Petkova centrifuga

Kadar pravijo, da politično odgovornost prevzemajo vsi, je v resnici ne prevzame nihče. Nemčija je kihnila, Slovenijo pa je že malo požgečkalo po grlu. Ves svet nas hvali. Dvojina je bližina. To je nekaj misli, iztrganih iz Petkove centrifuge, v kateri Tatjana Pirc ugotavlja, da kritični glasovi pogosto obupano obmolknejo. Rešitev je skrita v naslovu centrifuge.

Odločitev za preklic referenduma se je zgodila hitro, kot bi v jedrski elektrarni ob alarmu v hipu spustili gorivne elemente, a sredica, torej vroča politična juha, se bo ohlajala še lep čas. Na pozen oktober, ki pregovorno zaklene zemljo, pa se vendarle ohlaja tudi narava in le še bolj neposredno odstira mrzko hladnoto sprenevedanja, ki jo je človeštvo izpililo do potankosti.

V Centrifugi govorimo o zgodnjem začetku volilne tekme, o političnih izdajah in zvestobi, o težavah, ki so se zgrnile na dve največji stranki – opozicijsko SDS in vladno Gibanje Svoboda. Povemo, zakaj predčasnih volitev za zdaj pri nas ne bo in zakaj v resnici ni pomembno, ali je Logar izstopil iz SDS v dogovoru z Janšo ali ne. Opozorimo tudi na vse tanjšo mejo med javnim in zasebnim, o korporacijah in blagovnih znamkah, ki vstopajo že tudi v vesolje. Tedenski pregled sta pripravili Tanja Starič in Mirta Berlan.

V ponedeljek je minilo leto dni od napada skrajnega palestinskega islamističnega gibanja Hamas na Izrael. V skrbno načrtovani barbarski teroristični akciji je množica napadalcev pobila približno 1200 ljudi. Izrael je odgovoril s teroristično akcijo, ki zdaj traja že več kot leto dni. Oziroma s tako imenovano kopensko operacijo, ob kateri pušča svetovno javnost in mednarodno skupnost – z izjemo Združenih držav Amerike, ki Izrael nepretrgoma podpirajo tako v diplomaciji kot z rednim dobavljanjem orožja – odprtih ust in v šoku.

Vojne so in vojne bodo. Za evfemizmi se lahko skrijejo največje grozote, evfemizmi zameglijo naš fokus. Slovenija igra všečno diplomatsko igro, zavzema se za mir, a hkrati ministrira pri interesih velikih sil. Manjšina je zmeraj odvisna od dobre volje oziroma interesov večine. Tako je v onesnaženem Anhovem, v zamejskem Celovcu ali v Slovenski Bistrici, kjer so na nove zdravnike čakali v dolgi vrsti. Iz Črnomlja pa se s polžjo vprego po železni cesti cijazijo s hitrostjo 10 kilometrov na uro. Pozdravljeni v preteklosti, dobrodošli v prihodnosti.

Nastopi, odstopi, sporazumi, vojna – nič kaj prijeten teden je za nami. Teden predvidljive nepredvidljivosti, v katerem pa je bilo nekaj malega prostora tudi za ljubezen - tisto pravo, večno.

Ko dogodki intenzivno prehajajo iz nadrealnega v resnično in ko se vse v trenutku lahko spremeni v eksplozivno napravo, se navadne požrte besede zdijo le kot pljunek v morje izločkov sadističnih manijakov. Najmočnejši pralni prašek že čaka v pralnem stroju, centrifuga pa je nastavljena na najvišje obrate. Stroj zaganja Gorazd Rečnik.

Evropskega komisarskega kandidata Tomaža Vesela bo treba zamenjati na vrat na nos, in to s kandidatko. Tudi tisti, ki jim za politiko ni prav nič mar, so zaznali občutek sramu. Dva dni prej je umrl nekdaj tako očrnjeni Bora Čorba in njegova inkriminirana pesem o dunajskih hlapcih se je pokazala kot povsem upravičena, celo preroška. Le nekdanji prestolni Dunaj je treba zamenjati z Brusljem, vse ostalo drži.

Najpomembnejši dogodek tega tedna je zagotovo začetek novega šolskega leta. V našem letošnjem primeru 2. september prinaša spremembe, novo upanje, pa tudi skrbi v Sloveniji, kjer radi dvomimo sami vase. Vnovič smo se spraševali zakaj eden izmed ključnih poklicev v vsaki civilizirani družbi, torej učiteljski, sploh v javnem osnovnem in srednjem šolstvu ni dovolj spoštovan, ni dovolj plačan in ni deležen dovolj pomoči pristojnih ustanov. Blejski strateški forum, nekakšno izložbeno okno slovenske diplomacije je sovpadal s prevzemom slovenskega predsedovanja varnostnemu svetu združenih narodov. Tam je največ prahu, predvsem domačega, dvignilo vabilo nekdanji podpredsednici izraelske vlade Cipi Livni. V Nemčiji pa so na deželnih volitvah v Turingiji največ glasov, več kot tretjino, dobili skrajno desni populisti alternative za Nemčijo, na Saškem pa so le za dober odstotek zaostali za konservativnimi krščanskimi demokrati. Vsi rdeči alarmi zvonijo tudi v volkswagnu in TEŠ-u.

