštetim odslej vsaj v osnovnem komuniciranju lahko v pomoč poseben spletni priročnik v 8 jezikih, pojasnimo v Ambulanti 202.

Zdravstveni delavci se vse pogosteje soočajo z jezikovnimi in kulturnimi nesporazumi, trajnih sistemskih rešitev še ni

Vse pogosteje se zaposleni v slovenskih zdravstvenih ustanovah pri svojem delu srečujejo z osebami, ki govorijo njim nepoznane jezike in se soočajo z jezikovnimi in kulturnimi nesporazumi. Čeprav se jih trudijo premostiti s spremljevalci ali s sodelavci iz zdravstvenih vrst, ki govorijo jezike pacientov, taka rešitev ni vselej na voljo in je včasih tudi etično močno sporna, odločitve na podlagi slabe komunikacije pa so lahko tudi usodne, opozarja družinska zdravnica Ana Zamrnik Kolenbrant iz ZD Velenje.

Zato je skupina strokovnjakov oblikovala 8-jezični priročnik, namenjen sporazumevanju pri manj zapletenih zdravstvenih težavah, ki pa je lahko le obliž za vsakodnevne težave in kažipot za iskanje trajnih sistemskih rešitev, meni ena od nosilk projekta Multilingual health, izredna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Urška Čebron Lipovec.

Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.

Tanja Planinšek Ručigaj, predstojnica Dermatovenerološke klinike v Ljubljani o skrbi za kožo

Koža je največji človeški telesni organ in naše največje čutilo. Povprečno je je za dva kvadratna metra in kakih 10 kilogramov – a jo prek zime bolj ali manj skrbno skrivamo za oblačili. Potem slej ko prej pride pomlad in z naraščanjem temperature okolja jo postopoma vse bolj pogumno razstavljamo javnosti na ogled. Lepotna funkcija kože je vse bolj pomembna in številne motijo raznorazni kožni izrastki, papilomi in fibromi, pa zamašene lojnice in bradavice – tu so še pigmentni madeži in materina znamenja, in, ne zatiskajmo si oči, kožne bolezni: od luskavice do melanoma. Pri slednjih nihče še pomisli ne, da bi jih zdravil brez zdravnika – raznih drobnih popravkov kože pa bi se najraje lotili kar sami in farmacevtska podjetja nas k temu spodbujajo, če le odštejemo denarce za njihove čudežne pripravke.

"Če narcizem vzamemo kot pojav, ki se tiče vseh nas, ker je nastal v našem svetu in to niti zaradi zlih namenov posameznikov niti po pomoti bogov, potem je to, podobno kot ekologija, naš skupen problem." -  Miran Možina, psihoterapevt

Ambulanta 202 med zdravim narcizmom in narcistično osebnostno motnjo

“Narcis je lahko bleščeč v svojem nastopu, družaben, prepričljiv in motivirajoč govornik. Ko izrabi ljudi, gre naprej, v nov projekt za njim pa ostajajo črepinje, ki jih morajo pospraviti drugi, ” pravi psihoterapevt Miran Možinain dodaja: “Danes je nastop, videz izjemno pomemben tudi v politiki, zaupanje v politike je zelo padlo ravno zaradi tega, ker že računamo, da govorijo eno, delajo drugo. To je narcistična kultura. Kultura videza. Tisto, kar se v človeku mota po njegovi glavi in kar dejansko skuša doseči v odnosih, pa je zakrito.”

“Če narcizem vzamemo kot pojav, ki se tiče vseh nas, ker je nastal v našem svetu in to niti zaradi zlih namenov posameznikov niti po pomoti bogov, potem je to, podobno kot ekologija, naš skupen problem.” –  Miran Možina, psihoterapevt

Mednarodni dan žena in svetovni dan ledvic letos sovpadata po naključju, a je to dober povod za opozorilo, da imajo bolezni sečil pri ženskah drugačne značilnosti kot pri moških in da je od zdravja njihovih ledvic odvisno tudi, kako zdrave otroke bodo rojevale. Ali lahko k zdravju sečil res pripomorejo topla oblačila in pitje tekočine in zakaj so za zdravje moških ledvic pogosto ključne prav ženske! Odgovarja nefrologinja v UKC Ljubljana doc. dr. Jelka Lindič. Ob svetovnem dnevu ledvic bo na res številnih lokacijah po Sloveniji danes organizirano brezplačno merjenje krvnega tlaka, ponekod pa tudi analiza beljakovin v urinu. Kje in kdaj je to dosegljivo, pa lahko preverite na spletni strani svetovnidanledvic.org.

V Sloveniji naj bi imela neodkrito kronično bolezen ledvic vsaj desetina oziroma več kot 180.000 ljudi

Mednarodni dan žena in svetovni dan ledvic letos sovpadata po naključju, a je to dober povod za opozorilo, da imajo bolezni sečil pri ženskah drugačne značilnosti kot pri moških in da je od zdravja njihovih ledvic odvisno tudi, kako zdrave otroke bodo rojevale. Ali lahko k zdravju sečil res pripomorejo topla oblačila in pitje tekočine in zakaj so za zdravje moških ledvic pogosto ključne prav ženske! Odgovarja nefrologinja v UKC Ljubljana doc. dr. Jelka Lindič.

Ob svetovnem dnevu ledvic bo na res številnih lokacijah po Sloveniji danes organizirano brezplačno merjenje krvnega tlaka, ponekod pa tudi analiza beljakovin v urinu. Kje in kdaj je to dosegljivo,  pa lahko preverite na spletni strani svetovnidanledvic.org.

Če bi ga srečali na cesti, bi se vam zdel čisto običajen moški. “Pri Marfanovem sindromu lahko govorimo o prikriti invalidnosti. Navzven se nam ne vidi, da smo bolni, znotraj pa je vse narobe, saj je prizadeto vezivno tkivo, ki je po celem telesu,” pravi Simon Petrovčič, ki so mu diagnozo za Marfanov sindrom postavili ravno v obdobju, ko se je začel osamosvajati. ”Moje ambicije so bile visoke, zanimala me je mednarodna ekonomija – vedno sem si želel voditi neko podjetje, želel sem imeti srečne zaposlene.” Zaradi bolezni pa je zdaj – pri 37 letih – invalidsko upokojen, vendar to ne pomeni, da ga je bolezen omejila pri načrtih za prihodnost in da je zaprt med štirimi stenami. O bolezni odkrito govori, vodi društvo Marfanovih bolnikov in pravi, da je bolezen nekako zanj pravzaprav darilo.