Dolgo vroče poletje se počasi, ampak res počasi, poslavlja. Ko so nas v minulih mesecih znova povezovali in veselili športni uspehi, smo skoraj pozabili na tradicionalne domače politične spore, ki se zdaj vračajo. Vlada ima še zelo malo časa, da dokonča projekte, ki jih je napovedala, hkrati pa ima odprte skoraj vse fronte: sindikate, gospodarska združenja, zdravstvo, župane, opozicijo in tudi že nezadovoljne koalicijske partnerje. Na koga torej lahko še računa Robert Golob?

Trenutek našega časa zaznamujejo vojne, negotovost, strah pred prihodnostjo in nemoč posameznika. Pozivi k miru in končanju vojn odzvanjajo v prazno in medtem ko svetovni voditelji hočejo urejati svet vsak po svoje, se zdi, da se ta miselni vzorec prenaša tudi na slehernika. Vse več je ljudi, ki hočejo pravico vzeti v svoje roke in doseči svoje tudi z nasilniškim vedenjem. Objestnost in jemanje pravice v svoje roke tudi pri nas ni neznana disciplina. Vsak po svoje, vsi proti sistemu.

Na slovenskem političnem prizorišču je še vedno počitniško mrtvilo. V drugačnem miru je minil včerajšnji praznik Marijinega vnebovzetja. Žal ni miru po svetu. Kljub vojnam in napetostim so uspešno izvedli olimpijske igre v Parizu. Te so prinesle veselje in žalost, a tudi pomisleke o svetu in mestu športa v njem.

Če je namen Izraela, da nas navadi na brezbrižen odnos do podob smrti, mu je to v celoti uspelo. Zahod z ZDA na čelu pa je prvak v neolimpijski disciplini obračanja stran in praznih pozivov, zavitih v celofan zaskrbljenosti za človekove pravice. To so pravice človeka samo zato, ker je človek. Upanje in optimizem za mir, sta v teh časih prepuščena samo zasebnim odnosom in seveda športnemu dogajanju.

Začel se je spektakel vseh spektaklov, nad Parizom je vzplamtel olimpijski ogenj. Igre so ponudile strast, epska tekmovanja, čustvene odzive in občasne afere. Zdi se, da manjka le olimpijski mir.

Ameriška demokracija kot komedija, barbarstvo in civilizacija na izraelski način, Golobova in Veselova medijska ogrinjala, električni twingo na cvičkov pogon, Magnificova selitev na podeželski travnik. Važno je sodelovati, ne zmagati.

Izteka se teden, ki bi ga mnogi najraje kar takoj potlačili v podzavest in pozabili nanj. Zaznamovala sta ga dva zelo prelomna dogodka: v enem, ki še vedno odmeva po vsem svetu, je nekdo za laž ušel smrti. V drugem, ki je globoko ganil domačo javnost, pa je ta doletela osebo, brez katere življenje tu nikoli več ne bo enako.

Med Slovenci se meja, kdaj se ljudje prenehajo počutiti mlade, pomika vse bolj navzdol. Podobno se dogaja z mejo, kdaj se začnejo počutiti stare. Starost naj bi se začela že pri 57-ih letih. Povprečna pričakovana življenjska doba je več kot 81 let. Le zakaj se tako velik del življenja torej počutimo stare? Tokratni tedenski komentator Gorazd Rečnik predvideva, da tudi zaradi tega, ker se premalo smejemo svetovnim voditeljem.

Tedensko dogajanje je zaznamoval predvsem nogomet. Zakaj nogomet zagotovo ni, četudi menda najpomembnejša, postranska stvar? In zakaj je njegovo razumevanje kot nekakšen novodobni nadomestek za vojne zmota. Nogomet v bistvu simbolizira nekaj povsem drugega. Kaj? Več Igor Bergant.

Prvi teden letošnjega poletja smo preživeli. V prazničnem razpoloženju v več ozirih in ravneh, tudi občutki so se zmešali v čuden koktejl sladkih, grenkih in kislih priokusov. Teden komentira Damjan Zorc.

Evropsko prvenstvo v nogometu. V finalu sta Nemčija in Slovenija. Zelo je napeto. Na koncu se zmage s kar 11 proti 8 veselijo Slovenci. Sliši se kot prizor iz sanj. Ampak vse je resnično. Manjka samo ključen podatek. Izveste ga v tedenskem komentarju, ki ga je pripravil Gašper Andrinek.

O zmagovalcih in poražencih, o šaljivcih in skrajnežih ter novih in starih obrazih 720 članskega evropskega parlamenta.

Smo pred volitvami v Evropski parlament, pri nas pa bodo še trije posvetovalni referendumi. Predvolilna retorika je na vrhuncu, vprašanje pa je, ali bo taka tudi volilna udeležba. Precej visoka je bila na indijskih parlamentarnih volitvah, ki so potekale kar šest tednov. Tudi v Mehiki je veliko volivk in volivcev podprlo prvo predsednico države. V Gazi žal nič novega, še vedno se ne morejo dogovoriti o premirju. Slovenija pa je priznala Palestino.

'Priznati ali ne priznati? To je zdaj vprašanje' je bila hamletovska dilema, ki se je ta teden valila pod žarometi v Sloveniji. V dobi, kjer je meja med načelnostjo in preračunljivo in oportuno samopromocijo nevarno zabrisana, se človek vpraša, zakaj vprašanju o priznanju Palestine odmerjamo tolikšno pozornost prav zdaj, ko pa aktualna kriza v Gazi traja že mesece. Nov teden je sicer znova navrgel pahljačo vsega, začenši z vremenom v maju, ki ima očitno krizo identitete.

Ljudje danes že težko ločimo med popolnimi zablodami, celo deluzijami … pa na drugi strani odločitvami, ki so posledica negotovosti. In v tem svetu ni težko biti negotov. Skratka, negotovi si potem rečemo, da je bolje brcniti v temo kot v kamen. Čeprav se pogosto izkaže, da se v temi skriva skala.

Svet je postal, hočemo, nočemo, sovražen in nasilen, poln groženj, ustrahovanja, prezira, sramotenja, ... Nasilje in sovraštvo v najširšem možnem pomenu besed postajata del našega vsakdana. In takega ga je naredila izključujoča, nasilna politika vladajočih. Priletni atentator je na Slovaškem ustrelil predsednika vlade, na Evroviziji so obtožbe o sovraštvu in grožnjah kar deževale z vseh strani, pri nas zdravniki želijo, da jih država zaščiti pred nasilneži, v Palestini se stopnjuje genocid, ...

Na volitve se letos podaja blizu 2 milijardi Zemljanov, a največji svetovni praznik demokracije ima grenak priokus. Kitajski predsednik je na Balkan pripeljal leteče taksije, Putin pa na Rdeči trg le en tank. Medtem ko slovenska vlada napoveduje priznanje Palestine, so študentje z zasedbo Fakultete za družbene vede vendarle dokazali, da v njihovih glavah niso samo majske igre in škisove tržnice. Gazi za Gazo ob nasprotovanju nekdanjih osamosvojiteljev vendarle dobivajo tudi podalpske sledi. Evrovizijsko vsegliharstvo pa je znova zamudilo priložnost za imeti jajca.

O praznikih, uporu, pogumu, normaliziranju nenormalnega, združevanju nezdružljivega, vstopanju v EU, spitzenkandidatih, kikirikanju, mukanju, traktorjih in smradu …

Medtem ko se svetovna diplomacija jecljavo spotika ob navadnim smrtnikom nevidne retorične mejnike med "zaskrbljenostjo", izražanjem "pričakovanj", "pozivi", "obsojanjem" ali občasno vendarle tudi "ostrim obsojanjem", hladnokrvni klavci v Palestini še kar koljejo, nedolžni pa še kar umirajo. Slovensko notranjo politiko medtem pretresajo afere; predvsem v zvezi s stranko Nova Slovenija, ob katerih bi znali slovenski volivci pred prihajajočimi evropskimi volitvami pozabiti, da je aktualna koalicija doslej uresničila malo do nič svojih predvolilnih obljub.

Ali v svetu, v katerem vlada zakon džungle, kot pravi sloviti pakistansko– britanski politični aktivist, pisatelj, novinar, zgodovinar in javni intelektualec Tariq Ali, sploh lahko govorimo o časti? Izraelci so ob prestrezanju iranskih projektilov istočasno brezsramno napadali Gazo.Ta teden so Združeni narodi izpostavili, da je vojna v Gazi tudi vojna proti ženskam. Združeni narodi, ki so, ob vseh aktualnih krizah, večino časti že davno izgubili. Vlada kriza vodenja oziroma vodenje kriz ob krizi pravih, častnih voditeljev – na koncu pa največjo ceno vedno plačajo nedolžni.

Orožje za Ukrajino, orožje za Izrael, orožje za napade na pripadnike Združenih narodov. Kot neto uvoznike nasilja in kulture poneumljanja nas ne bi smele preveč presenetiti niti grožnje s strelskimi pohodi po šolah.

Po moledovanju mednarodne skupnosti, naj Izrael vendarle omogoči humanitarnim organizacijam vstop v Gazo, da bi izstradanemu prebivalstvu dostavili hrano in drugo pomoč, je izraelska vojska v posmeh tem prizadevanjem z zračnim napadom zradirala humanitarni konvoj organizacije World Central Kitchen, ki je na opustošeno območje peljala hrano. Da je svet že zdavnaj skrenil s tečajev, nam govori dejstvo, da v mednarodni skupnosti vsi govorijo le o premirju. Medtem ko ZDA pošilja orožje v Izrael, zveza Nato nenehno spodbuja zaveznike k dodatnemu oboroževanju, pa o trajnem miru govori le še papež. Zagovorniki trajnega miru in prekinitve ognja pa so postali ekstremisti. Dobrodošli torej v krasnem norem svetu, v katerem je vojna z občasnimi prekinitvami ognja normalno stanje.

Če bi morali opredeliti en kraj in en dogodek, ki vsako leto najbolj opredeljuje našo deželo, je to zagotovo Planica, pri čemer je letošnjo še posebej zaznamoval zmagovit konec skakalne in letalske kariere najuspešnejšega našega predstavnika v tem športu doslej Petra Prevca. Poplaniški teden je nato med drugimi dosežki prospremila še bleščeča zmaga slovenske nogometne reprezentance nad Portugalsko. Slovenija ni le zibelka letenja na smučeh, narodnozabavne in katerekoli glasbe ter trajnostnih prevoznih sredstev. Navsezadnje… Slovenija je dežela, ki da misliti, ne le Ronaldu.

Slovenijo, vsaj njen delček na zahodu, je pretresla nadzorovana detonacija bomb iz II. svetovne vojne, ni pa jo pretresel kmečki protest, ker je bil odpovedan. Svojega shoda v Ljubljani pa ni odpovedala SDS. Resnično pa nas žal še vedno pretresa tragedija civilistov v Gazi. Marsikdo je v Rusiji pretresen zaradi ponovne zmage Vladimirja Putina na volitvah. Neka vrste pretres bodo tudi smučarski poleti v Planici, predvsem zaradi odhoda Petra Prevca v zasluženi športni pokoj.