Simon Petrovčič o življenju z redko boleznijo - Marfanovim sindromom, družbeno odgovorni funkciji, (ne)podpori zdravstvenega sistema in želji po spoznavanju drugih kultur

Če bi ga srečali na cesti, bi se vam zdel čisto običajen moški. “Pri Marfanovem sindromu lahko govorimo o prikriti invalidnosti. Navzven se nam ne vidi, da smo bolni, znotraj pa je vse narobe, saj je prizadeto vezivno tkivo, ki je po celem telesu,”pravi Simon Petrovčič, ki so mu diagnozo za Marfanov sindrom postavili ravno v obdobju, ko se je začel osamosvajati.

“Delal sem v odličnem kolektivu, imel sem veliko podporo. V času diagnostike sem v bolnišnici podpisal pogodbo za nedoločen čas. To se danes ne dogaja.”

Njegove ambicije so bile visoke, zanimala ga je mednarodna ekonomija – vedno si je želel voditi neko podjetje, želel je imeti srečne zaposlene. Zaradi bolezni pa je zdaj – pri 37 letih – invalidsko upokojen, vendar to ne pomeni, da ga je bolezen omejila pri načrtih za prihodnost in da je zaprt med štirimi stenami. O bolezni odkrito govori, vodi društvo Marfanovih bolnikov in pravi, da je bolezen nekako zanj pravzaprav darilo.

Ker se ideje devetletke, ki je obetala zgodnejši, a zato veliko prijaznejši vstop v obvezno šolanje, v praksi iz leta v leto manj uresničujejo, starši bodočih prvošolčkov vse pogosteje razmišljajo o odlogu šolanja. Kdaj je otrok zrel za vstop v šolo, so poznavanje abecede in številk, veščina zavezovanja vezalk ali potreba po plenički v nočnem času res zanesljivi kazalci za vpis v šolo ali proti njemu? Obstaja res bistvena razlika med zrelostjo fantkov in punčk? Kdaj je za otroka primernejše, da mu omogočimo "dodatno leto otroštva" in kdaj bi s takim podaljševanjem bivanja v vrtcu otroku naredili škodo? O tem sta pred časom svetovali psihologinja Tina Merčnik, ravnateljica vrtca Hansa Christiana Andersena iz Ljubljane in specialna pedagoginja dr. Vanja Kishwarday s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Ker se s tem vprašanjem prav zdaj ubada kar nekaj staršev, odgovore v Ambulanti 202 ponovno ponujamo v premislek.

Kdaj je za otroka primernejše, da mu omogočimo "dodatno leto otroštva" in kdaj bi s takim podaljševanjem bivanja v vrtcu otroku naredili škodo?

Ker se ideje devetletke, ki je obetala zgodnejši, a zato veliko prijaznejši vstop v obvezno šolanje, v praksi iz leta v leto manj uresničujejo, starši bodočih prvošolčkov vse pogosteje razmišljajo o odlogu šolanja.

Kdaj je otrok zrel za vstop v šolo, so poznavanje abecede in številk, veščina zavezovanja vezalk ali potreba po plenički v nočnem času res zanesljivi kazalci za vpis v šolo ali proti njemu? Obstaja res bistvena razlika med zrelostjo fantkov in punčk? Kdaj je za otroka primernejše, da mu omogočimo “dodatno leto otroštva” in kdaj bi s takim podaljševanjem bivanja v vrtcu otroku naredili škodo? O tem sta pred časom svetovali psihologinja Tina Merčnik, ravnateljica vrtca Hansa Christiana Andersena iz Ljubljane in specialna pedagoginja dr. Vanja Kishwarday s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Ker se s tem vprašanjem prav zdaj ubada kar nekaj staršev, odgovore v Ambulanti 202 ponovno ponujamo v premislek.

Zdravljenje številnih vrst raka je vse učinkovitejše, nekatere postajajo skorajda kronična bolezen. Pet let po odkritju najpogostejšega raka pri ženskah, raka dojk, živi več kot 85 odstotkov bolnic, pri najpogostejšem raku moških, raku prostate, pa to število že presega 90%. Pri nekaterih vrstah raka pa kljub napredku medicine izjemno nizka stopnja preživetja ostaja stalnica že desetletja. Tak je tudi rak trebušne slinavke, pri katerem bolniki po diagnozi v povprečju živijo le nekaj mesecev, pet let po diagnozi pa živi manj kot pet odstotkov obolelih. Zato pred Svetovnim dnevom raka opozarjamo prav na to, 10. najpogostejšo vrsto raka pri nas. Bitko z njim pri nas v povprečju izgubi vsak dan vsaj en bolnik.

Kljub napredku medicine izjemno nizka stopnja preživetja ostaja stalnica že desetletja

Zdravljenje številnih vrst raka je vse učinkovitejše, nekatere postajajo skorajda kronična bolezen. Pet let po odkritju najpogostejšega raka pri ženskah, raka dojk, živi več kot 85 odstotkov bolnic, pri najpogostejšem raku moških, raku prostate, pa to število že presega 90%.

Lucianno Pavarotti, Steve Jobs, Patrick Swayze so zvezdniška imena, ki dokazujejo, da še tako veliko bogastvo ne more kupiti zdravila proti raku trebušne slinavke. Že več kot štirideset let se namreč stopnja dolgotrajnega preživetja ni spremenila in še zmeraj sodobna medicina nima nikakršnega orožja proti njemu, če ni odkrit pravočasno.

Bolniki po diagnozi v povprečju živijo le nekaj mesecev, pet let po diagnozi pa živi manj kot pet odstotkov obolelih.

DoktorJanja Ocvirk, predstojnica sektorja internistične onkologije Onkološkega inštituta LJ, pravi, da je medicina kljub zaenkrat neuspešnemu boju proti temu zahrbtnemu raku skozi leta uspela ublažiti bolnikove bolečine.

“Že nekaj let imamo analgetike, s katerimi lahko preprečimo bolečine. V primeru, da bolnika boli, ima vso pravico, da zahteva več zdravil.”

In čeprav podatki o preživetju tudi na evropski in svetovni ravni nikakor niso spodbudni, pa bitka s tem zelo agresivnim rakom ni vselej izgubljena. Tudi pri nas imamo zmagovalce in najbrž najstarejši bolnik je star 89 let, raka pa je prebolel pred natanko 25 leti. Da bi bilo takih zgodb več, je organizacija EuropaColon po vsej Evropi začela z aktivnejšim pristopom ozaveščanja ljudi o tej vrsti raka, pridružilo se jim bo tudi tovrstno slovensko društvo, ki bo vse leto opozarjalo na to, kako pomembno je, da na raka trebušne slinavke pomislimo pravočasno.

Po medicinski definiciji je človeško telo podhlajeno takrat, ko se njegovo "jedro", torej najpomembnejši organi, shladi na 35 stopinj. Za to pa še zdaleč niso potrebne polarne temperature zraka, človek se lahko usodno ohladi že pri stopinjah precej nad ničlo, celo v neogrevanih stanovanjih. Kljub temu pa ekstremna podhladitev lahko celo reši življenje. Kako je to mogoče, kaj se med podhladitvijo dogaja v telesu in kako podhlajeni osebi pravilno pomagati izveste v tokratni Ambulanti 202.

Po medicinski definiciji je človeško telo podhlajeno takrat, ko se njegovo "jedro", torej najpomembnejši organi, shladi na 35 stopinj

Še zdaleč niso potrebne polarne temperature, človek se lahko usodno podhladi že pri temperaturi zraka precej nad ničlo, celo v neogrevanih stanovanjih. A četudi večina človeštva mraz slabo prenaša, človeško telo podhladitve bistveno lažje prenaša kot dvig telesne temperature. Zabeležen je primer Anne Bågenholm, ki je preživela, čeprav se je telo ohladilo na manj kot 14 stopinj in se je srce ustavilo za več kot pol ure. Njeno zgodbo pojasnjuje zdravnik, alpinist in gorski reševalec magisterJurij Gorjanc.

“Nihče ni mrtev, dokler ni topel in mrtev. Možgani pri ohladitvi pod 15 stopinj potrebujejo veliko manj kisika, zato lahko zdržijo tudi do pol ure brez delovanja srca.”  

Zanimivo je, da dregetanje, ki ga povezujemo z mrazom, telesu pravzaprav pomaga premagovati mraz.

“Telo pod 32 stopinjami neha dregetati. Takrat se začne veliko hitreje ohlajati, tako da je dregetanje oblika ohranjanja toplote.” –Jurij Gorjanc

Nasprotno pa uživanje alkohola ne pomaga pri ohranjanju toplote, ampak le ustvari “toplotno” iluzijo, še dodaja Jurij Gorjanc.

“Alkohol povzroči razširjanje žil na periferiji. Imamo samo občutek, da nam je toplo, v resnici pa se hitreje ohlajamo.”

Novosti, ki naj bi pripomogle k temeljitemu čiščenju čakalnih seznamov in s tem k skrajševanju ponekod že kritično dolgih čakalnih dob, je v Ambulanti 202 predstavila mag. Katarina Kralj z Direktorata za zdravstveno varstvo Ministrstva za zdravje.

Uvaja se nova stopnja nujnosti pregleda, izvajalci bodo morali dejavneje sodelovati pri naročanju pacientov, ti pa bodo morali bistveno resneje izpolnjevati svoje dolžnosti

To nedeljo začne veljati kar nekaj sprememb pri naročanju in pri čakalnih seznamih v zdravstvu. Novosti, ki naj bi pripomogle k temeljitemu čiščenju čakalnih seznamov in s tem k skrajševanju ponekod že kritično dolgih čakalnih dob, je v Ambulanti 202 predstavila mag. Katarina Kralj z Direktorata za zdravstveno varstvo Ministrstva za zdravje.

“S čakalnega seznama se zdaj lahko črta paciente, ki niso v zdravstvenem stanju, da bi npr. operacijo izvedli.”

Informacije in pomoč pri naročanju dobite tudi prek klicnega centra eZdravje na 080 24 45.

Primer okužbe odrasle osebe z ošpicami pred dnevi je opozoril, da tudi odrasla populacija ni imuna na otroške bolezni. Koliko in kako dolgo morebitno nas cepljenje v mladosti sploh še ščiti, kako lahko svojo odpornost preverimo in kdaj je smiselno ponovno cepljenje, je povedala dr. Veronika Učakar s Centra za nalezljive bolezni Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Dr. Veronika Učakar s Centra za nalezljive bolezni Nacionalnega inštituta za javno zdravje o odpornosti, cepljenju in smiselnosti vnovičnega cepljenja

Primer okužbe odraslega človeka z ošpicami pred dnevi je opozoril, da tudi odrasla populacija ni imuna na otroške bolezni. Kot je zdaj že znano, se je odrasli moški, zaradi katerega so v ponedeljek sprožili alarm na Pediatrični kliniki, nato zadrževal še v izolskem zdravstvenem domu in na tamkajšnji urgenci, kjer so sprožili tudi vse preventivne postopke zaščite. Dr. Veronika Učakar iz Centra za nalezljive bolezni Nacionalnega inštituta za javno zdravje zagotavlja, da je cepljenje proti ošpicam učinkovito.

“Če je oseba proti ošpicam cepljena z dvema odmerkoma, naj bi bila odporna zelo dolgo, verjetno do konca življenja.”

Precepljenost proti ošpicam v Sloveniji upada, v ljubljanski regiji ni cepljena že petina otrok, sicer pa je stanje precepljenosti v Sloveniji solidno.