Nihče si ne želi priznati, da živi v prevari. Ampak nekateri vsaj živijo. Drugi temu ne morejo reči življenje.

Na železniški postaji v Novi Gorici so v začetku tedna odkrili 200 kilogramov težko letalsko bombo iz 2. svetovne vojne. Čez nekaj dni so našli še eno. Ostanki morije prejšnjega stoletja so torej še vedno tu, kljub temu pa čisto blizu nas znova poslušamo vse bolj glasne vojaške bobne. V tedenski centrifugi govorimo o neredu: v mednarodnih odnosih, domači politiki, v zdravstvu in v družbi. Tudi v prostorih državnega sveta, kjer so te dni v žaru polemike polomili govorniški pult. Tedenski pregled sta pripravila Tanja Starič in Blaž Kumše.

Prvi zimski počitniški teden, ki si več ne zasluži prvega pridevnika, se izteka. Temu primerno je promet na cestah razredčen in prav taka je tudi gostota v javnosti odmevnih dogodkov. Ena stavka za drugo postavljajo družbo v primež napetosti. In v tem stanju "vmes" je edino, kar teče naprej in naprej čas, ki počasi, a zdržema naplavlja pomlad.

Petkova centrifuga poziva k postu in s tem tudi sama sebi dela medvedjo uslugo. Poziva namreč k (vsaj delnemu) postu pretirane konzumacije (nepotrebnih) informacij. V času od montaže do predvajanja sta sicer v javnost prišli še dodatni dve kar odmevni informaciji, odstranitev želodca napačnemu bolniku doma in smrt ruskega politika in zapornika Navalnega v Rusiji. Kar pa samo še doda k splošnemu vtisu – da smo predozirani.

Slovenska, še posebej politična, kultura raste v višave. Tako visoko, da so na obzorju vršaci mehiških telenovel.

Te dni so tako Slovenijo kot Evropo zaposlovale stavke: pri nas stavke zdravnikov, uslužbencev upravnih enot, tožilcev in tako naprej, izven naših meja pa kmečki upori. Pri koaliciji je na obzorju prva letošnja resna politična kriza zaradi afere Sodna palača in svojeglave pravosodne ministrice, vseh pet parlamentanih strank pa se je uspelo ta teden plebiscitarno poenotiti okoli vprašanja izgradnje novega jedrskega bloka v Krškem.

Medtem ko narašča število pacientov, ki so jim zaradi zdravniške stavke prestavili pregled ali nenujen poseg, se zdi, da se snežne kepe zahtev interesnih skupin kar vrstijo in da doživljamo razpad družbe. Iz zdravniških vrst slišimo, da imajo snažilke v sivi ekonomiji višjo urno postavko, sodniki pretijo z bojkotom volilnih opravil pred evropskimi volitvami, pred vrati so stavke uslužbencev upravnih enot in tožilcev. Številni akterji – ne le interesne skupine, pač pa tudi politični nasprotnik prepoznavajo šibkost vladne ekipe, ki jo čakata dve interpelaciji. Medtem ko ministrska posadka bolj poglablja kot zapira konflikte, jo poleg nizke javno mnenjske podpore razjeda vse več afer, ki se lepijo na posamezne ministre in predsednika vlade. Skrajni čas, da se na televizijske zaslone vrne Marcel in da osmislimo ta poblazneli svet, ko postavi piko na i in reče: Tako, zdaj veste!

Zdravniki napovedujejo epidemijo plačnih bolezni. Povsem nov dom starejših v Pivki je že leto dni zaprt, saj ne najdejo kadrov. Preplačana sodna stavba v Ljubljani ruši kariero pravosodne ministrice. Po svetu divja več kot 50 vojn. V Južni Koreji se odpovedujejo pasjemu mesu. Mineva 100 let od Leninove smrti. Ingemar Stenmark še vedno brusi elanke. Končno se je vrnila zima, zima bela. Na najboljše čase vaše in naše mladosti nas opominjajo tudi posebni gostje Centrifuge: Pipi in Melkijad, Kobilica Flip in Miškolin. Vsi v interpretaciji nepozabnega igralca Jurija Součka, ki se je poslovil v 95. letu starosti.

O protestih, dobrih ljudeh, sreči, zdravju, nakupu propadajoče nepremičnine, besedah leta 2023 in poljubih tega tedna … Ta centrifuga ni strojetvor!

Lahko bi šli zelo daleč v zgodovino, vse do svetopisemskih časov, pa celo do Kubrickove Odiseje v vesolju in prizora z monolitom in primati ter ubijalsko kostjo, ki se nenadoma začne vrteti v nasprotno smer. Ko umetna inteligenca na vesoljski ladji sporoči okvaro, ki je ni, se astronavta odločita, da bosta računalnik izklopila, a se računalnik odloči, da bo on raje izklopil njiju. Morda pa se tudi Kubrick nekoč vrne kot hologram. S pomočjo holografske projekcije se bo na turnejo ponovno podal Elvis. 46 let po svoji smrti, v katero nekateri nikoli niti niso verjeli. Hologram, s katerim se bo poročila španska umetnica, pa je bodoči nevesti dejal, da mu pogosto gre na živce. A obstajajo še bolj absurdne reči. V novo leto so nekdanje delavke tovarne Mura vstopile bogatejše, saj so po 14 letih končno dobile odpravnino. Delavke so torej končno poplačane, ne z denarjem, ampak z dokončnim skrajnim cinizmom. In potem nekateri ljudje mislijo, da se sistem norčuje iz njih. Le zakaj?!