“Od leta 1967 nimamo davice, od leta 2007 nimamo več rdečk, podobno pa velja za otroško paralizo. To so rezultati precepljenosti populacije, previdni pa moramo biti predvsem pri tetanusu, proti kateremu mora biti cepljen vsak posameznik, saj je neposredni stik z okužbo tako rekoč neizogiben.” – dr. Veronika Učakar

"Vsak, ampak vsak ponedeljek sem začenjala s hujšanjem," svoj dolgoletni boj s kilogrami opisuje Tamara Božić, "večkrat mi je uspelo zelo shujšati, tudi do 30 kilogramov, vsakič sem se zredila nazaj. Prelomnica je bila, ko je tehtnica pokazala 149.8 kilograma, ko nisem mogla prehoditi niti nekaj stopnic več in ko si zaradi debelosti nisem več mogla sama obrisati zadnjice. Takrat sem se prvič resno vprašala, ali res želim umreti ali končati na vozičku in kaj sploh imajo od mene moji bližnji?"

Tamara Božić se poheca, da je s sebe stresla kilogramov za enega celega človeka

“Vsak, ampak vsak ponedeljek sem začenjala s hujšanjem,” svoj dolgoletni boj s kilogrami opisuje Tamara Božić, “večkrat mi je uspelo zelo shujšati, tudi do 30 kilogramov, vsakič sem se zredila nazaj. Prelomnica je bila, ko je tehtnica pokazala 149.8 kilograma, ko nisem mogla prehoditi niti nekaj stopnic več in ko si zaradi debelosti nisem več mogla sama obrisati zadnjice. Takrat sem se prvič resno vprašala, ali res želim umreti ali končati na vozičku in kaj sploh imajo od mene moji bližnji?”

In uspela brez zdravniške pomoči, le z zdravim načinom življenja in premišljeno prehrano shujšati 71 kilogramov. “Pohecam se, da sem s sebe stresla kilogramov za enega celega človeka”.

Ko prazniki in čas pred njimi postanejo naporna preizkušnja, sprožijo pritisk, nemir in divjanje, odnesejo službene obveznosti in prinesejo praznino, ko rahljajo odnose, poglobijo tesnobo in odpirajo rane. Ko jih težko pričakujemo in komaj čakamo, da minejo.

Ko prazniki in čas pred njimi postanejo naporna preizkušnja, sprožijo pritisk, nemir in divjanje

“Ker smo vpeti v vsakdanjo rutino, pozabimo, kako je preživeti čas z najbližjimi. ” – Dr. Vita Poštuvan

Ko prazniki in čas pred njimi postanejo naporna preizkušnja, sprožijo pritisk, nemir in divjanje, odnesejo službene obveznosti in prinesejo praznino, ko rahljajo odnose, poglobijo tesnobo in odpirajo rane. Ko jih težko pričakujemo in komaj čakamo, da minejo.

“Reševanje konfliktov pri božičnem kosilu ni produktivno. Najboljše je, če to zmoremo, da vsaj takrat pustimo, da gredo konflikti mimo.” – Dr. Vita Poštuvan

Strokovnjaki opažajo, da je debelost tako med otroci kot odraslimi vedno bolj razširjena saj imamo slabe prehranske navade, gibamo pa se tudi manj kot včasih. Nezdrav življenjski slog in z njim povezana debelost povzroča tudi vse bolj pogoste motnje presnove torej metabolni ali metabolični sindrom. Te pa pomenijo velika tveganja za razvoj resnih zdravstvenih težav od bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni, možganske kapi do raka.

Ponazarja motnje presnove, ki lahko doleti tudi vitke ljudi, še posebno če so nedejavni in se pri njih maščoba skriva v trebušni votlini

Strokovnjaki opažajo, da je debelost tako med otroki kot odraslimi vse bolj razširjena, saj imamo slabe prehranske navade, gibamo pa se tudi manj kot včasih. Nezdrav življenjski slog in z njim povezana debelost povzroča tudi vse bolj pogoste motnje presnove torej metabolni ali metabolični sindrom. Te pa pomenijo velika tveganja za razvoj resnih zdravstvenih težav od bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni, možganske kapi do raka. Na njegov razvoj vplivajo tudi vnetja in hormonske motnje.

Če meritve vašega pasu pokažejo več kot 80 centimetrov in ste ženska ali več kot 94 in ste moški, že lahko govorimo o meji za bolezensko območje: “To so številke, posamezniki smo konstitucijsko različni,” razlaga dr. Nada Rotovnik Kozjek.

“Pomembno je, da posameznik spremeni navade, ki so ga pripeljale do tega presnovnega stanja. S tem mislimo predvsem na ureditev prehranjevalnih navad in ustrezno telesno dejavnost. Če se z dietno prehrano preveč ukvarjamo, bomo še bolj debeli in tako motnjo fiksiramo. Bolezenska stanja moramo reševati kompleksno.”

Večina vzrokov te bolezni je reverzibilnih, pot k bolezni lahko obrnemo nazaj na pot k zdravju: “Ne gre za eno bolezensko stanje, temveč kompleksno presnovno spremembo, ki je posledica motenj v delovanju organizma, ki so povzročena s tem, kako delamo sami s sabo.”

“Ni zdravila, ki bi samo od sebe to pozdravilo. Pri otrocih spodbujamo ustrezno prehrano in redno telesno dejavnost ter zmanjšan sedeč način življenja. Če bolezen napreduje, so potrebna zdravila. Vsako leto imamo več dela. Ko enkrat pridobite telesno težo, ko je delež maščevja prevelik, je zelo težko funkcijo in sestavo maščevja povrniti v nekaj zdravega.” – dr. Primož Kotnik 

Vsej pestrosti ponudbe mamil neštetih vrst in oblik navkljub, je alkohol še vedno najljubša droga slovenskega naroda. Tudi podatek, da vsako leto neposredno zaradi pitja alkohola umre na stotine ljudi , ne zaleže: uradno zabeležena količina popitega alkohola v Sloveniji se v zadnjem desetletju ni bistveno spremenila, alkohol pa je prav letos znova dobil celoletno vstopnico tudi na športna prizorišča.