Dvojni praznični teden je čas lepih misli in lepih besed. V njem ni prostora za krutosti in brutalnosti tega sveta, saj smo vsi polni privzdignjenosti. V takem tednu se ne ubija, ampak kvečjemu odvzema iz narave ….

V pregledu dogodkov predzadnjega tedna v letu 2023 se Igor E. Bergant med drugim ustavi v Iranu, kjer avtokrati oblast ohranjajo z nasiljem in zapletenim volilnim sistemom, pa v Srbiji, kjer oblastem zadostuje že nadzor nad mediji. Vojna v Gazi se nadaljuje z nezmanjšano krutostjo enih in drugih, Češka je po krutem strelskem pohodu na sloviti Karlovi univerzi zavita v črno. Kako ob vsem tem najti naše skupne av, av, av trenutke?

Medtem ko voditelji držav Evropske unije v Bruslju v teh dneh iščejo politične odločitve, ki jim mirno lahko rečemo tudi kravje kupčije, se je odvil teden, ki ga politiki označujejo za zgodovinskega. Ampak samo politiki. Na drugem bregu pa vsi ostali, ki bi teden lahko poimenovali tudi teden človekovih pravic, ki smrdijo po nafti in plinu. Pa še kakšen neprijeten vonj bi se našel.

Sneg prekrije vse hudobije, se je pred desetletji glasil naslov osnovnošolskega literarnega natečaja. Danes, ko je beline vse manj, to nadomeščamo z bliščem vseh vrst. A brez pravega odnosa. Informacij je preprosto preveč, da bi se sploh spuščali v poskuse sledenja vrednotam, moralnega tehtanja, preprosto se nam vse manj da … Toda kljub paralizi občinstva igra teče naprej. Le da kmalu ne bo nikogar več, ki bi jo izžvižgal.

Začenja se december. Mesec, ko nestrpno pričakujemo, da bo svetloba premagala temo. In če se ozremo po svetu ali po Sloveniji, časi niso ravno svetleči. Kako premagati temo, v Petkovi centrifugi razmišlja Gašper Andrinek.

Prolog nogometni pravljici 4.0 so spisali nogometaši slovenske nogometne reprezentance, ki so se uvrstili na evropsko prvenstvo 2024 v Nemčiji. Komedija zmešnjav je ta teden vladala v državnem zboru ob sprejemanju proračunskih dokumentov, kjer so po dolgih letih spet glasovali analogno, kot v šoli, z dvigovanjem rok. Na Bližnjem vzhodu pa naj bi le dočakali štiri dnevno premirje.

Bolnišnice v Gazi in bolnišnica doma. Tistih v Gazi skoraj ni več, deluje jih zgolj še 9 od skupno 31. In tudi te niso varne pred novimi izraelskimi napadi. Domača bolnišnica pa ne vključuje posega, ki se je uspešno zaključil v UKC Ljubljana. Vključuje pa, vsaj na papirju, popolnoma zdrave ljudi.

V nedeljo zgodaj zvečer se je nebo nad našimi kraji obarvalo s čudovitimi barvami. Severni sij, enega najlepših in najbolj čarobnih nebesnih pojavov, so si srednjeveški Evropejci razlagali kot znamenje hude nesreče, bolezni, kuge, smrti. Vikingi pa so verjeli, da polarni sij napoveduje konec vsaj ene velike bitke. Živimo v napornih časih. Svetovna diplomacija ne more ustaviti smrti otrok v Gazi, politični prostor drsi iz krize v krizo, narava nam vsak dan sporoča, kaj vse delamo narobe. Fiziki imajo zelo jasno razlago čarobnega nebesnega pojava, mi pa upamo, da so imeli prav – Vikingi.

Prazniki so vsaj navzven umirili živahno notranjepolitično dogajanje. V teh dneh smo se bolj spominjali mrtvih, kot se prepirali z živimi. Na srečanju notranjih ministrov Italije, Hrvaške in Slovenije v Trstu so razpravljali o nadzoru meja zaradi povečanih migracij. V prihodnosti lahko pričakujemo tudi val beguncev v Gazi. Tam so razmere zaradi nenehnih napadov izraelske vojske nevzdržne. Izrael se maščuje zaradi zločinov Hamasa, najbolj pa trpijo civilisti.

Poslušnost je osnovna enota nastavljanja. Bolj ko ste poslušni, prej vas bodo nastavili. Če ne kimate, če ne ubogate, če si drznete dvigniti uporniški glas, če razmišljate po svoje, boste odstavljeni, razrešeni, odstopljeni. Zlepa ali zgrda. Metod in oprod za to početje je ogromno. To je lekcija tedna, ki ga ožema Tatjana Pirc.

Vojak v akciji. Naslov morebitnega novega slovenskega resničnostnega šova cinično oriše tragičnost dogajanja po svetu. Ameriški predsednik govori o vojni kot da gre za športni spektakel, goreči navijači ene in druge ekipe pa tekmujejo s širjenjem nepreverjenih informacij. Po zaslugi nastopa Slavoja Žižka v Frankfurtu Slovenija vsaj enkrat na veliki sceni ni izpadla kot izključno kimajoča pahorjansko-šentflorjanska dolina.

Kako zelo za res gre, spoznavajo in bodo v naslednjih urah, dnevih, tednih, letih, spoznavali tudi otroci v Gazi. Otroške oči, v katerih ugasne življenje, imajo na eni strani povsem drugačno vrednost, kot na drugi, kjer jih imajo za "človeške živali". Ena proti sto.