Marko se je 30 let boril z alkoholom, zdaj pa pričakuje že svoj 18 cekin za treznost

Vsej pestrosti ponudbe mamil neštetih vrst in oblik navkljub, je alkohol še vedno najljubša droga slovenskega naroda. Tudi podatek, da vsako leto neposredno zaradi pitja alkohola umre na stotine ljudi, ne zaleže: uradno zabeležena količina popitega alkohola v Sloveniji se v zadnjem desetletju ni bistveno spremenila, alkohol pa je prav letos znova dobil celoletno vstopnico tudi na športna prizorišča.

Ob vsesplošnemu odobravanju alkohola in toleranci do opijanja ob vseh priložnostih pa zgodbe o uspešnem zdravljenju ostajajo v ozadju. Trije sogovorniki, Lojze, Silvester in Marko imajo veteranske staže na obeh straneh steklenice: desetletja na mokri in desetletja na trezni strani. In čeprav poudarjajo, da alkoholik nikoli ni ne ozdravljen, ne zazdravljen, pač pa za zmeraj ostane alkoholik, hkrati s svojim zgledom dokazujejo, da je življenje brez alkohola tudi v naši “mokri” družbi še kako mogoče.

Za tiste, ki imajo kako pridruženo motnjo odvisnosti (depresija, huda tesnoba, travmatska doživetja) ali zelo močno biološko zasvojenost so primernejši programi v okviru zdravstva, vključno s hospitalizacijo. Ti programi so pri nas zelo lahko dostopni in sicer v ambulantah večjih dispanzerjev in v vseh psihiatričnih bolnišnicah, potrebna je le napotnica.

Ljudje, ki so manj biološko zasvojeni in nimajo sočasnih duševnih težav lahko poiščejo pomoč (brez napotnice) v raznih društvih in skupinah samopomoči, Anonimni alkoholiki.

Seznam organizacij, kjer lahko poiščete pomoč in dodatne informacije.

V mrzlih dneh in tik pred hrupnim veselim decembrom moramo še bolj kot navadno skrbeti za svoja ušesa in sluh. Če je morda zvončkljanje in pokanje okoli nas v tem delu leta neizogibno, pa večina zvonjenje, šumenje in pokanje v ušesih podcenjuje. Saj poznate šaljivo uganko: povej mi, v katerem ušesu mi zvoni?

V mrzlih dneh in tik pred hrupnim veselim decembrom moramo še bolj kot po navadi skrbeti za ušesa in sluh

Če sta morda zvončkljanje in pokanje okoli nas v tem delu leta neizogibna, pa večina zvonjenje, šumenje in pokanje v ušesih podcenjuje. Saj poznate šaljivo uganko: povej mi, v katerem ušesu mi zvoni?

“Različni ljudje slišijo različne zvoke. Nekateri slišijo bolj visoko frekvenčne zvoke, nekateri nizke, spet drugi slišijo šumenje. To so znaki tinitusa, ki lahko nastane iz različnih vzrokov. Večkrat nastane tudi zaradi okvare sluha, lahko pa imamo v ušesu tujek, vneto srednje uho, okvarjeno vratno hrbetnico itd. Tinitus ima veliko ljudi, 15-30 odstotkov splošne populacije.” – Nina Božanić Urbančič, dr. med., specialistka otorinolaringologije

Tinitus je najbolj moteč v tišini, zato imajo bolniki težave s spanjem, čez dan težave s koncentracijo. Večkrat imajo depresijo, zato je treba zdraviti tudi pridružene bolezni.

Moški težje priznajo zdravstvene težave od žensk. Onkološko društvo OnkoMan želi med drugim moške spodbuditi k pravočasnemu obisku zdravnika

Moški težje priznajo zdravstvene težave od žensk. Onkološko društvo OnkoMan želi med drugim moške spodbuditi k pravočasnemu obisku zdravnika

OnkoMan je prvo društvo v Sloveniji, ki je prvenstveno namenjeno moškim, zbolelim za rakom. Podpora obolelim, a tudi njihovim bližnjim je osnovni namen društva, hkrati pa so si za cilj zastavili tudi povezovanje med samimi člani, tesnejše vezi s stroko, opozarjati pa nameravajo tudi na zakonske in družbene vrzeli, ki še vedno otežujejo prebolevanje te bolezni.

“Moški zbolevamo pogosteje in tudi umiramo pogosteje,” pravi predsednik novega društva OnkoMan, Gregor Pirc: “Leta 2012 je zbolelo več kot 13.000 Slovencev, od tega je bilo 55 odstotkov moških. Istega leta je umrlo nekaj več kot 5.800 Slovencev, od tega je bilo odstotkov moških.”

Pirc se je z diagnozo “rak” soočil pred približno 20 leti. Dobil je strokovno pomoč, pogrešal pa je osebni pristop. O bolezni se takrat ni veliko govorilo, pravi, o njej je bral v knjigah, vendar ni vedel, kakšna pot ga čaka, dokler ni v eni od mnogih čakalnic ugotovil, koliko moških si deli isto zgodbo. Odločil se je postati prostovoljec, svojo izkušnjo pa, tudi kot koordinator ene od skupin za samopomoč, že ves čas deli z drugimi. Moški težko spregovorijo o svojih težavah, opozarja: “Smo že v osnovi bolj zaprti vase, ker si ne upamo priznati, da nam je hudo, ker si ne upamo priznati, da imamo probleme oziroma da nas je strah. Če bi to pokazali oziroma povedali, bi pokazali svojo šibkost in nemoč, zato smo največkrat tiho, največkrat na škodo svojega zdravja,”

Lahko pa tudi na škodo družinskih odnosov in partnerstva. Tudi zato so v društvu dobrodošli partnerice in partnerji ter drugi družinski člani. Mnogim so že, tudi s pomočjo psihologinje in drugih strokovnjakov, pomagali razumeti, še pravi Pirc, ki si želi, da bi s tem pristopom uspeli čim več moških tudi prepričati k zgodnjim ukrepom: “Treba je iti k zdravniku pravi čas, ker če bomo šli pravi čas, potem bo jutri in pojutrišnjem. Če pa ne bomo šli, potem jutri bo še, pojutrišnjem pa gotovo ne več.”

Cilji društva so številni in različni. Poleg ozaveščanja in spodbujanja med drugim opozarjajo na pomen dostopnosti do optimalnega zdravljenja in diagnostike ter do kakovostne celostne oskrbe med zdravljenjem in po njem.

S predsednikom Gregorjem Pircem se je pogovarjala Mateja Brežan.

“Kar nekaj let potrebuješ da sploh dojameš, kako številne omejitve v življenje prinaša taka poškodba, še sedaj pa nisem prepričan, da sem jo zares sprejel” deset let po prometni nesreči, po kateri je postal tetraplegik, opisuje 27 letni Aleš Kramolc.

"Kar nekaj let potrebuješ, da sploh dojameš, kako številne omejitve v življenje prinaša taka poškodba, še zdaj pa nisem prepričan, da sem jo zares sprejel."

Deset let po prometni nesreči, po kateri je postal tetraplegik, svojo zgodbo opisuje 27-letni Aleš Kramolc. V njej so vse podrobnosti novega življenja, od problema gibanja, samostojnosti, spolnosti in vpliva na družabno življenje. Zdaj ozavešča predvsem mlade, ki živijo v prepričanju, da se jim kaj takega nikoli ne more zgoditi: “Če bi mi še večer pred nesrečo nekdo rekel, da se mi to zgodi, bi prepričano trdil, da kaj takega ni mogoče. A se zgodi, dogaja se vsak dan in spremeni se vse, ne le življenje ponesrečenega. Za nesrečo sem bil kriv sam, ker sem bil pijan. In si sploh ne predstavljam, kako bi živel s posledicami, če bi bil takrat zaradi mene poškodovan še kdo,” na pasti vožnje pod vplivom alkohola, drugih substanc, pa tudi nezbranosti zaradi uporabe mobilnih telefonov opozarja mladi ambasador zavoda “Še vedno vozim, vendar ne hodim”.

“Mladim želim s svojim primerom dopovedati, da je nesreče vredno preprečiti, saj je škoda mladost zapravljati zato, da se znova naučiš obleči hlače, obuvanje nogavic pa je velikanski projekt.”

Tudi zato so predavanja, ki jih ambasadorji, kot je Aleš Kramolc, po Sloveniji opravljajo že vrsto let, in akcije, kot je Slovenija piha 0.0., ki se ji kot medijski podpornik pridružujemo na Valu 202, pomemben delček zavedanja, da je veliko nesreč mogoče preprečiti. Odločitev o tem pa je dobesedno v naših rokah.

Smrt nas vedno globoko zaznamuje. V posamezniku se prebudi množica čustev: od straha in občutka nemoči vse do jeze. Srečanje z vprašanjem smrti je že za odraslega naporno, kaj šele za otroka, ki težko razume zakaj nekoga ni več med nami, še manj pa se zaveda kaj je žalovanje in kako poteka.  Kako se s smrtjo torej soočajo otroci in kako jim pri tem lahko pomagamo, da ne bi postali pozabljeni žalovalci, ki bi posledice nedopuščenega žalovanja na svoj način nosili vse življenje.  Mateja Brežan se je pogovarjala z Martino Košar iz Slovenskega društva Hospic.

Kako se s smrtjo spopadajo otroci in kako jim pri tem lahko pomagamo

Smrt nas vedno globoko zaznamuje. V posamezniku se prebudi množica čustev: od strahu in občutka nemoči do jeze. Vprašanje smrti je že za odraslega naporno, kaj šele za otroka, ki težko razume, zakaj nekoga ni več med nami, še manj pa se zaveda, kaj je žalovanje in kako poteka. Kako se s smrtjo torej spopadajo otroci in kako jim pri tem lahko pomagamo, da ne bi postali pozabljeni žalovalci, ki bi posledice nedopuščenega žalovanja na svoj način nosili vse življenje. Mateja Brežan se je pogovarjala z Martino Košar iz Slovenskega društva Hospic.

Po navadi slišimo, da je stalna telesna temperatura človeka 36 celih osem stopinje Celzija, vendar ni čisto tako

Po navadi slišimo, da je stalna telesna temperatura človeka 36,8 °C, vendar ni čisto tako

Ponavadi slišimo, da je stalna telesna temperatura človeka 36,8 °C, vendar ni čisto tako. Temperaturo telesa uravnavajo živčne celice, nevroni v naših možganih – v predelu, ki se imenuje hipotalamus. To je tako imenovani termoregulacijski center, ki deluje kot termostat in ima določeno nastavitveno temperaturo. Ta pa se pri ljudeh razlikuje. Njen razpon je lahko od 36,2 °C do 37,5 °C. Ob tem moramo ločiti med temperaturo jedra oziroma našo notranjo temperaturo in temperaturo površine telesa. Merimo ju na različne načine in zunanja je navadno za pol stopinje nižja od jedrne.

Znano je tudi, da se telesna temperatura med dnevom spreminja. Bazalno temperaturo si merimo vedno zjutraj, v postelji, pred telesnimi dejavnostmi in zajtrkom. Prav zjutraj je naša temperatura najnižja, med dnevom pa se viša in najvišja je v poznopopoldanskih urah.

Ko pri povišani telesni temperaturi govorimo o vročini, pa je po novejših raziskavah znano, da jo lahko pustimo in jo ne znižujemo, čeprav naraste celo na 40 °C – če seveda ob tem nimamo še drugih bolezenskih znakov. Vročina namreč ni bolezen, je le opozorilo, da se z nami nekaj dogaja, zato takojšnje zdravljenje ni potrebno. Povišana temperatura je obramba telesa, zato je dobro, da jo pustimo, saj si tako telo samo ustvari obrambne mehanizme.

Zato seveda previdnost pri povišani temperaturi ni odveč, a v normalnih okvirih, le s prehladnimi znaki brez spremljajočih drugih hujših simptomov, gre za obrambo našega telesa.

Ljudje se morajo v želji po zdravju prebijati skozi množico nepreverjenih, zavajajočih, nasprotujočih si, tudi komercialnih informacij. Odslej bo v pomoč Nacionalni portal o hrani in prehrani, kjer bodo objavljene le skrbno preverjene, strokovne in nepristranske informacije. Eden od soavtorjev, prof. dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko je odgovarjal tudi na vprašanja poslušalcev.