Ko je že kazalo, da bo teden z odstopom generalnega državnega tožilca Draga Škete zaradi vožnje pod vplivom alkohola postregel z malo šolo integritete, smo ugotovili, da lahko načelno ravnanje v izjemno centrifugalnem tednu hitro utone v pozabo. Za dodatno dimno zaveso pred etičnimi zdrsi je poskrbel premier Golob s svojo odločnostjo – z odstavitvijo dveh ministrov in predstavitvijo kandidatke za zdravstveno ministrico. Kajti v politiki gre včasih prej kot za dejanja za poskus ustvarjanja vtisa – dobrega ali slabega.

Po tem, ko se je sredi tedna v New Yorku končal globalni dogodek številka ena, se je pri nas začel zaradi obiska Velikega jabolka stolček tresti premierjevi zaupnici, ministrici za javno upravo. Ta teden se je v Sloveniji začela sistematična obnova v poplavah najbolj prizadetih delov Slovenije, prvič smo dobili zelo konkretne podatke o obsegu škode in prizadetih družinah, prvič se je sestal Svet za obnovo po poplavah.

Tudi zadnji teden poletja se je začel nenavadno poletno, s športom v vlogi tolažnika in družbenega lepila. A če se je centrifugalni teden začel tako vzpodbudno, nas je toliko bolj občutno razočaralo nadaljevanje. Dogajanje komentira Damjan Zorc.

Spremenjeno podnebje režira vedno bolj tragične zgodbe po vsem svetu, po evforičnem političnem odzivu na poplave v Sloveniji, so se zdaj strokovno-birokratski postopki upočasnili. Preveč je paštet, premalo pa odločitev. Vse bolj obsežna nesreča nacionalnih razsežnosti postaja slovenski promet, je rešitev res dodatni pas na avtocestah? Banke so še naprej zmagovalke in potrošniki se menda počutijo solidno, pravi odgovor na čudnost sveta pa naj bo pisanje, branje in satira. Po Hribarju - Hribar!

Morje je nevarno in njegove nevihte so strašne, toda to ni bil nikoli zadosten razlog, da ostanemo na obali, je trdil sloviti pomorščak Ferdinand Magellan. Prvi septembrski teden se z varnih brežin proti neodkritim globinam znova podajajo šolarji in kot vsakič se ob tem tudi letos sprašujemo, ali jih kot družba opremljamo s pravimi orodji in veščinami. Po moralni zaušnici iz trebanjskega doma starejših je jasno, da izgubljamo znanja o tem, kako biti dober član skupnosti, po drugi strani pa tudi vse pogostejši alarmi v okolju razgaljajo našo nemoč in popolno odsotnost smisla za članstvo v naravnem ekosistemu sveta. Še vedno smo sicer lahko pogumni, toda kako je s pogumom v družbi nespameti?

Teden se je začel z obsežnimi padavinami, v večini države je padal le dež, na Bledu pa tudi velike obljube, ki so jih dostavili pod en dežnik zbrani evropski voditelji na Blejskem strateškem forumu. V Centrifugi Jan Grilc razmišlja o notranji in zunanji ter obvezni in prostovoljni solidarnosti, pa tudi o tem, kako se bomo v novem šolskem letu poslušali in slišali.

Naravna katastrofa, kakršne na naših tleh ne pomnimo, je razmahnila tudi solidarnost Slovencev neslutenih razsežnosti. Tudi če še niste sami prispevali kakšni humanitarni organizaciji, boste vključeni v sistem solidarnosti preko solidarnostnih sobot ali solidarnostnega prispevka. Da s solidarnostjo lahko premagamo vse ovire, smo v preteklosti že dokazali, ko smo pred političnim pogromom reševali Slovensko tiskovno agencijo, solidarnost in moč skupnosti še naprej potrebujemo pri reševanju RTV izpod političnih krempljev. Tako bomo s solidarnostjo in skupnimi naprezanji premagali tudi posledice ujm. Da nam razlogov za optimističen pogled v prihodnost ne bo zmanjkalo, pa lahko že danes za ogrevanje družno stiskamo pesti za najplemenitejše predstavnike domovine – športnike.

Številni se v teh dneh požrtvovalno trudijo odpraviti posledice obsežnih poplav. Obnova je verjetno že v fazi, ko bo treba natančno določiti obseg škode, tudi zato, da pravočasno dobimo obljubljena sredstva Evropske unije. Sanacija bo morala biti dolgoročna, da bi odpravili ali vsaj omilili škodo v poplavah, ki šele prihajajo. Že ta teden se je na primer nevihta znesla nad Zrečami.

Katastrofalne poplave so na površje spravile marsikaj, tudi najbolj osnovna vprašanja o naravi človeka. V Centrifugi o tem razmišlja Gorazd Rečnik.

Še en s frontalnimi napadi zaznamovan teden je skoraj za nami. Pred nami pa njegov pregled, bolj kot ne kronološki, od petka do petka. Ker če bi začeli na koncu, z današnjim (skoraj apokaliptičnim) dnevom, bi pri njem (in samo njem) tudi ostali. Tadej Košmrlj je … Ja, opral teden tokrat res ni prava besedna zveza.

Vreme je postalo prva in zadnja novica dneva. Neurja, nalivi, vetrovi, toča so ruvali drevesa, razbijali ceste, uničevali pridelek, trgali protitočno zaščito, razkrivali strehe, sprožali plazove in – da, tudi poškodovali ljudi. To je nova realnost, pravijo klimatologi, na to, da bo Slovenija lahko koridor za neurja, se bo treba navaditi.

Treba je rešiti Slovenijo. Tako je češko-francoski pisatelj Milan Kundera, od katerega se poslavljamo v teh dneh, naslovil svoje besedilo, ki ga je leta 1991 napisal za pariški Le Monde. Še vedno velja, da je treba rešiti Slovenijo. Rešujemo slovensko zdravstvo, pokojninski sistem, promet, kostanj pred Dramo, RTV … Treba pa je rešiti tudi svet. Kako neznosno težo ima reševanje, v centrifugi navihano opisuje Tatjana Pirc.

Sisteme, še posebej tiste, ki imajo velik vpliv na ljudi, pogosto vodijo posamezniki brez empatije. Poskušamo si nadeti rožnata očala, a na koncu pridemo do skupnega imenovalca, ki se imenuje diznifikacija.

Z grajskega hriba smo tudi letos poslušali topovske salve v počastitev tokrat že 32. rojstnega dne naše države. Ampak tokrat se nismo imeli časa razvnemati ob debatah o maslu in topovih, pa o napredku na nekaterih življenjskih področjih in nazadovanju na drugih, tudi o morebitnem stanju na mestu pri tretjih ne. Vso pozornost tistega prazničnega predvečera nam je vzel Wagner.

Prvi polni junijski teden tega leta je bil kar bogat z bolj in manj pomembnimi dogodki. Saj veste, vsake oči imajo svojega malarja, tako da je pomembnost relativna. Za Aleša Smrekarja, ki je pripravil tokratno Petkovo centrifugo, je bil najpomembnejši ponedeljkov začetek vračanja v RTV normalnost. Če v tem ponorelem svetu sploh lahko govorimo o normalnosti. Ali o ugledu.

Glede na vreme, ne le zadnjega tedna, ampak celotnega maja, utegne ta Centrifuga pregoreti. O težavah, ki sta jih povzoročila dva sredozemska coklona predvsem na severovzhodu Slovenije, pa tudi viharnemu dogajanju na političnem prizorišču, kjer se politiki spet ukvarjajo le s preteklostjo in ne prihodnostjo.

Teden se je začel s tradicionalnim obredom kronanja Karla III., končal z največjim evrovizijskim televizijskim spektaklom, kamor se je uvrstila tudi slovenska skupina Joker Out. A maj ni samo mesec ljubezni, lepote in praznovanj. Sploh ne v Sloveniji, kjer se največkrat spremo prav zaradi praznikov, spomenikov in zgodovine. Golobova vlada se bojuje s političnimi tekmeci, predvsem pa z lastnimi obljubami in »časovnicami«. Zdaj ima na mizi še eno politično eksplozivno temo – novi spomenik osamosvojitve.

Minuli teden je imel dva obraza - najprej nedelovnega in praznično sproščenega, nato pa si je nadel bolj divjo in žal tudi krvavo podobo. Obdani smo bili z nasiljem. V Srbiji po dveh grozljivih napadih razmišljajo, kako bi se lahko orožja znebili, v Evropski uniji razmišljamo, kako bi ga lahko več proizvedli. Ob vseh dogodkih tedna, ki zelo realno in zelo boleče vplivajo na naša življenja, pa se bo na koncu v zgodovino verjetno vpisal le eden, ki nima nobenega vpliva na naš vsakdanji kruh in bodočnost.

Tatjana Pirc pripoveduje o traktorjih na nebu in zemlji, obljubah, medvedih, interpelaciji, integraciji, sodnikih, piškotih, sapioseksualcih, predvsem pa o pogumnih, solidarnih in dobrih ljudeh.

Dalajlama je nastopal v eni od novic tedna, ko se je širnemu svetu opravičil, ker je po spletu zakrožil posnetek, v katerem otroku reče, naj mu posesa jezik. (Če se temu tako reče po slovensko.) In to je rekel v šali, logično. Sicer pa, ali nas sploh lahko še kaj preseneti. Pa to ni vprašanje, temveč trditev. Teden komentira Tadej Košmrlj.

Oko za oko bo oslepilo svet, a v skladu z vseprevladujočo ideologijo sreče lahko propademo vsaj srečni. Centrifugo vrti Gorazd Rečnik.

Ta teden smo Slovenci pričeli in končali z razkazovanjem našega športnega okusa. Bolje rečeno ne-okusa. Nehote smo namreč razkrili, da nam šport kot tak, z vsemi vrlinami in umetelnostmi vred, ne pomeni kaj dosti, smo zgolj in samo navijači slovenskih tekmovalcev, pa še to najraje takrat, ko je uspeh čim bolj zanesljiv. V Petkovi centrifugi Damjan Zorc razmišlja tudi o reformnem pogumu in resnici. Vsi bi jo častili, dokler se ne obrne proti nam.

Inflacijo načrtovanih reform skuša vlada naslavljati z inflacijo strateških svetov. Ti pomagajo zadeve reševati z inflacijo časovnic. Ni povsem jasno, ali v njih res snujejo rešitve na področju zdravstva, prehrane, gospodarstva in sovražnega govora ali skušajo zgolj v javnosti z novimi časovnicami ustvarjati vtis, kako trdo delajo. Nazadnje je minuli teden zaživel že četrti strateški svet – za boj proti sovražnemu in sovraštvenemu govoru, v katerem so se znašli znani in vplivni nevladniki. In se po tihem začeli preobražati v – vladnike! Kot ugotavlja sogovornica v tokratni Centrifugi, bi lahko bila časovnica tudi beseda leta!