Je himalajska sol res neprimerno boljša od običajne, eksotične jagode pa neskončen vir zdravja? Bomo z uživanjem nekega olja res dosegli neverjetne učinke in morda celo pozdravili doslej neozdravljivo?

V iskanju odgovora, kaj res drži  in kaj  je zgolj plod domišljije  prodajalcev, se morajo  ljudje prebijati skozi neštete, tudi  nepreverjene, zavajajoče in nasprotujoče si informacije na spletu. Odslej  jim bo  pri iskanju verodostojnih informacij o prehrani  v pomoč  tudi “Nacionalni portal o hrani in prehrani”, kjer bodo na naslovu www.prehrana.si objavljene le skrbno preverjene, strokovne in nepristranske informacije.

Eden od soavtorjev, prof.dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko, priznava, da se tudi strokovnjaki  včasih težko znajdejo med poplavo informacij, za katere ni povsem jasno, s kakšnimi nameni so objavljeni in kakšen lobistični oz. komercialni nameni stojijo za njimi.

Včasih so spremembe uradnih stališč stroke nekoliko počasne. Zato znanost s svojo vgrajeno znanstveno previdnostjo čakajoč na rezultate dolgotrajnih  meta-študij caplja za modnimi prehranskimi trendi  kot je trenutni, v katerem maščobe vseh vrst znova dobivajo veliko veljavo v prehrani in močno izpodrivajo žitarice in druge ogljikove hidrate. Ti pa so še zmeraj temelj naše prehranske piramide.

Kako se na portalu, na katerem ni mogoče oglaševati in ki objavlja izključno preverjene in verodostojne informacije, odločajo za to, katero stališče bodo zavzeli in katero informacijo podprli z objavo? Po kakšnem postopku so izbrani strokovnjaki, da so res lahko neodvisni od  neusmiljenih lobističnih in marketinških pritiskov? Odgovori v oddaji…

Tudi letos se Val 202 kot medijski partner pridružuje Evropskemu  dnevu oživljanja, ki bo letos med drugim  odpiral vprašanja o tem, zakaj  tako zelo malo očividcev sploh skuša pomagati človeku s srčnim zastojem in kako  v tako usodnih trenutkih premagati hromeči strah.

Več kot 100 brezplačnih tečajev TPO po vsej Sloveniji

Tudi letos se Val 202 kot medijski partner pridružuje Evropskemu  dnevu oživljanja, ki bo letos med drugim  odpiral vprašanja o tem, zakaj  tako zelo malo očividcev sploh skuša pomagati človeku s srčnim zastojem in kako  v tako usodnih trenutkih premagati hromeči strah.

Da bi znali pomagati, če bi bilo treba, so partnerji projekta, ob Slovenskem reanimacijskem društvu še Rdeči križ Slovenije, pa različna združenja študentov  medicine, SIM center, Koronarni klub Mežiške doline in  ZD Logatec pripravili več kot 100 brezplačnih tečajev po vsej Sloveniji.

Seznam tečajev najdete tukaj!

To je naša že peta akcija »Sekunde rešujejo«, oddaje iz vseh dosedanjih akcij so v arhivu.

V Sloveniji vsako leto zboli za rakom dojk skoraj 1300 žensk in približno deset moških. Rak dojk je najpogostejša oblika raka pri ženskah, a če ga odkrijemo dovolj zgodaj, imamo velike možnosti, da ozdravimo. Poleg zgodnjega odkrivanja bolezni je ključno tudi takojšnje učinkovito ter vsaki bolnici prilagojeno zdravljenje in zagotavljanje kakovostnega življenja po njem. O psiho-socialni podpori med zdravljenjem in po njem, o potrebah bolnic po vrnitvi v vsakdanje tirnice življenja in možnostih, ki jih imajo ženske za celovito, osebi prilagojeno obravnavo v Ambulanti 202.

O psihosocialni podpori med zdravljenjem in po njem, o potrebah bolnic po vrnitvi v vsakdanje tirnice življenja in možnostih, ki jih imajo ženske za celovito, človeku prilagojeno obravnavo

V Sloveniji vsako leto za rakom na dojki zboli skoraj 1300 žensk in približno deset moških. Rak na dojki je najpogostejša oblika raka pri ženskah, če pa ga odkrijemo dovolj zgodaj, imamo velike možnosti, da ozdravimo. Poleg zgodnjega odkrivanja bolezni je ključno tudi takojšnje učinkovito ter vsaki bolnici prilagojeno zdravljenje in zagotavljanje kakovostnega življenja po njem. O psihosocialni podpori med zdravljenjem in po njem, o potrebah bolnic po vrnitvi v vsakdanje tirnice življenja in možnostih, ki jih imajo ženske za celovito, človeku prilagojeno obravnavo, sta govorili dr. Tanja Španić, predsednica Europe Donne Slovenije, in dr. Nada Rotovnik Kozjek, vodja ambulante za klinično prehrano na onkološkem inštitutu. Osebno izkušnjo s pomanjkanjem celostne podpore po zdravljenju pa je z nami delila Darja Rojec, ki je dvakrat prebolela raka na dojki: “Ko sem prišla iz bolnišnice, nisem vedela, kaj bi sama s sabo. Vse se je vrtelo okoli raka. Verjamem, da me je družina imela dovolj in nekaj sem morala narediti, da sem jo rešila. Zatekla sem se k naravi.”

Že sama bolezen pusti posledice pri posamezniku, kaj šele zdravljenje s kemoterapijo ali hormonsko zdravljenje. Ključni sta telesna pripravljenost in zdrava prehrana. Žal pa se klinična pot in psihološka podpora v sistemu po zdravljenju ne nadaljuje, kot pravi dr.Tanja Španić, predsednica Europe Donne Slovenije, ki je tudi prebolela raka na dojki.

“Zdravljenje ne pušča posledic samo na telesni pripravljenosti, ampak tudi na kognitivnih zmožnostih. Če je to posledica kemoterapije, to čez čas izzveni, če je to posledica hormonskega zdravljenja, pa se vleče tudi desetletje, podpore na tem področju pa ni. Zdravniki onkologi za to niso usposobljeni, zato bi morali omeniti drugo stroko, ki bi to podpirala.”