Smo v letu 2023, ne 1984, zato ga bo treba posodobiti. Koga vse bi še izbrisali iz novoreka ob ruskih umetnikih in besedah iz knjig Iana Fleminga ter Roalda Dahla? Komentar preteklega tedna pripravlja Gorazd Rečnik.

Teden je postregel z množico drug v drugega prelivajočih se dogodkov, da smo jim komaj sledili, prav tako pa so bile njihove posledice povsem diametralne. Letošnji pust smo dočakali v polni in razuzdani podobi. Žalostna podoba pa je bila v zgodovinsko paradni slovenski disciplini: v slalomu, kjer nas redno prehitevajo narodi brez Alp. Nordijsko svetovno prvenstvo v Planici se za razliko od otvoritvene slovesnosti z domačim obiskom ne more pohvaliti. V silni gneči družbenih prioritet smo nalašč postavili na zadnje mesto, ki si ga kljub drugačnim napovedim, očitno v resnici zasluži RTV, zadržanje Ustavnega sodišča.

Kaj od besedne zveze mednarodna skupnost še obstaja? Kriznih in tudi vojnih žarišč je vsak dan več. Pred prvo obletnico ruskega napada na Ukrajino govori le še jezik orožja, v ravno prav odmerjenih količinah. Rusija povsem odtujeno razmišlja o novih zunanjepolitičnih konceptih. ZDA so tudi ta teden, tudi s kanadsko pomočjo, sestreljevale neidentificirane leteče predmete, vsaj domnevno kitajske izdelave … Kitajska pa seveda posluje, ozračje se segreva, Zemlja vrti. V čudoviti deželici med Alpami in Jadranskim morjem pa se večinoma vse vrti okrog plač. In ničle, pozitivne ničle. O poslanstvu pa nič.

Ob apokalipsi v Turčiji je postalo jasno, kako majhnim in relativno nepomembnim političnim pretresom je nenehno izpostavljeno naše družbeno okolje. Slike ljudi, upajočih na rešitev svojcev, znancev, otrok, ki jih je v Turčiji in Siriji prizadel uničujoč potres, nas vnovič opominjajo, kako nemočna bitja smo v odnosu do usodne sile narave in planeta, ki je naše edino zatočišče za življenje. In če se domača tla niso zatresla pod našimi nogami, pri nas ne manjka družbenih in političnih pretresov, ki se zdijo v primerjavi s katastrofo apokaliptičnih razsežnosti v Turčiji in Siriji nepomembni … Od prerekanja, ali po 20 letih izročiti Prešernovo nagrado umetnici, ki je tedaj ni sprejela, do izboljševanja plač najslabše plačanim. Pa vendarle dvigovanje najnižjih plač lahko povzroči pretres – v glavnem med tistimi, ki zaslužijo veliko več od minimalne plače.

Odkritje ruskih vohunov je za hip premaknilo pozornost iz naših tradicionalnih delitev. A so bile dan kasneje že nazaj. Vlada napoveduje reforme, opozicija interpelacije, sindikati proteste. A začenja se kurentovanje in kurenti napovedujejo pomlad. Čas sprememb in optimizma, ko spet verjamemo, da dobro na koncu vedno zmaga.

Teden nas je ujel med kratkoročno reševanje dnevnih aktualnih težav in obljube o dolgoročnih rešitvah, ki naj bi prišle kmalu in dokončno rešile našo prihodnost. Kot da bi se človeštvo vsako jutro zbudilo zadovoljno, ker je prejšnji dan dobro opravilo z gašenjem, a le zato, da takoj ugotovi, da je čez noč ogenj vzplamtel nekje drugje. O gašenju z javnim denarjem in požiganju s slabimi odločitvami v centrifugi razmišlja Jan Grilc.

Med bolj izvirnimi željami novejšega datuma je normalnost. Te kljub temu, da miru, stabilnosti, zdravja in podobnega ni v izobilju, še najbolj primanjkuje. Od normalnosti pri vremenu do normalnosti v zdravstvenem sistemu Slovenije več v tokratnem pregledu tedna.

Človeštvo že vse od Starih Egipčanov šteje leta in jim bolj ali manj točno sledi s koledarji. Koledar izhaja iz latinskega izraza calare, prvi dan meseca so namreč Rimljani imenovali "calende", to je bil dan, ko so glasniki z gromkimi klici oznanjali, da je treba plačati davke. In tudi z novim vrtljajem na Zemlji ne bo nič drugače. Kljub prazničnemu veseljačenju vemo, da na drugi strani kroga sledi poračun. Ob novih in novih začetkih in koncih pa v tokratni Centrifugi tudi razmišljamo, da vendarle obstaja stalnica med vsemi temi kaotičnimi vrtljaji. Zgoščena je v samem bistvu človeka, v tistem nekje v nas, ki utripa brez prestanka in naprej. O nas govorimo – v zadnjem letošnjem pregledu tedna. Maja Ratej.

Bil je božanski teden, v katerem smo izvedeli, da naše najpomembnejše bogastvo tehta tri milijone kilogramov. Kaj je to, Tatjana Pirc pove v centrifugi …

Elon Musk ni več najbogatejši človek na svetu. No, v Butalah se je dogajalo toliko, da se za to novico sploh ni več našlo prostora v pralnem bobnu tedna.