Izzive imajo ženske tudi po zdravljenju, ko se vrnejo na delovno mesto. Večina žensk se delno upokoji, se udeleži poklicne rehabilitacije. Že to je neka stigma za žensko in zato se ženske, mlajše od 50 let, za to ne odločajo in se vrnejo za polni delovnik v službo. Ker pa posledice zdravljenja ne minejo v enem mesecu ali dveh, lahko trajajo tri ali pet let, pomenijo tako za delodajalca kot za žensko kar velike omejitve.

“Ko si doma, si sam. Ni več zdravniškega osebja in takrat se ti pojavljajo črne misli. Če greš v službo, vsaj za štiri ure, pa se počutiš še vedno uporabnega. Delodajalec je bil zelo razumevajoč, novi sodelavci pa so pokazali manj razumevanja, zato sem vsak dan po službi jokala.” – Darja Rojec

Dr. Nada Kozjek pravi, da se mora bolnika upoštevati celostno: “Kakovost življenja se nam bo izboljšala glede na možnosti. Bolnik nam mora povedati, česa si želi. Osnovna komunikacija med osebnim zdravnikom, bolnikom in delodajalcem ter drugimi dejavniki okolja, ki so pomembni za kakovost življenja, je zelo pomembna.”

Za bolj kakovostno in celostno zdravljenje je ključno tudi spremljanje bolnikov po zdravljenju z ustreznimi metodami na podlagi preverjenih standardov. Da se tako imenovana klinična pot nadaljuje. – Darja Rojec

To omogoča aparat DEXA, s katerim bolniku v vseh stopnjah zdravljenja, kar je ključno, pa tudi po njem natančno, izmeri sestavo celotnega telesa. Na podlagi natančnih podatkov in analize funkcionalne mase lahko strokovnjaki ugotovijo pomanjkljivosti, ki vodijo tudi v kognitivno popuščanje in mu poleg ustrezne prehrane, režima gibanja ponudijo tudi konkretno podporo pri ohranjanju kognitivnih funkcij. Le z ustrezno analizo telesa lahko vsaki bolnici zagotovijo celostno multidisciplinarno personalizirano obravnavo.

Jakob Škantelj se je rodil popolnoma zdrav, pri letu in pol pa se je poškodoval v prometni nesreči. Takrat so spregledali hematom, ki je prekinil komunikacijo živcev v hrbtenjači in tako je Jakob postal tetraplegik. Drugačnega življenja kot na vozičku ne pozna, življenje pa vseeno dojema kot darilo in se vključuje v družbo. Je podiplomski študent fakultete za družbene vede in pedagoške fakultete, dejaven športnik v bocci oziroma balinanju, želi si tudi uvrstitve na paraolimpijskih igrah v Tokiu. Jakob Škantelj je govoril o tem, kako poteka njegov dan, o ljubezni do psa, potovanj in o tem, da si življenja brez športa ne predstavlja.

Tetraplegik Jakob Škantelj o svojem vsakdanu, študiju, potovanjih, ljubezni do športa, predvsem balinanja, želji po nastopu na paraolimpijskih igrah in o svojem zvestem prijatelju - psu Mosesu

Jakob Škantelj se je rodil popolnoma zdrav, pri letu in pol pa se je poškodoval v prometni nesreči. Takrat so spregledali hematom, ki je prekinil komunikacijo živcev v hrbtenjači in tako je Jakob postal tetraplegik. Drugačnega življenja kot na vozičku ne pozna, življenje pa vseeno dojema kot darilo in se vključuje v družbo. 

“Izogibam se razmišljanju, da bi lahko normalno živel. Nesrečo sem sprejel kot del mene. To je usoda, ki mi je bila namenjena.”

Jakob se je vse življenje počutil izjemno sprejetega. Pravi, da so ga otroci vedno vključili v različne igre, bil je vabljen na rojstne dneve, z nekaterimi je še danes prijatelj. Včasih so se mu nekateri tudi posmehovali, a se je znal s tem odraslo spopasti.

“Če sem začutil posmeh, sem se odzval začudeno, češ, da ni v redu, če se nekdo tako obnaša. Če pa je nekoga zanimalo, kaj je z mano, sem mu razložil. Otroci so vedoželjni, čim več želijo izvedeti.”

In tudi Jakob Škantelj je zelo radoveden človek, najbolj od vsega ga zanima šport. Najprej je bila ljubezen do športa čisto navijaške narave, nato je želel biti tudi on športnik.

“Fascinantno se mi zdi, kako lahko neka ekipa združi povsem drugače misleče ljudi. Ta energija me je vedno navdušila, hodil sem na številne tekme, dvakrat sem bil na olimpijskih igrah. To me privlači, na tekmah vedno iščem tiste občutke, ki sem jih občutil kot otrok.”

Ob študiju in vseh drugih obveznostih se je Jakob odločil, da bo treniral balinanje oziroma boccio, ki ne zahteva velikih finančnih vložkov. Je pa vseeno zelo dinamičen šport, ki zahteva veliko zbranosti.

“Boccia je šport, ki lahko vsakemu prinese veselje. Ni lepšega občutka, kot nastopat v reprezentančni opremi na večjem tekmovanju v dvorani, kjer vsi ploskajo in navijajo zate. Čudovito je predstavljat svojo državo.”

Jakob Škantelj tudi računa na to, da se mu bo uspelo uvrstiti na paraolimpijske igrev Tokiju, to bi bila izpolnitev otroških sanj. Poleg športnih aktivnosti pa ima Jakob še veliko željo po popotovanjih. S kmibjem potuje po Evropi in veliko opazuje, kako so kraji invalidom prijazni, saj se s tem kaže tudi standard mesta.

“Velika želja je iti v Ameriko, saj tam živijo bolj odprti ljudje kot v Evropi. Sploh Kanada ima visok življenjski standard za invalide. Pa moj pes je iz Združenih držav, tako bi obiskal še njegovo domovino. On je nenadomestljiv, sploh v preteklosti mi je omogočil veliko samostojnosti. Pobiral mi je stvari, odpiral mi je vrata, je odlična družba. Nanj me veže veliko dogodivščin, lepih zgodb in najboljših spominov.”